ID
259
PošiljateljIvanka Borštnik
Poslano izReka
Poslano vLaze pri Logatcu
Datum31. 1. 1898
Vir
teme
Osebni arhiv
Gospodinjstvo · Rastlinski svet · Osebna razmerja · Finance

Predraga Julija!



Ravno sem mislila materi voščilo odposlati, ko mi prinese pismonoša pismo od Tebe; da si marko prihranim, še Tebi par vrstic v odgovor današnjemu listu!



Prisrčna hvala za novice, zanimale so me zelo! Čudne stvari se gode! Torej teta Borštnik zopet v Lazih – po denar. Kje dobi ostalih 20 tisoč, ako hoče imeti le 12 tisoč. – Ali bi ne bilo bolje ji svetovati, naj si sposodi v hranilnici, ko je vendar manj obresti. Škoda, da nejsi bolj natanko vse opisala! Vendar hvaležna sem Ti za to, ker v pismu res se ne more tako obširno kot ustmeno. Janko mi je pisal, da ima velik križ z očetovo nagajivostjo in sitnostjo, a da je revež vsled starosti na umu bolan, o tem mi ni omenil – znabiti mu ni to znano! Revež, star je že – smili se mi on in ta drugi okoli njega.



Včeraj nedelja, lepo, krasno vreme, a danes vse drugačno, oblačno in tema. Pust bo kmalu, ker obilno »maškor« po mestu hodi.



Povem naj Ti, da se nisem zastonj bala Ivana samega doma pustiti.Vse res, dela, katera so včeraj prišla, so slabo narejena in so se morala nazaj na Dunaj poslati. Pa kaj Ti bom sitnosti Iv. in moje razkladala, dobro, da sem v Reki ostala; vrh teh sitnosti sem pa še od sobote zvečer tako prehlajena, da ne morem nič. Današnjo noč sem zelo slabo spala, glava me je bolela od močnega nahoda, kar voda mi leti iz nosa in oči – prav ta hudi nahod imam. Tudi Francka ima nahod, a je moj hujši – njo bolj za grlo drži, da kašlje, a jaz kiham, da se mi je vsa glava že stresla. Včeraj je bilo tako lepo vreme, sem namočila obleko, a danes bo pa zelo slabo za mojo »žehto«.



Micica mi je tudi pisala po nemško kakor Tebi.



Kako kaj Turkinja, je kaj zelo zadovoljna z novim stanom?



Koliko dekel imate zdaj, ko ni Pepe?



Cvetlice, kateri si mi po Ivanu poslala, so še vedno žive, soldatekin trobentica se pa v lončku prav lepo razvijata.



Zelo žal mi je, da nisem doma, ko imate tako lepo vreme – posebno, ko me že dolgo ni bilo – pa kaj hočem, znabiti, kadar bo zopet vse v redu! Pa veruj mi, da lakši Ti in mati dom puščati kot jaz, ker vedno ena dobra doma ostane, a jaz sem sama, potem nima še kdo kuhati žgančkov! Francki tudi ne morem vse naložiti, ker je še otrok v tem obziru! Da se imate izvrstno na materin god, želim in Te iskreno poljubljava



Tvoja Ivanka in Ivan



Reka, 31.1. 1898

Faksimile tega pisma še ni na voljo.