ID
1014
PošiljateljFran Govekar
Poslano iz
Poslano v
Datum4. 1. 1897

Ljubezniva gospica!



Pro primo: srečno, veselo in plodonosno novo leto! –

Čakal sem, »Slovenko«, da Vam morem kaj novega pisati iz naše meglene in filisterske Ljubljane. Dobivši jo v roke, prečital sem jo v eni sapi. Evo nekoliko subjektivne, torej nikakor ne vsiljive kritike:

Vvodna pesen je jako okorno skrpucalo prekrasnih, dušo in srcé vznesujočih, pa sila obrabljenih fraz in tirad. Vsebina stara – oblika prav »od muh«. Nù, Vaš »ženijalni Zamejski« – le Primorcem znan vrabič! – pač ne more drugače čivkati; zakaj fraza mu teče – v krvi! – Zamejski je učenec Gregorčičev, zato pa prav slaba kopija njegova v obliki, duha pa ni tistega niti za najrafiniranejši nosek najfinejše Slovenke. – Mimogredé bodi povedano, da Zamejski sploh nikdar ni bil resničen pesnik po poklicu, nego le spreten kovač. Morda menite Tržačanje in Goričani povsem drugače; nù, »slovenska moderna« – zasovražena zlasti inpotentnemu pisatelju Dobrinu (Fajdigi): ecce »Edinost«! – ga polaga v posteljo z Ganglom, Funtkom, Hribarjem in s takimi patetičnimi, v zvonkljajoče rime in rimice zatelebanimi versifikatorji. –

Vaš članek – zakaj brez naslova? – bi bil prav dober, če bi ne bil njega vvod prenagljen in če bi bil prazen tistih strašnih citatov. –

Povestica »Triglav« – spisal »idealist«??! – je preočividno hofiranje »beraškim«, – a »plemenitim, izobraženim« učiteljicam. »Idealist« je bržčas nesrečno zaljubljen; zato imejva usmiljenje s to ubogo paro!

(: Zdi se mi, da sem v nadaljevanju povesti zamenjal Cirila z Antonom. Torej prosim, da pazite pri korekturi: Anton* ima Franjico, učiteljico ter piše (prvo!) pismo Ivanu. Ciril se togoti nad zaljubljencema ter se končno – radi vlačugarske guvernante – sam usmrti. Izvolite torej na to paziti, da ne nastane zmešnjava!)

»Vidini« pesnici sta – zlasti prva – prav lepi. Od g. Vovk se je nadejati še mnogo dobrega, če bo: 1) poznala resnično, ne v domišljiji komponirano, življenje; 2) če bo stroga kritikarica do sebe same; 3) ne gol posnetek ohrabljenih sujetov! –

»Mladostne sanje«! Zdi se mi, kakor da jih je spisala neka mlada gospa – učiteljeva. Ali se motim? – Sicer pa: sram bodi »Dragico«, da se je poročila s »Stankom« (!), ko vendar ljubi »Davorina«. Če Davorin še živi, se ta le sentimentalna »Dragica« v zakonu le ostudno prostituira (!!); torej je zaničevanja vredna ženščina à la »Fe – o – do – ra« gospe Pajkovke! –

Spis o ž. emancipaciji je dober; le za »Slovenko« je menda ponekod prestvaren, torej suhoparen, pretežek. V odstavku – spočetka –, ki se začenja z besedo »Pomanjkanje« – (grda ital. beseda! – zakaj ne »nedostatek« ?) – je za besedo »tolikanj« izpala beseda »manj«. Ali ne? –

Kdo je spisal članek o družbi sv. C. in M.? G. Luka S. ali gospa L. S.?? V poslednji vrsti, v prvi koloni čitam namreč: »... bomo me Slovenke« ... in v poslednji vrsti spisa: »… hočemo me«. Ali je gospod L. Sv. včasih tudi – dama? – ali kako? – – –

To sem sitnež, kaj!? –

Göstlov članek je preobširen ter ne pove nič novega. A umesten je za »Slovenko«! –

Kunčev spis je prav zanimiv ter Vam izvestno pridobi naročnic. Tudi jezik ima lep. Ali je njegov? –

1. štev. »Slovenke« je navzlic navedenim nedostatkom prav simpatična in dobra. Le leposlovja je premalo, pa tiskovnih napak preveč. /: Ecce str. 4. 2. kol. v 11. vr. od spodaj! :/ Ako Vam smem kaj svetovati: posvetite v prihodnje vedno vsaj. 3 cele strani leposlovju. Za razprave in člančiče Vam ostanejo še 4 in za inserate ena stran.! Tiste tičke – ecce str. 4. in 5.! – izpustite, ker kradejo prostor! Črta zadošča. –

Format je prikupljiv, tudi papir je prav čeden. Na prvi strani so Vas ukanili vsaj za 5 vrst! – Le nahrulite tiskarno, da dobite rešpekt, sicer Vam puste pol lista praznega in eno 1/4 Vam namažejo s tički! Z »Vesno« so hoteli tudi tako delati.

Toliko o »Slovenki«. –

Sedaj pa »Edinost«. Prosim Vas recite vendar g. Cotiču naj za Boga ne sprejema prav vsake bedarije v svoj list, če je le prav idealno solzna! V Lj. se vse norčuje iz »Edin.« radi spisov à la »Karamfil s pes. groba« spisal Fajdiga in »Nazaj v deželo sveto!« Ali nima Cotič res nič kriticizma? Sprejemati take pol blazne kolobocije more le človek, ki nima nobenega ukusa!! – Fajdiga se navdušuje nad smetišnico,** s katero se je »igral« »njega dni« ženijalni Prešerin! Čudno, da ni iztaknil kje neko prevažno posodo iz porcelana ter jo poslal ljub. muzeja kustosu Müllnerju, češ: »To sveto(!) posodico je rabil dve-triletni Franek Prešerin, kadar je bilo – »potreba«: »torej odkrij se naturalist in spoštljivo se pokloni temu narodnemu talismanu!« – Dobrin je blaznik! –

Pa kaj se zaletava zopet v »Lj. Zvon«, oz. v njegove pesnike »Ed.?« Že parkrat si je nakopala liter. borbe, pa še ne miruje! Potem stisne bojazljivec pa rep mej noge, ko ga vse bombardira. To je nedosledno in nepošteno. – Tudi neslani Holz ne more nehati zadirati se ob me. Prokleto je omejen, da nima že 4 mesece druzega v mislih, nego vedno le svojo »karikaturo«! –

A propos: ste li Vi kdaj kako pesen – in kje? – priobčila? Napišem Vam članek o slov. pesnicah. –



Zdravi!

Vas odkritosrčni

realist



* Recte: Vidic!

** »poezija je pa vendar le poezija« (Fajdiga) makar v – smetišnici!



Faksimile tega pisma še ni na voljo.