Logo Univerza v Novi Gorici Fakulteta za humanistiko

Raziskovalni center za humanistiko

Digitalizacija kulturne dediščine Primork in Notranjk

Icon Home

Zbirka pisem

Po elektronski zbirki pisem je mogoče iskati po pošiljatelju oz. pošiljateljici, prejemniku oz. prejemnici, datumu in naslednjih ključnih besedah: antifeminizem, aleksandrinstvo, branje, cenzura, dom, domoljubje, družabnost, Dunaj, druga svetovna vojna, delavnost, dvojna morala, erotika, feminizem, gledališče, gospodarstvo, gospodinjstvo, izobraževanje, kmetijstvo, kulinarika, kultura in umetnost, kulturno posredništvo, literarne revije, literarna kritika, ljubezen, migracije, moško prijateljstvo, običaji in praznovanja, oblačila, osebna razmerja, otroštvo, podeželsko življenje, politika, poroka, potovanja, Praga, prva svetovna vojna, rastlinski svet, religija, samocenzura, slovanofilstvo, smrt, spolnost, sreča, starševstvo, šport, topofilija, Trst, učiteljstvo, urednikovanje, vreme, Zagreb, zakon, zdravje, ženske revije, žensko-moško prijateljstvo, žensko prijateljstvo, živali. S klikom na pismo se odpre celotna vsebina pisma z metapodatki.





Iskalnik pisem:










Pošiljatelj: Zofka Kveder

Prejemnik: Ivan Cankar

Poslano iz: Praga

Poslano v: Dunaj

Vir: NUK, Ms 819

Datum:1904-09-22

Ključne besede: Kultura in umetnost Praga Žensko-moško prijateljstvo Dvojna morala Cenzura

ID: 1




Dragi!



Prosim Te, oprosti mi, da Ti nisem poslala denarja, kakor si želel, da ga niti danes ne morem poslati. Vydre ni tu,jaz sama imam pa še – 6 kr! Še za kosilo si moram isposoditi. Ali pred 2 dnema sem imela še 20 for., dala sem jih šivilji za dolg. Tudi sem Tvoje pismo dobila še le včeraj zvečer, ker sen bila cel dan proč od doma. – list izhaja, denar pošljem jutri. – Za kaj nisi pisal par dni prej! – Za danes Ti pošljem to pismo in nekaj stare čačkarije, – da boš videl, da mislim na Te bolj, kakor Ti name. – Kaj je, da si tako potrt? – Veš Tvoje pismo me je naravnost razburilo. To je vendar grozen škandal, da si v takih skrbeh, Ti naš najbolji pisatelj, ki bi morali Slovenci na kolenih boga hvaliti, da Te sploh imamo. V kakšnem drugem narodu bi imel že par vil a Tebe ponujajo s takimi sinekurami, kakor je urednišvo »Domovine« ali »Naroda«. To si lahko mislim, da bi Te radi izrabili. In potem, da bi se jim človek za par grošev prodal z dušo in telesom! Farizeji! Veš, jaz Te le občudujem, da se Ti hoče v takih razmerah še kaj pisati. Veš, tak narod, ki pusti, da njegovi največji talenti stradajo, tak tudi ni vreden drugega, kakor da ga vrag vzame čim prej. In potem tisto hinavstvo doli! Samo poglej kakšne poslance volijo na Štajarskem, samo beri vsak dan tisto čivkanje »Edinosti« pa »Narod« in »Slovenec«! Vesela sem, kadar jih iz roke danem. – In tista umazanost doli! Če le morejo odščipnejo par kronc pri vsaki priložnosti. Napisala se zdaj serio precej dobrih novel– starke Sachen, za drugo sploh nimam nič talenta, – če ga sploh kaj imam. Poslala sem eno (»Evo«) v Zvon, pa mi Zbašnik piše, da mora križati, ker bi se vsi vzdignili proti njemu, v prvem redu sam Tavčar! – Moja junakinja je namreč noseča in se umori s tem, da si zasadi handžar – v trebuh! –To Slovenci ne prenesejo a moja Eva stoji in pade s tem! – Prosim Te, kaj imajo Sl. pravico, da mi ostižejo še tisto malo naderjenosti, kar jo imam?! –

Pa kaj me briga to! – Piši Ti o sebi kaj! Ni čuda, da si tak, ko nikamor ne greš. Kristan je rekel, da Te ni videl ne vem kako dolgo že, pri Macharju tudi nisi nič več bil, kakor sem slišala. – Oženi se! – Vsi najdejo take luštne in pametne žene, ki jih niti ne zaslužijo, pa bi Te ne! – Lončar se je tudi oženil in njegova žena je zelo simpatična. – Pridi vsaj v Prago za kakih 14 dnij. Boš videl, kako bo imenitno. Jaz Te povabim na obede, stanovanje dobiš za 6 – 8 gld. imenitno sobico za 14 dnij, potem se bomo zabavali »po praško«. – Letos bo zopet imenitnih ljudij tu. Z mojo malo se malo pogovoriš, saj imaš rad otroke in ona je zdaj že imenitno dekle. – Jaz le ne vem, kaj počneš v tistem dolgočasnem nesrečnem Beču. Tacega pustega mesta pa res še ne vem, kakor je tisti Tvoj Dunaj! – Sploh pa moraš priti sem; ko je Tvoja drama na repertoaru »Narod Divadla« . – Mi ostanemo samo do 15. februarja tu, potem na rajžo v Zagreb. Oglasim se za par dni v Beču. –

Pišem ti to vse zgoraj v mojem balkoni in vsa modra sem od zime. Nocoj se mi je vso noč Tebi sanjalo, pomosli. – In prosim Te, nikar ne zameri, da Ti ne morem poslati vsaj še danes tisti petak!, saj veš da bi bilo mogoče, – mogoče da kje izpumpam, – juti pa Vydra zopet pride. – Pošljem Ti tudi hrv. »Sijelo«. – Za sotrudnike se tiska na lepšem papirju, tudi »D.P.« se bo od novega leta naprej. Upam, da boš s »Sijelom« bolj zadovoljen, kakor z »D.P. « . – Prosim, prečitaj si v prih. št. »D.P.« črtico od Lee Futurjeve; ona je 37 let stara šivilja a mislim, da je zrelo nadarjena. Že v 16. letih je nekaj pisaja, potem pa je morala vzdrževati vso družino s šivanjem. – Ta črtica v »D.P.« je več ali manj autobiografija. –

Dragi, dragi Cankar piši mi zopet kaj, dolžen si mi še poročilo o tisih mesecih v Ljubljani. Vedno mi obljubljaš obširno pismo, pošlješ pa nikoli! – Zdenka je tu, – bolehna in brez službe. Sirotica! A tako je lepa! Zelo jo imam rada in mnogokrat pride k meni. – Prideš v Prago? - Pozdravlja Te prav posebno lepo Zofka Jelovšek






Pošiljatelj: Marija Borštnik

Prejemnik: Marija Kremenšek

Poslano iz: Ljubljana

Poslano v: Laze

Vir: Osebni arhiv

Datum:1891-02-25

Ključne besede: Gospodinjstvo Podeželjsko življenje Osebna razmerja

ID: 2




Draga mi!

Jaz nisem mislila, da Te bom tako razžalila, ko sem Vaj prosila pomoči v mojih velicih težavah, katerih si jaz nsisem nikakor zaslužila, pa jih vendar le prestajam. Obstanem, da sem večkrat rekla, ko bi Vi drugi mu ne dajali, ne bi mogel toliko uničiti in to je resnica in vse zaupanje sem stavila jaz v Kremenška in Franca, da ona dva bosta pomagala iz dobrimi sveti. Tudi lahko si spominjata oba, da sem Vaj prosila, da ne denarja dajati, da gre s tem naše premoženje pod nič, rekli ste: »Jaznez že vé, kaj dela.«

Ni neumen, zna računiti, ne bo zapravil, se ni treba bati! Ni bil neumen, je znal računiti še preveč. Jaz rečem, ko bi on denarja ne imel, ne bi mogel žage napraviti, kjer je tje vrgel gotovih 800 gl., ne bi mogel iti kupit konje na Igg v grajšino za 1800 gl., kateri so mu pojedli krme gotovo za 200 gl. in predal jih je, če se ne motim, za 600 gl. in ne bi mogel napraviti toliko drazih lepih sodov, da zdaj povsod konec jemljejo in potem ne bi mogel hodit na Hrovaško po vino, da se mu je v kleti sušilo, ki ga je komaj preda v mescu 30 lj., ne bi mogel iti the hoje kupit, kjer jih noben ni mogel zaradi draginje, ne bi mogel zanašati se na svojega pomaga v kupčiji, da ga je ogoljufal gotovo za 500 gl., ne bo mogel v cerkvi novih stolov lectirat in kupit celih 5 moških sedežev, brez da bi jih kaj potreboval, ne bi mogel, pri vsaki veselici prvi biti in kjer je bilo kaj za trošit, kdo bo trošil? Borstnik! Ne bi se mu ljubilo v vsacem govoru prvemu biti, ne bi se mu ljubilo, po gostilnah kratkočasit, opolnoči, ob dveh, domov se vozit in zraven pa mene zaničevati. Ne bi mogel v Borovnici na draginja drva kupovati, ter jih po železnici v Ljubljano vozit in to v gotovo zgubo, ne bi mogel zemlje s tolikimi najemniki prepeljavati, ker velja velike denarje. Zemljo naj tisti gospodar prepeljava, kateri ima gotove hlapce in druzega nimajo kaj delat, naj to delajo. Da pa eden ljudi najema, da zemljo prepelavajo s konca na konec, to je velika zguba, in tudi ne bi mogel rude kopat, ne bi mogel iti na Koroško gledati, kakor se špirit kuha, ne tolkokrat v Terst, po svojih nepotrebnih kupčijah, ne tolkorat v Ljubljano brez potrebe, ali na Verhniko in tudi ne bi se toliko tožil, dostikrat za nič vredne stvari. Rečem pa, da je vendarle zraven teh norčij veliko trpel, ne vsak toliko. Si mi pisala: »Kjer ni molitve, nij Boga!« To je vse resnica. Lahko si pa spomniš, kako je pri naši hiši bilo. Pri nas je bil malokrat kakšen hlapec, večina so bili najemniki, in najemnik, pa veš, si izkušena, komaj žlico doli dne, pa že hitro teče na svoj dom, in tako za moliti jih ni ostalo skoraj nič. Tudi dostkrat je blo to, posebno ob nedeljah, ko sem imela 10 glav živine v hlevu, pa nisem imela ne hlapca ne dekle in v nedeljo tudi ne najemnika. Tako potem ni imel kedo moliti. Jaz sem mogla pridno delat, nisem imela čas misliti na molitev in tudi to rečem, ko bi on denarja ne imel, ne bi vedno okrog hodil, potem ko je ostal kakšen dan doma pri delavcih, mu je blo zarad pomanjkanja gospodarstva vse narobe, je delavce zmerjal, je nad njimi vpil, treba jih je bilo držati pri hiši z obilno pijače in plačo, če ne bi bil sam. Praviš, kako je pa dolg naredil? Dolg je drugje naredil, ko se je s tvojim denarjem zaverižil, potem je mislil, da se bo ven skobacal, pa je bil čedalje bolj notri. Žiher mi pa verjameš, da jaz nisem za tvoje denarje ne jedla ne pila, pa tudi se ne oblačila. Jaz sem naredila raćun, da sem dala za mojo obleko v 23 letih 350 gl. Tako mislim, da to ni nobena zapravljivost, da sem imela pa vedno čedno obleko, za to, ker sem merkala, sem bila 10 let pri hiši, pa nisem imela še nikakeršne nove obleke za v cerkev in sploh mene še ni vest nikdar pekla, da bi bila jaz pri kakšni reči kaj zanemarila.To pa moram reči, kar se tudi ti lahko spominjaš, da sem trpela pri tej hiši po živinsko, da nisem imela nikakoršnega življenja, nikakeršnega veselja, bila sem vselej suženj. Na kakšen način sem jaz toliko od Boga kaznovana, to jaz ne vem, jaz mislim, da si tega nisem zalužila; iz tega vsega lahko razvidiš, ko bi on preobilo denarja ne imel, ne bi se vse to ravnalo, pa koliko še druzega, ki je že preveč za pisat. Rekla sem pa že dostikrat in to je resnica, da kedar gre gospodarstvo prav, vsak pravi, on je izvrsten gospodar, je priden in varčen, če pa gre slabo, ni nič vredna gospodinja, nima v hiši molitve, nima pravega reda in sploh ni nič vredna. Vedla bi še veliko o tej stvari pisati, pa ker vem, da nič ne pomaga, škoda časa.

