23. IV. 1900
Jako me veseli, da mi v soboto nisi zamerila. – Vraga, razjezil sem se, ker hočeš biti Ti moška bolj kot so oni sami! Sicer pa napravim vsak dan najmanj sedem budalostij in ljudje mi jih vse zamerijo. Jako dobro bi bilo, da je človek polovico svojega življenja mutast, drugo polovico gluh, vseskozi pa slep. Najhujše pa je to, da se vjedo v človeka ljudje kot raki in ga vsaki hip s svojimi ščipalnicami za saboj vlečejo. Človek postane duševno tako silno bolan, da mu mora zaveneti telo. A nič ne de! »Še Hrovaška ni prepadla.«
P. gre v Rim in bo molil za nas grešnike. Meni je začel zadnje leto vedno bolj ugajati. On ima preveč razuma, da ne bi bil tak kot je; mislim, da ga vzdržuje samo razum, in da bi sicer že propadel. Precej daleč je že, vender ga to prav nič ne veseli, kakor je videti. To pa mi ni všeč, ker retirira in hodi v ozadje! Človek naj bo silen, to je življenje. Pa še nekaj mi ni na njem všeč – on ima saboj jako slabe ribniške klobase, in jih z velikim apetitom grize. (Preveč janeža in premalo česnja je v njih menda, šprikeljc pa vse polno – imajo jih najbrž za goste in prijatelje)
Drugi mesec pojdem mogoče obiskat frajlo iz Mengša.
Po Ljubljani postajajo ljudje obilni ... Kadar imaš kaj časa, piši če se Ti zljubi.
Moj poklon!
Jos. Murn
KORESPONDENCA
Faksimile tega pisma še ni na voljo.