ID
735
PošiljateljZofka Kveder
Poslano izTravnik na Kranjskem
Poslano vLjubljana
Datum19. 8. 1899

Zlato Ivanče ti! – No, vendar sem tokrat gotova. – Uh, da veš, kako sem pisala in hitela! Kar vsa sem proč. Počitnice to niso bile prav nikake. – Kako se imaš še Ti duša? – Zadnjič je bila Márica tukaj. – Jaz imam mnogo skrbi, Gabršček se nič ne zmeni za me in jaz bi zdaj nekaj honorarja prav prebito rabila. Vsaj veš 26. odrinem v lepi daljni svet. V Ljubljani ostanem morda dva dni. Malo se že pomenimo, ne? – Ali bi si ne mogla vzeti jedno popoldne prosto? – Danes gre dež tu pri nas – hvala Bogu, bila je namreč že grozna suša. Ja zdaj pa naj Ti kaj povem. Da sem bila v Benetkah že veš. Oh, to Ti je kras. Veš meni se še sedaj vse v glavi meša samih vtisov. Markova cerkev, - ne veš to je nekaj impozantnega. Stene vse pokrite z mozaiki. Kako se to blišči in spreminja! Nepopisno je to! In potem razstava! Cel alfabet velikih sob z najkrasnejšimi slikami. Ali si moreš to misliti? Toliko umetnosti nakopičeno na enem mestu! Tiste barve, snovi – divota! In potem kanal grande z svojimi krasnimi starimi palačami. Cela vrsta druzih cerkev še in mestni muzej z originalom Mihelangela »Diana z Labodom« in še cele dvorane najdragocenejših slik najstarejih in najslavnejih slikarjev. In narava sama. Zvečer tiste krasne diskretne slike barve, ki ima morje ravno tako svetlo modro rožasto nadah(manjka del pisma)o nianso kakor nebo! (manjka del pisma) in godbo zvečer na prekrasnem Markovem trgu. Lido, tisto divno izletišče Benetk! Oh ti, saj ima človek premalo besed za ves oni bajni kras! Oni polni jasni zvoki, simbol sanjajoče plavajoči po večnem morju. In tisti gondoleri in mostovi in hiše in palače, črna kava v kavarni na Markovem trgu in led na morskem obrežju, vse je tako polno poezije, čara, da kar nikakor ne morem pozabiti. – Z Kristanom sem hodila skupaj in kar na debelo jedla umetnost - Bil je moj papa – tako mu je bilo zapisano na karti, ki jo je zastonj dobil za-se in zame za vožnjo. Odtlej mu pravim »papaček«.

Moj profesor iz Švice mi tudi prav pridno piše. Izvanreden človek! Pa tudi Zero iz Tropave je postal malo bolj marljiv. – Klemenčič seveda me je povsod pred seboj in pred druzimi ometaval z blatom, - zato, da bi se naučil me sovražiti! – Kakih grdih motivov je vedno dolžil Kristana, kakor, da bi vsi mislili tako podlo in nizko, kakor on sam! – Prav gotovo, da sem želela, da je enkrat popolen konec med nama. – Vlado mi prav pridno piše. Zadnjič mi je poslal celo kopo svojih fotografij na ogled. Veš še čisto majčken otroček v srajčici z debelimi rokami in velicimi začudenimi očmi in potem v čipkah in zanjkah gizdavo nališpan kot dve-tri in štirileten dečko in z petimi leti v hlačicah. Tako je srčkan! Jaz sem se tako zelo smejala tistim slikam. – Veš pa sem vendar kljub vsemu tako zelo (manjka del pisma) srečna! On mi piše vsak (manjka del pisma) popoldneve sama in včasih sem že res čisto zbita zvečer. To je še dobro, da je tukej tak imeniten svež zrak. Glava me kar nič ne boli, med tem ko me je v Trstu vsak teden najmanj trikrat. Pošljem Ti danes dva zvezka »Dokumente der Frauen« če te zanima. Meni se posebno tisti črtici dopadata. Zdaj mi pa spet kaj piši dragica in ne bodi preveč huda, če ne pišem tako točno, kakor bi morala. Veš res absolutno ne morem. In vsaj zdaj se itak kmalu vidimo. – Pa veš vsaj jedno popoldne si moreš vzeti prosto! Daj Bog, vsaj potem se Bog zna kako dolgo ne vidimo. – Rakovčevim tudi nič ne pišem, moj Bog, vem, da se bodo jezili. Ono tvoje »Žensko pismo« sem izročila Marici. Stotisoč najlepših poljubov od tvoje Zofke

NB. zdaj pa treba še Marici I, Marici II, gospej Grom, Vladu, Kristanu, teti! Tukaj mal spominek z našega gozda. Pa kaj piši! Ti se imaš zdej gotovo dobro v Ljubljani. Vsaj malo razvedriš se kedaj. Zdaj pa res nimam prav nič več časa. Še en puserl v naglici!

Faksimile tega pisma še ni na voljo.