ID
279
PošiljateljIvanka Borštnik
Poslano izReka
Poslano vLaze pri Logatcu
Datum14. 10. 1898

Predraga Julija!



Prejela poslano fotografijo, za katero se Ti srčno zahvaljujem. Kaj hočeš storiti radi računa R. – ako Ti bo poslal račun sam, boš plačala, drugače pa ni treba zanj vprašati, tudi na njegov dom ne iti.Ako bi ga pa kdaj pri Lloydu videla ali kje drugje, mu reci: jaz sem Vam še dolžna, ker mi niste računa poslali, prosim, povejte sedaj, da plačam. Tako n. p. – vprašala sem Ivana, a on je ravno tako rekel. Včeraj zvečer sem pa prejela napolnjen zaboj z raznovrstnim, katero je v najlepšem redu meni v roke prišlo. Izroči najtoplejšo zahvalo materi za vse poslano! Ravno včeraj zjutraj mi je Ivan prinesel kruha za Milenino culco in mi je rekel: to je ta zadnja iz domačega kruha.Vedi, da Milena ni še nič kruha reškega pokusila, razen ta prvo noč, ko si Ti bila še pri nas. Imeli smo ga do včeraj vedno domačega za Mileno – sedaj ga bo pa zopet za tri tedne imela in ji ne bo treba reškega jesti. – Tečaje smo precej pribili in gre vsa hvala materi. Ivan je med tem časom dvoje naredil, ali kaj, ko ni za nič les bil in se je vse zlomilo. Tečaje, koje je mizar naredil, smo pa sežgali, čeravno so bili 80 kr – draga kurjava, ne res?! Danes sem štruklje skuhala – pa kako dobre, škoda, da nejsi bližje – dobila bi jih bila košček tudi Ti! Tudi maslo sem naredila; kupila sem pol litra mleka, da sem ja dosti »masenka« naredila. Mleka kupim vsaki dan za 18 kr – Milena ga mnogo popije! Pije zelo rada in postala je zelo mirna – ne vem, kaj to pomeni, ali na slabše ali bo vedno tako pridna ostala. Nocojšnjo noč je spala dobro. Zvečer smo šli že ob 8. uri spati in se je zbudila ob 10. in 11., potem zjutraj ob 3. in 4., zopet spala do jutra, da smo šli zajutrkat. Joka malo – smeji se pa vedno, posebno rada si roke gleda ali pa liže – samo da Ivan jo ne pusti, da bi razvita bila in si roke gledala, ker hoče navzkriž gledati, vendar njej se dopade. Kakršna je bila prej v Reki, potem malo boljša v Lazih, sedaj se ne more jo primerjati, toliko se je poboljšala – da se nam kar čudno zdi. Sedaj v zibki leži in ko jo pogledam, se mi prav široko zasmeje.



Kopala sem jo že 6., kar sem v Reki, in se vedno zelo joče, danes sem jo tudi, ali bilo je že malo boljše, ker se je že privadila vode.



Da bi jo le videla, koliko je bolj pridna; samo, da bi se zopet na slabše ne obrnilo.



W. M. sem naročila. Radi denarja ni treba po pošti pošiljati,saj bo kdo kaj v Reko prišel – kadar bo kaj časa več. – Radi drv je Ivan tako poizvedel, da bi bilo predrago cel vagon sem pošiljati, ker ne more dobiti ceno prostora ali shrambe zanje, naša drvarnica je pa premajhna, kot veš; pomagali si bomo tedaj tudi skozi letošnjo zimo z mrazom in počenimi rokami, kakor bo šlo. Radi oglja pa – ako so ga že kupili, naj se sem pošlje, ako ne, pa ne! Od Jankota sem tudi včeraj pismo dobila; piše mi, da je od prvega t. m. v Celovcu. Včeraj sem »zagrinjala« iz spalne sobe oprala in tudi svi jih s F. že pogladile. Včeraj še precej lepo vreme, danes pa cel dan dež. Jutri bomo prale, vedno polno dela – kaj pa še pri Vas!



Posebnosti druge ne vem, zato še enkrat srčna hvala za vse! Sprejmi pozdrav in poljub od vseh, posebno od



Tvoje Ivanke



Reka, 14. 10. 1898



Kadar prideš iz Lj., mi gotovo kaj pišeš, kako sta se s stricem razumela in drugo!

Faksimile tega pisma še ni na voljo.