Francu sem pisala pred tednom, sem ga prosila, če more za 3 mesece podaljšati, na kar sem danes dobila odgovor, mi je obljubil, da mi to stori, kar rečem, da, zato se mu nisem vstanu dolj zahvaliti, to rečem, da ko se tako pomaga kakor zdaj meni, ki sem v tacih ne potrebnih težavah, to se dobro stori, nato ne bom nikdar pozabila; jaz in tudi otroci mu bodemo zato hvaležni, kar je bilo pa prej, je bilo večina brez potrebe.

Zdaj se mi je pa že sila nekoliko polegla. Predala sem repo, kar je bila vredna 300 gl., dala sem jo za 200 gl., kaj sem hotla, bog da sem jo imela, da sem plačala Doctorja naprej, da je Borstnika prevzel in sem plačala Doctorja, ki je Šušteršičevo tožbo zgubil. Kedar sem kaj rekla o gospodarskih stvareh, rekel je da jaz nič ne vem, da meni ni nič mar, da naj molčim, da naj on ravna kakor sam hoče; noben drug ni nič vedel, kot sam.

To ti pa tudi še povem, da vsi njegovi prijatelji se sramujejo njegovega imena.

Nikakor pa ne zameri, ko sem ti vse to napisala, meni je tudi hudo. Lahko si misliš, da kobi jaz ne bila skozi vedno v težavah, da bi ne bila vajena toliko prestati, ne bi bila danes še živa. Ko bi druzga ne bilo, kolka je samo sramota! Nimam ga človeka kteri bi me potolažil, od koder pride kteri, sliši se le zaničevanje. Da mora človek toliko prestati, po nezasluženem, to je preveč.

Vas vse skupaj pozdravim,

Marija B. —






Pošiljatelj: Zofka Kveder

Prejemnik: Ivan Cankar

Poslano iz: Praga

Poslano v: Dunaj

Vir: NUK, Ms 819

Datum:

Ključne besede: Kultura in umetnost Praga Osebna razmerja Dvojna morala

ID: 3




Dragi prijatelj!



- Ja kaj pa je s Teboj, dragi moj človek, da se nič ne oglasiš? – To nikakor ni lepo! – Jaz čakam, čakam ali Ti mi niti ne pošlješ pesmu, niti mi ne javiš, da jo ne boš poslal. In tako sem res morala pustiti moje lepe klišeje na 4. štev. – Torej sedi in takoj napiši prevod ali mi pa naznani, da nečeš, da naberačim kakega drugega. –

Si videl, kako so Te prijeli v »Narodu«. – Ne, jaz sem se strašno smejala. Ljubi Cankar, če ne boš tako pisal, kakor si mi kranjski filistri in hinavci želimo, pa nič! Veš, to je tako žalostno, da je že smešno ali pa narobe. Prosim Te, daj povej jim vender svoje mnenje. Ne zaradi njih, ali mene in morda še nekaj Tvojih častilcev bi veselilo, kako jim bi posolil. – Po pravici rečeno, se mi ni zdela Tvoja umetnost nikoli tako velika, kakor v tem, kako si krasno orisal vsa ona dekleta, ki so jih vlačili po blatu in smradu in jim vendar niso mogli umazati duš. Jaz ne vem, če sem samo jaz tako čitala in si Ti v resnici hotel, da se Te tako razume, – ali jaz čisto vidim oči tistega dekletca, ki so malo prestrašne ali tako čudovito otroške in čiste, kakor če vodo skališ a je za par trenotkov zopet čista in prozorna, noemadeževana. –

Veš, rada bi Ti povedala prav mnogo lepih stvari. Sicer jih slišiš od drugih dovolj in lepše povedane in napisane ali zakaj bi ne bil vesel tudi mojih besed, kaj ? – Če jih zaslužiš, ko pišeš tako lepo. Saj čitam mnogo drugih dobrih pisateljev, ali Ti, Ti si mi tako znan, rečeš besedilo in kakor da bi odmaknil zagrinjalo pred očimi, da se zagledajo v lepe, znane kraje. Veš imam Te rada, ker si tak sanjar. Zato tudi poznaš tako dobro vse ljudi. – Se boš smejal mojim okornim komplimentom? – Nikar se ne smejaj, saj veš, jaz sem strašno odkritosrčna. –

In zdaj sem jako srečna, zelo, zelo ljubim svoje življenje. Ne stanujeva z Vladom nič več skupaj. Veš, jaz nisem zato. Jaz hočem imeti lepo življenje, lepo in poetično ali če stanuješ skupaj v eni sobi z možem, se mi zdi, da postane vse tako nekako vsakdanje, malenkosti zamore ves cvet – če ni to preneroden izraz – ljubezni. – No, vidiš in potem jaz tako zelo ljubim svojo svobodo, ljubim včasih samoto. Zdaj je tako lepo. Imam vsega. Imam veliko sobo z balkonom, – z balkonom, prosim ! – in kuhinjo imam tudi. Krasen izgled imam na vse strani po parku. Vso noč imam odprta okna. Zjutraj pa me prebudi mala. Stoji v svoji posteljici in me kliče tako dolgo, da vstanem in grem po njo. Potem se še dolgo razgovarjave v moji postelji. Ima zjutraj tako lepe, leskeče in sveže oči. – Vpraša me včasih: Ti bomo danes pridni ? – Bomo, bomo! – pravim in obe sve strašno veseli. Vstanem in jo postavim v mrzlo vodo in obema se zdi, da bo ta dan imeniten dan. Potem pospravim, pometem, pobrišem prah – zdaj sem zelo redna in čista, – samo na moji pisalni mizi imam še razmetano. Pa kuham. In tudi to se mi zdi nekako posebno imenitno in malo se vsak hip objemavi od veselja. – Pa pride vsaki drugi dan Vlado na obed. Včasih imam celo goste. N. pr. danes, ko sem kuhala kislo zelje, fižol in krnjske klobase je bil tisti tehnik iz Dunaja pri nas, ki sem Ti pripovedovala o njem, das mo bili skupaj na Poreznu. – Popoldne grem v mesto v banko in v tiskarno. Grem, kakor bi bil ves svet moj, tako veselo. V predmestju me že poznajo delavci in včasih me kdo pozdravi in pravi : »To jdete!« – Jaz po kimam: » Jo, že jdu! « Pa grem dalje in sem vesela nad njimi in oni nad menoj! Otroke pobiram, če kteri pade in če kako gospodični igle lezejo iz las, se dotaknem njene rame in ji povem, da naj si popravi in zopet se mi zdi to strašno imenitno. – V banki, če ni nič dela malo poklepetam in dokazujem vsem tistim ljudem, slugi, kakor direktorju, kako je imenitno na svetu in kako radi moramo imeti življenje in vsi me poslušajo in imajo takoj vesele oči. – Zvečer dam malo spat, domenimo se, da je bil res lep dan, potem se sedam na balkon (– to je prav Erker in ima okna) – Veš glavo si položim na roko , da gledam tako od strani v oblake. In to je še posebno moj čas, najlepši čas v dnevu. Nekako tiho postane v meni in spomnim se vseh lepih rečij, ki sem jih doživela in vse si mislim, da je bil lep dan, da me je tisti otrok tako toplo pogledal, ko sem ga pobrala in da se je ona stara ženica, ki sem ji pobrala krompir, ki se ji je bil iztresel iz torbe, s posebnim dopadajenjem ozrla za menoj! In vse se mi zdi zvečer lepo in dragoceno in vredno, da bi se človek nad vsem posebno razveselil. – Dolgo sanjarim tako. Včasih že pozno v noči sedem na mizo – na mizo, kej je tako bolj veselo. Črno kavo si skuham in iz dolgega čibuka pušim cigarete. Tako sem vesela in imenitno se mi zdi, da sem tako sam za se vesela. In sejam se, pa si mislim, da nekje strašno plešem. Ciganska muzika je in jaz strašno plešem. Včasih čisto zaciknem od veselja in potem se še bol smejam, da sem tako neumna in si mislim take reči. – Sploh sem se navadila živeti sama s seboj! – Prej sem si vedno mislila, da bi z Vlado tako živela, da bi mu povedala v se karkoli misli, da bi bil on vesel ali žalosten z menoj. Bila sem žalostna in nesrečna kolikrta, ker ni imel smisla za take reči. Pa zdaj mene boli več. On je tako jeklen žnačaj, da rani. Jaz vem drugi mož bi ne bil zame, ker jaz ne sanjarim samo, ampak sem tudi zelo gospodovajna željna ženska, – t. j. Tega se navadno zavem, kadar analiziram vse svoje dejanje in nehanje. Ne, in če bi bil moj mož mehak, da bi bil slabji od mojevolje bi ga strla in zlomila in potem bi ga prezirala, ker je slab. – Nu, a vsega v jednem človeku ne najdeš. Tudi jaz bi nikogar ne zadovoljila popolnoma. Včasih se jezim na Vlada in pravim mu, da je neuman, ker neče tistega, kar smatram jaz za najboljše in najlepše v sebi – ali on samo molči in ne prepričam ga. On trdi nasprotno, da je to slabost – Schwäche in da močni in silni ljudje ne sanjarijo. – Pri njemu je fakt vse a sanje nič. – In on je zelo trd oster sodnik sebi in drugim. A moram ga spoštovati. On me vendar le pozna. Zaupa mi in veruje mi in še nikoli me ni žalil s kakim natolcevanjem. Ve, da nisem zmožna kake nizke stvari.

Pisala sem to pismo že pred mesecem v neki restavraciji, a potem sem se spomnila, da mi Ti nič ne pišeš in ga nisem odposlala. Ali danes je osobito lepa noč in zato sem sentimentalna. Bila sem jako vesela danes ves dan. Vroče je bilo a jaz imam rada, kadar kar gorim. Lepo se mi zdi. Šla sem k Vladu po knjigo – on stanuje jako daleč. Spremil me je, kar je velik čudež. On ni galanten in mehak in nikoli ne dela nepotrebnih rečij. Potem sve šle z mano k Vltavi daleč iz mesta. Bila sem skoro uro v vodi. Ali sem skakala. To je tako fino, kadar se ćlovek lahko giblje, kolikor more. Zdaj mala spi in toži se mi po ne vem čem. Včasih mi je dolgčas po ljudeh. Mnogokrat grem v »Slavijo«; najraje sedim tam v kadilni sobi. Tam se lepo govori. Imajo me jako radi. Ali ne vem kakšni ljudje so. Radi imajo kadar jim jaz kaj skupaj sfantaziram ali oni samo si suhi, kakor trska. Imam nekaj častilk, celo neko zelo staro gospo, ki me jako protežirajo ali one samo so prazne. Nek češki literat pravi, da je zaljubljen vame, ali kar govori je sem dolgočas in če mi hoče reči nekaj posebno lepega je še le prav posebno plitko in banalno.

Iščem prijateljice ali Zdenke [ Háskove ] ni. Vsak dan smo se shajale in vse smo si pripovedovale najbolj neumne sanjarije. Danes mi je pisala. Strašno se mi toži po tem dekletu. N. pr. Nocoj zvečer bi prišla sigurno k meni, če bi bila v Pragi. Posadila bi jo v balkon ali lepo v zatišje in zavila bi jo z ruto, da se ne bi prehladila. Skuhala bi čaj, pa bi se pogovarjale. Jaz bi sedela na mizi, ona pa v fotelju. Ona bi se zasmejala in bi mi pripovedovala o njihovem debelem katehetu, ki se na vsaki konferenci nad njo zgraži. Potem bi ji jaz pripovedovala vse mogoče kako hodim pozno zvečer iz kluba, kar zginem, da bi me ne spremljevali. Praga je krasno po noči, kadar sije mesec. In potem bi ji pripovedovala o svojem »športu«. Če se mi kdo ponudi na ulici v spremstvo, rečem naj le gre z menoj. Pa mu pripovedujem, kakor staremu znancu o naši mali, o knjigah, o vsem mogočem ali samo o lepih rečeh. In vsak je dober. Kakor bi potrkala na vrata, kjer ima spravljene svojr najlepše misli, spomine in doživljaje. Jako lepo je to. Enkrat me je nagovoril neki delavec prav surovo, potem je šel z menoj in videla sem da je dober človek. Govorila sva vso pot in ko sem prišla pred mojo hišo se mi je lepo zahvalil, prosil me je, naj mu oprostim. Ko sem Vladu pripovedovala, je rekel da sem smešna ali Zdenka bi vedela, da nisem smešna. Zadnjič je šel neki oficir za mano in me je vprašal če me sme spremeniti. Rekla sem naj le gre. Bila sem tisti dan jako dobra in menda se mi je to poznalo ali kraj. Pripovedoval mi je jako lepe stvari o svoji sestri in o svoji materi. Prosil me je, če mu dovolim, da mi piše, pa sem rekla da ne. Da je lepše tako. Pred hišo se mi je zahvalil »Ich danke Ihnen für diese Stunde. Ich habe sie nicht verdient und doch war si so schön!« Včeraj sem ga srečala v mestu. Spoznal me je in me je pozdravil. Njegove oči so me pogledale tako resno in spoštljivo, da sem se razveselila.

