Draga zlatuška ti! – Vidiš, tu moja fotografija. Tako sedaj poleti na ulici izgledam. Kaj ne, kako se modno držim? Zdaj mi je moj vrat že ozdravel. Tudi Jel. sem oprostila vse –
Kako tudi ne! Pomisli danes pride moj Vlado semkaj in seveda potem vse drugo izgine. – Ah tako, tako ga ljubim! Ko bi Ti vedela. Tako se veselim, da pride! Saj potem ga zopet tako dolgo ne vidim!
Odpiši mi takoj, če si prejela sliko. Klemenčič je tudi bolan, revež! Prosi me, naj Ti pišem, da te pozdravlja in, da prosi, da mu oprostiš, ker Ti ne more takoj odgovoriti. Tu je vsak trenutek drugačno vreme. Dež in solnce in vročina! No, da veš, kako je tukaj vroče! Strašansko, pravim ti! – Zjutraj sem bila v morski kopelji. Ah, ali je bilo lepo. Samo pazila sem, da se ne prehladim, kakor zadnjič. – Danes sem tako sveža in zdrava in vesela. –
Za Gabršeka sem napravila samo še le polovico. – Najbrž me da v salonsko knjižnico in tudi že neke moje natisnjene stvari. Tako, da bode kakih 400 stvari. – Ta »Slovenka« - Veš to ni vse skup nič – Jaz jo tudi pustim. Saj bo tako počasi zaspala. Ali mi boš kaj kmalu pisala? Pa dosti mi piši! Jaz Ti potem tam v Ljubljani toliko naklepečem! – Uh, ušesa te bodo bolela in prosila boš, da kmalu spet odidem.
Pa z Bogom dragica! Tako imam malo časa! –
Srčkan srčkan pozdrav in poljub od tvoje pridne Zofke