ID
723
PošiljateljZofka Kveder
Poslano izTrst
Poslano v
Datum9. 6. 1899
Vir
teme
NUK-Ms 1113
Osebna razmerja · Dvojna morala · Politika · Gospodarstvo

Ti, Ivanček ti!

Glej, kako mi zna hraniti znamke! – Kaka ekonomija je to! Ah, ti, ti, tako bi te za ušesa! Veš ugriznila bi te! Oh, kaj te imam tako rada! Duško ti! – Danes sem dobila celo kopo pisem. Veš to Ti je tako krasno, taka-le dobra zlata pisma, od katerih vseh vem, da so bila pisana z veseljem, da se je vsak smejal, ko jih je pisal. Vidiš a Tebi odgovarjam najprej. Ti, ti, ti! – Kaj ne ti, da nisi hud, Ti Ivanče moj, če imam malo drugačne nazore in misli, kakor ti! Vidiš mene to čisto nič ne moti, prav čisto nič! – Kaj ne, da tudi Tebe ne, da me imaš ravno tako rada, prav čisto nič manj! – To bi me jako bolelo, če bi radi tega moralo najino prijateljstvo kaj trpeti.

Glej, danes me zopet glava boli in še kako! Kar vse se mi bliska pred očmi. Da z Vladotom sva si že dobra – še bolj kakor poprej, tako je dober, Ti ne veš!

11./6. Glej, zdaj sem na pošti. Tako zelo me je spet bolela glava. – ali kaj misliš na me? – Tvojo forografijo sem dobila, ah ti, Ti kako smo fletni! Zum Küssen! Tako sem razposajena! Ah Ti tako le en fletkan Zwickbusserl Ti bi pa res rada dala. Veš nekaj časa pa moram biti z Teboj skupaj! Ni drugače, 1. avgusta odmarširam od tu, 15. pa še le odidem v Zürich. Ali razumeš to? – 14. dni ostanem v Ljubljani, prav gotovo. Me bodo že vzeli kje pod streho. Ti jedna noč, potem Rakovčevi, potem Alešovčevi, potem Julka, potem Klinarjeva Mici – ej bo že! – Ti, Ti, Ti, jaz se že tako veselim! Ha, kako bode imenitno! Na Fužine bomo hodile na sprehod. Veš na tiste imenitne moje Fužine. Ah, kaj Tivoli, tam nisem bila nikdar rada, a na Fužinah! Tisti tihi park in voda in vse! Kolikokrat fantaziram o vsem! Kadar bom zdrava se grem fotografirat, veš danes sem mislila iti pa imam vse lice zatečeno vso noč me je trgalo! Ali se kaj veseliš? Uh, meni se kar bliska pred očmi samega veselja! Pa res to je imenitna ideja, sama ne vem, da nisem se prej spomnila! Med tem ko boš Ti v pisarni, pišem jaz feljtone za »Narod«. Govekar mi je obljubil, da mi vse precej plača.

Klemenčiču sem tudi pokazala tvojo sliko. Veš v petek Ti je napravil grozno budalost. Takrat, ko me je glava bolela, veš. Pa je mislil, da sem šla s Kristanom, ta otrok. – Sploh so vsi tako otročji! Ti, tistega hudega socijalnega demokrata Kristana bi mogla videti, kak otrok je to časih! Jaz se tako smejam! Vedno Ti pripoveduje take neumnosti iz svojih otročjih let, da se mora človek smejati. – Veš ljudje so vsi dobri, prav za res. Nekateri malo drugače mislijo in čutijo in malo drugačne nazore imajo a dobri so zato vendar-le, samo poznati se jih mora in tako neki talent morajo imeti, da vse to zasledijo v druzih. – Ti ubogi veliki otroci! Kako si to fletkano povedala! Ti duška ti! – Tvoja fletna fotografija! Veš, tu pred menoj je, pa tako rada jo gledam! Uh, uh, ali bi te sčipala! Seveda smo se postavili, pa še kako! Kako Ti kak stoji ta moj knedel! Hm in kako smo elegantni! Pa res tako smo poredni! Saj, to smo mi, mi! Čakaj, čakaj! »Fesch« smo pa res prav pošteno »fesch!« - Oh to moje modro pismo! Hm, kje je neki socijalizem ostal! Ha, ha! Beži, no, kedo bi se ukvarjal s tem v pismih na te. – Jaz sem socijalistka, uh, pa še kaka, ampak, stranke pustim lepo v miru. Socijalni demokrati pretiravajo, krščanski socijalisti, namreč, naši, so pa tako prebitno osebni, da je strah. In masa, eh, samo nekaka klika jo vodi, ki jo izrablja v svoje namene. Čitaj no par »Slovenskih Listov«, tako čisto objektivno! Sploh so vsi naši častniki jednaki in vse stranke! Druzega ne znajo, ko pobijati se in razvešavati slabosti tega ali onega na veliki zvon. Ah, ni res tako? – Vprašaš me, če mislim kakor Liza v »Telegrafistki« - Da, včasih! Sploh je tista »Telegrafistka« vsa nekako moja, vse tiste dobre in slabe čute , čutim sama, včasih še drugič druge. Poglej n. pr. ljubezen in strast. Es steckt doch viel Feigheit drin in diesem Furcht vor Sünde u. vor Strafe. Meni pa ravno tista brezobriznost, ki stavi za trenutek vso večnost na kocko, imponira. In potem jaz življenje precej dobro poznam, - seveda samo iz knjig. Ah, ti, was es da nicht alles gibt. Jaz sem preštudirala že mnogo knjig o prostitutkah in o vseh teh gnjilobah naše družbe. – Veš, to še ni dovolj, da se človek ogiblje tacih tema, da si maši ušesa in zatiska oči, gledati je treba, s tem se lažje premore.

Toda dovolj! Mene tako trga! Ah, to Ti je res prava smola! – Rakovčevi se jeze nad menoj – ah moj Bog, če bi Ti vedela, kako mi manjka časa. Sicer pa saj pridem v avgustu. Reci, naj se ne jeze, jaz imam tako malo časa, prav zares –

Ti kedaj je že tvoj god? Pomisli, pozabila sem in zdaj sem že vsa pisma pretaknila in nič ne morem najti. Piši mi no, pa točno in hitro in natanko.

Z Bogom! Z Bogom!

Prav prijazen pozdrav prav fleten poljub! Ali si hud Ti Ivankuš? Ne smeš biti hud, tega ne! Ti, v avgustu! Veš na kolodvor me prideš počakat in jedno perronkarto si vzameš, ah in jaz te tako vščipnem v roko samega veselja

Addio mia cara!

Ti, ti, ti!

Tvoja Zofka

Faksimile tega pisma še ni na voljo.