Vidiš take reči delam. Ali žalostna sem, da nimam nikogar, ki bi mu lahko vse to povedala in bi se mu zdelo ravno tako lepo, kakor meni. Vlado se smeje in dela vtipe, prerokuje mi, da me bo že enkrt nekdo tako razžalil, da bom imela dosti. Zdenka pa vem, bu ravno tako mislila, kakor jaz.

Pišem nič. Ko ni nikogar, ki bi imel veselje nad tem. Kaj bi pisala!

V avgustu pojdem na Triglav. Dermota mi je že pisal naj grem. In moram iti! Veš tako si želim tako, tako !! Kakor, da bi bila strašno lačna, tako je to čustvo. Moram iti, moram videti mnogo lepega. – Denarja nimam nič, same dolgove, pa bo že nekako.

Nečem Ti pisati in vendar Ti pišem. Jaz vem, da Ti je vseeno, če pišem ali ne in to me jezi. Kakor če človek zakriči v gozd in čaka na odmev ali odmeva ni.

Včasih bi rada pogledala komu v oči, tako globoko, da bi me bolelo v srcu. Tako sem Tebi enkrat pogledala v oči, da me je zabolelo v prsih. Ne vem, če se spominjaš. Morda Ti zato ne dam miru in Te mučim s temi pismi. Zdi mi se včasih, da Te jaz jako dobro poznam in Ti mene tudi, čeravno sva čisto različna človeka.

Veš, včasih imam ta smešna občutek, da imam nekaj odveč v srcu in ponujam to okrog ali nihče neče; zato nimam mira in me vedno nekaj tišče v duši, kakor bi bilo premalo prostora.

Moram nocoj končati pismo, ker bi se jutri zopet premislila in bi ga ne odposlala. Pošljem Ti tudi kuverto, ki sem jo še pred mesecem napisala. Če hočeš se jo posluži. Saj si rekel, da mi boš pisal. – Pridi enkrat v Prago. Menda ne bom dolgo več tu.

Pozdravljam Te lepo Zofka Jelovšek

NB. Piši mi, kako je bilo na Kranjskem. Ne bodi samo literat ampak tudi prijatelj. Heineja mi je poslal Kristan.






Pošiljatelj: Zofka Kveder

Prejemnik: Ivan Cankar

Poslano iz: Jesenice

Poslano v: Dunaj

Vir: NUK, Ms 819

Datum:1914-01-18

Ključne besede: Osebna razmerja

ID: 4




Dragi Prijatelj!



Že dolgo Ti nisem pisala, niti Ti meni. Kar se čita v »Zvonu« in »Narodu« o Tebi, poznam. Kakor lep dar mi je vse, kar pišeš. Jaz Te še vedno dobro poznam, Ti mene pač ne več. V marcu pridem v Ljubljano, – skušala bom dobiti en večer »Mesti dom« pa da čitam svoje novele. Druga predvanja me ne veselijo.

Ali to ni vzrok, da Ti danes pišem. Stvar je taka. Ponudila sem »Matici Hrvatskoj« svoje novele: slovensko-hrvaške. Slovenske so ljubke, hrvaške pa »odviše smione«, kakor mi je rekel nek odbornik. Zgodilo se je zato, da so slovenske sprejeli hrv. pa ne. Jaz pa sem že iz kolegijalnosti do drugih slov. pisateljev rekla, da ne morem prepustiti svojih novel Hrv. Matici ( slov. namreč ) dokler niso taskali od Slovencev vsaj Tebe. – Domenili smo se na koncu, naj Ti jaz pišem in svetujem, da Ti ponudiš »Matici Hrv.« svoje slov. novele (zbirko). Lahko izbereš že tiskane in tudi take, ki so izšle že v knjigi. Sprejali jih bodo za sigurno. Pošlji čim prej. Ako moreš že do 1./2. pa bodo tiskane morda že za l. 1914. Gre se za to, da izigrajo brez osebne žalitve prof. Ilešiča. On je zelo priden in vse hvale vreden mož, literarnega okusa pa nima in tudi urednik ni noben. »Matici Hrv.« plača jako dobro, kakor veš. Pa tudi ne glede na honorary bi bilo lepo, da Te dobo Hrvatje v lepi dobro odbrani knjigi. – Če hočeš prevzamem jaz izbero, – ampak najboljše bi bilo, da sem določiš, kaj naj bode v knjigi. – Odpiši mi takoj!

Drugače sem zadovoljna in srečna, kakor morda še nikoli. Živim mirno in lepo nad Zagrebom, imeniten razgled ima, zdrava sem in še vedno optimistična, – da prav povem: zopet optimistična. Pred poldrugim letom sem bila zelo nesrečna – ampak to je minilo. Z Jelovškom sva se razšla; ravno včeraj sem dobila odlok zadnje instance, da je najin zakon razveljavljen. Zdaj pa se zopet možim ... Imam tri punčke, lepe in pametne. Vladica je v ljubljanske »Mladiki« že drugo leto in ostane do mature. Ampak poetična ni nič, še mojih knjig ne čita ... Kaj češ! Maša bo krasotica a Mira je tudi dražestno dete, vsa zlata in kodrasta.

Lep pozdrav, dragi, stari prijatelj ! Zofka
























Pošiljatelj: Vida Jeraj

Prejemnik: Ivan Cankar

Poslano iz: Zasip

Poslano v: Ljubljana

Vir: NUK, MS 819

Datum:1914

Ključne besede: Kultura in umetnost Zdravje Starševstvo

ID: 11




Ljubi prijatelj Cankar,

Sam, bog ve, kje ste in kako Vas najde moje pisanje. Neka dobra duša mi pošilja sobotne podlistke »Naroda«, ki jih prebiram na noč takoj po molitvi z otroki. To je vsa moja zveza z Vami in je tesna dovolj.

Na kmetih smo, hvala bogu, kjer stoji vrt, ki je doma nekje na Gorenjskem, tako nedeljsko tih, skromen in naš. Pa prav nikamor bi si ne želeli, ko bi se ne vračal vsako pomlad moj kašelj, in če bi moj mož ne bil tako zelo izmučen in bled. Zdravniki pravijo na morje. Pa jaz sem taka, da mi ni mogoče biti brez otrok. Petero glav pa ob Adriji, to je mnogo denarja! Zato mi je prišla skrivna misel, bi si li smela upati, da stopim pred ljubljansko ženstvo, ne s pridigami (kakor Mihaëlis!!), ampak, da prečitam par svojih skromnih pesmi, da napravimo skupaj z Vami? literaren večer, z Lajovicem morda, in da dobim znesek za vožnjo zame. Če se Vam, ki poznate ljubljansko ozračje, zdi stvar nemogoča, prosim, sporočite! In smatrajte jo : med nama rečeno!

Meni je dobro, četudi se vsak dan ukvarjam samo z gospodinjstvom in sem brez služkinje. Vida je že večja od mene, Mara je moj portret, Olica pa naravnost krasno dete! Travo imajo pod sabo in drevje nad seboj in ne vidijo zagrajenih parkov! Samo moj mož žrtvuje pol spanja za nas, ker se vozi čez polnoč.

Pozdravljam Vas, ko časih,

vdana Vam

Vida Jerajeva

Dajte, prosim, priloženo stvar »Slovanu«, ker se nečem obrniti sama do Župančiča. Sem že poslala po Prijatelju! Kaj je s »Slov. žen«

Purkersdorf , herreng. 4.



Jezero mojih dni ….



Jezero mojih dni,

kje je dno, kaj na dnu?

Slutnje, spomina val

straši me, kakor v snu.



Mrtvi na črnem dnu …

A do bregov prelest,

ko se razgrne nebo,

solnca nasuje, zvezd!



Tiha, večerna pot,

Brezi dve, breze tri …

žalost zazibljena

vseh prebolenih dni.



Vida.

1914



































Pošiljatelj: Vida Jeraj

Prejemnik: Marica Nadlišek Bartol

Poslano iz: Zasip

Poslano v:

Vir: NUK, MS 703

Datum:1897-03-03

Ključne besede: Osebna razmerja Kultura in umetnost Izobraževanje

ID: 21




3/. 3. 97.

Ljuba gospica Marica!

Ko bi uže ne bila dala obljube na sever, prišla bi bila k Vam na jug. Tako pa se moram v Velikej noči peljati na Dunaj, kamor me tudi prečej vleče – srce. Počitke so mi sedaj lepa, lepa nadeja. Prav rada bi Vam ustregla s kakim spisom, a žal nimam nič kaj zrelega. Pripovednega talenta nikakor nimam. Nekaj podobnega kot zadnjič, morda prepišem, a ne še samozavestjo!

Tale pesmica mučila me je včeraj pozno v noč – v postelji (zunaj je deževalo) in danes Vam jo pošiljam. Morda bi mi pojutranjem ne ugajala prav nič več in potem bi jo uničila. Prevedla sem jo za – nekoga v nemščino in sedaj me jezi, da je prevod boljši! Priložim i tega.

Vaše mnenje o spisu »Ml. s. čitala sem z nekakim zadovoljstvom. V obče mi ugajal. »Triglav« pa menda ni za rahle dušice – ; Govekar, ka-li? –

Pesnice Radičeve me jako vesele. Spisi kakor »Maša Ivin« »Njen god« so tudi dokaj lepo pisani in zares pripravni za »Slovenko« (Samo da jedna prehitro umre, se reče tako nenadoma – in druga prav tako nepričakovano zblazne). »Demetrija« obeta. Kaj ne? In kako je z naročniki? Bog daj, Bog daj! –

Zelo rada bi Vam poslala veliko – dobrega, pa nimam, nimam! Tako sproti napisala bom po možnosti. In bajke … bi tudi rada. Ne vem ali nimam časa, ali ne znam. Imam sama jednorazrednico, toliko posla, vrt, kmalu zrelostni izpit! In včasih dam toliko časa za malenkosti, ker moram. Menim, da čez leto dnij bo bolje. Tako Vas imam rada, pa ste tako daleč! Bog Vas živi! In poljubljam Vas tudi prav srčno.

Vaša Franica.









Pošiljatelj: Vida Jeraj

Prejemnik: Marica Nadlišek Bartol

Poslano iz: Zasip

Poslano v:

Vir: NUK, MS 703

Datum:1897-05-11

Ključne besede: Osebna razmerja Kultura in umetnost

ID: 23




11./5. 97 Zasip

Draga moja!

Tedaj mi res vračate ljubav z ljubavijo? Saj se mi je kar zdelo, da bode tako …

Veselim se gledati Vaš duhoviti obrazek v novi sliki. Isto malo Vašo podobico si čestokrat ogledujem. Kako pravite, Govekar Vam je poslal – mojo sliko?! s knjigo v roci pišete nemožno, ker si tega tolmačiti ne znam. Jaz nimam ni se ne spominam nič jedne take slike! Čudno reči to!

In »najbolj idealnim« sotrudnicam »Slovenke« me štejete? Počasi .. Reducirajmo!

Tudi jaz se vnemam trezno za novo smer, občudujem skoro vse njene slov. zastopnike, Govekarja posebej v romanu »V krvi« in sploh odkar so prenehale njegove – prve novelice, pa intermezzo v njegovem slavnem pisateljevanju, ista igračica »Triglav«. Slovenka ima boljši ukus in baš za ta naš list bi moral napisati – galanten kakor je – kaj prav izvenredno lepega. Da bi mogla, povedala bi mu to naravnost! To o pisatelju Govekarju. Osebno mi je pa (ne vem zakaj) strašno antipatičen!

Nekateri se itak zaletavajo v naš list, kakor ptički v sovo, ki je ne marajo. Seveda mimo Bog si ga vedi kaj med sotrudnicami, pa pričakovali so silno veliko! Dajte jim zadostila, ljuba naša Marica in Gov. je tudi Le nekoliko nevošljiv, sicer bi Vam ne odsvetoval sodelovanja. Pa rekli boste, da sem malenkostna; saj so drugi tudi .. Delajte z nami – (oh revica, saj itak preveč storite, to znam – ) da si pridobimo naročnikov in zagotovimo obstanek listu … Saj veste, da dijaški list ni mogel izhajati, pa naj mé – mé kaj dosežemo. Prav nezaupna sem v iste, ki kriče: »Da, da povsem potrebno, krasna, prekrasna ideja!« pa ne pomorejo »Slovenk« dosti na noge /. – Najodličnejši pisatelji in pesniki bi morali stopiti v naše kolo in delati z nami. Ali ne? Pa zakaj metati zlato med drobtinice!

Pravijo, da Radič nalašč pošilja najslabše pesmi svoje »Slovenki« Zdi se mi to deloma nevrjetno, ker poznam človeško – pisateljsko samoljubje, no in pesmi dasi ne tako lepe, kakor v »Zvonu« vendar niso slabe. – V zadnji številki je slikar delal skazo, Kaj ne da? Sicer pa je prinesla dokaj lepega čtiva. Popolne črtice, ki ne dolgočasijo, ampak nasprotno – tudi niso vsakdanje!

