ID
846
PošiljateljIvan Cankar
PrejemnikZofka Kveder
Poslano izDunaj
Poslano v
Datum18. 6. 1900

Vašo ljubeznivo karto sem prejel in Vam seveda z veseljem dovoljujem, da prevedete iz mojih pustó kar Vam je drago. Toda, oprostite, — kateri jezik pa prav za prav mislite in katere moje pustó? Lepo Vas prosim, pustite pesmi pri miru. Ne sramujem se jih ravno, toda če mislite kaj prevajati, vzemite mojo prozo. —

Čital sem, da ste se klatili že po Švici, — Vaša pisma v »Narodu« so bila imenitna; zakaj ste prenehali z njími?

Povejte mi, prosim Vas, velecenjena gospodična, ali imate res se toliko idealizma na razpolago, kakor se vidi iz vsake Vaše črke? Bog Vas blagoslovi, jaz zavidam vse take ljudi, kakor ste Vi, kakor je Zupančič, kakor je par mladih pesnikov v Ljubljani. Odkod imate to veselje do življenja? Jaz še nimam sive brade in vendar me je že vse minilo, kar me je vznemirjalo in navduševalo še pred par leti. —

Kakó je z Vašo literaturo? Zdaj se oglašate poredko (»Slovenke« ne dobim v roko) ... Jaz pišem mnogo, odkar sem postal solíden. Postal sem namreč solíden. Očitali so mi časih, da sem zapeljal tega in onega nadebudnega mladeniča; ali zdaj je vse zapeljávanje pri kraju in jaz sem postal soliden. Tako se spreminjajo časi. Zame je to jako veselo, ali žalostno je za naš mili narod in za našo literaturo. Kar je namreč razposajenosti, hudobnosti, skodoželjnosti in druzih takih reči v meni, gre zdaj vse na papir ker ne najde druzih izhodov. Prej sem dajal knjigarjem in redakterjem samó ostanke, drugo sem zaživel; zdaj je narobe. In še nekaj. Prej sem se zaletaval v naše politike, literate in druge klepetulje iz svete navdušenosti in iz rodoljubja; zdaj nimam več nobene navdušenosti in nobenega rodoljubja in kar delam, delam iz same čiste, nepokvarjene hudobnosti. Popolnoma nedolžno in nevede sem škropil s strupom upornosti svoje dolge perijode, a zdaj zlivam ta strup vanje in vem dobro, da je strup. Napraviti mislim namreč trgovino en gros s strupom upornosti, neuvažanja vseh avtoritet, cerkvenih, drfavnih i. t. d. Kaj mislite o tem nacrtu? Jaz sem za tako trgovino sposoben kakor nihce drugi. Vsi ljudjé vedó, da sem čisto pohujšan, ničvreden in zanikern človek, ki je zapravil vse svoje lepe darove; zató imam proste roke in ne morem več izgubiti dobrega imena. — — — Pisali so mi danes, da je moja drama lepo vspela. To je tolažba mojemu srcu v teh žalostnih dneh. Ako mi aplavdira celó takó zabit publikum, kakor je ljubljanski, potem vendar še nisem čisto pri koncu s svojo »dostojnostjo«. Vendar me je ta vspeh nekoliko ženiral, ker prav za prav nisem pisal svoje drame za ljubljanske kuharice in bojim se, da se mi je res ponesrečila. — Kako bi ji drugače aplavdirali? -

Zdaj sem pričel pisati dolgo istorijo; vanjo izlijem ves svoj žolč in vso svojo žalost nad neumnostjo in lopovstvom,

ki se razprostira brez konca in kraja po naših lepih slovenskih pokrajinah. Pripravljam ob jednem burlesko, kateri pa najbrž ne bodo takó ploskali, kot so predsinočnjem mojemu sentimentalnemu prvencu. — — Pardon! Torej prevajajte po svojem srčnem razpoloženju. Jaz, kakor sem rekel, Vam dajem k temu svoj blagoslov. —

A kaj počnete v Pragi? Tam je menda tudi Lončar, moj nekdanji znanec. Kadar mi je dolgčas, se spomnim nanj, in takoj me mine slaba volja. Naposled, — zdaj morda ni več takó smešen. — Zupančič študira in lumpa; lumpa sploh vsa »Slovenija«, ki ima zdaj blizu 80 članov. Pomislite si to osemdesetero pijanost! — Murn bo izdal svoje pesmi, izmed katerih so nekatere jako lepe. Vendar ne seze Zupančiču niti do kolen. — Aškerc bo postal v Ljubljani popolen

filister; Govekar je to že zdavno storil. Tako bo vsa ljubljanska literatura spet v genljívem soglasju.

Bog vas živi!

Ivan Cankar

Dunaj, XVI. Lindauergasse, 26. IL 19.



Oprostite! — Ali bi mi ne mogli Vi poslati tiste »Politike«, v kateri je izšel moj »Čl. s prepričanjem«? Jako bi Vam bil zahvalen.

Faksimile tega pisma še ni na voljo.