Novo mesto, dné 25. X. 97.

Predragi!

Svoje obljube Ti nisem držal, a je tudi nisem mogel. Zadnje septemberske dni sem preživel takó v deliriju, sam nisem vedel, kje se me glava drži, kajti odloka ni bilo od nikjer, in jaz nisem vedel, ali bom moral za pol meseca nositi peró ali puško. Šele druzega oktobra je prišel ta rešilni »tandem«, in môra, ki me je tlačila toliko časa, razjahala me je, in jaz sem zopet na kônji. Uganil si, mislim, da je ves ta čas moja Muza spala, a ne njena prijateljica fantazija. Živó sem imel pred očmi vse tržaške častnike in stotnike, ki me trpinčijo pred kakšno c. kr. vojašnico, slišal sem že marsikako kazernhofblitsko frazo, vonjal smradni pot in okušal komis, sploh: moja fantazija je bila res živa; a kaj hočeš, da bi spravljal v verze častnike, stotnike, c. kr. vojašnico, fraze, pot in komis? Svoje obljube Ti torej nisem držal, pa je tudi nisem mogel.

S tem pa nisem rekel, da nisem popolnoma ničésar storil. V oktobru sem naredil par pesmic, in té Ti pošljem na ogled. Ali to niso nikake epične pesmi, o katerih sem Ti govoril, če se ne motim; malovredne, lirične kolobocije so, in kot take jih sprejmi. Da se upam kaj boljšega napraviti, to je res, kakor tudi, da se doslej še nisem na tó spravil; kaj pa da Ti jih bom precej poslal, kakor hitro jih naredim, in to z veseljem, saj ko bi Ti mogel tudi te z veseljem poslati, dobil bi jih že pred tednom, če ne prej.

Ti pojdeš na Dunaj, jel se boš učiti, začél pisati in zlagati pesmi, saj menda ne bode življenje zopet takó silno vate pljusknilo, da bi se moral iti zopet sušiti gori na Vrhniko; začel boš znova občevati z Zupančičem in morda tudi s kakimi korifejami: glej, da ne zabiš kranjskih prijateljev. Za lansko leto mi ni; sam sem bil še ves takó čuden, nesposoben za življenje, nič se mi ni kaj ljubilo korespondirati; letos je vse drugače. In konečno: če boš hotel dobiti Ti kaj od mene, moram tudi jaz kaj od Tebe. Gleich und gleich! so allein ists recht! Darauf will ich leben und sterben! —

Verlaineja nisem dobil, Muren mi ga torej ni poslal, zakaj, to vedi Bog. Podrezaj ga, podrezaj, če kje nanj naletiš, saj Te ne bo ugriznil: murni nimajo klešč, saj niso škorpijoni, žela tudi ne, saj niso bečele, kopita tudi ne, saj... saj res! Ali si že slišal, da je Murnik propadel? Ti, zakaj pa? Vidiš, jaz mislim, da človek s fantazijo, pa brez spomina in razuma ni nič, a človek [z] razumom, pa brez fantazije in spomina dvakrat nič, a človek s spominom, a brez fantazije in razuma trikrat nič; a človek z vsemi tremi zmožnostimi šele nekaj, kar pa ni pesnik, To mu mora biti že od narave dano. Gledé na Murnika pa ménim, da je premalo upošteval razum. Je pa tudi mogoče, da je bilo krivično ljubljansko občinstvo, če tudi neverjetneje. No, to mi boš, upam, razložil Ti.
Pozdravim Te srčno, odzdravi mi hitro!

Amicus tuus:
Kette.