Oj, to bode dolgo pismo! Čas, da neham. Ono »temno« sliko poslala sem Vam na ogled, ker imam samo še to – v spominu ..Vse jedno, kaj! Danes Vam nimam kaj poslati. Saj veste, da Vam vse sproti napišem, včasih pa ne gre. Aškercu sem poslala 2 pesmi, ne za »Zvon« samo v oceno. Ali Vam nisem že nekoč pisala, da nimam samozavesti – (pesniške) in da se bojim vsiljevati se v svetišče lepih, lepih muz? Aškerc mi pokaže pravi pot, ali pa »Ausgang« –

Poljubljam Vas, vedno Vaša Vida.

Ali mi boste kmalu odgovorili?

Kedo rastikuje pesniške pravde Slovenki

Ali veste, kako radi Aškerc v našem listu?






Pošiljatelj: Vida Jeraj

Prejemnik: Marica Nadlišek Bartol

Poslano iz:

Poslano v:

Vir: NUK, MS 703

Datum:1897-06

Ključne besede: Kultura in umetnost Osebna razmerja

ID: 24




junija 1897.

Preljuba moja Marica!

Danes sem prvič ponosna na svojo muzo! Ali ni dovolj, da smem biti učenka velikega Aškerca?

Zdelo se mi je, da nima dosti mnenja o nas pesmi(c)ah , a to me ni plašilo. Poslala sem mu zadnjič dve pesmici dotične vsebine, spletene morda malo prisiljeno in prav naglo. Včasih si vtepem kaj v glavo in potem z glavo skozi zid! Mikala me je Aškercova šola. Oni dve pesmici mi je – seveda – poslal nazaj in pripisal strogo a temeljito, fino kritiko. Pa to me je izpodbodlo. In moja erotika se mi je nakrat smešna zdela. Morda bi bila gorkeja, živahneja, ko bi imela »njega« bliže … In hotela sem brzo napisati nekaj nenavadno (za me!) dobrega – Pa zvečer ni šlo, da si sem podila zaspanec in grizla peresnik. A komaj sem drugo jutro vzbudila, sem takoj ustala mi stihi so kar tekli iz peresa. (48) Pesem »V stolici« – Prilagam pismo, ki Vas bode jako zanimalo in prosim da mi je skoro vrnete. No – Govekar bode komaj spoznal sanjačico, melanholično »Vido«! In Aškerc! Kako prijazno, mično, elegantno poučeva! Danes sem vsa v ognji! Pesmice Vam za sedaj – žal – nimam nobene – Urinilo se mi je mnogo druzega posla.

»Und wie die Tränen plötzlich kommen, so kommen plötzlich auch die Lieder«

Tako nekako pravi Heine. Morda v kratkem kaj novega pošljem. In kedaj Vas gledam, blaga, predraga Marica? – Bog Vas živi do tedaj mi še dolgo dolgo! Negujte se več, da ne zbolite! Poljublja Vas Franica.









Pošiljatelj: Vida Jeraj

Prejemnik: Marica Nadlišek Bartol

Poslano iz:

Poslano v:

Vir: NUK, MS 703

Datum:

Ključne besede: Kultura in umetnost Izobraževanje

ID: 26




Ljubezniva Marica!

Zopet nekaj drobtinic! Pesmi »Stava« in »Rojenice« je Aškerc odobril in mi sedaj priznal nekoliko o »Slovenki« - tako-le:

……. »Slovenka« in njena urednica gočna Marica zaslužita vse simpatije in priznanje za pošteni trud. Seveda je vsak začetek težek – pri nas pa še stokrat težji ob priliki bi jaz svetoval gočni Mrici da naj izdajo »Slovenko« drugo samo kot mesečnik. Tudi naj bi gojil list bilj praktične stroke iz ženskih sfer, nego leposlovje, ker »Zvon« ter »Dom in svet« že tako absorbujeta vse naše leposlovne moči. To je moje privatno mnenje. Vmes bi list lahko prinašal kot feljton tudi povesti in pesmi – pa le vmes jaz bi ji sam rad kaj poslal ko bi utegnil. Saj vidite, da za »Zvon« že dolgo nisem ničesar poslal. Trpim veliko po teh naših gorah …..«

Nadeja se, da bodem vstrajno napredovala in bistro opazovala realno življenje. Pesem »V Stolici« je prekrstil v »Izprehod po velikem mestu« in jo priporočil prof. Bežeku. Pesem »V palači« mu bode menda ugajala. Da bi vsaj naša »Slovenka« skoro dobila Krepke žile!

Pišem Vam uže danes – 8. 7. v največji naglici. Prihodnjo sredo imamo učiteljsko zborovanje na Breznici jaz pa svoj referat – prakt. nastop! – 16 menda pride moj dragec – in pridem kmalu Marica kaj ne da? ____ Predzadnjič sem Vam res 5 pesmi napisala, pa 3. mi ni hotela ugajati!

V šoli imamo 20° R. – Bore deca in učitelj! Pri vas je pa še mnogo huje!

Poljub od Franice .









Pošiljatelj: Vida Jeraj

Prejemnik: Marica Nadlišek Bartol

Poslano iz: Zasip

Poslano v:

Vir: NUK, MS 703

Datum:1897-12-24

Ključne besede: Kultura in umetnost Osebna razmerja Običaji in praznovanja

ID: 28




Predraga moja Marica!

Ali menite, da se kujam? – Malo sem polenila, in praznega pisma Vam nisem hotela poslati. Obljubila sem Vam zadnjič kratko pesmico, a pesnik – učitelj – chef – kritik jo je obdržal za »Zvon«. Pozneje sem mu poslala daljšo epično pesem, katere mi pa še ni ocenil. Potem je bilo vse [nečitljivo] okoli mojega Pegara, in danes – No saj vidite, kaj sem poslala. Ocenil teh dveh pesmic ni še nihče, zato ne vem kako bodo ugajale. V zadnji pesmi (objavljeni) »jeseni« mi je tiskar napravil neprijetno napako; v drugo blagovolite kaj tacega popraviti rabi občinstvo.

In o Vas bi zopet rada kaj čula … Ali ste zdrava? Pa pridni ste, Marica, da smo Vas lahko veseli .. Živela naša zvezda – Slovenka!

Želim, da bi za v teh počitniških prav izborno zabavali (?) Ali da bi si se vsaj do dobrega izpočili! Ter srečno novo leto!

O božiči morda dobim Kristino v Zasip, da jo malo razvedrim, to žalostno dušico! –

Poljub! Vaša Vida

24. 12. 97 (Pol noči sem pekla oziroma narejala povitico a druge pol noči sem pesnila.

Predpust.

Zarajal mi je krog srca

Na novo novi ta predpust,

Izza norčavih let spomin

Porogal se mi je krog ust …



V ušesih valček mi šumi,

Ki čula sem ga iz godal:

Lala, lala, lala, lala …,

Ko sem plesala prvi bal.



V četvorki mi je razodel

Sentimentalen kavalir:

Jaz ljubim Vas, oh, samo Vas,

»Ki vzela ste mi srčni mir!« ..



Tedaj vrjela sva oba,

Da najinih je pol nebes, –

Veselo pa se krohotal

Norčavih let – predpust je vmes.



Gruden 1897. Vida.









Pošiljatelj: Vida Jeraj

Prejemnik: Marica Nadlišek Bartol

Poslano iz: Zasip

Poslano v: Trst

Vir: NUK, MS 703

Datum:1898-10-26

Ključne besede: Kultura in umetnost Osebna razmerja

ID: 30




26/10. 98. Zasip

Ljuba Marica!

Tedaj ste imeli pri sebi vrlo Mrico II ? Hvala za vse pozdrave.

Meni je ušla Kristina onkraj Save, daleč – brez slovesa celo! Sploh sem vsako zimo in jesen otožna zapuščena in pojem žalostinka – na najbližjo žalost – Govekarju!

Letos nisem prišla z gospo Jenko-vo skoro nič v dotiko. Kako to, da je ista njena ideja uže z rojstvom zaspala? Jaz sem se jako ogrela za-njo, – saj veste – ni čakala, da »poči« ista »bomba«, kar mahoma po vseh naših časnikih, kakor je hotela g. J. – na skromno Slovenko bi se naše imenitne Ljubljančanke – rekla je, premalo ozirale. Tudi je rekla, da je treba preje podkuriti pri naših gospodih. Čas bi pa res uže bilo, da se iznebimo teh francoskih in nemških šem. Vzemimo si najlepše od Rusinje, Srbkinje, Črnogorke in potem nesimo svoje denarce v Kranjske mošnjice, a ne v židovske in nemške sploh – To naj dvigne tudi domačo obrt ! Tu se emancipirajmo! – Ali se ni nobena Slovenka oglasila na Vaš poziv?

Naj Vam morda g. J. pove pismeno, s čemur je mene ustmeno tako zelo ogrela. Stvar celo za narod ni malo važna. Tudi Nova doba se je, meneč se o socijalnem našem stanji malu dotaknila tega upor. točke.

Da ste mi zdrava!

Vaša Vida

Naj se enkrat opomnim: dajajte v tisk samo iste moje pesmi, ki Vam zares in povsem ugajajo - in kaj ne kako je slavec neroden? Kje je g. Medved? Poslal mi je pozdrav, a ne vem kam vrniti ga – So rekli, da je v Gradcu - ?






Pošiljatelj: Vida Jeraj

Prejemnik: Marica Nadlišek Bartol

Poslano iz: Zasip

Poslano v: Ljubljana

Vir: NUK, MS 703

Datum:1899-01-11

Ključne besede: Osebna razmerja Kultura in umetnost Poroka

ID: 31




Ljubezniva Marica!

Takoj sem Vas poljubila, pa Vaša slika je ravno tako hladna, kakor tista, ki stoji noč in dan na omarici poleg moje postelje … In sedaj sem zopet tako sama, da se moram in moram samo se slikami pogovarjati ali pa sama se sabo – Prav je Marica, da se omožite, saj ga imate gotovo prav zelo radi .. Bog Vam daj obilo, obilo blagoslova! – Tudi jaz bi se takoj, pa midva hodiva trnjevo pot in upava in se bojiva … Pa prav poroka – naj se malo pošalim – hočem zbrati prvo kitico pesme v lepo poročno darilo – njemu – a teh je še tako malo! Vsekako pa bi bilo najlepše plačilo – obroček, sedaj ko ne daje svet več – lavorik!

Pisala sem g. Jenko – naj mi odgovori v »Slovenki« ne razmotrivanje« pa menda ne bo nič … Ali ste kaj čuli – O saj vem, kako je!

Aleksandrov, Cankar, O. Zupančič – so mi poslali pozdrave in »prosil« – Bog zna, kako sodijo o »Vidi«? – Cankar je pristavil:« Ali ste še vedno med socijalisti, pustite jih – imajo umazane roke – in bodite nad sentimentalni , to se Vam bolj poda« Govekar me pa vsakokrat križa radi moje zaljubljene lirike in me spodbuja k epiki .. 6 naši kitici!

Sedaj naročam Lermontovega . To bo menda moj h. malik poleg Heineja .

Iskren poljub!

Vsa Vaša

Vida

Zasip, 11. I. 99

Ali ste prejeli moj pozdrav iz Dunaja?
























Pošiljatelj: Vida Jeraj

Prejemnik: Marica Nadlišek Bartol

Poslano iz: Zasip

Poslano v:

Vir: NUK, MS 703

Datum:

Ključne besede: Kultura in umetnost Osebna razmerja Izobraževanje

ID: 38




Preljuba g. Marica!

Najini pismi sta se križali.

Verujem Vam in umevno je, da ne marate vedno tičati pri pisalni mizi. Saj je mnogo bolj zdravo šetati v negotovih mislih po zelenih šetališčih. Tudi jaz se po šoli vležem često v travo in mižim v poluspanju ali pa zrem v nebesno modrino. Ta počitek si krvavo prislužim .. Saj imam enorazrednico s celodnevnim poukom! Izpit me čaka, referat sem dobila – ah in vendar nisem, nisem za to! Sanjarim ves božji dan, se smejim otrokom, ali pa sem skrajno nervozna. Navzlic temu poslal mi je te dni slavni okr. svet pismo – priznanja! Ba!

Glejte Trtnikova nagla smrt, bila mi je povod k temu – le spisu! Kako nam bode neki ugajal?! Vodilna misel bila mi je tale: Vsacega dne oklepa se tisoč sreč, bolestij, želja .. Ob smehljajočem se dnevu pa jih neprenehoma in neizprosno mori zmagovita smrt. Morda sem bila premalo jasna. V teh-le »Spominih« se z nekako predantrijo ogibljem prejasnih stavkov. Misli in črke! Pišite mi, prosim, kako mislite o tem-le izrodu moje bolne fantazije.

