ID
536
PošiljateljFranc Peric
Poslano izEmenbrucke (Švica)
Poslano vEgipt
Datum22. 9. 1929
Vir
teme
Arhiv Neda Rusjan Bric
Očetovstvo · Običaji in praznovanja · Migracije · Finance

Emenbrücke 22. IX. 29



Nad vse ljubljena mi ženka!

Z veseljem sem sinoči vdobil tvoje ljubko mi pisemce hvala ti zanje, ednako tudi za slikco Vstal sem danes zgodaj da ti spišem, ker potem bom šel iskat stanovanje za Ludvika, in Ludvika Titovga ker pridejo tudi oni danes sem. Dolfič je šel včeraj popoldne v Zürich, in pridejo skupaj kje pod noč. Tukaj pada cel teden dež, celih 80 ur je bilo ta teden manj kot zadnjič. Rad bi videl da bi bila vsaj en mesec za se tako martrati kot minule tri tedne pa prav vem da ne bo več takšne prilike za zaslužit. Sinoči je že mesec minul kar sem tukaj, še dva, pa bomo šli. Pa tako lepo je tukaj da ni mogoče povedati da bi ti videla sadje vsa debla podložena da se od teže ne polomijo. Tukaj ne vidiš druzega kot travnike, vse posajene z sadjem, in gozdove. Te dni se je temperatura močno znižala, in je videti že nov sneg po bolj visokih hribih. Tukaj so grozno visoke gore, in vse razsvetljene čez noč in na njih so hoteli, ker jih močno tujci obiskujejo. Nevem če sem ti to že pisal. Namreč vsako nedeljo je tukaj v edni vasi ali drugi kilbi pravijo oni to je kakor na sv. andrej v gorici vse barkice vsi ringišpilji in kar se moraš vse zmisliti. In v vsaki krčmi ali v restavrantu plešejo celo noč. Če je 20 restavrantov v vseh godba in ples in povsod vse peštano . Zunaj plesov pa ne prirejajo kot pri nas. Da bi ti videla na 8 septembra kakšne slavnosti je bilo namreč tukaj so večina katoličani in v Lucernu je bila procesija z kipom Marijinim takšen sprevod da lahko rečem da nisem še videl takšnega. Več kot petdeset godbi je sviralo. Dosti reči se vidi po svetu kaj ne mamica vsake vrste kampione koliko časa ostaneš še ti tam?? Gotovo niti sama ne veš. V drugem pismu bom tudi jaz gotovo več novic imel za ti pisati ker pridejo Ludvika sem in bosta kaj novega imela za povedati. Saj sem tako ne izvem nič kajti pri temi grem na delo, pri temi iz dela, potem pa spat. Z dolfičem pa skoraj nimava časa se kaj pogovarjati. Za jutri se ga skoraj bojim, ker danes v Zürichu bo prišel v dotika z tistim majstrom kjer sem poprej delal, in mu bo povedal da sem mu ušel. Jaz sem prišel pa izgovorom da nima tam dela sem. Škoda pa da jo nisem že pred dnevi meseci tako pogruntal, ker bi imel gotovo par sto frankov več v žepu. Med tem pripravljam tudi denarno pismo za domov poslati. pa moram hiteti ker ne utegnem drugače poštirati, ker je pošta odprta samo od devete do desete ob nedeljah. V delavniku pa ni časa. Sedaj bom pa gledal da bom edno lepo obleko si vkupil, če bo po sreči zadnje dni oktobra bom šel velj v Zürich jo vkupim ker je bolj po ceni tam. Nevem kaj me je motilo da sem tisto obleko ki si mi jo ti poslala s seboj vzel nimam kot križ ž njo za jo nositi sem in kje z seboj. Hlače bom že nosil za hodit na delo od sedaj naprej jopa pa ni za svet. rokavi so mi pet prstov prekratki, pa tisti žep ki je spredaj mi pride ravno pod pazduho. ako ga vzamem proč pa ni nič, ker je od spodaj drugo blago Res sedaj ob bandimi me prijemlje za srce, da kako luštno bo doma. Ta teden se bodo pripravljali drugi teden pa gotovo začeli. Sedaj sem spisal stran tatu, edno mami, edno Brunotu, in edno Talki, Nevem kaj se mora zdeti tatu in mami samo z temi malimi doma. Pri tolikih otrocih prazna hiša. Talki sem pisal da ni treba strič Danile dokler ne pridem jaz domov, ali pa če jo bodo strigli da naj jo strižejo tako kot se striže one bolj z velikimi lasmi. Da bi videla tukaj življenje in naše ljudi, vse tako šik in lepo vse ženske klobuk, vse po modi če ravno je na vasi. Nevem zakaj ni tudi pri nas tako. In otroci tako lepi srčkani. Zelo mnogo otrok se vidi tukaj pa skoraj same punčke. Mamica moram skončati čas in papir me prisiljujeta. In tudi mi je že dovolj ker pišem že od šeste ure. Torej mamica mi zlata, vedno ljubljena, ne bojse da boš kedaj od moje strani manj ljubljena, samo Bog nama daj kmalu zaželjeni čas da bova morala skupaj srečno živeti.

Toraj pozdravljam, te vroče na tvoja zlatkana ustna poljubljam.

Pošljimi še kakšno slikco. Vedno ti zvesti može Francili.

ker mamica tudi meni je žal ko vidim tako lepo sliko z stujim otrokom zakaj bine raje tako da bi najino Danilko vodila za roko kot judiča . Res se trpi na vse načine se trpi. Pa je treba samo trpljenje za to borno življenje.

Faksimile tega pisma še ni na voljo.