ID
1017
PošiljateljFran Govekar
Poslano iz
Poslano v
Datum1897-01

Velecenjena gospica urednica!



Pozno prihajam – a vendar prihajam! Za to mojo zapoznelost si nalagam sam kazen; tem obširneje Vam poročim svoje misli o Vašem cenjenem listu.

Kdor kritikuje »Slov.«, ta mora računati z občinstvom, za katerega je v prvi vrsti pisana ta priloga konfuzne, brezprogramne tržačanke »Ed.«. Zdi se mi, da je malo te konfuznosti zašlo tudi od matere k otroku. Pa o tem pozneje! Govorim naj namreč nekaj besed o našem ženstvu! Naše gospice in gospe so sila naivne, priproste, in največkrat lažejo svoje nenaravno navdušenost do rodoljubja in domorodnosti. Verujte mi, gospica, vsa navdušenost izvira iz gole želje postati znanim, da se o njih govori tu in tam in morda tudi iz gole realnosti, dobiti kedaj dobro partijo. Jaz jim ne zamerim toliko te zvijače, kajti vse naše življenje je le boj za obstanek, in kdor je bolj premeten in lokav ta boljši živi. Toraj, da bi bile naše ženske res tako grozno navdušene rodoljubkinje, to oporekam s stališča, da so premalo izobražene! Res je sicer, da je domoljubje nekaj insti[n]ktivnega, kakor pravi naš pregovor: »Vsaka ptica rada tja leti, kjer se je izvalila«, ali da čuti človek tisto globoko ljubezen do doma in do roda, mu je treba poznati njegove šege in navade, njegove težnje, pravice in krivice, njegovo delovanje in nehanje, njegove domače smotre in njegovo stališče napram drugim bolj ali manj kulturnim, napredujočim narodom ... Da bi vse Slovenke, ki prodajajo svojo idealnost po slov. svetu, čutile istinito to, dvomim; nasprotno sem pa prepričan, da mnoga lažirodoljubkinja ne misli druzega doseči kakor dobrega, pripravnega moža, kar Vam lahko dokažem z nekaj fakti. Zato ne plavajte v bolnih oblakih namišljenega idealizma in pretirane sanjavosti, ne dvorite si v listu jedna drugi in ne skušajte omamljati jedna drugo s svojo laži-navdušenostjo – »im Grunde genommen« – ima jo vse isti smoter – dobro partijo! Ne rečem vse! Ne! Tudi častne izjeme so v Vaših vrstah, ne posebno veliko, ampak nekaj jih je vendar.

Moje mnenje je torej, spremenite svoj program v toliko, da bodete prešle iz dvorenja v razkrinkanje! Povejte resnico, recite: naše ženstvo je zaspano, leno, se ne meni za nobeno stvar, zanemarja dolžnosti matere, soproge in domoljubkinje, živi v neki filisterski reakciji, ne reakciji: saj ni niti kedaj napredovalo in se vzbudilo, – spi, »nevzdramno spi«. Pokažite jim žene drugih narodov, žene našega naroda, ki so storile kedaj kaj dobrega; načrtajte jim vzgledne matere, hčere, pisateljice; bičajte napake njihove brez pardona: »Ti slepec si a ti slepar.« Mesto sentimentalnih pisem prinašajte več beletrističnih stvarnih ne jokavih, ampak zdravih, lahko tudi malo ironično nadahnenih spisov! Zadela bodete gotovo na odpor, zabavljale bodo seveda nekatere starokopitnice in razkrinkane »rodoljubkinje«, ali to Vam ne bo škodovalo, to Vam bo koristilo, zanimati se bodo jele dame iz različnih krogov, čitale jo bodo, odobrav[a]le pametne in obsojale nespametne; videla boste, gospica, krog Vaših prijateljic se bo širil in množil in predvsem – pa bode napredoval Vaš list, zanesel nove ideje v naše narodno ženstvo, premišljale bodo naše dame Vaše ideje, uvaževale jih in se budile. Tako bodete veliko več koristila svojemu narodu in v prvi vrsti našemu malomarnemu ženstvu. Tako je storila slavna angleška pisateljica Georges Egerton v svojih »Kýnetos«; tako deluje Laura Marcholm, za istim tražijo vse najnovejše moderne franzoske, angleške, nemške, italijanske pesnice in pisateljice ... in vspeh jim je zagotovljen. Egerton je »razkrinkala« ženske slabosti, pokazala jih v luči, v kateri jih gledajo ženske na svoje lastne oči, ne pa kakor se je doslej godilo, – skozi moška očala. Egerton opisuje žensko kot tako, kakoršna je v resnici, ne, kakoršno gleda možki, kakoršno hoče imeti možki ... S tem svojim opisovanjem je dosegla velikanski uspeh: danes je slavna po vsem omikanem svetu in šteje svoje somišljenice in somišljenike na stotisoče ...

Pred vsem pa bi bila moja ponižna misel, da uredite list za različne sloje naših dam, za najbolj, srednje in nič olikano ženstvo. Vsakej nekaj. Prostora naj imajo v »Slovenki« učiteljice, telegrafistinje, komptoaristinje poleg gospej, gospodičin in meščanskih hčera. Seveda je težko vsem ustreči, a kdor poskuša doseči vsaj nekaj, ta ustreže marsikomu.