Počilke so blizu .. Kmalu Vas spoznam natančneje. Seveda želim, da spoznavate i njega. Dete, Vam rečem, dete z najotožnejšimi očmi – višnjevimi – zelenimi (ne vem!) očmi, ki so na pol zakrite z dolgimi črnimi trepalnicami Lep? o ne, niti toliko ni, kakor na sliki. Ko bode igral na gosli, prikupil se bode i Vam .. No, pošiljam Vam njegovo sliko in še jedno od mene na ogled .. Stedaj imate tudi o meni drugačen pojm. Na tejle sliki izgledam stareja nego sedaj in slikana je pred 4 mi leti! Bila sem tedaj zelo, zelo nesrečna. Strašne so sence, ki krijó mojo preteklost – kako sem se zagovorila! Sedaj pa mi zmanjkuje prostora. Ali ne morete vendar posvetiti »Slovenki« kak daljši spis iz pod Vašega peresa? Poljub! Vaša Franica.






Pošiljatelj: Vida Jeraj

Prejemnik: Marica Nadlišek Bartol

Poslano iz:

Poslano v:

Vir: NUK, MS 703

Datum:

Ključne besede: Kultura in umetnost Osebna razmerja

ID: 39




Preljuba naša Marica!

Kaj ste nas zavidali, ko ste prejeli pozdrave iz Bohinja? – Mi pa smo Vas povsod tako zelo pogrešali!

Sedaj poznam Kristino, in vem, da bi se Vam lahko prav zelo prikupila. Kar objela sem jo, ko mi je povedala pesmico »Zadnji hip« Ali ni čez vse ljubka in sladka? – Čestitam »Slovenki«!

Stopila sem boš iz poštenega voza in našla na Bledu Vaša pisma in – Aškercova. To me vsikdan elektrizira. Mislim, da me ima prav rad, ker mi tako lepo piše! Izrazil se je nerodno o romancah »V veži« in »Vaški norec«, opomnil malo formalno nedostotkov , in prijale so mu tudi nekatere zadnjih liriških pesmic.

Pošiljam mu zopet jedno veselo kratko v oceno, da Vam jo morda potem pošljem. Tako sem pravna sedaj, ko moram skoro izključno živeti za domače opravke. Mama je že na Dunaji.

Marica II. je malo prezgodaj izprosila idejo g. Jenkove. Ona vsaj je mislila da bi preje med sabo gnetile, a potem bi z velikim efektom na mah po vseh naših časopisih objavile korenite, utemeljene članke. Pa morda ta signal tudi že malo vname. Tudi jaz sem imela že dokaj napisanega, a g. Jenkova je hotela, da govorimo in pišemo pozneje, ker Vam bo sedaj najbrže pisala. Kaj misli o tej ideji Govekar? Gospa J. namerava poslati pozneje deputacijo tudi. K našim prvakinjam, celo k istim morda, ki žive samo za modo!

Pravi, da bodo vsi radi nje – radi te velikodušne rodoljubke – vihale mogočne noske. – Priznanja mi a žal g. J. že jako malo.

Govekar je v »Narodu« zopet zavidal Medvedu .. Mene pa ta moja osebna antipatija prav nič ne pozna in me povsem krivo tolmači. A da je Kristina boljša od mene sedaj rada pripomnem.

Veselim se odgovora in sem Vaša, zelo vaša

Vida .















Pošiljatelj: Vida Jeraj

Prejemnik: Zofka Kveder

Poslano iz: Dunaj

Poslano v:

Vir: NUK, MS 1113

Datum:1905-03-27

Ključne besede: Kultura in umetnost Osebna razmerja Starševstvo

ID: 43




27. III. 1905



Dušica Zofka,

dovolite, da vtaknem sramežljivi desni kazalec v usta in se na kak čeden način zahvalim za Vaše komplimente. Cankarja si pa prilično izposodim, navihanca!

Nežna niti ne maram biti!

In tudi to bi Vam moralo biti najbolj všeč, da sem hribovka od nog do glave. Da sva druga za drugo, vem, odkar teče Vaše pero. Veselila sem se Vas prav zelo! Samo za to jaz Vam odpuščam, da niste prišli k meni. Z Vlado pridite! Ali zakaj Vas ni na Dunaju! Moja zamišljena Vidica bi se skorajžila Kraj Vaše punčike in jaz bi se naužila Vaših sil, Zofka, ki ste samo življenje, gibanje in krepost! Meni je [nečitljivo], odkar sem na Dunaju, bolna sem na duši in na telesu in naveličana vseh ljudi! Samo moja mala dva - moj paradiž! Otroci se mi zde edino, kar je človeško - lepega. Vi bi me morda znali potegniti sabo po širji cesti nego je moja sedaj v centrum daljših distanc! Žensk, kakoršnih je dovolj, se bojim, kot vic! Z moškimi pa ne znam biti zaupljiva! Cankarja imam rada zaradi umetniškega čela! ,«Vesna« ni so menda naše sorte, a jaz poznam komaj jednega; temu sem sem dala par svojih verzov, da jim med svojimi preskrbi kak risarski kinč. Ko prejmem, Vam pošljem takoj! Moji predali so prazni; tudi to, kar objavlja letos žalostni ,,Ljublj. Zvon’’) je staro že najmanj 7 let in je vzeto iz kake zaprašene miznice meni v sveto jezo in dobrim ljudem v spodoben dolgčas! Ta literarna sodrga! Zadnji čas so me razočarali tudi ljudje, o katerih sem mislila, da imajo pošten ukus! Cankar, Zupančič, Vi Zofka, in če je še kaj mozga v meni - tudi jaz, naj bi zrušili starine naših mesečnikov in pričeli po svoje! Naj se vrag matra z almanahi, v katerih broji po 51 (!) slov. pisateljev!

In še marsikaj bi govorila z Vami

za danes Vas pozdravljam in

in poljubljam in Vašo Vlado tudi - Vaša Vida

Moj fantek je star ½

leta ravno danes, in ne veste, kako ga imam rada!



Dunaj, 27. marca 1905.






























Pošiljatelj: Vida Jeraj

Prejemnik: Marija Reisner

Poslano iz: Dunaj

Poslano v:

Vir: NUK, MS 1213

Datum:

Ključne besede: Kultura in umetnost Starševstvo Oblačila Družabnost

ID: 52




Predraga Mimi!

Fajn si napravila, da si mi pisala, da se mi je že na vse zgodaj zjasnil dan!

Jaz imam vse polno novic, da malo kedaj tacih!

Odpro se vrata (v salonu sta bila brat in sestra Polaczek, ki jih menda ne poznate – in smo muzicirali, kar se pri nas zgodi sicer komaj na vse kvatre) in privleče se procesija sledečih fantov »od fare«, Mefisto, Zupančič (!), (slikar:) Vesel, Bernekar, Gašpari, Smrekar in Schanda (ali kako že). Cankarja so mislili poiskati pozneje pa so ostali do 9ih. Taka družba! Jaz – temperamentna, kakor sem, sem bila »ganz aus dem Haüsel! Taka puščava in zapuščenost, kakoršne sem navajena, pa kar na hip tole! Lepo je od Mef. da mi je napravil to veselje, tako nepričakovano in tako silno! Zupančič je pestoval »Vovka«, Prij. se je pa lovil z Vido! Potem smo pa peli »narodne« in »Lepo Vido« so mi vsilili. Eh, krasno je bilo! Zupančiču kaj lepo pristaja bradica, prav Čehovu je podoben zdaj!

Sicer pa, Mimek, je tiho in prazno v mojem salončku. Cankar-ja že delj ni bilo, in strašno rada ga imam, ker je tako, tako dober! Vaša pisma hoče vsakrat čitati in se Vam čudi in Vas občuduje od vrha do tal! In zibljeva in pojeva romarske! Sicir je pa samo pri Štefki! Mep. nisem od včeraj videla ravno 2 mes. Sinoči sem ga pa samo dražila, kar sploh z njim ne vem drugega početi!

Pa: »jaz vem, da v spominu name, v spomin na sanje razsute,

V spominu slutiš gorje,

Življenja neskončne minute!«

– Ali ste brali v »Narodu« o »Puklu«? – Mi bi bili morali povedati jutri v »Zvezdi«, pa, kaj storim! Zjezim se, sedem – in pišem Puklu, da z ozirom na št. istega »Naroda« morajo izostati (že tiskanem!!) programu naše ime!

S tem falira ves večer! Sinoči je pa prišlo pismo (katero sem čitala družbi), - naj vendar, da takorekoč moram i. t. d. – »Reformi« Malči dobra duša! Lepo Vas pozdravlja (pa ji kaj pišite!) Imam (Schmist) Novomeščanke so čedna sodrga! Imenitno jih užugate, vi Mimi s tisto Kraljevo hojo! Le po njih! Nobena Vam ne sega do pasu! (Ali ni v gimn. Neki prof. Zupan bivši moj čestilec izza najmlajših let!) Ali ima tudi tako strupeno? – O tisti drugi Bosnjanki mi pa še sporočite. Zanimivo! Prav je imela, če je poljubila gospodu, ki ji je bil všeč! Tako je tudi treba! Vrag, kdo more kaj, če kdo hoče!

Mojo zbirko ima Cankar, in sem naročila Zupanč. naj ga malo dregne, da jo skoro kam pošljem. In Zup. se je tudi veseli! Glejte, Mimi, jaz bi bila sinoči rada poljubila vse od kraja! Moj mož je bil malo »na šivankah« pa kaj mi mar! Kranj\\\'c je Kranj\\\'c!

Po Dun. se vlači megla!

Ste brali brošuro, jaz še ne. Prij. mi jo menda pošlje!

Zdaj pa Schluß. – V ponedeljek če ne še danes – preskrbim čipke.

Poljub od

Vaše

Vide.






Pošiljatelj: Vida Jeraj

Prejemnik: Marija Reisner

Poslano iz: Dunaj

Poslano v:

Vir: NUK, MS 1161

Datum:1905-03-02

Ključne besede: Kultura in umetnost Osebna razmerja Starševstvo Oblačila

ID: 53




Preljuba Mimi,

ker nimam boljšega papirja pri roki, začenjam baš prav da po domače, kakor bi sedela v Vaši kuhinji! Za, vraga, ali se pripravljate na kak bal? Danes okoli 5. ih pojdem v Mariahilf in naročim za Vas celo kolekcijo vzorcev, in kar rabite še, mi sporočite. Tudi zase pojdem malo »špegat«. Premislite, moj mož mi pravi včeraj: »Kaj, ko bi si na svilno obleko, ki jo imaš kupila čipkasto čez, kakor se dobijo kar v celem.« To mi je bilo tako všeč od njega, da sem že sparala poročno krilo in pojdem tuhtat, kako bi se napravila star. Črno bi rada z dekoltejem pod čipkami in s pletenjem. Če bo kaj iz tega! »Slovenija« vabi na slavnostno akademijo, ki jo priredi 2. marca in predpisuje »Soirée toilette.« In kaj, ko bi si še Vi kaj taciga napravili – saj ni, da bi morala biti svila pod čipkami In koliko stane, Vam tudi sporočim, ker pojdem v Inehlauhen gledat in prašat. Včeraj smo imeli jako lepo obiskan koncert – programom: Goslarček »Märchen dichtung.« – 10 leten, jako inteligenten deček je v kostumu krasno igral: Goslarčka І vijolina in deklamacija I, in sploh so bili v glavnih vlogah samo otroci, tudi v orkestru; pele pa smo dame. Škoda, da Vas ni tu! In v soboto zvečir smo bili klubu, ki je sedaj izborno obiskan, odkar se udeležujejo Srbi in Hrvatje. Gdč. Zumzliker je pela 3 pesmi in neka Hrvatica je svirala na glasovir . Moj mož je spremljal pevko. Saj veste, da je Vidic prevzel za Vašim g. soprogom? Z gospo sva si še ravno tako daleč – in z vsemi! P. je stalno na D. in je bil tudi, prav daleč v zadnjem kolu dvorane, še vedno suh in bled in še strupenim nasmehom krog tenkih ustnic. – »Mefisto« - ste rekli Vi, Mimi!

