ID
700
PošiljateljZofka Kveder
Poslano izPraga
Poslano vTrst
Datum1900

Draga!



- Vidiš že preko teden dni odlagam in odlagam ta list. Napisano imam že par dni. Ali kaj hočeš, vedno se mi nekaj novih člankov vrti v glavi, katere ne morem spraviti na papir. Res ne vem, kako je to, da od onih mislij, ne ostane nobena.

Tako sem srečna. Znaš, da se vsi čudijo, da sem tako zdrava in da tako fino izgledam. Kaj misliš, šest mesecev a meni ni nič, niti slabo, niti bleda nisem, niti imam kožo nelepo , niti kaj drugega. Vlado pravi, da se mu sedaj bolj dopadam, ker nekako nežno izgledam. Kupila sem si fini klobuk, dolgi »Kragni« pa ga čisto pihnem. Mala je grozno živa. Tako je nemirno! Vedno se kopica v meni. Tako je fletno, ti ne veš.

Hodim na sprehode, razstave, povsod me je polno. In z Vladom se imava tako strašno rada. Čisto je neumen. Ah, znaš v jednej postelji ni nič. Da, ako bi bila dva metra široka, ali tako je prevroče in [nečitljivo]. Tako »vizite« prejemati se mi bolj dopade. Kadar sem zaspana, pa ga spodim. Midva sva grozno razposajena. Tako se tepeva včasih! In čisto gola sva vedno. Kadar sem lepa, pa vidim, kako sem mu všeč, se repenčim in postavljam, da je kaj. Znaš, zdaj ko sem prišla v Prago mi je dal lepe »Kreolenringe« ki mi jako fino stoje. Moji lasje so že precej dolgi 15 do 20 cm in vsi zviti, nosim jih preko ušes. Ah, kaj vse počnem. Grozno ga včasih dražim. Veš, krog vratu si zavežem rdeč trak, napravim imenitno pentljo, malo zavrtim z glavo. Da se mi lasje prav zapeljivo razkuštrajo, pa ga poljubljam, poljubljam, da niti dihati ne more, oči, usta, obraz in prsa – tako je krasen, tako je krasen! Veš, kadar ga vidim tako golega, lepega, mladega, svežega, krasnega mi postane naenkrat tako divno v duši, tako sveto! Če je pa tako lep! Čisto pobožno mi je. ‘Moj Kristus! Moj Kristus!’ se mi zdi in naenkrat postane tiha in nežna in samo gledam ga. Ali znaš, kadar sem divja, kadar mi moja ciganska kri zavre, potem ga poljubljam, uh! Vsega zagrnem v svojo vročo ljubav. –A on je tako nežen, tako fin. Prosi in berači z onimi svojimi očmi, a jaz sem lepo nevedna in nič ne vidim. Čakaj dečko! In še ko mi vsaka žila vibrira. Čisto čutim, kako se mi oči svetijo, kako kakor da letim na divjem arabskem konju v krasnem solnčnem žaru, a jaz letim, letim. V daljavi se sveti morje, veš razburjeno, jezno, ah! –Tako mi je, kakor imam Vlada rada. In naposled se mu vržem v naročje. Duš, uzmi me, uzmi me! Ah, tako je krasno! – Veš, on nikdar ne reče, niti ne pravi, kamo z očmi. A jaz se tako rada kopljem v njegovih prosečih pogledih. - Oh, ti Ivanka! Jaz res ne vem kaka sem. Kadar pride mala na svet, huj! Jaz jo mečem v zrak in letam ž njo in skačem in vriskam! Jednega konja bi hotela, ki bi divjal z menoj okrog, jedno barko, znaš tako z jadri in nevihto na morji, vse polno groma in bliska in divjih valov! Veš, na mesec bi obesila veliko gugalnico ne na mesec, na solnce, pa bi sem gugala skozi svetovja. Frrr! Al bi se letelo! Veš tista vaša katoliška nebesa so sam dolgčas! Moj Bog je tako velik in mogočen! Niti ne hoče, da vedno plazim pred njim, prevelik je. In kadar morem, mi da volje, oh in moči mi da, da bom lahko skakala od zvezde na zvezdo in se lovila okrog po nebu kakor blisk. Boš videla! Meni ni nič celo večnost sedeti v nebesih in peti. To je sam mir! A kaj mi če mir! - Če sem pa tako polna življenja in mladosti! Tako kipim, kipim! Čez poldrugo leto grem na balkan in še v Rusijo! Moram! Malo dam Vladu za dva meseca ali tri. - Uh, ali smo srečni! Ako bi naši filistri vedeli, naše ponižne, hladne dušice! Ivanka, tako krasno je biti mlad in ljubiti! Včasih mislim, da se čisto razletim in razplinem od sreče. Pa taka sreča, so aus dem stegreif. Prosim te! Pomisli, vse si izpišem, živim od danes na jutri, pa vedno mi je lepo. - Nisem že dosti užila sveta in videla krasnega to leto mojega bohemskega življenja?! - Ah, jaz nisem nič pametna! Od doma čujem same žalostne stvari a to me ne moti. - Sploh se me skrbi ne primejo. Kadar imam denar živim in Saus und Braus, grem v gledišče, v variete, knjige čitam, kadar je prazen žep večerjam krompir v oblicah s putrom! Ali srečni smo vedno! Veš, vsakdo ima svojo kaso, ker se drugače takoj skregava. Vsak ima svoje muhice, pa ravno to je fino.

Toda, kaj je že s “Slovenko”? Strahota! Kaka človeka sta vidva?! Jojmene, taka zaljubljenost! A midva? Hm, na predavanja, čitanje, pisanje in polno dela!

Da, z Bogom, drugače ti napišem še par pol neumnosti!

Poljub in pozdrav!

Piši, piši, piši!!!



B: Bi “Edinost” prevzela kaki avtorizovani prevod kake češke povesti? Seveda cel rokopis naenkrat! Informiraj se, prosim!

Kaj pa je z mojimi prevodi od onega nemškega pisca Petra …Altenberga viš ne morem se spomniti kako se piše.

Ženske duše - prva Màrica, druga Ti. - Ali Ti kaj čuješ o njej? - Robidovo pismo ostane med nama. —-

Faksimile tega pisma še ni na voljo.