Ljuba gospa Marica!V srcu čutim nujnost, da Vam k 70letnici pišem, kako Vas spoštujem in cenim. Skupaj sva bila mlada, borbena, delavna, često srečna, še češče nesrečna, danes sva skupaj stara po letih, a po duši in duhu še zmerom neizpremenjena – vzlic vsem razlikam vedno iskrena prijatelja. Oba sva imela visoke cilje, a kruto življenje nama je dovolilo doseči le skromne uspehe. Toda Vam in meni ne bo mogel nihče očitati, da sva bila nesposobna in lena, temveč bo moral vsak objektiven sodnik priznati, da sva bila poštena delavca na njivi narodne kulture in civilizacije.Vi, draga gospa Marica, ste si kot prva moderna slovenska beletristka in estetičarka pridobila zaslug in uspehov, ki jih naša kulturna zgodovina ne pozabi. V svoji prekipevajoči borbenosti sem Vas v mladostni dobi morda kdaj zadel in ranil; toda verujte mi danes, da sem zmerom smatral za izjemno nadarjeno in redko plodovito pisateljico vrlo Marico Nadlišek Bartolovo. Danes za jubilej jo le še prosim, naj pozabi vse neprijetnosti in se spominja samo lepote, toplote in skupnih idealov najine mladosti. Pa skupaj ostaniva po duši in duhu mlada, sveža in borbena, dokler še živiva! Nikamor nazaj in navzdol, nego vedno naprej in navzgor! Ne vdajva se, ljuba prijateljica! S tem sklepom Vam stiska roko Vaš stari bojni tovariš in srčno vdani prijateljFran Govékar
Faksimile tega pisma še ni na voljo.