Ljudmila Poljanec se je rodila 6. julija 1874 v Brežicah. Njen oče je bil učitelj, ki je umrl pri njenih štirih letih, kar je njeno mater, vdovo s petimi otroki, prisililo, da se je preselila na posestvo na Kapeli pri Radencih. Tam je Ljudmila Poljanec obiskovala ljudsko šolo, kasneje pa je šolanje nadaljevala v dekliški šoli v Radgoni. Po materini volji je nato do devetnajstega leta vodila družinsko gospodinjstvo, nato pa jo je želja po znanju vodila v mariborski samostan šolskih sester, kjer je med letoma 1894 in 1896 obiskovala tamkajšnje učiteljišče. Čeprav je hotela postati redovnica, se njena pričakovanja o samostanskem življenju niso izpolnila, zato je samostan po dveh letih zapustila in še dve leti obiskovala državno učiteljišče v Ljubljani, kjer je leta 1898 maturirala. Eno leto je bila pod mentorstvom Frančiška Lampeta, vodje zavoda in urednika revije Dom in svet, zaposlena kot učiteljica v ljubljanskem Marijanišču. Lampe je opazil njen talent in objavil njene prve pesmi. Svoja dela je v letih med 1898 in 1905 objavljala v Domu in svetu pod psevdonimoma Posavska in Ljudmila, v Slovenki pod psevdonimi X, Y, Zagorska in Bogomila, pa tudi v Slovanu, Domačem prijatelju in Ljubljanskem zvonu, za katerega je po letu 1903 pisala šest let.
Ljudmila Poljanec je med letoma 1899 in 1920 poučevala na Kapeli, kjer se je pripravljala na licejski izpit. Kot izredna študentka je na dunajski univerzi poslušala predavanja iz slavistike, germanistike in pedagogike, vendar študija ni končala, ker ji je deželni svet ukinil dopust. V tem obdobju se je družila s Francetom Kidričem, Ivanom Prijateljem, Ferdom Veselom, Vido Jeraj, Antonom Aškercem in Kristino Šuler in tudi veliko potovala po večjih evropskih mestih, kot so Dunaj, Beograd, Sofija, Pariz, Praga in Salzburg. Izlet v Opatijo, kjer je srečala rusko plemkinjo Sonjo Knoop, je vplival tudi na nastanek pesniške zbirke Poezije (1906), ki velja za prvo slovensko literarno delo, v kateri se pojavlja lezbična tematika, potovanje po Istanbulu pa ji je služilo kot navdih za nastanek pesmi v ciklu Carigrajske vizije (1908).
Leta 1920 je v Mariboru opravila izpit za meščansko šolo in bila nameščena na dekliško-meščanski šoli. Leta 1923 je izdala igro Pot k domu, leta 1926 pa štiri mladinske knjižice Zmeraj radostni veseli, Na domačem dvorišču, Naše domače živali in Knjiga s podobami za mladino. Leta 1927, ko se je upokojila, a vseeno ostala vključena v kulturno življenje v Mariboru, je izdala igro Orač na Topoli, leta 1930 pa igro z naslovom Mati. Leta 1942 se je odselila na svoje posestvo na Kapeli, kjer so jo njeni bivši učenci rešili pred deportacijo v Nemčijo. Umrla je leta 1948.