Velecenjena gospica Márica!Vaše poslednje pismo me je osupnilo in razveselilo. Osupnilo, ker se za realista zanima celó idejalistka, s katero nimam prav nič skupnega, ter sva se enkrat malodane sporekla. Razveselilo pa me je, ker vidim, da imam vendar še nekaj prijateljev.Prelepa Vam hvala za Vašo veliko ljubeznivost! A takoj Vam povem: malo upanja imam!Gospa dr. Jenkova jezdi vedno – oblake! To je znano. Ona je optimistka, ki takoj obljubi zlat grad, a končno se vselej izkaže, da še koče ne bo dobiti.Kaj naj storí Gautsch za-me in mojo ženo!?! Mož ima druzega opravka črez glavo, da bi se menil za take sirote! In kaj naj nama da? Ne morem si misliti. Iz svojega nič, iz državnega še manj, – v občini pa imajo besedo le Luegerjanci – nacijonalci!Drugače je s Šukljejem. Ta bi mogel marsikaj, toda mož je – – len, ter se ne briga, odkar je »hofrat« za nič. –Toda, stojmo! Dr. Jenkova naj deluje po svoje dalje – jaz čakam. Ako bo, dobro, če ne, pa lahko rečem: iznenadilo me ni! –Pisali ste mi zaupno ter mi javili, da gospa noče, da bi vedel za njeno ime. Dobro! Tudi meni je ljubše tako, dokler ni nič pozitivnega doseženega. Prosim Vas pa, da zabičite gospej, naj ne postopa glede mene tako, da bi me moralo biti kdaj sram! Da bi gospa za me prosjačila po Ljubljani ter moledovala morda okoli kakih doktorjev, tega ne morem dovoliti. Očitalo bi se mi vedno, da sem bil revež! –Vse življenje ji bom pa hvaležen in čim preje se ji javno izkažem hvaležnega, če me na lep, nesramoten način reši Ljubljane. –Ve pa naj sledeče: 1. aprila moram iti v vojake za šest mesecev, da odslužim še 2. del prostovoljščine. Še-le 1. okt. morem od tu proč. –Ako se Vam pa zdi, naj grem sam k gospej, Vas lepo prosim, da mi to javite! Rajši pa imam da ji Vi vse prav prozajično razložite. Sicer Vas pa še prosim, da prečitate pismo moje žene, ki je pisala s svojega stališča gospej Ponikvarjevi!Prav vdano Vas pozdravljahvaležni Fran Gkr
Faksimile tega pisma še ni na voljo.