Draga gospica!Hvala Bogu! Kamen se mi je odvalil od srca, zagledavši Pedag. črtice v zadnji Slovenki. Kakor mora me je tlačila skrb, bodo li ugodno sprejete, ali ne. Da-si čitajoč tuje pisanje lahko presojam, jeli za kaj, ali ne, pri svojih lastnih proizvodih pa izgubim vsako merilo. Danes Vam pošljem nekaj malega, a drugačne barve ko dosedaj. Bode Vam li ugajalo i to?Čertimirjeve besede sem čitala ter so mi je jako, jako laskale. Menda pač ni človeka kojega bi pohvala ne veselila. Zdaj pa mislim in mislim kedo bi neki bil ta Čertimir, a je ne uganem. Dajte mi vsaj to povedati, je li pokrit s plaščem črnim, ki s trakom je obšit srebrnim? Saj to morda še ni indiskrecija. – Vidite, jaz sem pač prav vredna hči matere Eve.Kar pa mislite z vojsko, mi pač ni jasno. Prelistala in pregledala sem vse Slovenke od konca do kraja, a našla nisem nič. Naletela sem samo na stavek, iz kojega je nastal moj današnji prvi članek. Kaj pa daljših povesti nimate? Jaz bi vsaj sodila, da se večina naših bralk zanima najbolj za zabavni del; ta bi moral biti tedaj kolikor možno zanimiv. Kaj pa g. Govekarja tudi srce se ne da kar nič omehčati? Dovolite, da Vas opozarjam še na nekaj, kar sem tudi šele zdaj zapazila. Vsaka številka se prične namreč s stranjo 1. Če pa koncem leta celi letnik vežemo, se ni moč orijentirati, a tudi kazalo mnogo ne hasne v tem večnem 1–12. Po mojem mnenju bi bilo bolje, da se numerirajo strani s tekočimi številkami. Oh, zdaj pa že vem, da ste prav, prav nejevoljni, ker Vam vedno kaj grajam in popravljam. Toda prosim, lepo prosim, brez zamere, saj storim iz dobrega namena. Istinito Vas le občudujem, da ste se prva upala prevzeti to težavno nalogo. Pionirji so junaki. Drugim, ki jim sledijo, je delo lahko. Oh, kako rada bi Vas pač osebno poznala! Pa je tako daleč, daleč v Trst, do lepe Adrije. Veste, krasno to mesto, a v naših, slovenskih rokah. Lepe sanje, ali se bodo kedaj uresničile? Bog daj!Srčen pozdrav in ne pozabite svoje Elvire Dolinar
Faksimile tega pisma še ni na voljo.