ID
1424
Pošiljatelj Josip Murn
Poslano iz Dunaj
Poslano v
Datum 10.01.1899
Vir Modra ptica 1934/35

Velerodna, gospa! Vaše pošiljatve, bolj pa še odgovora srčno vesel, zahvaljujem se Vam zlasti za doktorjevih povestij III. del, ki je v resnici še iz vseh najinteresantnejši. Jako me veseli, da ste preživeli Božič »als ein gottgebenedeites Wesen«, dočim je bil moj brezdvomno najbolj čudni v vsem življenji. Na Dunaju ne ostanem nobene praznike več, bodisi kar hoti! Edina tolažba, ki me je spravila vedno v smeh, so bile žalostne prikazni slov, dijakov — kot sence iz Tartara... Konrad je bil grozno sentimentalen, bled in klavern. »Ja wahrhaft, es ist zum Verzweifeln« in »vse je nič«, bila je filozofija že tako romantičnih duš. Prekrasno!
V najprijaznejših trenotkih pa: sem odpošiljal A. anonimne razglednice, pisane v francoščini. Moral sem kogá neljubo vznemiriti! Izvolil sem si takozvane »Ceur dames«,
gospice, koketirajoče s kadečimi se srci. No, ali ni to tragično?!
Kljub vsemu temu pa mi je dal Bog nekaj lepih, mirnih ur in takrat sem nadaljeval in skončal »Romanco«. Napisal sem še sedem oddelkov, ki so vsekako boljši kot prva polovica. Če mi bo še ugajala, pošljem jo v februarju »Matici«. Imam tudi nek drug načrt, ki pa naj ostane do julija načrt. Tudi bom sporočil P. s pobožnim srcem Vaše zlobne namere. A on je grozen človek! Pomislite, gospicam na Dunaju razlaga za zabavo o prejotiranih konzonantih — menda še utrinki iz Ljubljane...
Poslal pa je »Zvonu« neko novelo in prevajal bo Tolstega najnovejši roman »Ustajenje«.
Danes sem: bil zopet v akademiji. Kaj hočem, ni drugače! Naložili pa so mi učenja z eleganco in intimnostjo. Nič ne de — splaval bom torej! Čudno, da me vojaščina. Še vedno vleče; tudi veterinar magari bi bil rajši. A kaj, ven, ven! Pri nas se! mora umirati na malenkostih.
Da poznam Pavlino Pajkovo, me v resnici veseli, sicer pa sem jo videl enkrat samkrat. Ker ste nekaj opomnili Vaše jesenske odposlance, dovolite mi, milostiva, oni so še čisto
lepo in skrbno ohranjeni kot egiptovske mumije.
A kaj je z vašimi večeri? Na té vedno pozabite!
Če bom v prosencu količkaj passable situiran, vstopil bom v »Bésedo«, kamor zahaja tudi D., ki ga je zdaj veselje videti in poslušati. Vleče me pa tja, ker življenje ravnotežja ni nič kaj prijetno.
F, poje na Dunaji prvi tenor in ponavlja svoje življenje kot ura. Pila pa sva bratovščino...
Čul sem tudi, da gre P. iz semenišča. Tako? Škoda za fanta.
Zahvaljujoč se Vam še enkrat za prijazno pošiljatev,

pozdravije Vas udani Vam Jos. Murn

KORESPONDENCA

Faksimile tega pisma še ni na voljo.