Konečno še nekaj misli o drugi številki Vašega cenjenega lista! Preveč vode in premalo stvarnega. Tako se marsikaj izmuzne izpod prstov in ostane v roki le nekaj fraz in semtertja še jako obrabljenih, zastarelih, pogretih fraz!

»Naša Vida« nam blebeta melanholično »povesti srca« in se umišlja v srečajoče se poglede dveh bitij in sanja »dneve zlate«. Oh, kako stara, stara povest, a ne večno nova. V teh dveh pesencah ne čutim jaz nobenega pravega in pristnega čuta, ampak se mi zdita obe pesni tekorekoč dobro mišljeni in semtertja slabo izpeljani. Kdor resnično ljubi koga in zre v njegove oči gospica, ta ne sanja o sreči prihodnjih dnij, ampak nič ne misli, prav nič, ker ga bližina ljubljenčeva tako prevzame, da se mu nehote zastanejo vse misli, in objame njegovo telo neko sladko opajajoče stanje. Ah, ta nikdar ne filozofira o zlatih dnovih, ta – ljubi ... posebno pa se ženska, ki v takih momentih ne ve, da živi … Taki so resnični čuti, a taki kot jih opeva Vida se rode v glavi ljubezni in življenja željnega bitja, ki v resnici še ni nikdar doživel takih momentov; ali pa če jih je doživel, jih ne zna ali noče opevati. Nó, Zamejski je itak samo jokavi frazist, a nikdar pravi pesnik. Njegova primera o »Simonu Gregorčiču« je pač vredna kakega Gregorja Kreka, ali koga njegovih pesniških bratcev izza dobe otca bosopetca Marka Pohlina. Vsak izobražen človek pa mora očividno protestovati proti taki verzifikaciji in tako slabi prozi v tako šepajoči »železno – trdi obliki.« Ah, gospica, ti verzi, v katerih se slavčki zvijajo sredi pota »in ljubeznivi pevci, polni milobe, krotijo s petjem vzburjene duhove«, in sam nebeški Bog vé, kaj še vse počenjajo, so tako angeljsko čisto nezveneči in tako božanstveno okorni, da bi jih človek vse najedenkrat s papirjem vred snedel, ne poslušal v svojimi ušesi brez pravega posluha, kajti sicer bi moral znoreti od same »blagoglasnosti in lepote«, ki preveva ta plod neutrudljive »muze« Zamejskijeve ... In celo Gregorčič ga spoštuje in sili, naj izda svoje pesni ... O saj je sam pevec prvak Gregorčič ustrelil pred par leti v »Nadi« nekaj dobrorejenih in pitanih kozlov, ki bi bili uprav za strašilo v »listnic o uredništva« vsem mladim in starim ne nadobujnim poetom.

Pa še kaj o prozi! »Slovenka« od »Save« je tako-le malo prave pravcate vode iz »Save«, ki se poraja v nebotičnih vrhovih sanjarskega frázarstva. »Bodimo dosledni«, ta spis se mi zdi ne umesten, ker se nam Slovencem ne bo treba nikdar tepsti za ženska vseučilišča. Če boste dva ali tri študirale, lahko študirate na nemski univerzi. O »Triglavu« govori pisateljevo ime, torej mi ni treba obširnenje razlagati dobrin in slabostij idealistično pisane povesti. »Nekaj o vzgoji otrok« je prav čeden poduk, samo če se bo katera mamica ravnala po tem receptu pridig in naukov, je zelo maloverjetno. Take snovi se najbolje, najpripravneje obdelavajo v leposlovni obliki, kjer imajo tudi veliko več učinka in so veliko bolj dovzetna zanje ljubeča in kipeča srca mladih mamic in izkušenih mater! – »Mladostne sanje« Vam je najbrže že itak kritikoval in ocenil Govekar; ker je njegova kritika bolj merodajna, naj jo jaz opustim! – »Čuvajte se opeklin« in »Moda in strokoznanstvo« sta podučna spisa in sta prav na mestu za počasi prevdarjajoče in leno prezvekujoče filistre prav dobra! – »Značaj« pogreva tisto budalasto in skozi in skozi neumno misel, da naj Slovenci poročajo le Slovenke! Ah! – Kar ljubezen in harmonija duš druži, tega naj ne razdvaja narodnost. Če se dva ljubita, ne razdvoji ju nihče, tudi zapreke starišev ne, toliko manj narodnost. No, gospice se možé – samo, da je dobra partija, ljubezen po zakonu, to je sedaj moderno! – »Književnost in umetnost« sta slabo urejeni. Čemu je tista črta v sredi mej »Povestmi« in »Koncertom«? »Villa Falconieri« je pa, mimo grede povedano jako slabo spisana, in jo ume samo tisti, kdor je čital Vossa samega, pa bi morala priti takoj za »Povestmi«. Tista »oduševljena« pisma in dopisa »vrlih, zavednih« Slovenk pa bi jaz kar pod kap zagnal meni nič tebi nič, in bi rajši priobčeval životopise zaslužnih žensk, posebno povdarjajoč ideje, za katere – so se borile in tudi žrtvovale. Sploh pa bi rad videl v »Slov.« veliko več leposlovnega gradiva in v prvi vrsti obsežnejše natiske že začetih povestij. Nó, semtertja so tudi ločila malo slaba, najbrže po krivdi stavčevi.

Ravno mi je sestra, ki obiskuje prvo leto v uršulinski pripravnici, pove-

– – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – –

Faksimile tega pisma še ni na voljo.