Predraga moja Márica!
Ali menite, da se kujam? – Malo sem polenila, in praznega pisma Vam nisem hotela poslati. Obljubila sem Vam zadnjič kratko pesmico, a pesnik – učitelj – chef – kritik jo je obdržal za »Zvon«. Pozneje sem mu poslala daljšo epično pesem, katere mi pa še ni ocenil. Potem je bilo vse [nečitljivo] okoli mojega Pegaza, in danes – No saj vidite, kaj sem poslala. Ocenil teh dveh pesmic ni še nihče, zato ne vem kako bodo ugajale. V zadnji pesmi (objavljeni) »jeseni« mi je tiskar napravil neprijetno napako; v drugo blagovolite kaj tacega popraviti radi občinstva.
In o Vas bi zopet rada kaj čula … Ali ste zdrava? Pa pridni ste, Márica, da smo Vas lahko veseli .. Živela naša zvezda – Slovenka!
Želim, da bi za v teh počitniških prav izborno zabavali (?) Ali da bi si se vsaj do dobrega izpočili! Ter srečno novo leto!
O božiči morda dobim Kristino v Zasip, da jo malo razvedrim, to žalostno dušico! –
Poljub! Vaša Vida
24. 12. 97 (Pol noči sem pekla oziroma narejala povitico a druge pol noči sem pesnila.
Predpust.
Zarajal mi je krog srca
Na novo novi ta predpust,
Izza norčavih let spomin
Porogal se mi je krog ust …

V ušesih valček mi šumi,
Ki čula sem ga iz godal:
Lala, lala, lala, lala …,
Ko sem plesala prvi bal.

V četvorki mi je razodel
Sentimentalen kavalir:
Jaz ljubim Vas, oh, samo Vas,
»Ki vzela ste mi srčni mir!« ..

Tedaj vrjela sva oba,
Da najinih je pol nebes, –
Veselo pa se krohotal
Norčavih let – predpust je vmes.

Gruden 1897. Vida.