Gospa Judit! Ah, kaj vam imam na tem mestu reči, pa ne gre na ta zlodjevi papir! Cankar se je hipoma dvignil čez vse na tem smešnem svetu s tako imenitno jezo, da ni nič lepšega v njegovem bogastvu! Fajn jih je dal! Vidic – (gospa, zdaj se krohočem na vse grlo) – Vidic, mi je sam pokazal mesto, kjer je našel svojo figuro, in baš tam se je poiskal (z ozirom na zaplatnico) tudi oni elegantni doktor, ki je plačeval šampanjec v Vaši družbi (ime sem pozabila)! Gospa Mimi, krohotajte se z menoj čisto po plebejsko! – Lajovca menda ni na Dunaju; pozdravil me je nedavno iz Ljublj. – Zupančič jo je pa popihal kar v Pariz in je menda ves židan tam. Kar ste mi sporočili o Kraigherjevih, me zelo veseli. – Sploh me veseli vse Vaše pismo s karto vred. –

Časa nimam veliko; fantek me rabi na vsaki 2 uri! Strašno srčkan je postal, in Vida je tudi zdaj jako čedna punčka. Pridite Veliki noči. Mislila sem; da se preselimo, in odkar sem videla (ne daleč od nas) neko jako fino stanovanje v zelo komfortni hiši sem vsa bolna. Pa moj mož nima časa za to! Za to pa pojdem na Bled letos! »Lepo Vido« mi je obljubil za Vas tekom prihodnj. tedna. Ali pišite mu še točno do zdaj je rabila, prosim, da se ne izneveri. Sicer pa, verjemi mi, je revček, tako veliko posla ima! In Vaju prav lepo pozdravlja. Za drsanje Vas zavidam in sploh za vse, četudi je samo Idrija- za sneg, za mraz, za vrabce za vse kmetiško življenje! In za Vaš kraljevi prestol sredi malomestne elite!

Cankar pride časih, pa redko. V kavarni se srečamo ž njim.






Pošiljatelj: Vida Jeraj

Prejemnik: Marija Reisner

Poslano iz: Dunaj

Poslano v:

Vir: NUK, MS 1161

Datum:1905-07-03

Ključne besede: Osebna razmerja Kultura in umetnost

ID: 54




3. VII. 1905

Predraga!

Prav rada Vam odgovarjam, in takoj na mestu …

O sebi ne vem veliko in bi se mi komaj vredno zdelo. Kdor pije kreozot, si lahko misli svoje in je na jasnem … To me ne muči čisto nič! Danes ali jutri. Danes je lepo, morda jutri še lepše! In kar si sam, to Ti je vse drugo! Jaz sem čisto zadovoljna, mirna in vsa na svojem! Moje stališče je tako imenitno, da carujem nad življenjem z vso mogočnostjo z celim absolutizmom – E, gospa Mimi, Vi duša moja, prejasen je dan in preveč je distance za sladak, polglasen pogovor, ki bi izpraznil dušo do dna! Morda je duša sama naveličana za izpovedi!

Pa lepo je na svetu v solncu in travi, pod smrekami in sredi žita in kraj otroških oči! –

Jaz ljubim Vaša pisma. Vedno in vsakrat mi dajo razodet hip vašega življenja. Samo še Ivanka, dekle, ki ga žal ne poznate, mi piše tako na najbližjem koščku papirja z naglim svinčnikom. To pa je dušica, ki zagovarja nekoga, o komur ste napisali pol nevede črno sodbo … Kako lepo je videti senco kraj solncà. In človek gre mimo, ter se ozre smehljaje na oboje. In ljubi oboje! Sliko sloke, duhovite in pobožne čedne punčike sem videla s podpisom vred in nekdo mi je rekel na vprašanje »jo li ima res rad - da .« Pavza … In nič nisva bila žalostna! Vse gre mimo in vsega bomo še siti do grla! Čim grejo, tim bolje! Nič ni bolj smešnega na svetu, kot sentimentalna duša s tisoč željami. Tam je lepo, od koder človek ne mara dalje, ker si ne želi naznaniti ciljev. Pa ko Vas sreča [nečitljivo] z čedno punčiko, mi sporočila, da skoro čestitam … Če ne zmaga Baebler!! – Vaše slike sem res vesela. Tragedija v vsaki pozi! Tudi jaz Vam pošljem dve krasni sliki svojih malih. Na Dunaju je bilo zadnji čas jako prijetno zame v krogu treh naših mladih umetnikov .. 16. julija si kupite sliko Prešerna z rojstno hišo in mi jo pošljite. Šentel mi je naslikal original teh razglednic. Cankarja pa nisem videla dolgo pred odhodom. Bog vedi, kako se bija z življenjem!

Silno in hladno!

Tu so ljudje, hvala Bogu, tako neumni, da ne pridem z dotiko ž njimi in da sem čisto sama zase. Kar spada v moje »kuro« je pitanje telesa, mir, lenoba in solnce! Ali pridete na Dunaj? Pišite mi prav kmalu zopet tudi o slavnosti kaj, ki jo prireja Ljubljane cvet – Preširnu na čast.

In dobro se imejte! Zdaj pa Vas pozdravljam kratko in lepo

Vaša

Vida

Achatzberg, 3. julija

1905.


















Pošiljatelj: Ljudmila Poljanec

Prejemnik: Anton Aškerc

Poslano iz: Bled

Poslano v:

Vir: NUK, MS 972

Datum:1903-08-05

Ključne besede: Osebna razmerja Kultura in umetnost Potovanja

ID: 59




Čislani gospod!

Že sem sanjala o lepih izletih v Vašem spremstvu, kar mi dojde ona zalepka, pa v hipu razdere vse moje upe. –

Vam je torej Bled preveliki, jaz pa se počutim tukaj prav srečna, saj ima Bled sam na sebi mnogo zabave, okolica je naravnost slikovita! Pred nekaj sem bila na Prešernovem domu v Vrbi prihodnje dni enkrat se peljem v Bohinj in pozneje še na Belopeška jezera. Tako vidite, tudi jaz ne tičim vedno doma na Bledu! Vi imate rajše svoje [nečitljivo] umevam; Rusija tu [nečitljivo] in Norvegije i.t.d. Bled ni! A če bi ostali nekaj dni na Bledu, bi že vedeli, kako ubijati čas; saj ste poet in ta se navadno ne dolgočasi. Tudi jaz nimam družbe pa sem Bogu hvaležna za to, človek navadno ni sam, kadar je sam!-

Kar se tiče izdaje pesmi sem že in bom še izbirala. Bamberg je baje obljubil za polo 40 kron in izšle bi potem šele ob vel. noči. - Pa pridejo takrat vsi moji mladostni grehi na dan. Bog mi bi dal, a sudje ne dajo obveze! –

Na Bledu so prav lepe Rusinje in Čehinje. Sploh se čuje tu mnogo slovanskih jezikov, tudi Slovencev je mnogo. –

Če prodam srečno svoje poezije, pa potujem prihodnje leto na Rusko. Prej seveda se še moram naučiti nekoliko jezika!

Kaj pa ruske oz češke knjige, ali ne smem misliti na nje!

Zdravstvujte!

Ljudmi Poljanec

5. VIII. 1903









Pošiljatelj: Ljudmila Poljanec

Prejemnik: Ljudmila Prunk

Poslano iz:

Poslano v:

Vir: NUK, MS 1906

Datum:1906-06-27

Ključne besede: Kultura in umetnost Potovanja

ID: 61




27. VI. 06

Draga gospa!

Doslej še nisem dobila št. lit. Rundsschau, poprosila sem Dr. Zbašnika za njo, pa je rekel, da jo je že oddal.

Pri nas je težko biti literat in kritik. - Imamo stranke in v strankah kartele – in v kartelih zopet strančiče. – pa nas je malo, tako malo, in inteligence imamo malo poleg naše tuje vzgoje, zato podpiramo tuje časnike, čitamo v nemških »Alte und neue Welt« [nečitljivo] romane raje, kakor v prevodih Slovanske knjižice … Zato smemo liste z malo naročniki – sam [nečitljivo] In enostranost radi književnega predgovora n. p. pri Dom in Svetu. Zato so naše kritike nepopolne in zanamci jih bodo ponekod zelo popravljali …

Da nas je I. Prijatelj pokazal kot take svetu – to je naposled njegova stvar. Bil je ta gospod svoj čas pisatelj (Lemen Lemenovič) pesnik – in čisto nazadno se je prelevil v kritika! Pri obojem povem ni imel sreče – v tretje gre rado! Priznavamo mu da je moč širokega obzorja, pozna dobro svet in literature, ne le našo malo slovensko kn, tega stališča je pa manj tudi dobil našo literaturo s svetovnega mislim, a ji pri tem pozabil na vse tisto, kar sem navedla zgoraj. Zato je menda marsikomu delal krivico! No, to se pozabi saj smo tega vajeni. Da je naklonjen Zupančiču, Zofki, Cankarju, tega je pričakoval vsakdo, kdor pozna mladoslovanoh kvartet samo en pesnik, en pisatelj, ena pisateljica, in en kritik! –

Prosim, ali bi mi Vi lahko priskrbeli dotično št. lit. Rund. – ker me res zanima.

Ako potujem na jug, se bom oglasila ali v Trstu ali v Sežani. – Moje pesmi oceni v Zvonu Dr. Tominšek , kakor mi poroča dr. Zbašnik. Veseli me, ako nam nekaj verzi se gajajo nucamo vsaj nekaj žensk, ki se zanimajo za poezijo!

Pri nas je še mrtvo, mrtvo! Drugi narodi se ponašajo s celimi ženskimi zbirkami ... Pa o tem drugokrat!

Primite lepe pozdrave od Vaše Ljudm. Poljanec






Pošiljatelj: Ljudmila Poljanec

Prejemnik: Ljudmila Prunk

Poslano iz: Kapela

Poslano v:

Vir: NUK, MS 1906

Datum:1906-11-12

Ključne besede: Zdravje Kultura in umetnost Potovanja

ID: 62




Spoštovana gospa Prunkova!



Prejela sem Vaše pismo in Vam odgovarjam danes, ker sem bila baš slednji čas bolehna v vratu (vnetje sapnika in požiralnika) ter prav malo disponirana za korespondenco! – Vi se počutite dobro v zakonu glejte gospa – to je poezija življenja! – A mi drugi, ki smo daleč od tega in druga življenja iščemo to … hrepenimo v nekaj tega hrepenenja, nemirnega iskanja, teženja je v pesmih Die Poesie ist eine Entbehrung des Glückes, der Liebe …

Umevam Vas, da želite korespondence; človek išče vedno nekoga, ki mu je nekoliko podoben po duši! Jaz imam obširno korespondenco, tudi zagranično, od katere je odvisno mnogo mojih teženj: Rusija! Tam imam znanca, ki me zalaga z ruskimi poezijami, beletristični revijami ter me navdušuje za učenje ruščine. Zdi se mi, da sem obogatela na duši, ko sem se vsaj nekoliko naučila tega prekrasnega jezika. Zdaj prevajam »Ruske narodne pripovedke« to je prelest narodne poezije, pristna slika ruske duše! Knjige so krasno ilustrovane, kakršnih ni menda v nobeni slovanski književnosti!

Vi mi čestitate le izdajo pesmi, ne vem še, kaj poreče kritika! Nekaj neljubih pogrežkov se mi nečitljivo baš v onih ruskih citatih, tako, da skoro ne upam poslati knjige preko meje. - Krivda je stavčeva. Enega citata sploh nisem dobila v korekturo, drugega sem dobila prepozno.

Vi malo pišete, lepo je od vašega soproga ,da vas spodbuja k delu. Meni je tak mož simpatičen, ki ne išče v svoji ženi le zveste, poslušne služkinje, temveč sebi enako družico! Ko bi bili vsi možje taki, ki kmalu ponehala tista ogromna masa neziobraženega ženstva ki posvečuje toaletnim skrbem toliko pozornosti, a pozablja, da je življenje vseeno nekaj višjega, lepšega ...

Onega članka v Öster. Rundschau nisem čitala, upam pa, da ga kmalu dobim v roke. Pač pa sem našla še po naših listih v Slovanu in Domu in svetu nečitljivo ... da me stvar res zanima! Dom in svet sta včasi preveč strankarska, to pač ve naposled vsak kdor bere trezno pisan članek Dr Ilešiča v »Hrv. Kolu« - pa zadnji kritiki v Dom in Svetu ter naposled tudi oni članek v jan. št. Slovenca, kjer so si privoščili ti gospodje tudi mene, ne vem, baš zakaj!

Govekar odgovarja v Slovanu ne baš v finem tonu – no tega nismo Slovenci baš vajeni! Istotako odgovarja Cankarju – in svoj čas je baš ta Govekar Cankarja tako povzdigoval! Toda, časi se izpreminjejo …

V počitnicah odpotujem najbrž v Italijo, to se pravi, če mi ne bo prečrtala razna bolezen! – Mogoče se boj naglasim v Trstu!

Lepo Vas pozdravlja

vdana

Ljudm. Poljanec

Kapela, dne 12. 11. 1906.






Pošiljatelj: Ljudmila Poljanec

Prejemnik: Ljudmila Prunk

Poslano iz:

Poslano v:

Vir: NUK, MS 1906

Datum:1906-07-02

Ključne besede: Kultura in umetnost Potovanja

ID: 63




II. VII. 1906



Draga gospa!

Prejela sem Vašo pošiljko ter sem prečitala že parkrat ono kritiko.

