ID
1039
PrejemnikFran Govekar
Poslano iz
Poslano v
Datum9. 12. 1896

Kakó mi je žal, da nisem mogla danes svršiti pisma, da bi je imeli Vi že jutri. Takó sem trudna! Beračila sem od 10 zjutraj okoli duhovnikov za našo Božičnico, za uboke otroke, ki pohajajo Cir. Metodovo šolo. Pomislite od 9-10 šol, potem pa naravnost v mesto tja do Kolodvora pa gor do sv. Justa ali vendar gremo rade k takim ljudem. Ko bi Vi na Kranjskem imeli take duhovnike! Pripravljeni so že na naš posel pa nas sprejmejo takó oduševljeno in lepó. Z enim smo govorili o Mahniču in Kranjskih razmerah, pravil je, da je Italijanom všeč ta škof, ker je Slovence cepil. No, saj res, hvalijo ga. Kako so smešni ti Mahniči in compagnoni. Kaj je delal iz Stritarja, Gregorčiča! Zdaj pa, ko vidijo drugačne ljudi nego so to, sedaj pa naš Stritar, naš Gregorčič!

Nisem mislila, da Vas more to tako razburiti ali povejte: zakaj niste delili svojega gorja sè ,,svojim dekletom?ˮ Ko Vas ume tako naglo potolažiti! Še meni je šla Vaša pritožba do srca, kaj pa njej? Rahločutni ste, no saj je bilo res preveč od vseh strani. Vašo povest ,,V krviˮ sodijo vsi res jako strogo in sedaj pravijo, da če so tudi oni dogodki vsi res ali nekateri, ni treba, da se raznaša na vse strani. Ne, ne, ven s takimi prikritimi nenravnostmi, včeri in uprav danes me je jezilo: Če ubog revež zaide, obsoja ga vse, ker je revež in svojega pregreška ne more zakriti, če pa prehaja iz greha v greh tak, ki vse lehko pokrije z denarjem, frakom, cilindrom, gladkimi rokavicami, on sme v vsako družbo, v vsak salon, v vsako rodbino medtem ko pehajo reveža, ki je zakrivil morda mnogo manje, iz vsake poštene družbe. In temu bi se res morali ustavljati takó ali takó. O Stritarji sem mislila že prej in mislim tudi sedaj, kakor Vi.

Neizmerno rada bi se udeželila Vaših pogovorov o Božiči toda baš malo prej sem bila pri g. Mankočevi, dejala mi je, da o Božiči ne more z doma. Vi ste itak vsi v Ljubljani, kaj, toda komaj bi bilo verjetno, da bi odnesli oni shod Vašega kluba recimo za 6. januarja? Zapomnite si, ako mene ne bode v Ljubljano, pridite Vi v Trst in mi poveste lepó in natanko kar ste razpravljali, kaj ste sklepali in kaj ste sklenili v Ljubljani. Biti bodete morali veren in točen poročevalec, bodete?

Z isto potjo – ako imate – mi morebiti prinesete knjige g. Marholdove, katerih nisem čitala, spominam se, da so se omenjale v ,,Slov. svetuˮ in da je potem nekdo kritikoval in razgrajal, da se svetuje kaj takega našim Slovenkam.

Zvona še ni, radovedna sem na zvršetek Vaše povesti, ki pravite, da mi ne bode ugajal, kdo ve? Tudi sem radovedna, kako se reši prof. Bežek iz zadrege s programom ,,fanj človek, kaj ne?\'\'

On Vas ima rad, a zdi se mi, da se tudi malo maje, omahuje zdaj na eno, zdaj na drugo stvar pa ubožček nima lahkega stališča, res ne.

Sedaj bodem pisala še g. Göstlu in pa Aškercu še enkrat.

Bodite veseli in vedno takó pridni v dopisovanju in spisovanji; seveda Vam je vse to lehko!

Zdravstvujte!

Márica

Faksimile tega pisma še ni na voljo.