ELEKTRONSKA ZBIRKA PISMA

Velespoštovana gospica!



Nisem se nadejal, da mi pišete znova. Nu, veselí me, da si postajava takó prebíto naglo iz »zakletih sovražnikov« – hm! morda mislijo drugi res takó, jaz seveda ne – prav dobra prijatelja.

Tu imate prav realističen izgled, koliko koristi mej literati različnih struj in šol osebno dopisovanje. Koliko večjega pomena pa more postati osebno občevanje mej literati!

Vidite, to idejo pa sem sprožil v »Portretnih karikaturah« v vvodu in isto idejo zopet, a obširno ponavljam in razlagam v svojih člankih »Sloven. Naroda«.

Ko prečitate vse članke, imela bodete izvestno svoje mnenje o tej moji ideji. In danes Vas prosim enkrat vice-versa jaz, da mi storite vslugo. Sédite, mila mi gospica, pa napišite za »Narod« – ali pa »Edinost«! – en člančič, v katerem poveste malo obširnejše svoje nazore o kongresu sloven. literatov! Pišite vsaj – contra, ako niste navdušena – pro! – Meni je največ na tem, da ideja ne zaspi, nego da jo spravim povsod v razgovor. Če pa napišete – v mojem duhu – navdušen članek za kongres, potem gospica, Vam poljubim roko prav kavalirsko hvaležen. Ali hočete? Veste, jaz sem velik egoist; in poljubljujé Vašo uslužno rokico bi imel le prav sebične čute! – Torej, gospica?? –

Tudi Stritarja naprosim. –

In še nekaj! V »Ed.« se znova pojavlja neki »literarni boj.« Jaz sem tega-le prepirkanja že grozovito prenasičen. Boga mi, piši in čitaj končno kar in kakor hočeš, samó mir si dajmo med seboj! Sicer od samega modrovanja in prerekanja ne pridemo do pametnega dela. Jaz nikogar ne silim, jaz nikogar ne vlačim za ušesi k – realizmu; takó pa naj tudi mene pusté, da pišem po – svoje. Saj vendar ne zahteva nihče, da čitaj moje spise, da se naročaj le na »Zvon«! – Vsak si naj izbere po lastnem ukusu, saj imamo izbora že nekaj. Ne pulimo se torej več za oslovo senco; složimo se, pa dopustimo, da imamo i Slovenci več šol, več struj, več tehnik, ne pa ene same! Tega bogastva mora biti pameten človek le vesel, saj prav to kaže, da – napredujemo.

V tem smislu Vas prosim, da vlijete na razburkano morje malo olja! Ženska ste in taka prva poklicana, da razločite borbo mej srditimi moškimi. Zinite prav nepristransko; jaz se Vam skažem hvaležnega. – Ako Vas napade kdo radi tega, pograbim ga jaz za vrat in – – takó mi Boga! – zdravih udov ne odnese.

Vi, gospica, pišete lahko in naglo, kakor jaz. Prosim Vas torej, da dodenete člankom od minole sabote in tega torka takoj svoj člančič za epilog.

Pooblaščam Vas, da uporabite moja pisma za ta svoj odgovor, ki bodi posredovalen; blagovolite pa tudi mojim nasprotnikom povedati na vsa usta, kaj je namen mojih spisov, dasi po Vaših nazorih tega namena nisem dosegel! – Ne pohujševati, nego bičati našo hinavsko moralo in prikrito nenravnost; ne vzbujati poltenosti, nego odbijati čitatelje od tiste: to je moj namen, pošten in lep namen. –

Sam nočem odgovarjati nikomur; le pri Vas sem napravil izjemo.

Veste, moji sovražniki so neštevilni; a vsi so (skoro) le moji osebni nasprotniki. Moj ponos, moj strupeni jezik, moji vspehi v slovstvu in – čujte in strmite! – mej ženstvom, so mi nakopali že legijo zagrizenih zavidnežev. Natikajo sicer krinko objektivnih kritikov. Toda izpod domina jim gleda – hudičevo kopito! – Zlobnost, kritikasterstvo in rivalizovanje – drugega do malega nič! –

Meni je sicer – po dunajski – »ganz Wurst«, kaj blebečejo in blekečejo, kakó lajajo in psujejo, lažejo in modrujejo taki-le pseudonimni »Dobrini« i. dr. s Pajki vred ... saj – absolutno somišljenstvo Aškerca, Stritarja, Kersnika in Levca mi je ščit, katerega ne prodrè sam vrag. A vendar sem sit že teh borbic in rad bi imel mir! –

Storite mi torej to uslugico, pa – bodi konec! – Veseli me le to, da se moji nasprotniki – n. pr. dr. Pajk – označijo vedno že samí dovelj s svojimi surovimi inzulti, dočim so bili moji pristaši – fini i v srditi borbi.

S tema dvema prošnjama, kateri vsekako izpolnite, pa se seveda sam moralično obvezujem za Vaš list.

Dobro torej: zob za zob! – Ali Vam je prav? –

Vprašate me, zakaj mi »ruski realisti ne ugajajo.« Ker sem po duhu in odgoji – Francoz. – S tem pa še ni rečeno, da mi ne imponirajo. Ne, saj Tolstega, Turgenjevega in Potapenka čitam vedno s slastjo! –

Tudi moje mnenje je, da piši »Slovenka« bolj za intel. ženstvo. Moj Bog, kdaj si začno naročati še-le preproste »purgarice« ali celó kmetice – časopise! Hm! začnimo z učiteljicami in bolje izobraženimi meščankami višjih vrst! –

A propos! – Vaša »Sirota« je res eden najboljših spisov, le završetek mi ni bil dovelj globoko in dramatično opisan. Ali je bil oni »uredník« g. V. Lukić? – Ako je bil, sporočil sem mu prav jaz Vaš naslov! Ali veste, kje je sedaj? Mene je naprosil, da mi prevede na srbščino »Samo svojo«; – a po mojem »Zvonu« ni poslej ni duha ni sluha ... prevoda pa tudi ni.

Pišete mi, da Vas odbija moj spis »V krvi«; jaz ga imam za najboljšega, dasi sem ga pisal sproti in celó na potovanju, npr. v Brežicah! – Vaše srcé žalijo nekatere scene; a kaj morem jaz za to! Za karakteristiko tistih podlih ljudij so bili potrebni; torej? –



Zdravi! Vaš udani

Fran Govékar