ID
260
PošiljateljIvanka Borštnik
Poslano izReka
Poslano vLaze pri Logatcu
Datum2. 2. 1898
Vir
teme
Osebni arhiv
Gospodinjstvo · Hrana · Finance

Predraga Julija!



Ravnokar sem prejela Tvoje pismo o – tisočakih! Kam smo prišli! – Res, ne morem ti drugega pisati kot to, da bi se dalo o tem mnogo povedati, kar se pisati ne sme – ne more.



Ti nič ne poveš, na kaj da ste se intabulirali, ali na senožet, hišo ali kaj?



Če na nič, potem se piše, ali da ste denar podarili, ali pa v smeti vrgli. Eno ali drugo, kakor je dotična oseba revna in podpore potrebna, ali pa nespametna in zapravljiva.



Tudi če ste se intabulirali, ne vem na kako visoke obresti, ni vredno vse to, kolikor bi tu več dobili kot v hranilnici – tega, da bi Vam ona še enkrat to prerekla, kar Vam je že radi izposojenega denarja. Kaj pa posojilnica? Saj tamo bi vendar dobila za manjše obresti denar! Ker ne vem bolj natančnega, kako je vsa stvar, zato bolje, da molčim!



Res škoda, da nisem vse v »štihu« pustila in v Laze prišla, ako bi se res dalo kaj ustaviti, vendar – ne verjamem: voda dere svojo pot in ves moj trud bi bil zaman, morebiti bi bilo še slabše, ker bi potem meni navkljub dal namesto 4.000 – 8.000 – nji!



Lahko si izbirajo obleko, jed in luč, ona in dekle. Tudi klobuk se za 4.000 precej dober v Lj. dobi; vendar s klobukom se ne kupi – »veljave«! – Ali mati že trže? Čudno bi bilo, če bi jo ne!



Ko sem Ti zadnje pismo pisala, me je Ivan priganjal, naj Te povabim zopet v Reko, a nisem ga hotela ubogati.Rekla sem mu, da sem to že tolikokrat storila, da Te moram že s tem glušiti in res bolje, da nejsem tega storila, ker kaj bi mati sama sedaj počela.



Gotovo sem že desetkrat Tvoje pismo prečitala, istotako tudi Ivan, ker ne moreva tega verjeti, kar pišeš o tisočakih, in vendar je resnica. Moj Bog, kako imajo ljudje srečo, brez da bi hranili in delali, se jim dobro godi!



Ivan ne reče nič drugega kot to: sem že zadosti govoril. Tudi Ti obdrži to pismo za sebe!!



Priloženo Ti vračam pismo od g. Mlaker; vsak ima svoje križe in težave, s tem se tolažimo!



Vreme imamo zopet lepo, a kljub lepemu vremenu moj nahod ne poneha – zelo me muči; Ivan me vedno sili, naj v postelji ostanem, da se prej pozdravim, ko je vsaj gorko – pa v postelji ostati, tega jaz ne morem, čeravno bi rada zopet prosta nahoda bila. – Danes, ko je materin god, sem žgančke z ocvirki zabelila – pa povem Ti, da pri tej ocvirkovi zabeli se ne more tako hraniti kot pri čisti – to sem opazila že prej in danes Ti ravno to pišem, da napolnim list.



Tudi jaz bi rada že z materjo in s Teboj govorila – pa ne vem, kdaj mi bo mogoče(!), ker vedno kaj vmes pride, da mi pot zapreči.



Čudnega nič, da Stric nori, pravi Ivan – to je starost, nič novega. – Kakor veš, trpi precej časa, predno se jaz domislim vseh stvari in napišem pismo.Tako se je tudi zgodilo, da me je zdaj med pisanjem iznenadila pošta s pošiljatvijo iz Laz! Zraven juhe prišla mi je danes tudi v del 1 cela klobasa.



Povezala sem tudi jaz in Ivan mater; navrh vsega sva pa še kupico vina izpraznila na njih zdravje. Prisrčna hvala za vse poslano; plešem okoli spletenice kot maček krog vrele kaše!



Bodite pozdravljeni in poljubljeni od



Vaše Ivanke



Reka, 2.2. 1898

Faksimile tega pisma še ni na voljo.