ELEKTRONSKA ZBIRKA PISMA

Velecenjena gospica!

Vaš toli ljubeznivo in iskreno, odkritosrčno pisani listič me je prav zelo razveselil. Priznavam Vam, da sem se že bal, kà mi ne odgovorite, užaljena do dna svojega prerahločutnega srca, prav ničesar več. Nu, iznenadila ste me! Dočim je obudil oni Vaš – recimo – senzačni odgovor v »Ed.« radi mojih hudomušno-zlobnih »karikaturic« v meni misel, da ste – filisterska prepirljivka, ki je toli vase zaljubljena, da ne prenese v svojem malenkostnem naziranju niti rahle zafrkacije, preverilo me je tole Vaše pismo, da ste gospica, kakoršno ... stoj! hofirati je mej kolegi prepovedano ... da ste dama, s katero je možno govoriti iz srca sans frase.

Iz tega vzroka pa Vas znova motim v napornem pripravljanju listovega gradiva, kar mi odpustite! Nadlegoval Vas poslej brez Vašega ljubeznivega poziva ne bom več.

Pišete mi, da se borita v Vas dva nazora o svetu: optimistični in pesimistični. Prosim Vas, gospica, kje li najdete poeta, ki bi ne bil takisto »himmelhochjauchzend« pa znova »Zum Tode betrübt?« To valovanje je prav znak misleče pameti in globokega čustvovanja! Seveda zmaguje v Vas – idealna optimistka, v meni pa črnogledna pesimističnost. To je torej razloček, da smatrate Vi nalogo poezije (kar je tudi takozvana proza!), kazati po večem le vzore, češ: poezija blaži in razvedruj s tem, da kaže kak bi naj bil svet; – jaz pa se ravnam po sv. pisemskem reku, da je človek bolj k slabemu nego k dobremu nagnjen, in po lastni izkušnji, da je 3/4 ljudij hinavcev, sebičnežev, komedijantov, lopov. Iz teh dveh faktov izvajam torej svoj nazor o nalogi poezije ter – takó pišem. Kazati v lepi umetniški obliki golo istino in prav s tem uplivati blažilno in razvedrilno, to je naloga moja, kadar pišem. Iz mojih spisov se ne navžije torej nikdo napačnih nazorov o svetu, temveč ga spozna kakor v zrcalu. –

Možno Vam je po tem-le pobijati me z doktrinarskimi pravili starokopitnih poetik; možno Vam je našteti celo krdelo slavnih pesnikov, ki so mislili o poeziji drugače … toda to me ne preobrne. Jaz ostanem realist (ne naturalist, kar frazér Svetič vedoma in hudobno zamenjuje!), naj se tudi ponové časi Schillerja! –

Tu pa naj dostavim še opazko, da ste moje besede, katere sva govoríla na lj. kolodvoru, objavila v (»Ed.«) feljtonu napačno, zakaj jaz nisem trdil nikdar, da je »ves« svet hudoben, pač pa: – »po večem«. – Tudi se Vam čudim, da pišete takó – visoko o Zoli, katerega kar nič ne poznate, ker ste čitala eno samo samcato delo njegovo! Vi ste torej naravnost krivična napram Zoli! Svetujem Vam, da prečitate izmej Zol. romanov vsaj še »Greh abéja«, »Listek ljubezni« in »Rim«. Potem se bodete strinjala izvestno z menoj, da je Z. velikan – celó v blatu! –

Gledé ideje »Slovenke« sva vsekakor složna. Izrazil sem le svoje pomisleke proti temu, da bi se ponepotrebnem množilo število listov ter cepilo pisateljski krog. Res je sicer, da je osnovani list edini v svoji stroki, toda – ste li preverjena, da je naše ženstvo že sedaj toli probujeno, da vzdrži samo ono svoj list? Morda se res spočetka naroči veliko število dam na »Slovenko«; pa saj poznate sloven. »navdušenje«, ki je podobno slamnatemu kresu! – Ker občujem prav veliko v ženskih krogih, vem, da se celó naše učiteljice ne brigajo za sloven. liste. Niti »Zvona« ne čitajo, še manj pa naročajo; največja skrb jim je toaleta, najljubša zabava – klepetanje, najvišji vzor – ljubimkanje. In če so take prve zastopnice intel. ženstva, kaj morete pričakovati od priprostejših!? –

