Častita gospica!Lepa hvala Vam, za preprijazno poročilo. Razveselilo me je Vaše pisanje tembolj, ker mi je znak, da se Vam je zdravje zopet na boljše obrnilo, kar Vam iz srca želim.Gospodična, izpolnila se mi je jedna želja, kojo sem že dolgo, a breznadno gojila, namreč: dopisovati si z duhovito osebo. Le ta želja se mi je izpolnila po vaši ljubeznivosti. Prosim Vas, če Vam čas dopušča, ne odjenjajte v tej korespondenci!Storili ste mi pravo uslugo, da ste en del mojega spisa prečrtali. Domislila sem si pač sama, da bi me gotovo izmed sto bralk 99 napačno umelo. O potuhi seveda tu ni govora. Mislila sem storiti samo parablo, a izrazi pač niso bili prav izvoljeni in premišljeni. Sploh se mi vidi, da sem za današnje razmere preveč radikalna. Vedno in vedno se moram zatajiti, da preostro ne izbruhnem. V meni kar vse vré in sili na dan. Le oblike, tiste fine polirane in pooblane manjka. Oh, koliko bi se dalo o naših socijalnih razmerah govoriti! Toda jeziki za zobmi, se pravi po domače … Našemu narodu, posebno pa našemu ženstvu, se morajo napredujoče ideje le polagoma vcepiti, da tega sam ne čuti. A preosnova se godi v teku let. Preradikalni spisi pa bi le vse pokvarili. Ali se me zdaj ustrašite, cenjena gospica, da se Vam predstavljam kot živo-rdeča socijalistinja? Ne, gotovo ne, saj gotovo bije tudi Vaše srce zatiranim slojem človeštva. Vsaj to berem iz vaših krasnih spisov. Ali se še spominjate koncerta v Veliki maši v Brežicah? Zvedela sem še-le pozneje po Vašem odgovoru v Edinosti na »karikaturo«, da ste bili i Vi navzoči. Gospica M. Govekar, ki je tukaj na naši pošti, mi je sicer razlagala pri kateri mizi in pri kom ste sedeli, a spomnila se seveda nisem. Kako bi se bilo pač mogoče orientirati po spominu med toliko tujih obrazov? Škoda, spoznala bi Vas iz srca rada, a tako lepa prilika se nam tako kmalu zopet ne ponuja. Jaz sem tukaj trdo priklenjena na hišo, na otroke; ne morem se ganiti z lepa od tod. A Vi, cenjena gospica? Kje pa preživite počitnice? – Sicer se pa jaz takega srečanja naravnost bojim. Odkar sem ostavila ljubljansko pripravnišče in tega bodi jeseni že 8 let, živim vedno na deželi v popolni samoti. Ne občujem z nikomer. Ali mi tukaj verujete, da sem v občevanju neokretna, da sem se svetu odtujila v tej vaški samoti. Tuji obrazi me spravijo v zadrego, da mi govor zastane; jezik se mi zapleta in kri mi šine v obraz. Nemec bi rekel »Landspomeranze«. Ali po tem spisu še želite mojega znanja?Štejem uže dnij do izida prihodnje »Slovenke«. Ta listič me zdaj bolj razveseli, ko ponosni »Zvon« ali lišpava Wiener Mode ali celo bogato ilustrirani in bogato urejeni nemški Velhagen u. Klasings Monatshefte, ki zvesto prihajajo ob svojih terminih. Seveda, da se naša borna »Slovenka« ni zdaleč meriti z onimi listi. A že nam pokažejo oni kulturo na sedanji stopnji, obeča nam le-ta napredovanje, povzdigo slovenskega ženstva na obče človeško stališče. In kdo je izprožil prvi idejo za osnovo tega lista? Mislim, da se jako ne motim, če jo pripisujem Vaši glavi. Pridobili ste si velikih zaslug za slovensko ženstvo. Zdaj mi pa oprostite še vprašanje, ki se mi dostikrat vriva. Ali ima Slovenka tudi res dosti naročnic da ji je sigurna bodočnost? In kateri sloji so najbolj zastopani mej njenimi naročnicami? Slišala sem od nekod, da se učiteljice rogajo temu podjetju. In po lastni izkušnji vem, da mi ni bilo mogoče tukajšnje učiteljice pridobiti k naročili. Pač žalostno znamenje za naše najbolj omikano ženstvo!Ali se uže jezite čez moje brezkončno blebetanje? Z odličnim spoštovanjem Elvira Dolinar
Faksimile tega pisma še ni na voljo.