ID
989
PošiljateljJožef Bizjak
PrejemnikAna Kobal Bizjak
Poslano iz
Poslano vBela pri Ajdovščini
Datum27. 4. 1941
Vir
teme
Osebni arhiv Darko Žnidarčič
Druga svetovna vojna · Ljubezen · Hrana

27-4-41

Ljuba mi Ženka!!

Dolg čas mi je, po tebi in kar naprej premišljujem o tebi, in da mi čas prej pasa, vzamem pero v roko in začnem pisati. Najprej te prav srčno pozdravim in v duhu goreče poljubim. Sporočam ti da danes smo imeli spoved, ker za Veliko noč je bilo vse narobe, so pa zdaj napravili spoved kdor je hotel iti, vsaka kompanija je imela en dan, časa za za spoved, in potem smo prišli pa tudi mi na vrsto, to je bilo danes na nedelio. Kar nas je bilo nečitljivo nobeden ni hotel jet, in potem jast sem vseglih šel, ma me je vseglih malo imelo ker gospod je nečitljivo ni znal slovensko pa sva se vseglih dobro zastopila, in potem ko so videli drugi, da sem šel jast, so me vprašali kako mi je šlo, jast sem pa reku da se ni treba nič bati ker je šlo zelo hitro in potem je šel tudi Lojze * in tudi France *, drugi so se nam pa smejali posebno pa še meni ker sem šel taprvi. Jast sem pa mahal in šel svojo pot ----

Oh ljuba mi Ančka veš tudi tebe sem se spomnil ko sem bil v cerkvi, in potem ko smo imeli sv. mašo, sem te imel v mislih. In sv. mašo smo imeli, zdaj že dve nedelji odzunaj na prostem in med sv. mašo je bilo sv. obhajilo. Kjer nas je bilo črez sto pri obhajilu, in muzika nam je tudi igrala tako da je bilo prav lepo za gledat. In nadalje je z mano po vojaško dolgi so dnevi in počasi pride spet noč in mi drugi pa maširamo tod po teh gričeh in delamo manevre če je le vreme gremo ven ma zdaj je pa že 3. dni dež. Tako da je strašno blato.*

Draga Ančka saj veš na eno vižo je bolši da sem tukaj kot pa dol kje v južni Italiji ker zdaj tukaj nam dajo vsak dan po 5 L. Ker smo šli čez grenco in smo zmogli. Veš pa vseglih ni mogoče nič nucat ker je vse strašno drago za 10.L čokolade jo je zelo malo ali peškotu tudi ni druzega se pa ne dobi.

In nadalje kako je pa kaj s teboj ali si se kaj utolažila ali ti je še vedno tako dolgčas, kot si mi pisala. Potrpi draga ženka še en čas, saj bo tudi to minulo, potem bova pa še naprej srečna bila in skupaj veselje uživala. Danes naj me madžore govoril da bodo začeli nas počas domov dajati da bomo zemljo obdelali, da se bo kaj pridelalo, za naprej ma to bo šlo bolj počasi, ker nas je dosti, in ne vem če bodo vse dali, ma jast imam upanje da to ne bo dolgo da te bom spet še videl in na srce pritisnil kot svojo najbolj ljubečo stvar na celem svetu.

Tisto pismo ki sem ga prejel od tebe, ga znam že celega iz glave, ker nevem kolikokrat sem ga že prebral, in vsakikrat ko ga preberem mi je zelo težko pri srcu. Ko mi pišeš da nič ne dobiš nobene pošte od mene, ko jast pišem skoro vsak dan kakšno karto ali pa pismo to ti pišem že ta deseto potem pa ne vem kam grejo, ali jih kakšen na pošti vzame.

Mogoče si še kje kakšen jezo hladi, da nalašč nagaja, saj se še menda spomniš za nazaj kako in kaj so imeli že z nami opravit in tako je tudi zdaj lahko. Veš in zdaj je tudi tako, ker je pošta vojšaka grejo vse pisma v Bolonjo ker tam je glavna cenzura in potem jih pa šele mi drugi dobimo, to je za domov in ravno tako če mi ti pišeš gre vse bol počasi, in bol daleč na okoli.!

Eno pismo sem poslal po tistemu Kaprola v Podkraj k Križaju če ga boš dobila, daj mi še kaj pisat kako in kaj jo zdelavaš posebno s streicem mislim da se prav križaš, pa mu reci da sem ga pustil pozdravit in Vaše doma tudi._ _ _

Jutri gremo proč od tukaj 48. km tja proti Zagrebu, v neko vas bom že še kaj pisal ko pridemo na mesto Pravijo da tam bomo šli v neko kasarno, bo bolši kot tukaj ko spimo pod tendo in ljudje ki so tukaj govorijo nemško malo kakšen govori prav slovensko Zdaj pa to mojo slabo pisavo končam in tebi ljuba ženka v roke podam. Te še enkrat prav srčno pozdravi in v duhu goreče poljubi Tvoj zvesti in vedno nate misleči mož Pepe.







To medajco so nam dali ko smo šli k spovedi za vspom, jast jo tebi pošljem

Faksimile tega pisma še ni na voljo.