Velja tisto, kar sem Vam pisala že prej. I. Prijatelj je vsekako dobro poučen v svetovnih literaturah in zato se ozira na našo malo literaturo od »zgoraj« - Da je zelo enostransko – o tem ni dvoma: da je pa naposled tudi on kastelist – to je jasno, kakor beli dan. Kako je vedel čuvati svoje – je razvidno iz tega, da je Zofki Jelovšek pripomnil, da piše v štirih jezikih, - Zupančiču je omenil, da je bil v Parizu i. t. d. Vse to so malenkosti – vendar sredstva, sploh dobra sredstva … Da je naposled prezrl vse pesnike, razen Zupančiča – in žensk sploh no omenja ne, tudi ni nič posebnega, - nič novega. Veste gospa, Slovencev je malo in ne smejo imeti ne velike literature – sicer je ne prebudijo- in ne marajo pisateljev – sicer se jim to ne šteje v greh! –

Sramotilno je za nas da je vsakem literatu, ki ni v kartelu, dal nekega pisatelja za posnemanje: Finžgar ima Coloma – Jaklič ki davno ni več sotrudnik Dom in Sveta – pa posnema nemškega Rossegerja – To je sploh dobrost naše kritike: Marveč pisateljem se očita nesamostalnost ! Tudi mene mučijo kritiki s temi opazkami ; saj ste brali Dom in Svet, i. t. d. A najhujše me je zdelal v Vašem listu Dr Robida – Tam smo prizadeti vsi pesniki in vse pesnice – razen Zupančiča, Zofke Jelovšekove, Minke Govekarjeve i. t. i. Jaz sem prepisala vse iz Zupančiča in Ketteja! Kolikor je resnice na teh dokazih – ne vem, ker sam tudi z ničesar ne dokaže. – tudi svoje ženske pesmi sem prepisala od teh dveh! Ne vem kje? Dala bi pač temu gospodu, kakor Dom in Svetu odgovor: Slovenski moderni so se razvili z ruskih poetov in tam sem se učila tudi jaz! Da imam seveda nekaj izrazov besed kakor idol, [nečitljivo] in od Ketteja- to priznavam sama – a te besede sem si morala izposoditi radi rime … Dom in Svet se v svoji kritiki sploh podbije: Na enem mestu tudi, da nisem moderna, a pozneje pravi, da nimam mnogo samostalnega – Da sem se učila pri raznih Kettejih in Aleksandrovih – Ki sta vendar modernista prve vrste … torej sem slaba učenka teh dveh, ker nisem moderna. – Sicer pa bi odgovorila tem kritikom tudi drugače: Veliki pesniki, kakor Prešeren so se tudi učili od drugih Prešeren – Petrarka, Schiller – Šekspir Šekspir pa je imel mnogo od Grkov in vendar se tem to ne šteje v greh!

Ali je prinesla v Edinost kako oceno? Radovedna sem – sicer pa Vam odkrito povem, da sem tako topa in hladna poleg teh kritik – da se [nečitljivo] sama sebi čudna. –

Kristina je poleg Robidove kritike izgubila ves pogum – izdati kdaj svoje pesmi! Kdaj pridejo Vaše na vrsto? –

Jaz odpotujem prihodnji teden na [nečitljivo], ter prepotujem najbrž tudi nekaj Gorenje Avstrijsko. Oglasite se kaj, pa mi kaj pišite – magari celo o naši kritiki. Zanima me!

Z lepimi pozdravi!

Vaša

Ljudm . Poljanec

Knjigo Vam vrnem, pregledam že jo skupno z [nečitljivo], dovolite!








Pošiljatelj: Ljudmila Poljanec

Prejemnik: Ljudmila Prunk

Poslano iz:

Poslano v:

Vir: NUK, MS 1906

Datum:1906-07-20

Ključne besede: Kultura in umetnost

ID: 64




Draga gospa!

Vaše pismo prejela - zelo me veseli, da se zanimate za kritiko in stvari, ki spadajo v njeno področje.

Povem Vam, da sem popolnoma ravnodušna, naj pišejo kar hočejo. – Slabo za poeta, ki piše le za kritike. Piše lahko najslabše – najame si koga, ki ga hvali in slaven lahko postane čez noč. Dovolite mi en vzgled: mlad pisatelj – urednik Našega Lista v Kamniku je spisal nekaj črtic z naslovom: Iz življenja – knjigi je [nečitljivo] sliko … Njegov najboljši prijatelj ga je ocenil v Našem Listu tako visoko, – kakor smo vajeni pri nas le o Cankarju … Dom in Svet se je nekako posmehovalno spomnil knjige – ostali listi niso podnesli ocene … narod jo je odklonil in od tedaj sovraštvo med uredništvi Naroda in N. Lista … Zato je dobro, naravnost potrebno, ako ima pisatelj med kritiki kakega prijatelja. –

Kar se tiče poprave Dr. Zbašnika … V onih pesmih, se mi vidi čudno – ni besedi ugibale in dognale je izpremenil le radi čiste rime. Sicer pa ima on pravi križ s poeti : Jaz n. pr. sem mu prepovedala nadaljno priobčevanje pesmi. Imam še tam nekaj slabih stvari kakor … pa. ona Idila v predhodnji št. – in te niso več za naše moderne čase … Poslej pa bom pisala tiho, za se, – in se ne bom vsiljevala v naše leposlovne stačune kakor imenuje Dr Robida naše belest. liste … Vsi poeti (tudi poetinje) razen Zupančiča nismo nič, pametno bi bilo, ko bi vsi dali prostor edino Zup. - - Vsi drugi se potepamo kot leposlovna mašila med raznimi eseji, članki i. t. d. Zastonj gospa, ako imate talent, veselje … vse badavo, če se Vam tudi posreči kaka lirska pesem, pesem občutja, da ob nji zadrhte i druge osame … v kartelu Vam ni mesta in tudi ne priznanja …

Dr Zbašnik mi je nekoč pravil o vaših pesmih: »Mirtah« – ker jih je moral izpremeniti radi Vaše odkritosrčnosti ! Res je, da se ob taki pesmi spotikajo ljudje – iz zavisti! Imel je pri tem najboljši namen on je sploh blag človek! – Spominjam se, da je nekoč Valenčič napisal nekaj podobnega – pa so ga njegovi tovariši, visokošolci prvotno zato zasmehovali: - Vidite ako ste jasni, odkriti – ni prav; ako odevate svoje misli s tančico slik in prispodob, tedaj ste megleni, nejasni in prazni … Tako se očita meni: izvrsten talent za nabožno liriko - le prenagel je … ne pusti, da bi mu dozorele misli – da bi se izkristalizirale, kakor mu to prav galantno pravi tudi Dom in Svet – seveda v rokavicah … Sploh pa mu je tudi Slovan naklonjen, ker je ta list nekako nad strankami … Moj kritik v Slovanu je pesnik Vladimir. – Ali se Vam ne zdi, da je včasi malenkosten.

Hvala Vam za podarjeno knjigo!

Lepo Vas pozdravlja

vdana

Ljudmila Poljanec

20. VII. 1906






Pošiljatelj: Ljudmila Poljanec

Prejemnik: Ljudmila Prunk

Poslano iz:

Poslano v:

Vir: NUK, MS 1906

Datum:1906-09-25

Ključne besede: Potovanja Kultura in umetnost Osebna razmerja

ID: 65




25. IX. 06

Draga gospa!

Oprostite poznemu odgovoru, preobložena sem z delom in le s težavo pridem do pisma. –

Vi me vprašujete o potovanji? Da bilo je prekrasno! Doli do Carigrada v prijetni družbi, v lepem času samo precej vroče nam je bilo! Toda to se pozabi v prekrasnem užitku na Zlatem rogu v Carigradu!

Ne vem, kaj naj Vam opisujem? Carigrad – samposebi precej umazano mesto (posebno turški del/ - a okolica lepa prekrasna! Ali ste slikali kdaj v solnčnem zahodu v Carigradu, ko se v Istanbulu bleste okna in strehe v zlatu? Afa Sofija – je najlepša mošeja, dasi so druge še dragocenejše! Sploh imajo Turki precej okusa za lepoto najnovejše stavbe v Seraju (t. j. carski grad, vrt) pričajo o tem. Mesto ima sila mnogo dragocenosti, starih grških umotvorov pozneje iz bizantinske dobe. Zelo krasne stvari hrani tudi turški muzej, med drugim sarkofag Aleksandra Velikega. Meni je najbolj ugajal nek grški sarkofag na katerem je izdolbena žena žalujoče za možem v vseh mogočih izrazih! Najlepša je, ko zaplaka kakor vdova. –

Videla sem tudi derviše, tuleče in plesoče! Ako človek gleda in pogleda te ljudi, misli na prvi hip, da ima blaznike pred sabo! Ne vem, da tega turška vlada – ki se mi zdi dokaj moderna, - take budalosti … Marsikaj mi je ugajalo tam doli; no vera, Bog se usmili takih ceremonij!

Bili smo v Aziji – v Skutari tam so neizmerno otožna turška pokopališča. Na pokopališčih pokopljejo poleg kakega paša tudi njegovega konja – nad njim zazidajo kapelo. Ženski grobi se ločijo, od možkih v tem, da kamen na grobu nima glave t. j. podstavke s turbanom, fesom kakor imajo moški. Sploh imajo Turki ženske za manjvredna bitja, same gredo na sprehod, same se vozijo v kočijah k večjemu jih spremlja Evnuh nikdar mož ali soprog. Nekaj otožno sanjavega leži v njihovih očeh, vidi se jim na prvi pogled, da so sužnje. Med njimi se nahajajo tudi krasotice, rekla bi, da od slovanskega plemena. –

Kako so nas Turki mučili s pasaporti t. j. da so nas nadlegovali za potne liste vsak trenutek – o tem ni da bi govorila. Reveži niso bili vešči našega, ne nemškega jezika, ali lahko smo jim navezali, kar smo hoteli – Povsod na postajah so ob vlaku stražili vojaki – sploh smo imeli ves čas na Turškem stražo poleg sebe na železnicah.

V Sofiji – to je bolj bolgarskem glavnem mestu smo se najdelj mudili. Bolgari nas bodo prekosili v kulturi! Mestece je povse moderno, mnogo store Bolgari za izobrazbo ženstva. Ženske imajo kar štiri gimnazije in skoro sram nas je bilo Slovencev ko so nas Bolgari vprašali, koliko ženskih gimnazij imamo …

V Sofiji je bila tudi razstava jugoslovanskih umetnikov. Ker sem si pred enim mesecem ogledala galerije slik na Dunaju zato ta razstava – izvzemši nekojih prekrasnih Bukovčevih del na me ni naredila posebnega vtisa. Pozna se pa na prvi hip – da je vsa jugoslovanska umetnost še mlada in ima baš radi tega pred sabo krasno perspektivo.

Bolgari literati so me založili s knjigami in sedaj se poleg ruščine vadim bolgarščine. Ta jezik je ruskemu precej podoben, izvzemši končnic, ki so popolnoma druge. –

Želim Vam draga gospa, enkrat videti Carigrad o solnčnem zatonu. Sopotniki, ki so bili že v Italiji v Neaplju – so hvalili Carigrad in Neapelj: No, prihodnje leto, ako Bog da ugodne prilike – pojdem v Italijo. –

Ali kaj pridno pišete?

Primite iskrene pozdrave.

Ljudm. Poljanec

V Trst žal, več ne morem, počitnice so ob koncu. Mogoče pozneje ali spomladi! Potovanje v Carigrad popiše g. [nečitljivo] v Narodu.






Pošiljatelj: Ljudmila Poljanec

Prejemnik: Ljudmila Prunk

Poslano iz:

Poslano v:

Vir: NUK, MS 1906

Datum:1907-03-14

Ključne besede: Osebna razmerja Kultura in umetnost Izobraževanje

ID: 66




Draga gospa! 14. 3. 1907 (žig na kuverti)



Oprostite, proti svoji volji odgovarjam tak pozno!

Bil je predpust – pa imela sem malo več opravila. Pripravljam se za predavanje o balkanskem potovanju in treba malce študirati, da ne bo preveč suhoparno.

Z Vido sem osebno znana, zelo inteligentna ženska – ali nesrečna v zakonu … Pomiljujem jo od srca.

Kristino zbirko uredi ali Finžgar – ali Medved ker je z obema znana. Ne vem pa, kdaj in kje izide.

Aškerčeve Jadranske bisere sem čitala koj po izdaji – pred vsako liriko. A dovolite odkrito – meni vse ne ugaja. Naj ga kritika hvali kakor hoče – nekatere stvari so lepe in vredne gornjega naslova – a nekatere so prisiljene! Aškerc piše prehitro – in ne pusti zoreti idejam in obliki in to je menda njegov največji greh!

