Velecenjena gospica!Zvedel sem, da nekaj bolehate. Krivo je baje vsega kolo, ker ste preveč strastna v kolesarenju. Nadejam se in prav srčno želim, da Vas dobi tole pismo, katero Vam pišem po dolgem premoru, že do cela zdravo in čvrsto!Žal mi je bilo zadnjič, da Vas ni bilo s Tržačanji v Lj. Rad bi zopet malo pokramljal z Vami o tem in onem. Seveda, najrajše bi imel, da bi naju ne motil nihče, kar bi pa v hrumu in šumu poslednje slavnosti ne bilo možno. Upam, da se snideva v Celji.Veseli me pa prav zelo, da sem se seznanil ob oni priliki z damo, ki mi je bila na prvi pogled izredno simpatična. Gospa Ponikvarjeva, Vaša vrla sotrudnica, je ženska, kakoršne nimamo sedaj v Ljubljani nobene. Ah, te Ljubljanke! Sama obleka jih je, pa še ta je navadno – neokusna! Kar se jih sili v javnost, so pa neslane komedijantke! – Zavidam Vas za družbo gospe P.! Meni je take družbe tu strašno treba, toda – Sahara!Ako pridete kaj z g. P. skupaj, blagovolite ji sporočiti moj poklon! Naj bi me ubogala ter začela pisati za »Zvon«! Nadarjena je izredno. –Zadnja štev. »Slovenke« je prav posebno dobra in bogata. Vendar bi si usodil dve opombi: životopis Negrin bi morali menda obširnejše podati, ker prav življenje te vrle ženske je vzrok, da čuti toli vroče in pristno za bedo, proletarijat i. t. d. Sama je bila revica, sama je delala v potu obraza, sama je živela sredi siromaštva in moralične depresije, zato pa ima njena lira toli resnične glasove. Naši pesniki, zlasti Vaše (nekatere) pesnikinje pa često pojo, česar ne čutijo, kar le afektirajo! Odtod toliko neslanih erotskih, domovinskih in drugih skovank! – Opazka gospe Danice, da »Slovenka« sploh ni pisala še o A. Negri, radi česar sta se togotila »Slovenec« in »Katol. Obzornik«, je neresnična. Pisal sem mimogrede jaz v člančiču: »Slovenske pesnikinje.«Vaš spisek, v katerem agitirate za mojo idejo liter. sestanka, mi je splošno ugajal. Le po krivici se zaletate v nekega pisatelja – v Dolenca?? – Če se bomo svobodomiselni in antiklerikalni literati napadali, bodo tega veseli samó – »Slovenčevci« in taki estetikastri. In končno je Dolenc izboren pisatelj, ki ima malo vrednih tovarišev. Da nima izkustva, je žal, resnica. A vzlic temu piše trikrat boljše od »najslavnejših« Funtkov, Detel, Kodrov, Pajkulj in takih kapacitet. Zadnje nadaljevanje v »Zvonu« je naravnost krasno!! –Torej so Vaše opombe krivične in do cela neumestne.Radi shoda literatov se snidemo na mojo inicijativo (v 7. št. »Zvona«) še ta teden na posvetovanje in da se bo sestavil pripravljalen odbor. Obvestimo Vas o vsem. –Ali pišete sedaj kaj? – »Pod streho« ste izvršila prenaglo, sicer pa dobro.Glaser je smešen človek. Kam pridemo, če si bodo pisali ocene pisatelji sami!? – Uverjen sem, da je Glaser jedini, kateremu ugaja »Zgodovina sloven. slovstva«. In to je dosti malo! –Gdč. Milka Mankočeva je bila v Postojni. A spoznal sem jo še-le v – hrbet. Vem, da je huda, ker sem jo nehoté ignoriral. Prosim, oprostite me! –Spomnite se me prilično kaj, če ste že zdrava; sicer pa varujte svoje zdravje! Samo eno Márico imamo!!Moja žena in jaz Vasvdano pozdravljava,Fran Govékar
Faksimile tega pisma še ni na voljo.