ID
3
PošiljateljZofka Kveder
PrejemnikIvan Cankar
Poslano izPraga
Poslano vDunaj
Datum

Dragi prijatelj!



- Ja kaj pa je s Teboj, dragi moj človek, da se nič ne oglasiš? – To nikakor ni lepo! – Jaz čakam, čakam ali Ti mi niti ne pošlješ pesmu, niti mi ne javiš, da jo ne boš poslal. In tako sem res morala pustiti moje lepe klišeje na 4. štev. – Torej sedi in takoj napiši prevod ali mi pa naznani, da nečeš, da naberačim kakega drugega. –

Si videl, kako so Te prijeli v »Narodu«. – Ne, jaz sem se strašno smejala. Ljubi Cankar, če ne boš tako pisal, kakor si mi kranjski filistri in hinavci želimo, pa nič! Veš, to je tako žalostno, da je že smešno ali pa narobe. Prosim Te, daj povej jim vender svoje mnenje. Ne zaradi njih, ali mene in morda še nekaj Tvojih častilcev bi veselilo, kako jim bi posolil. – Po pravici rečeno, se mi ni zdela Tvoja umetnost nikoli tako velika, kakor v tem, kako si krasno orisal vsa ona dekleta, ki so jih vlačili po blatu in smradu in jim vendar niso mogli umazati duš. Jaz ne vem, če sem samo jaz tako čitala in si Ti v resnici hotel, da se Te tako razume, – ali jaz čisto vidim oči tistega dekletca, ki so malo prestrašne ali tako čudovito otroške in čiste, kakor če vodo skališ a je za par trenotkov zopet čista in prozorna, noemadeževana. –

Veš, rada bi Ti povedala prav mnogo lepih stvari. Sicer jih slišiš od drugih dovolj in lepše povedane in napisane ali zakaj bi ne bil vesel tudi mojih besed, kaj ? – Če jih zaslužiš, ko pišeš tako lepo. Saj čitam mnogo drugih dobrih pisateljev, ali Ti, Ti si mi tako znan, rečeš besedilo in kakor da bi odmaknil zagrinjalo pred očimi, da se zagledajo v lepe, znane kraje. Veš imam Te rada, ker si tak sanjar. Zato tudi poznaš tako dobro vse ljudi. – Se boš smejal mojim okornim komplimentom? – Nikar se ne smejaj, saj veš, jaz sem strašno odkritosrčna. –

