Zürich, 24. VII. 30



Nad vse ljubljena mi žena!



Prav napeto pričakujem tvojega pismca, ker nič ne vem kaj je steboj. Minulo sredo 16.t.m. sem vdobil tvoje pismce z vsebino da odpotujete. Že od pondeljka pa čakam da dobim kakšen glas iz poti, kakor si mi obljubila da mi boš iz poti pisala. Žali Bog pa do danes še nič. In revica tudi ti tako dolgo brez mojega pisanja pa kaj hočem ko ne vem kam ti pisati. Nazaj moram ti pa vse edno pisati, da ko pisemce tvoje vdobim, da ti kaj pošlje, hočem reči da bo pripravljeno. Pred vsem me skrbi da nisi mogoče prišla v kako nesrečo, ali pa da te niso mogoče arabi pobili ker sem čital v tukajšnih časopisih od velikih nemirov v aleksandriji. Ali mogoče ste še tam, in niste niti odpotovali? Pa bi mi gvišno dala vedeti in bi že včiraj kaj vdobil. Ali kakšno je to naše bovno življenje, dan za dnem vedno v strahu eden za drugega. Do sedaj so bila tvoja pisma večinoma polna strahu radi mene, sedaj pa zopet je prišla vrsta name, da morem biti v strahu radi tebe. Kajti saj veš človek si predstavlja vsako vrstne reči. In v časopisih čitaš vseh sort razprtij od vstaji in uporov, potem zopet parnik se potopil trčil, zadel ob obalo itd. zopet vlak skočil iz tira, tako da za ljubljena srca je bilo že marsikaj pretrpeti, in je treba še vedno za nje trpeti. Mamica v zadnjem pismu si me vprašala ali se kaj troštam tvoje vrnitve? Povem ti s kratko besedo da se troštam z vso vnemo. Ali vse edno pa se mi zdi da so se naše navade mogoče pozabile, in tudi mogoče spremenile, bod si iz moje ali iz tvoje strani, kajti v treh letih se človek, kar spoznam sam po sebi, gotovo kaj spremeni. Pisma so edno, človeško, ali oziroma osebno se stikati je pa drugo. Sam ne vem kako bi ti to raztolmačil, pa mogoče ker sva si z karakterji precej podobna bi to, tudi ti pri tebi spoznala. Ne rečem in ne mislim prav nič slabega, niti teži me ne nič, ker bog ne daj, da bi se jaz do danes z najmanšo pregreho omadeževal. In iz tvoje strani sploh niti ne dvomim. Pa kakor sem že popraj rekel prevelika oddaljenost oziroma predolga odsotnost, naju je gotovo brez dvoma spravila iz tira in v pozabljivost na prejšnje življenje. Zdi se mi da ko zopet pridemo skupaj da bo treba vse na novo začeti. Kaj rečeš ti tem mojim vrsticam? Ali ni skoraj res tako? Vse to me pa prav nič ne straši, in upam da v tolikem pričakovanem snidenju, ali lahko rečem v bodočem novem življenju, se bodo naši karakterji ali navade zopet strinjali, in dovedle naju zopet na stari tir. Sedaj pa dovolj in moram spat ker je že pozno, mogoče jutri vdobim kaj od tebe, ker tako pričakujem. Tolažim se vedno da si na takšnem kraju da ti ni hudega. Lahko noč, poljubček vroč!

– Mamica nedelja večir je ravno kar mi je prinesel Poldič tvoje pisemce! Ti ne veš kako sem sedaj vesel! Ves strah mi je minul! Samo škoda ker ni bol do časa da bi ti mogu več spisati. Je že pozno in pošto imam daleč. Pa drugič kaj veš saj sedaj si bodemo bolj pogosto dopisovali kaj? Hvala Bogu da si srečno prišla. Sem prav slutil da morem dobiti pismo iz kakšne druge države. Dolfič je bil doma osem dni, sem vedno mislil da boš lahko tudi ti doma. No saj ti ni manjkalo dosti več. No saj mi ni mar samo da vem kje si, in sedaj mi ni mar tudi če hočejo arabi cel Egipt razsuti.



Lahko noč vroče te poljubljam ter vroče pozdravljam



Vedno tvoj Francili



Piši mi na ta naslov

F. P. Noe Schulchaus bau,

Friesenberg. Zürich