ID
294
PošiljateljIvanka Borštnik
Poslano izReka
Poslano vLaze pri Logatcu
Datum1. 5. 1899
Vir
teme
Osebni arhiv
Gospodinjstvo · Osebna razmerja · Materinstvo

Preljuba Julija!



Prvega maja, že 1 ura je, ali obed še zdaj ni pripravljen, imamo namreč žehto in sama sem mogla žehtati, mencati, zraven pa še Milenko zibati, pestvati in še vse ta drugo. Fran. je šla po meso in mleko in je hodila skoraj dve uri, pomisli – šla je za službo gledati. Nje pravi namen pa je v fabriko priti – kmalu Vam bo še Marj. spihala – kar mačka je itd.! Veš, kaj sem storila, da mi še ostane vsaj toliko časa, da Ivan pride, obljubila sem ji»lon«, kot bi ga drugje imela – pa koliko časa sem jo mogla vprašati in prositi in (5 gl!) naprej dati. Uklonila bi se ne bila, da nimam Milene, da sem sama, ali kaj hočem, sama tukaj shajati z Mileno in kuhati, na pošto hoditi vedno ne morem, domov v nadlego hoditi še manj, zato sem tako naredila, če Bog da, se mi je posrečilo! – Ne bi Ti pisala tega pisma, ali ker predobro vem, da imaš obilo dela, in ker sem zdaj zopet preskrbljena za en mesec, Ti danes to naznanjam, da Ti tudi v nedeljo ni potreba hoditi, ako nimaš čas za par dni pri meni ostati, ker ni vredno samo za par ur sem hoditi. Včeraj je cel popoldan odzunaj bila pri Šogrove Lucije hčeri – pri tisti Marjeti – je tu omožena na Reki. Jaz sem bila seveda sama, ob 7½ je prišla domov. Je tako dobro – bolje kot pri Vas, cel čas, kar je Ivan od doma, vedno meso – pa sama ga sne ¼ kile (jaz ne morem prav nič jesti), zvečer žgančke ajdove, kofe ali kaj enakega. Spreobrnilo se je popolnoma pri nas, delati moram pa vse sama. Milenka bila precej po odhodu Ivanovem pridna, a zdaj je bolj poredna postala. Sama noče nič več sedeti, ni zadovoljna z nobeno rečjo, samo nositi jo morem. Nocojšnjo noč nisem mogla nič spati, kadar mi je Milena spala, so me pa skrbi mučile – radi dekle, kako naj naredim in kako bo. Milovala sem mati in očeta, koliko trpijo s posli, za razjokat se je. Podnevi moram pa dobro delat, a ko bi mogla kaj jesti, pa mi nič ne diši. Od Ivana pa še zdaj nič pisanja in v sredo bo 14 dni, odkar je šel iz Reke, kot samo brzojav imam v rokah. Mašine tudi še ni z Dunaja, kadar jo dobim, Ti pišem. Kako je za nekatere prijetno, imajo tete, da se kaj razgovore, pri nas tega ni – sama in vedno sama. Pa kaj Ti bom te pravila in Te glušila. – Pišem grdo, ker morem tudi zraven zibati – zatorej oprosti in uniči to čečkanje! Povem naj Ti, da vzadnjič, ko sem nesla za Te in Ivana pismo v škrinjico, sem videla Jakota ravno pred našo hišo – je namreč bolniška blagajna tudi v naši hiši – šel je ves bled in sključen v našo hišo in sva se prav dobro pogledala, gledala bi bila še zanj, pa se mi je mudilo, ker sem imela Mileno v vozičku samo.



Pri nas je prav lepo zunaj, vse zeleno in cvetoče – a jaz gledam samo skozi okno ta kras! Obleko sem si šele včeraj osnažila, katero sem zadnjič imela v dežu zunaj. S perilom sem mislila tudi na Te čakati, a sem si mislila, če prej deneš v kraj, boljše je, in sem djala. Vidiš, takih reči bi Ti imela še mnogo za povedati, a imaš svoje skrbi tudi Ti.



Pričakujem Te, kadar boš imela kaj časa me obiskati, ako pakaj posebnega pride, Ti brzojavim.



Bodi duhoma poljubljenaod Tvoje



Ivanke in Milene



Reka, 1. 5. 1899

Faksimile tega pisma še ni na voljo.