Draga gospá!

Dobil sem danes Vaše pismo in sem se ga razveselil, posebno zató, ker pravite, da Vam je dobro in da ste veseli; lepo je bilo, da ste se spomnili v svojem veselju tudi name, ki uživam zdaj tukaj strašni, moreči dunajski dolgčas. Neusmiljeno mi opisujete tisto ljubeznivo lepoto naših vasi, tisto ljubeznivo lepoto svojega veselja in meni se toži dol, tako toži, pomislite, kakor starcu po mladosti. Jaz mislim, da bi bilo vse, vse drugače, če bi bil že enkrat doli, če bi bil že enkrat tako vesel, kakor ste Vi veseli. Zakaj, verjemite mi, da to življenje ni lepo. Vse, vse bi moralo biti drugače. Meni se zdi, kakor da bi se oddaljeval polagoma od samega sebe, kakor da sem se ze zeló, zeló oddaljil in to, kar je ostalo, je samo še žalosten spomin. Saj sem bil tudi jaz časih vesel, ko sem bil še doli, čisto po slovensko, čisto otročje vesel. Zdaj pa sem mislil v svojem srcu, da sem se spametoval, pa sem [se] le postaral, posuhoparil, zeló že izpraznil. Ali mislim, da bo še vse drugače. Če bi se bil že čisto izpraznil — odkod pa potem tisti lepi načrti, ki jih mislim izvršiti z močno roko in ki so čisto moji? Zató se mi toži dol in po Vašem veselju se mi toži.

Resnično nisem bil še nikoli tako sam. Zdaj, ko niti samega sebe nimam več dobro in se skoro ne morem pogovarjati, kadar ležim na zofi.

Čakam zeló težko, da pridem malo dol, ali Bog vedi če pričakam.

Tako sem napisal pismo, pisal pa Vam nisem nič. Mislite si, da je to samo prijazen pozdrav. Prihodnjič Vam

pišem kaj drugega.



Dunaj

24. [! 25.] VIL 902.





Vaš Ivan Cankar



XVI. Lindauergasse 26. II. 19.