ID
369
PošiljateljFelicita Koglot Peric
PrejemnikFranc Peric
Poslano izKairo (Egipt)
Poslano vBilje
Datum5. 12. 1928
Vir
teme
Arhiv Neda Rusjan Bric
Materinstvo · Gospodinjstvo · Podeželjsko življenje

Cairo, 5/XII. 1928



Ljubljeni tatek!!



Z nepopisnim veseljem sem danes prejela tvoje obširno pisemce. Srčkana ti hvala! Upam da ednako tudi ti prebiraš danes moje tudi precej veliko pisemce. Vedi da jaz sem prejela vsa tvoja pisma le moje edno se je izgubilo. Jaz ti pišem skor vsaki teden. Tako se včasih zgodi če se ne more samo impoštirati dala sem hlapcu pa se je že zgubilo. Oh tatek mislim da tudi ti ednako meni težko pričakuješ sredo da se kaj prejme kaj?? Sicer stane precej, pa saj nimamo uzega na svetu Žal mi je da se je ravno tisto, v katerem je bil odgovor na tvoje vahtno zgubilo, in še eno polo za Lizeto sem notri denila. Ko bi hotela še enkrat je ednake napisati bi je ne mogla, ker se nima več tistih občutkov kakor takrat ko je v resnici človek žalosten. Dobro le da je zakasnilo prvo in da sem v dveh dneh že drugo pomirjevalno [nečitljivo] [nečitljivo] [nečitljivo] trpela v strahu zate. Vresnici tako se mi je zdelo tiste dni kot da bi tudi tu pomrla, tako žalostno skoro strah me je bilo. Radi sebe pa ker nisem nič videla in predno domov pridem upam da bo že vse pozabljeno in da me ne bo strah sicer me boš pa varval saj sedaj nimaš kam hodit zvečer. Bodi hvaležen onim ki so pripomogli da se je vse srečno izteklo. Pa stroške so vam plačali? Če so vam, prosim da nadomestiš oni dve prostrali ker ne razpolagamo z velikim številom in pri otrocih bo treba veliko. Veseli me da ga rajnega poveličujejo onostran meje, saj v resnici je vreden. Bog ve koliko jih pojde na enak način za njim. Maščevanje upije do neba. Žal da morda mi ne dovčakamo rešitve dal Bog vsaj naši otroci. Smili se mi Kemperle in žal mi je ker ne bomo imeli tu prav nobenega časopisa. Počasi še Ženski svet preprečijo. Bolj kot za enkrat kristjane morili več jih je bilo enako tudi mi bolj ko nas tlačijo bolj bomo zvesti kajne? V resnici nevem če bomo še kedaj srečni kot mi pišeš, morda če si ušesa zataknemo in oči zakrijemo in da ne bova občutila kaj se okrog naju godi. Na ta način bi uživala še ono nekdanjo srečo. Vseedno si pa še neizrečeno želim še enkrat držati vas oba v objemu zakonske sreče. Prav srce me boli ko mi pišeš od Nile da vpoprašuje po mami kedaj pride domov. Oh otrok ko bi ti vedel kako tvoja mam želi te videti in objeti in ljubiti te goreče pa zaman. Bog ve koliko časa treba predno se to zgodi?? Ker časi se vedno slabšajo. In še blagor družinam če imajo kakšnega po svetu! Veseli me da ti nosi že jest po njivah, gotovo se zmisliš name ko te pokliče v vinogradu, kakor sem te tudi jaz enkrat klicala in bila srečna če sva bila sama kje pod kakšno figo!! Bojim se samo da bi ne prišla v kakšno nesrečo če hodi sama po cesti ker je še majhna! Tu bi jo morala še pitati v takih letah. Žal mi je da sedaj tako malo sanjam od tebe, en dan sem sanjala od Nile da mi je rekla oh ti mamica si najboljši človek na svetu. Nevem kaj bi pomenilo?? Drugači čigav interperament bo imela ali ga ima tvoj ali moj? Predstavljam si tisti moment ko je padla in kuhnjo zlila rada bi te videla kako si jo pobiral? Vidim da si potrpežljiv človek če se nisi prav nič jezil. Vprašaš me da kako je zmenoj? Naprej ti morem še čestitat da si se odebelil saj si bil v resnici preveč suh. Jaz tudi sem se odebelila sicer nevem za koliko kg. Ker nimam kje se tehtat, ali se vidi da mi ni krivice nikjer. Sicer nevem koliko časa bo trajalo še to življenje tu, ker so nas siti do vrh glave. Že skoro vsi tuje hlapci na pensionu so hoteli proč radi moje gospe, oni so jo siti prav zadosti. Pravijo da ji ni zadosti. 5 hlapcev in ravno toliko kamaric .



Faksimile tega pisma še ni na voljo.