Draga moja Marica! Ne vem, kako ste si mislili Vi to zadevo, odloživši uredništvo Slovenke. Jaz vsekako bi si želela ostati i nadalje pismeno v zvezi z Vami, ker ste se mi za časa najinega dopisovanja tako prav od srca prikupili. Dolgo sicer že nisem videla lista iz Vaših ljubeznivih rok, vendar pa tega nečem smatrati za odpoved vsakega nadaljnega občevanja. Uvod je primerno dosti dolg, kajne? Naj preidem tedaj k glavnem vzroku svojega današnjega lista. Čitali ste, velecenjena gospa, moj članek v 1. št. Slovenkini. Čitali ste gotovo i besno lajanje naših nasprotnikov. Jaz sem – žal – zvedela šele iz 2. Slovenke, kaj se je bilo vprizorilo. Kajti dostopen mi je samo »Narod«, ki pa, razun ene postranske pike (anarhistki D. In I.) se ni spuščal v nobeno daljšo debato. Ker mi je Vaše mnenje še vedno velike važnosti, vprašam Vas tedaj kar naravnost, kaj mislite Vi o mojem članku. Ali bi ga bili priobčili, da ste Vi še urednica? Prosim Vas, bodite mi docela odkritosrčna, Vašo sodbo cenim še vedno više, ko od koga druzega. Ali pa nismo Slovenci morda le pravi otroci? Članek, ki bi ga drugje niti več ne pogledali, ker ne prinaša absolutno nič novega, pa povzroča tak vik in krik. Drugje – dort draußen in der Welt – so uže zdavnaj teh nazorov, a mi nedoletni Slovenci – Bog ne daj. Nedolžna deca bi se s tako hrano le okužila. Svoji prijateljici Reziki Fischer sem poslala nekaj kranjskih zvezkov v Berolin, ker se zanima za moje članke. Oh, kako se mi je smejala in ubogi Vandi, ki na tak naiven način zavrača moja izvajanja. Tam stoje na vse drugem stališču. A naši prepiri so le prepiri aus der Kinderstube. Da, meni se tudi tako dozdeva, pa kaj, ko Slovenec še drugega ne umeje? Slovenska žena bi morala biti še vedno le kuharica in pestunja. In vendar pravijo, da so rodoljubi in da žele povzdigati svoj narod. Kako, morda s preziranjem žene? To dandanes več ni mogoče. Narod brez svobodnega ženstva ne more šteti med civilizirane narode.Z Ivanko sem se sprijaznila čitajoč njeno kritiko Valenčičeve knjige. Baš tisto, kar ste Vi, draga moja, grajali. Nekoliko predaleč je res šla, to priznam tudi. A jedro je vendar dobro. Saj ta knjiga res ne zasluži tolikega hvalisanja, kakor se ji je naklonilo od vseh strani. Kakor če bi bila Slovenija res rešena s to boro knjižico. Koje pa – mimogrede povedano – nisem čitala. Meni se le dozdeva tako, da bon-tona se ni moči učiti iz knjige. Kakor 1x1. Znaj vse reglce na pamet, v pravem trenutku boš storil vedno narobe, če ti ni v krvi in mesu. A to dosežeš samo v občevanju, ne pa iz bukev. In radi tega tudi obžalujem, da ste Ivanko zavrnili. Svet ima le spet priliko kričati, da se ženske spet kregajo. Seveda s primernimi dvoumnimi in žalečimi opazkami o ženstvu sploh. Pa prosim, da mi ne zamerite. Nadejam se prav kmalu odgovora od Vas ter Vas izkreno pozdravljam Elvira.
Faksimile tega pisma še ni na voljo.