junija 1897.Preljuba moja Márica! Danes sem prvič ponosna na svojo muzo! Ali ni dovolj, da smem biti učenka velikega Aškerca?Zdelo se mi je, da nima dosti mnenja o nas pesmi(c)ah, a to me ni plašilo. Poslala sem mu zadnjič dve pesmici dotične vsebine, spletene morda malo prisiljeno in prav naglo. Včasih si vtepem kaj v glavo in potem z glavo skozi zid! Mikala me je Aškercova šola. Oni dve pesmici mi je – seveda – poslal nazaj in pripisal strogo a temeljito, fino kritiko. Pa to me je izpodbodlo. In moja erotika se mi je nakrat smešna zdela. Morda bi bila gorkeja, živahneja, ko bi imela »njega« bliže … In hotela sem brzo napisati nekaj nenavadno (za me!) dobrega – Pa zvečer ni šlo, da si sem podila zaspanec in grizla peresnik. A komaj sem drugo jutro vzbudila, sem takoj ustala in stihi so kar tekli iz peresa. (48) Pesem »V stolici« – Prilagam pismo, ki Vas bode jako zanimalo in prosim da mi je skoro vrnete. No – Govekar bode komaj spoznal sanjačico, melanholično »Vido«! In Aškerc! Kako prijazno, mično, elegantno poučeva! Danes sem vsa v ognji! Pesmice Vam za sedaj – žal – nimam nobene – Urinilo se mi je mnogo druzega posla. »Und wie die Thränen plötzlich kommen, so kommen plötzlich auch die Lieder« Tako nekako pravi Heine. Morda v kratkem kaj novega pošljem. In kedaj Vas gledam, blaga, predraga Marica? – Bog Vas živi do tedaj mi še dolgo dolgo! Negujte se več, da ne zbolite! Poljublja Vas Franica.
Faksimile tega pisma še ni na voljo.