In zdaj sem jako srečna, zelo, zelo ljubim svoje življenje. Ne stanujeva z Vladom nič več skupaj. Veš, jaz nisem zato. Jaz hočem imeti lepo življenje, lepo in poetično ali če stanuješ skupaj v eni sobi z možem, se mi zdi, da postane vse tako nekako vsakdanje, malenkosti zamore ves cvet – če ni to preneroden izraz – ljubezni. – No, vidiš in potem jaz tako zelo ljubim svojo svobodo, ljubim včasih samoto. Zdaj je tako lepo. Imam vsega. Imam veliko sobo z balkonom, – z balkonom, prosim ! – in kuhinjo imam tudi. Krasen izgled imam na vse strani po parku. Vso noč imam odprta okna. Zjutraj pa me prebudi mala. Stoji v svoji posteljici in me kliče tako dolgo, da vstanem in grem po njo. Potem se še dolgo razgovarjave v moji postelji. Ima zjutraj tako lepe, leskeče in sveže oči. – Vpraša me včasih: Ti bomo danes pridni ? – Bomo, bomo! – pravim in obe sve strašno veseli. Vstanem in jo postavim v mrzlo vodo in obema se zdi, da bo ta dan imeniten dan. Potem pospravim, pometem, pobrišem prah – zdaj sem zelo redna in čista, – samo na moji pisalni mizi imam še razmetano. Pa kuham. In tudi to se mi zdi nekako posebno imenitno in malo se vsak hip objemavi od veselja. – Pa pride vsaki drugi dan Vlado na obed. Včasih imam celo goste. N. pr. danes, ko sem kuhala kislo zelje, fižol in krnjske klobase je bil tisti tehnik iz Dunaja pri nas, ki sem Ti pripovedovala o njem, das mo bili skupaj na Poreznu. – Popoldne grem v mesto v banko in v tiskarno. Grem, kakor bi bil ves svet moj, tako veselo. V predmestju me že poznajo delavci in včasih me kdo pozdravi in pravi : »To jdete!« – Jaz po kimam: » Jo, že jdu! « Pa grem dalje in sem vesela nad njimi in oni nad menoj! Otroke pobiram, če kteri pade in če kako gospodični igle lezejo iz las, se dotaknem njene rame in ji povem, da naj si popravi in zopet se mi zdi to strašno imenitno. – V banki, če ni nič dela malo poklepetam in dokazujem vsem tistim ljudem, slugi, kakor direktorju, kako je imenitno na svetu in kako radi moramo imeti življenje in vsi me poslušajo in imajo takoj vesele oči. – Zvečer dam malo spat, domenimo se, da je bil res lep dan, potem se sedam na balkon (– to je prav Erker in ima okna) – Veš glavo si položim na roko , da gledam tako od strani v oblake. In to je še posebno moj čas, najlepši čas v dnevu. Nekako tiho postane v meni in spomnim se vseh lepih rečij, ki sem jih doživela in vse si mislim, da je bil lep dan, da me je tisti otrok tako toplo pogledal, ko sem ga pobrala in da se je ona stara ženica, ki sem ji pobrala krompir, ki se ji je bil iztresel iz torbe, s posebnim dopadajenjem ozrla za menoj! In vse se mi zdi zvečer lepo in dragoceno in vredno, da bi se človek nad vsem posebno razveselil. – Dolgo sanjarim tako. Včasih že pozno v noči sedem na mizo – na mizo, kej je tako bolj veselo. Črno kavo si skuham in iz dolgega čibuka pušim cigarete. Tako sem vesela in imenitno se mi zdi, da sem tako sam za se vesela. In sejam se, pa si mislim, da nekje strašno plešem. Ciganska muzika je in jaz strašno plešem. Včasih čisto zaciknem od veselja in potem se še bol smejam, da sem tako neumna in si mislim take reči. – Sploh sem se navadila živeti sama s seboj! – Prej sem si vedno mislila, da bi z Vlado tako živela, da bi mu povedala v se karkoli misli, da bi bil on vesel ali žalosten z menoj. Bila sem žalostna in nesrečna kolikrta, ker ni imel smisla za take reči. Pa zdaj mene boli več. On je tako jeklen žnačaj, da rani. Jaz vem drugi mož bi ne bil zame, ker jaz ne sanjarim samo, ampak sem tudi zelo gospodovajna željna ženska, – t. j. Tega se navadno zavem, kadar analiziram vse svoje dejanje in nehanje. Ne, in če bi bil moj mož mehak, da bi bil slabji od mojevolje bi ga strla in zlomila in potem bi ga prezirala, ker je slab. – Nu, a vsega v jednem človeku ne najdeš. Tudi jaz bi nikogar ne zadovoljila popolnoma. Včasih se jezim na Vlada in pravim mu, da je neuman, ker neče tistega, kar smatram jaz za najboljše in najlepše v sebi – ali on samo molči in ne prepričam ga. On trdi nasprotno, da je to slabost – Schwäche in da močni in silni ljudje ne sanjarijo. – Pri njemu je fakt vse a sanje nič. – In on je zelo trd oster sodnik sebi in drugim. A moram ga spoštovati. On me vendar le pozna. Zaupa mi in veruje mi in še nikoli me ni žalil s kakim natolcevanjem. Ve, da nisem zmožna kake nizke stvari.

Pisala sem to pismo že pred mesecem v neki restavraciji, a potem sem se spomnila, da mi Ti nič ne pišeš in ga nisem odposlala. Ali danes je osobito lepa noč in zato sem sentimentalna. Bila sem jako vesela danes ves dan. Vroče je bilo a jaz imam rada, kadar kar gorim. Lepo se mi zdi. Šla sem k Vladu po knjigo – on stanuje jako daleč. Spremil me je, kar je velik čudež. On ni galanten in mehak in nikoli ne dela nepotrebnih rečij. Potem sve šle z mano k Vltavi daleč iz mesta. Bila sem skoro uro v vodi. Ali sem skakala. To je tako fino, kadar se ćlovek lahko giblje, kolikor more. Zdaj mala spi in toži se mi po ne vem čem. Včasih mi je dolgčas po ljudeh. Mnogokrat grem v »Slavijo«; najraje sedim tam v kadilni sobi. Tam se lepo govori. Imajo me jako radi. Ali ne vem kakšni ljudje so. Radi imajo kadar jim jaz kaj skupaj sfantaziram ali oni samo si suhi, kakor trska. Imam nekaj častilk, celo neko zelo staro gospo, ki me jako protežirajo ali one samo so prazne. Nek češki literat pravi, da je zaljubljen vame, ali kar govori je sem dolgočas in če mi hoče reči nekaj posebno lepega je še le prav posebno plitko in banalno.

