ID
250
PošiljateljIvanka Borštnik
Poslano izReka
Poslano vLaze pri Logatcu
Datum2. 12. 1897
Vir
teme
Osebni arhiv
Gospodinjstvo · Običaji in praznovanja

Predraga Julija!



Včeraj zvečer prejela zaboj, napolnjen z raznovrstnimi darili! Vse se mi je zelo dopadlo in sama ne vem, katero hočem reč prvo pričeti opisavati in se za njo zahvaliti. Miklavž – to sta bila gotovo v Lazih dva za mé– prvi, kateri mi je prinesel copate – so bili gotovo mati; vidi se, da se je Miklavž za en trenotek v Reki ustavil, ker je tako dobro vedel, kaj mi je potreba.



Drugi – je bila gotovo Julija, veseli me, da si opomnila Miklavža, da mi napravi malo smeha.



Francka je bila pa najbolj vesela nove žagice, katero je že zelo pogrešala.



Radovedna sem, od kje ste dobili kolino; skoraj gotovo Vi niste še klali. Danes sem jo eno tretjino spekla, jutri, ko bo nedelja, drugo in tretjo tretjino, bo za večerjo in opoldan, zraven denem še malo solatice in bo cela pojedina. Imam še eno glavo zelja od doma.



Kuhala sem danes tudi sladko zelje, ravno za vse tri ga je bilo, vsakemu en malo iz peres, v kojem je bilo maslo in drugo zavito.



Kruha imam pa kar celo peko; Ivan je že danes račun naredil, da če ga bom sama jedla, ga bom imela do Božiča, on ga ne pokusi – naj ga ima še tako rad – da ga bom le jaz dlje imela, za Francko da ga moram pa kupiti, tako je odločil.



Surovo maslo sem danes zjutraj prêcej skuhala in naredila »masenka« za en teden, nisem prilila mleka, ampak kar navadnega kropa, ker mleka ni– je, ali drago kot žafran.Zraven pečenke mislim jutri štruklje skuhati, ker imam mazilo zanje, ostalo bomo pa sneli kot »puter«. – Štruklje in prato –kot v Lazih pri nekaterih.



O copatah naj še povem, da sem jih nesla naravnost v omaro, ker so se mi tako dopadli, istotako tudi »hudička – možička«, kot Nana, vem, da mati pravijo doma, da sem ta druga Nana. Copati niso bili dolgo v omari, izzul me je Ivan in pustiti sem morala, da mi da copato namesto čevljev. Vedno sem imela mrzle noge kot vedno, a sinoči sem bila pa pošteno ošabna nad vročimi nogami, ne vem, ali so mati všili en kos peči, ali kaj, vanje.



Ivan mi je bil skoraj »fovž« in jih je mislil on obuti – pa k sreči je njegova noga večja od moje in se bom tako sama v njih šopirila.



Kar se tiče obleke, sem poslala deklo, še predno si mi Ti pisala, za obleke k šivilji – rekla je, da jo naredi do nedelje, sinoči pa, ko sem Tvoje pismice dobila, jo pošljem takoj vdrugič, ako more obleko narediti do sobote opoldan, da bi jo Ti v nedeljo že imela. Prišla je ena, koja pri njej dela, z deklo nazaj in rekla, da ni mogoče pred ponedeljkom napraviti, da ko bi bila zahtevala takoj, bi bilo že napravljeno, ali tako je pa mislila, da mora biti za Božič.



To je res, da sem rekla, da se ne mudi preveč, takrat ko so bili mati tukaj – no, zdaj dobiš kmalu; zatorej odloži še par dni za v Lj., saj je še čas. – Vreme pri nas lepo, poletno, gotovo tudi pri Vas ni napačno. V Kranjski gori (Gorenjsko) je 1,40–1,70 cm snega.



Radi fanta Ti pišem prihodnjič, kadar mi Ti sporočiš, kako si se odločila. – Ali mati so zdravi ali so se kaj prehladili v Reki? Kaj počno Toni?



Ako se jim je dopadlo v Reki materi, naj kmalu vse v red spravijo in naj pridejo sem do spomladi! Po prostoru je! Poljublja Te srčno



Tvoja Ivanka in Ivan



Reka, 2. 12. 1897



NB: Prosim Te: kupi mi ¼ štrene sive volne še, ker mi je primanjkalo je.

Faksimile tega pisma še ni na voljo.