ID
914
Pošiljatelj Oton Župančič
Prejemnik Ivan Cankar
Poslano iz Ljubljana
Poslano v
Datum

1
Ljubljana, 22./8. 97.
Dragi Cankar!
Kaj da se ne daš nič videti? Da ne pišeš nič – no, v tem oziru Te že poznam – sicer pa tudi ne smem zahtevati od drugih tega, česar ne vršim sam, to je stvar pridigarjev. A da prideš v Ljubljano in se ne oglasiš pri meni, je vsekakor čudno. Da je moje finančno stanje kaj boljše, posetil bi Te na Vrhniki – a pomisli: z Dunaja sem prinesel celih 5 (reci pet) kr. av. v. ali 9 (sam ne vem več), te sem pa tudi že zapravil, a od takrat nisem imel niti bora v žepu. Razen tega sem dolžan Kržiču 50 pesmi, katerih se nikakor ne morem lotiti. Ali res ne pojdeš več na Dunaj? Gotovo si prej dobro premislil, a da Ti je količkaj mogoče, bolje bi bilo pričeti z modernimi jeziki, kot v pisarni sedeti – kajti tu Ti tako ne bodeš dolgo vztrajal. Sicer se tudi jaz grozno radoveden, kako pridem letos na Dunaj. Od nikoder nimam nikakih virov – »Radogoja« bodem prosil, a kaj je tistih 100 g.; če bi jih vsak naenkrat dali.
Ali kaj delaš? Jaz nekoliko. Da vidiš, kako, priložil sem par pesmi. Prosim te, odpiši mi kmalu in povej mi odkrito svoje mnenje o njih; potem pošljem kaj v »Zvon«. Aškerc bode priobčeval sedaj v njem (v »Zvonu«) cikel »Pavliha v Orientu«, kot mi je pravil Vidic, ki je bil ta teden pri Govekarju. Tudi Bežek je sedaj tukaj – kar Ti pa menda ni novo. Videla sva se v čakalnici. Prašal me je, nimam li kaj daljšega v prozi. Torej gotovo proze rabi. Pošlji mu Ti kaj! Tu Ti torej nekaj pesmi, da bodeš videl, kako delam sedaj.

PARČEK

Ah, ti in tvoja domorodna brada
In tvoja pristna dalmatinska vina
Ne pridete mi nikdar iz spomina,
In tvoja ženka, lepa pol, pol mlada.

Razmišljati – to njena ni navada,
zato pa je marljiva gospodinja,
in – kar je glavno: v vsem se s tabo strinja –
še pesmi tvoje čita jako rada.

Ne domoljubnih le, celo ljubavne…
»Saj to so le refleksi dobe davne
Mladostnih let!« – Tako si misli ona.

In da tak misli, za oba je bolje:
Nekáljene korakata vsaj volje
pod sladkim jarmom svetega zakona.
____

STARI KIŠ

Stari Kiš sedi
Sredi izbe svoje
Gladi mačico
In poje:

»Jaz sem te spoznal
po beli dlačici,
jaz sem te spoznal
po tvoji nežni tačici.

Tvoja mati
– Bog ji gre oprosti –
Če je greh bil, zanj
Je trpela dosti.

Pa so rekli,
Da me nima rada,
Ko mi je ušla; – a kaj!
Ni li to navada:
Jaz sem star bil,
Ona lepa, mlada.

Norca so se delali,
a jaz sem plakal,
vendar sem jo ljubil,
in sem čakal, čakal.

In sem čakal, čakal…
ne zaman.
Kaka si upala, bleda,
In pogled solzan.

In zdravniki
ji zdravila dajejo,
ko odhajajo –
z glávo majejo.

Dete krasno
Porodila je,
meni v srce zora
zasvetila je.
Njo – smrt hladna
Poljubila je.

Pa skrivaj so šepetali,
Sinček moj –
ha, neumnost! da jaz nisem
oče tvoj!

Potlej, da umrl si,
mi dejali so,
krsto – ha ha – prazno
pokopali so.

Jaz pa od pogreba
sem prišèl,
ti na pragu mojem
si sedel

in jaz sem te spoznal
po beli dlačici
in jaz sem te spoznal
po tvoji nežni tačici.«


_____

NEDOLŽNOST

Nedolžnost – kakor pajčolan
Dekličje lice krije ti,
Kot zvezdi dve izzá meglé
očesci tvoji sijeti.

Po trgu greš… In častniki
Po trgu promenirajo,
s pogledi poželjivimi
za tabo se ozirajo.

»Kipeče, buje prsi te!«
»»In fino rezani profil!««
»»»Hm, če bi le obrazen njen
tako otročji več ne bil.«««

A jaz bežim izmed ljudi
In glavo si z rokó podprem
In mislim misli žalostne…
In predse nem skoz okno zrem.

Glej – tukaj… tamkaj – zvezdica
z višine jasne vtrne se –
in ktera pade, več nikdár
nikdár nazaj ne vrne se.
______

»Jaz zvedela sem, da ste pesnik.« – »»Tako?««
»Tudi čitala vaše sem pesmi.«
»»In kako vam ugajajo, gospica?««
»Ugajajo močno zares mi.

Posebno, kar se tiče lirike;
a oprôstite – vaša satira…
Kaj mislite res, da svobodni razvoj
umetnosti dogma ovira?

Na Miltona pomislite, Danteja,
Na Shakespeara in Calderona…«
in v svoja sladka usteca
vtaknila je košček bombona.

Da, verujte, čitatlji cenjeni,
kot so nje razmotrivanja pusta,
tako so sladká in še mnogo bolj
nje limono-bonbonasta usta.

S tem bodem odgovoril svojim kritikom-apologetom, ki so tu tako čezme pali, kak neverec sem. Jaz omenjam še, da mi zadnje tri pesmi najbolj ugajajo, a danes slučajno »Stari kiš« najmanj, medtem ko drugekrati najbolj. Kako sodiš Ti o njih? Prosim Te, odpiši mi kmalu kmalu in pošlji mi kaj svojega, gotovo si mnogo napisal, ko si imel toliko časa. Dramo si zavrgel, to se pravi, končal je nisi – kot mi je pravil Govekar – zakaj? Ali Ti piše kaj Kette? (Mimogrede: kakšni talipani! Tulipani! Kako sva si talipani glavo belila in besedo hvalila!) Zadnji obe pesmi Kettejevi mi ugajata. Murn zopet posnema Lermontova – ker mu »ugaja njegov ponos, s katerim prezira cel svet« – a to še ni nikak vzrok, da bi treba Murnu hliniti čustva, katera je imel Lermontov, a katerih on nima. Kaj pa Vida? Govekarja veseli, da se je tudi ženska lotila resnejšega predmeta, jaz pa mislim, da se je lotila predmeta, kateremu ni kos. Kako ti? Ker nimam več papirja, sklepam. »Večno življenje« bom čisto popravil.
Torej: odpiši takoj!!!
Pozdravlja Te Tvoj

O. Zupančič

P. S. Murna sedaj ni tukaj, že cele počitnice ne. Ali Ti piše kaj Kette? Meni nič. Jaz mu bom. Govekar bode pisal sedanj nekako povest ali kaj iz asirske ali babilonske zgodovine! Čuj in bodi radoveden z mano vred!

Faksimile tega pisma še ni na voljo.