Velecenjeni Vidic!



Hvala lepa za preljubeznivo pismo. Ne odgovarjam nanje sedaj, ampak Vas samo uverjam, da se strinjam z Vami glede Danice. Nisem ji hotela črtati, ker sem pustila, naj ima svoje misli, mislila sem si pač: mogoče se kdo oglasi. Bravo! Vi ste se, sedaj pa ji lepo “colla bella maniera” povejte Svoje misli! To bode še prav zanimivo. Možno je pa tudi, da je Danica mislila le tujo literaturo, kajti čudim se, ker je drugače prav modra slovenska žena. Sicer pa to ni nič hudega, ako ona za se ima rajši čitanke in razprave (jaz že ne) in uprav to lehko poudarjate da je glavna stvar pri čitanji kako se čita. Moram pa reči, da baš ženske ne znajo čitati, ker se preveč “imedezimirajo”, se preveč - kako bi rekla - zanimajo, ne, tudi ne, čutijo preveč z osebami v romanih in nikdar ne mislijo na delo, umotvor, pisatelja.

Med sotrudnicami in naročnicami “Slovenke” poznam sama nekaj izvoljenih, ki rajše čitajo članke, ter se za leposlovje ne brigajo. Ako hočete odgovoriti Danici že v tej številki (10. aprila) pošljete mi lahko da dobim 8., ako ne do tedaj, pa prihodnjič. Vendar mi vsaj na dopisnici povejte, ali se oglasite že sedaj, da Vam prihranim prostora.

Gč. Milki sem izročila Vaš pozdrav, saj pravi vedno: Moj Vidic, moj? Moja nečakinja je Vida, pravimo ji Vidic, jaz vedno le: Vidic moj, Vidic; ko me pa čuje gč. Milka, pravi: moj je moj. Jaz pa rečem, da je vendar le Maričin. A propos. Vaša Marica ne piše ničesa? Imeli bi še Marico III. Ali ji Vi ne dovolite?

Srčno bi me veselilo, ko bi prišli kaj kmalu v Trst, midva tako nisva občevala ko samo par minut. Kako bi politikovali z gč. Milko!

Bala sem se, da nastane suša sedaj v Slovenki, ali te dni mi je prideževalo mnogo spisov, da sem avtorje, ki so le za rezervo, že odtegnila in dala mesta drugim. Presrčno Vas pozdravlja vsa udana Marica.

Pozdrav g. Màrici!