Iščem prijateljice ali Zdenke [ Háskove ] ni. Vsak dan smo se shajale in vse smo si pripovedovale najbolj neumne sanjarije. Danes mi je pisala. Strašno se mi toži po tem dekletu. N. pr. Nocoj zvečer bi prišla sigurno k meni, če bi bila v Pragi. Posadila bi jo v balkon ali lepo v zatišje in zavila bi jo z ruto, da se ne bi prehladila. Skuhala bi čaj, pa bi se pogovarjale. Jaz bi sedela na mizi, ona pa v fotelju. Ona bi se zasmejala in bi mi pripovedovala o njihovem debelem katehetu, ki se na vsaki konferenci nad njo zgraži. Potem bi ji jaz pripovedovala vse mogoče kako hodim pozno zvečer iz kluba, kar zginem, da bi me ne spremljevali. Praga je krasno po noči, kadar sije mesec. In potem bi ji pripovedovala o svojem »športu«. Če se mi kdo ponudi na ulici v spremstvo, rečem naj le gre z menoj. Pa mu pripovedujem, kakor staremu znancu o naši mali, o knjigah, o vsem mogočem ali samo o lepih rečeh. In vsak je dober. Kakor bi potrkala na vrata, kjer ima spravljene svojr najlepše misli, spomine in doživljaje. Jako lepo je to. Enkrat me je nagovoril neki delavec prav surovo, potem je šel z menoj in videla sem da je dober človek. Govorila sva vso pot in ko sem prišla pred mojo hišo se mi je lepo zahvalil, prosil me je, naj mu oprostim. Ko sem Vladu pripovedovala, je rekel da sem smešna ali Zdenka bi vedela, da nisem smešna. Zadnjič je šel neki oficir za mano in me je vprašal če me sme spremeniti. Rekla sem naj le gre. Bila sem tisti dan jako dobra in menda se mi je to poznalo ali kraj. Pripovedoval mi je jako lepe stvari o svoji sestri in o svoji materi. Prosil me je, če mu dovolim, da mi piše, pa sem rekla da ne. Da je lepše tako. Pred hišo se mi je zahvalil »Ich danke Ihnen für diese Stunde. Ich habe sie nicht verdient und doch war si so schön!« Včeraj sem ga srečala v mestu. Spoznal me je in me je pozdravil. Njegove oči so me pogledale tako resno in spoštljivo, da sem se razveselila.

Vidiš take reči delam. Ali žalostna sem, da nimam nikogar, ki bi mu lahko vse to povedala in bi se mu zdelo ravno tako lepo, kakor meni. Vlado se smeje in dela vtipe, prerokuje mi, da me bo že enkrt nekdo tako razžalil, da bom imela dosti. Zdenka pa vem, bu ravno tako mislila, kakor jaz.

Pišem nič. Ko ni nikogar, ki bi imel veselje nad tem. Kaj bi pisala!

V avgustu pojdem na Triglav. Dermota mi je že pisal naj grem. In moram iti! Veš tako si želim tako, tako !! Kakor, da bi bila strašno lačna, tako je to čustvo. Moram iti, moram videti mnogo lepega. – Denarja nimam nič, same dolgove, pa bo že nekako.

Nečem Ti pisati in vendar Ti pišem. Jaz vem, da Ti je vseeno, če pišem ali ne in to me jezi. Kakor če človek zakriči v gozd in čaka na odmev ali odmeva ni.

Včasih bi rada pogledala komu v oči, tako globoko, da bi me bolelo v srcu. Tako sem Tebi enkrat pogledala v oči, da me je zabolelo v prsih. Ne vem, če se spominjaš. Morda Ti zato ne dam miru in Te mučim s temi pismi. Zdi mi se včasih, da Te jaz jako dobro poznam in Ti mene tudi, čeravno sva čisto različna človeka.

Veš, včasih imam ta smešna občutek, da imam nekaj odveč v srcu in ponujam to okrog ali nihče neče; zato nimam mira in me vedno nekaj tišče v duši, kakor bi bilo premalo prostora.

Moram nocoj končati pismo, ker bi se jutri zopet premislila in bi ga ne odposlala. Pošljem Ti tudi kuverto, ki sem jo še pred mesecem napisala. Če hočeš se jo posluži. Saj si rekel, da mi boš pisal. – Pridi enkrat v Prago. Menda ne bom dolgo več tu.

Pozdravljam Te lepo Zofka Jelovšek

NB. Piši mi, kako je bilo na Kranjskem. Ne bodi samo literat ampak tudi prijatelj. Heineja mi je poslal Kristan.

Faksimile tega pisma še ni na voljo.