Preljuba naša Mici!



Veseli me, da si se me po dolgem vendar še enkrat spomnila, da me obiščeš z malimi vrsticami. Iz lista tvojega razvidim, da se prav dobro imaš, kar nas vse močno veseli, tudi mi bi se dobro počutili, da nam niso vedno predčasni živi spomini ljubega Ivana, kateri nas vedo žalostijo posebno pa Ivanko katera neprenehoma joka in zdihuje po tej predobri duši.



Nobena tolažila jo ne pomiri. Mislila sem, da jo bodo kaj Tvoje ljubke vrstice potolažile a tudi te niso nič razveselile ali potolažile prežalostne Ivanke. Vedno kliče Ivan, Ivan le zakaj sta me pustila samo, ali le zakaj nisem jaz umrla na mesto tebe, zlata duša. Da bi že Ti bila doma dobra naša Mici že komaj Te čakamo mogoče bi ji Ti znala kaj bolj tolažilnih besed na srce ji pokladati. Bojimo se, da tudi ona kaj ne oboli ker spi malo in jej skoro nič.



Grob smo že pustili lepo popraviti in nanj napravile smo velik križ z samih belih in plavih cvetličic »ne zali me«. Jutri ako se vreme kaj ne pokvari grevi z Ivanko v Ljub. Imavi veliko za nakupiti med drugem tudi spominsko ploščo za ljubega Ivana. Pred par dnevi bili so ata v Ljubljani, in tudi v Borovnici pri g. Stricu in g. Tetki.



Vrt pred hišo je popolnoma obdelan, drevje lepo cvetoče ponosno še giblje vsled nadležne sapice in obljubuje obilnega sadu, pritčki veselo prepevajo, vse se veseli ljubo spomladi, le mi z žalostnim srcem ponavljamo vrstice katere je ljubi Ivan spomladi v lani skup sestavil.



Spomlad je tu, spomlad je tu, a mojem srcu ni miru, srce je prazno, srečno ni (nazaj si zdravje mu želi), nazaj si Ivana želi.



Napisala bi Ti še marsikaj, a ker imam še veliko druge posave končam, posebno ker mislim da se mogoče v kratkem kaj vidimo. Sprejmi gorke poljube od vsih Tvojih ljubih, posebno pa od Tvoje



Te ljubeče



Julije