ID
295
PošiljateljIvanka Borštnik
Poslano izReka
Poslano vLaze pri Logatcu
Datum12. 6. 1899
Vir
teme
Osebni arhiv
Gospodinjstvo · Otroštvo · Osebna razmerja

Preljuba Julija!



Petek je, da pravočasno pismo dobiš, Ti že danes napišem! Pismo Tvoje prejela, veseli me, da imaš srečo pri piškah.



Vreme pri nas vedno deževno, vsaki dan gre dež in sonce sije; danes upam, da bo vendar brez deža. Včeraj, na praznik, sem bila s F. na Trsatu – oh, kako je lepo zunaj. Mileni smo prinesle zeleno vejico, ne moreš si misliti, kako veselje je imela nad njo; sklenila sem, da če bo le mogoče, jo nesemo v nedeljo na prosto. Mašine nisem še prejela, pač pa odgovor na dopisnico, da jo pošlje – to bo dobra in lepa, ko toliko časa hodi! Kaj naj Ti še povem? Veš, tista dekla iz tretjega nadstropja, o kateri sem Ti pravila, da je bila pred tem časom, ko Ivana ni bilo, je tudi prišla radi svojih zob. V nedeljo pride zopet, ker se ji mudi, ker potem gre z družino ven – Volasca, kjer si tudi Ti z Ivanom bila. Milena je bila zelo prehlajena, a zdaj je zopet po navadi, na oknu bi hotela vedno biti in stati, da bi vedno kaj novega videla, če vidi Fr. ali Ivana, da sta pražnje oblečena, koj k njima, ker misli, da jo bosta ven nesla. Zdaj ni več tako trmasta, pokaže kaj svoje umetnosti, mislim, da je bila radi slabega vremena bolna in sitna – no, sitna je vedno, kot veš. Komaj par dni je, da si proč, pa se mi zdi, da je že par mesecev, kako hitro je minil dan, ko si bila Ti na Reki; Ivan vedno ima delo svoje ali gre pa ven z »rujavcem«, pa nič ni, ker vedno ta svojo tuhta – dvajset let bo stara spomladi – in kadar pride do teh let, ni več majhnih misli; posebno ker je take – rodovine.



Dela imam vedno polne roke, posebno kervsaki mesec morem misliti, da mi gre proč. Danes, ako mi bo mogoče, grem k šmarnicam. Posebnosti druge ne vem, zahvalim se Ti za »modo«, čeravno jo še nimam. Imej se dobro, hodi mnogo v lepi naravi in spominjaj se nas treh v mestni puščavi. Ali so take hlačke za Mileno v »modi«, kot si jih videla na oknu pri sosedi? Jaz jih ne vidim nič več in Ti jih imaš gotovo še v spominu, vreži mi majhen papirček, ko jih še znaš in če jih ni v »modi«.



Pozdravi mi vse od nas vsih, posebno poljublja Tebe Tvoja



Ivanka



Reka, 12. 6. 1899

Faksimile tega pisma še ni na voljo.