Bojim se torej, da je »Slovenka« še prezgodna, da vzcvete v neki varljivi bohoti, a propade v zorni mladosti brez sadu! –

Izvestno Vam dohaja mnogo entuziastičnih pisem, a bojte se prav tistih, ki največ obljubujejo! – Oh, koliko razočaranj sem doživel od takih »navdušenih« ljudij! Utrudijo se takó hitro, kakor vzplamte, potem pa se poskrijejo ter pusté v Vaših rokah svojo – pasterko! –

Dal Bog, da se to pot vendar-le motim!! –

Jako me veseli, da se niste navezala povsem na »Slovenko«. Vzgojite si čim nagleje naslednico, da ji prepustite tista malenkostna uredniška opravila, ki dajo silo dela! Saj gč-ni Dolenčeva in Mankočeva sta prav za take posle! – Vesel sem pa še bolj Vaše vesti, da pišete za »Zvon« daljšo novelo prav iz življenja! Bravo! – Pomagajte nam vendar – za božjo voljo! – izriniti iz našega lista peresarje (ne pisatelje!) à la Pavlino, Dobravca, Kodra in take-le »priznane« in »slavne«! Brr ... ! Le pišite pridno, pa poleg mislite malo na – – me, ki Vam gleda preko ramen s ciničnim nasmehom na zlobno namrdnjenih ustnah! Mislite si to, potem – – ah, potem napišete krasne povesti v modernem smislu!! – – –

Odkrito povedano: zdite se mi slična Herkulu na razpotju – sama ne veste, na katero plat bi krenila. Zato pa so Vaši spisi toli različni po duhu. – Vaša novela »Usoda, kali?« je čisto realistična po snovi in nekateri odstavki so realistični celó – po besedilu. Čital sem jo z velikim veseljem; le tisti »jaz« me je motil! In Vaša slika »Iz nove dobe«! Naravnost divna je! – Glejte, gospica, ostanite vsaj taka kakoršno se kažete v teh dveh spisih; potem si postaneva sestra in – brat! –

Pisal bi Vam o tem rad še mnogo mnogo detajlovanega, a pismo mi je itak zopet narastlo črez mero. Nu, velik užitek mi je pokramljati z Vami malo intimnejše na korist stvari! –

Končno še malo opazko gledé sotrudništva. V »Slov. Svetu« se je pojavilo 5 – 6 sotrudnic menda. Pisale so in pisale ter se nakrat – izpisale: nit jim je pošla, začele so pogrevati lastno kašo, pa – zadremale ob lončku. –

Ad p. »pesnice« in »pesniki«. Ti ljudje, ti »nesrečni« ljudje navadno le javkajo o »ranah«, »spominih«, »suhih rožicah«, »zvezdicah«, »oblačkih« in »potočkih« – treznega, resnega zdravega Vam napišó jako jako malo. Torej: bojte se jih! –

Šušmarjev je povsod veliko, tudi na Dunaji; a Vi pokažite, da »Slovenka« ni smetišnica in ne – »vadnica«, nego zrel list za zrele ljudi! – – –

To sem Vam hotel zadnjič povedati, pa sem rabil v nagljici morda preoster izraz. Odpustite mi, če se[m] Vas res razžalil! –

»Slovenka« mi bode mila že radi ideje in radi njenih ustanovnic, katere cenim. Storiti hočem vse, da Vas vsaj nekoliko zadovoljim.

Slednjič Vas pa še prosim, da mojih pisem ne kažete ljudem, katerim absolutno ne zaupate! Šele 25 let imam – razločka je torej mej nama le 3 leta! – a živel in doživel sem toliko, da mi lehko verjamete, da moj pesimizem ni afektiran. Uvažujte torej ali ne uvažujte moje nazore: izrekel sem jih pošteno.



Prisrčno Vas pozdravlja Vaš kolega

Fran Govékar