Predraga Julija!



Včeraj prejela Tvoje pismice, nad katerim sem se zelo razveselila, ker prišel mi je v tolažbo. Ne varaš se, ko pišeš, da so solze tekle. Danes je malo bolje, dosti pa tudi ne! Prvo naj Ti na kratko opišem vožnjo do Reke in kako smo se imeli, ko je bil Janko pri nama.



Vožna do St. Petra za me slaba, vroče, da sem komaj dihala, in dima vse polno od smotk. Iz St. Petra naprej vozili smo se sami, tako je Janko celo pot skozi okno kadil, da nisem nič dima jaz v svoj želodec ujela; ulegla sem se in do Reke ležala in spala, a Janko in Ivan sta se celo pot razgovarjala. V Reki na kolodvoru nas je F. pričakala, da je nesla nekoliko naše prtljage, ostalo je nesel najeti nosač. Domov prišedši smo še pili do 2. ure, Janko si je izvolil še kruha; ker ga ni bilo nič pri naši hiši, šla sva z Ivanom zaboj, prinešen od doma, odpreti.Bilo je ravno prav, ker fižol v jesihu se je razlilval po zaboju in cel potok je že bil na tleh, Ivan tega ni zapazil in stopil je v lužo in si tako zmočil in z oljim vmazal njegove »pačne«.Odstopila sem mu moje, a jaz zlezla v F.,torej vidiš, kako sem izročila, kar so mi mati zanjo dali. Seveda tega ona ne ve in tudi ne maram, da bi vedla. Drugi dan, ponedeljek, mislil se je Janko peljati v Opatijo, radi slabega vremena je bil cel dan doma, zvečer smo šli malo vkupno na sprehod, obiskali sina pokoj. Majerja, vrnili se kmalu domov, ker moja noga je vedno bolna; ker sem bila zelo trudna, smo šli ob 10. uri že spati, seveda Janko bi bil kadil še naprej, no, je pa v svoji sobi.



Tretji dan, torek, po zajtrku odpeljal se je v Opatijo, vrnil se popoldan, pri nas »malical«, šel pred večerjo na sprehod, ¼ ure, prišel k večerji, po večerji bili pokonci do 11. ure, potem šli spat. Četrti dan, sreda, odišel Janko ob 7 ¾ zjutraj z brzovlakom v St. Peter–Ljubljana in danes, zdaj ko to pišem, gotovo že v svoji pisarni sedi! Ko sem Tvoje pismice včeraj prejela, nismo bili več skupaj. Janko se je peljal že proti St. Petru, a Ivan se ni bil še iz kolodvora vrnil. – Dela imam čez glavo, včeraj sem za vizito pospravljala. Danes sem obleko namočila, ker je vse umazano. Žimo imam za »scufati«, pa ker nič ne morem k temu delu priti. Noga me močno boli, a vrh moje noge je še Ivanova roka tako močno otekla vsled »olesa«, ki se mu je na roki naredil, da je groza, današnjo noč ni nič spal, tako ga je bolelo.



Materi povej, da sem poslala včeraj zvečer F. po »flaše« za vodo, a jih ni dobila.



Kaj pa Ti, si se že naročila na Mode Zeitung? Ako se nisi še, naroči se, tako naj naisti naslov Ti pošilja kot sedaj, ker tako bom tudi jaz videla, kaj je kaj lepega. Škode ne boš imela radi tega, edino to, da boš en dan pozneje dobila!



Seveda ako si se že naročila, nič ne de, to sem se le tako zdaj spomnila.



Spomniti se ne smem, koliko lepo je zdaj na prostem – pa kaj se hoče, ko moram tu biti; z upanjem, da bo kdaj tega konec, se tolažim! – V soboto na Sv. Jožefa promoviral je Majdič – saj ga poznaš.



V Borovnici je za župana Majaron, ako še ne veš! Ali mati so šli v Borovnico?



Še 14 dni in boš šla po Micico v Trnovo, ni res,imeli se boste zopet veselo, posebno ako bo lepa Vel. noč, kar upam, da bo.



V Reki imamo zelo lepo vreme, gotovo tudi pri Vas!



Kadar boš imela čas, se boš gotovo na naju v Rekos par vrsticami spomnila, do tedaj bodi pa srčno pozdravljena in poljubljena Ti in vsi ostali od Tvoje



Ivanke in Ivana



Reka, 24. 3. 1898