ID
328
PošiljateljIvanka Borštnik
Poslano izReka
Poslano vLaze pri Logatcu
Datum1. 4. 1900
Vir
teme
Osebni arhiv
Gospodinjstvo · Zdravje · Osebna razmerja · Finance

Preljuba Julija!



Nedelja, teden dni, da so oče bili par ur pri nas. Gotovo misliš, da se imamo tako dobro in da zato Ti nisem pisala, ali vedi, da pri nas je vedno slabo in ne vem, kaj bo iz vsega tega!



Denar, ta beži kot kafra in če se spomnim, kako sem hranila krajcer, a sedaj mi je stotak manje kot prej 1 gl. Pomisli, davki 90 gl, stanovanje 150 gl in jutri moram zopet iti podaljšati stanovanje, ker vidim, da ni drugače zopet 150 gl. Vsakdanje stroške Ti ne bom opisovala, ko sama veš, koliko sem vedno izdala in zdaj še nič manj od prej. Včeraj sem šla zopet v špital za račun vprašat in po velikem prizadevanju ga dobila – to so me oskubile te bogomolne – lene žene za celih 60 gl, zdaj jo ne bom več imela, ker jaz nimam denarja za proč metati! Vstati moram sama vsako noč bodisi trikrat ali pa nobenkrat, sama, kakor veš, nič ne stori, ob 8. uri pride, ob 5. že odide, največ dela, ona pa gre – oh, ali sem bila neumna, da sem jo toliko časa imela in sploh, da sem se trudila jo dobiti – zopet ena skušnja – draga skušnja! Nesrečna skozi in skozi. Včasih jokam, a Mici me tolaži, da bo v nebesih bolje. Meni je za konec vzeti pri takih težavah. V začetku tega tedna je bil precej dober, imel je največ vročine 38,7, 38,5, 38,1. Silila sem ga, da naj se vzdigne in res sem ga z veliko težo tri dni zaporedoma ogrnila in v stol posedla, kašljal prav malo, medtem pa prinese zdravnik eno novo zdravilo, drago, v Reki 9 gl, pričel je malo tega piti in od tedaj ni več vstal, kašljati je pričel tako grozno – a sama slina je z njega letela. Potiti se je bil ponehal podnevi, le ponoči se še močno poti, a zdaj je vse nazaj prišlo, poti se zopet tudi podnevi. Zdravila sem mu prenehala dajati in žal mi je, da sem mu jih dala kdaj. Že petkrat sem popustila to pisanje in ne vem, kdaj bom končala. Jajc imam še 50, kruh svi ravno danes z Mici pojele, drugega tudi vsega imamo, le zdravja nam grozno manjka. Spim zelo malo, moraš si misliti. Jutri plačam za mleko 18 gl. Le pomisli, preljuba Julija – kaj Ti čem toževati, ko me ne razumeš, pač pa bi me mati, oh, kako si želim malo z njimi se posvetvati, kaj in kako mi je storiti! Kako z zdravjem matere? Ali si jih že vzdignila? Kadar jih boš toliko ozdravila, da jih boš lahko pustila za en dan, pridi v Reko, da bi jaz samo za en dan domov prišla, to si želim. Vreme pri nas prav lepo, ali mi ne vemo za to. Mici in Kate sti bile pri maši v St. Vito in pa po meso, jaz ne grem nikamor, sušim se kot hruška. Kate komaj čaka za proč iti. Ravno danes mi je Mici povedala, da si ji naročila radi Ivanovke.Ako me bo le Kate popustila, Te bom za njo prosila, drugače se bom tako naprej mučila, ker vidim, da moram le sama delati, a prav drago plačevati. Kati sem obljubila 2 gl več, pa mi je rekla, da ni treba ji priboljševati za ta kratek čas, ona misli, da bom kar jutri iz Reke stran šla. Za obleko sem ji rekla, pa je rekla, da ne mara, ker nima denarja, a služila ne bo več pri meni, torej, da veš, da ji ne kupiš. Ona je vsa navdušena za mlekarja. Kaj naj Ti še pišem, pravila bi Ti samo, kako hudo je, pa kaj hočem, nesrečna, nesrečna sem! Prav je Majer rekel materi. Vse bi bilo, ko bi zdravje bilo, ali tako bo vse šlo in nazadnje še on.



Kakor Milena, mnogo prav mnogo se je za njo potrošilo, nazadnje je šla. Z njim ne morem nič govoriti, kje bom jemala, kako in kaj, to je hudo za ne povedat. Teden za tednom gre, a bi rekla, da je vedno enako, le veliko se vsega potroši. Jutri bomo prale, prav veliko žehto bomo imele. A jaz imam roke take, kot si jih Ti imela, vse razpokane, le kolikokrat se moram umiti. Končam, ker vidim, da samo tožujem! Bodite poljubljeni vsi! Pismo preberi sama, ne razkladaj nikomour mojega gorja!



Poljub od Tvoje



Ivanke in I., M.



Reka, 1. 4. 1900



Ob priliki Te prosim roštanja zopet.

Faksimile tega pisma še ni na voljo.