Na Adrijo menda letos ne pridem, ker imam neke daljne načrte v glavi. – Jabolk žal – lani niti za domačo rabo ni bilo – ipak pa me ne dobe več v kupčiji tržaški židi …

Ali kaj pridno pišete? Jaz sem se zopet opravila s kritiko – in pišem. Nedavno sem poslala nekaj novih pesnitev skladatelju Dr. B. Ipavcu, ki se zanima za moje pesmi. - Uglasbil je nekatere iz zbirke – radovedna sem katere!

Hvala Bogu – letos sem trdnejšega zdravja.

Bila je mila zima.

Želim Vam in vsem Vašim zdravja



sem

Vaša

Ljudmila Poljanec

B. Ako vidite kaj gospo Bartolovo sporočite od mene prav lepe pozdrave!









Pošiljatelj: Ljudmila Poljanec

Prejemnik: Ljudmila Prunk

Poslano iz:

Poslano v:

Vir: NUK, MS 1906

Datum:1907-05-20

Ključne besede: Kultura in umetnost Politika Osebna razmerja

ID: 68




Draga gospa!

Oprostite zakasnelemu odgovoru, - no saj veste. – v maju ni časa za korespondenco – tu zunaj!

Vi ne pišete o Cankarju kot govorniki. Cankar govori rad o ljubljanski cukrarni najbrž ga vežejo nanjo prav dragi spomini! Gotovo res, uči jo, da tiči v tem njegovem navdušenju za nekdanje tovariše v cukrarni tudi del socializma glede naših literatov, ki so izvzemši nekaterih, res pravi trpini! Ko bi jim ljudje, ki imajo vsega v izobilju – vsega dvakrat preveč – nakloniti vsaj toliko, da bi reveži ne umirali gladu in pomanjkanja!

Cankar se je oslonil na ta svoj literarni krog – zato njegov govor ni našel pravega mesta!

Prav rada bi slišala govor ital. Pesnice Adi Negri , o kateri sem že mnogo slišala. Gospa, vi ste zmožni italjanščine, prevedite nam nekaj njenih del! Jaz se pripravljam na rusko Sapho Lohvickajo, da napišem nekaj o njeni poeziji, oziroma, da prevedem nekaj njenih žensko=značilnih pesmi! Sicer nimamo Slovenke pravega lista za to, ker Sl. gospodinja je vendarle nek [nečitljivo] list – vendar upam da najdem kak dnevnik ki bo sprejel tako delo.

Žal mi leži že par rokopisov - prevodov doma (ruske narodne pripovedke) a to me prav nič ne plaši!

Vi čakate novih pesmi, prav tako! Tudi jaz sem mnenja, da moramo liriki malo prenehati z ljubavnimi pesmimi ker mlajše generacije se vsa poskuša v ljubavnih pesmih. Res je, ljubezen je najbliže nam – pravi predmet lirika za vse čase, - a danes marsikdo izrablja to – in zato nam ljudje tako presneto malo verujejo!

Vi ste imeli tam doli viharne boje v politiki – i pri nas tako. Jaz že štejem dni, da mine ta volilna borba … Politika in poezija si nista v sorodu, kaj ne? - -

Ali se snidete kaj z Marico Bartolovo? Pozdravite jo lepo!

Lepe pozdrave, Vam gospodu soprogu in Vaši srčkani Kseniji!

Vaša Nataša

20. V. 1907








Pošiljatelj: Ljudmila Poljanec

Prejemnik: Ljudmila Prunk

Poslano iz:

Poslano v:

Vir: NUK, MS 1906

Datum:1907-12-14

Ključne besede: Potovanja Kultura in umetnost Osebna razmerja

ID: 69




Draga gospa!

Mislila sem že parkrat pretrgati ta – skoro polletni molk!

Oprostite, menda je moja krivda, da vam nisem odgovorila na [nečitljivo]. V kateri ste mi omenili, da ste namenjeni na Gorenjsko.

Bila sem sama 14 dni na Gorenjskem: v Bohinju, na Bledu [nečitljivo] ter nekaj časa na Koroškem Vrbskem, [nečitljivo] i. t. d. Čas mi je potekel urno kakor sploh poteka čas urno v prijetni družbi, v

lepih krajih.

Na Bledu sem se seznanila z Vido. Ona menda izda prihodnje leto pesmi pri Schwentnerju, če se ne motim, jih je uredil Zupančič. Ima nekaj krasnih stvari, posebno nekaj lepih mladinskih pesmi.

Kristina se tudi pripravlja, da pošlje svoje duševno delo v svet! Kdaj pa se predstavite vi našemu občinstvu?

Malo pišem – več študiram. Vedno se mi dozdeva, da sem zgrešila svoj poklic! Za me je res ta svet premajhen! Sploh sem si ustvarila svoj svet in živim v njem tako osamela, nerazumljena od vseh drugih …

Ko bi ne bila v nekaterih stvareh tako idealna – bila bi morda danes srečna, - v lepem bogatem buduarju – bogata, - in nesrečna žena …

A mislim: Nekaj mojih zlih slutenj se je uresničilo! Nemara se uresniči tudi nekaj onih lepih sanj – o sreči … Za več ne zahtevam!

Kako se imate vi? Kaj dela Vaša Ksenija Upam, da je povse ozdravela. Vi se menda počutite dobro

V prostem času se pečam z ekonomijo, z gospodarstvom. Ob Božiču grem spet v Maribor – menda tudi v Ljubljano.

Poleti? Bog ve kam? Ko bi se lahko odzvala srčnim nagibom, šla bi v svatojo matjuško Rus! Oglasite se kaj! Veselilo me bo, čuti o vas in o vaših vesele vesti!

Pozdravite znance!

Vsem vašim, posebno pa vam

Lepe pozdrave!

Nataša

14. XII. 07






Pošiljatelj: Ljudmila Poljanec

Prejemnik: Ljudmila Prunk

Poslano iz:

Poslano v:

Vir: NUK, MS 1906

Datum:1908-03-24

Ključne besede: Kultura in umetnost Zdravje Osebna razmerja

ID: 70




Draga gospa! 24. 3. 1908 (poštni žig)



Vi ste me presenetili z urnim odgovorom in dasi sem Vam nameravala prav hitro odgovoriti – vendar nisem mogla do [nečitljivo], ker sem bila pretekli teden radi neke vratne bolezni v postelji. Danes sem za silo dobra in zato Vam takoj pišem. Moje predavanje je odloženo za nedoločen čas, najbrž v maji – a predavala bodem ali v Ljutomeru ali v Radencih.

Ker nameravam samo skicirati važnejše stvari in govoriti prosto, brez pismenega sestavljenega govora, zato vam žal ne morem ustreči, da bi vam poslala kasneje govor.

Kar se tiče predavatelja, je menda dobra govornica gospa Govekarjeva v Ljubljani.

V Trstu in tam dol ob morju ste Slovenci sploh delavni in vi menda tistega otožnega operatizma pred vam, kakor v Ljubljani. Delavska organizacija je velikega pomena; Slovenci moramo gledati, da si pridobimo nova ljudstva inteligenca se nam itak ne izgubi.

Dr. Ilešiča poznam kot govornika iz vesele družbe v vinogradu Dr. Ploja – mož je res rojen govornik.

Aškercu delajo kritiki krivico, tisti ki ga dvigajo nad oblake in vsi ki ga teptajo v blato. Moje mnenje je, da piše prehitro, meneč se na za našim maščevati nad nasprotniki. Da Vam ne ugajajo nekatere strani, je [nečitljivo] samo obsebi, liriki je epik suhoparen a obratno smo vsi liriki kakemu monotoni, dolgočasno kakor se je nekoč izrazil napram meni. Rad ima svoj lastni okus in zato tega niti ne zamerim. –

Dolina Šentflorjanska je bila pri nas sprejeta po nekod z navdušenjem, ponekod neprijazno. Cankar resnično sovraži rodoljube in tako in tako dalje – ali ima v nečem prav. Za kaj ni dobil C. tajništva pri Sl. Matici, imel bi nečitljivo stalne plače, obenem bi se lahko popolnoma posvetil pisateljevanju, sedaj mora pesniti za ljubi kruh. Delal bi lože mirno in počasi – ne bilo bi mu treba iskati v nemških predavanjih na Dunaju zaslužka. In to mesto je vdobil nek zaslužen rodoljub, urednik in posestnik v Ljubljani. In vendar je Cankar – preje, nego kdo drug – zaslužil to mesto. Vidite – tu rodoljubje nečitljivo umestno!

Zato je nedavno na Trubarjevi slavnosti na Dunaju žigosil prav [nečitljivo] naše rodoljube, ki snujejo odbore in se pogovarjajo o delu – a ne delajo. Ima prav!

Radi kritike bodite brez skrbi – mene ne užali nihče več. Poznam predobro razmere: literarni prijatelji se med seboj hvalijo a ljudstvo razumnik bere molče in sodi sam … Spominjam Vas na Prijateljevo študijo v lit. Rundschau; pustimo pesnike in pojdemo med pisatelje: vredno se nam zdi prištevati Regalijeve Reliefe med važnejše pogovore na slov. literarnem polju - Meška , ki je napisal vendar nekaj dobrega in ima kot pisatelj ime tudi v Čehih in Madžarih – sploh ne omenja med pisatelji. Čudno se mi je zdelo, ko sem iz ust Vide čula tako uničujočo sodbo o njem: »Meško sploh ni umetnik!« Ne vem, kaj naj velja potem o nas drugih …

Bodite zdrava Vi in vsi Vaši!

Ljudmila Poljanec








Pošiljatelj: Ljudmila Poljanec

Prejemnik: Ljudmila Prunk

Poslano iz:

Poslano v:

Vir: NUK, MS 1906

Datum:1908-05-25

Ključne besede: Kultura in umetnost Potovanja Zdravje

ID: 71




Draga gospa!

Bodite mirni; pišite dalje ne delajte si nobenih skrbi radi založbe! Najkrajša pot je potem subskribencije, kakor je izdal Spindlewr svoje pesmi ali pa poskusite pri Hribarju v Ljubljani in sicer komisijskim potom, On vam natisne knjigo, da papir in zato se mu iz prodanih knjig, okroglo št. 200 izvodov plačajo stroške. Ostalo ostane Vam za honorar. – Sicer ni baš prijetno to v Slovencih. Regali je poskusil na ta način, pa je bil nezadovoljen. Narod. založba – kaj pa – nima denarja za pesnike; katoliška založba pa lahko zalaga dela Silvana, Medveda i. t. d. So pač oni vse bolj podjetni, kakor naši …

Šventner sam mi je rekel, da se res pesmi prodajajo slabo. Aleksandrova ima še več ko polovico, dasi je preteklo že mnogo časa od izdaje one knjige. Vidine pesmi ima za izdajo prirejena: pa mora isto tako čakati celo leto! Nemara še prej izidejo Zupančičeve. Tako vidite je res grozen križ z našimi literarnimi razmerami:

Za zdaj imamo precej dela. Sredi maja sem govorila o Baldanu, zdaj me čaka novo delo: Nekaj pravil za žensko vzgojo. Imam si naročiti nekaj modernih ženskih listov – pa pojde! Za počitnice pa se še nisem nikamor odločila. Rada bi šla v Švico, na Rusko in ne vem, kam še vse … V Trst najbrž ne pridem, ker se bojim vročine tam doli.

Marica in Kristina menda ne nameravata v kratkem izdajati svojih pesmi – Nemara pozneje enkrat Sl. Gospodinja je reklamni list za kavine surogate – poznam ta list, res se mi zdi da ne doseza Slovenke Pozna se mu, da ni samostojno glasilo. –

Slovenski sam. ženski list se bo težko vzdržal. Nemara nam tudi tukaj katoliška stranka preskoči pot … Govorilo se je že o takem listu, celo meni se je namignilo, če bi hotela biti sotrudnica. –

Imam pač zdaj neke druge načrte v glavi … no pa – »počakajmo da dozore« …

Za zdaj sem zopet dobra, ne vem kako dolgo. Čudno je to, da mi zdravnik strogo zapoveduje varovati se prehlada, dasi ni baje stvar nevarna …

Sicer pa me je potolažil, da mi ostane pljučni katar vse življenje, - o da lahko doživim z njim še stara leta …

Zdaj delamo majniške izlete, večkrat za zabavo …. no jaz ne ljubim velike družbe –

Prav lepo Vas pozdravlja

Vaša

Ljudmila Poljanec

25. V. 08






Pošiljatelj: Ljudmila Poljanec

Prejemnik: Ljudmila Prunk

Poslano iz:

Poslano v:

Vir: NUK, MS 1906

Datum:

Ključne besede: Kultura in umetnost Osebna razmerja

ID: 72




Draga gospa!

Dobro! Ako izdate pesmi, glejte, da Vam jih dobro honorirajo. Človek malo laži pozabi ono zbadanje in žaljenje nekaterih naših kritikov – ako si lahko za duševno delo in duševni trud zopet privošči nekaj duševnega užitka!

Meni je plačal Schwentner za sedem pol 300 kron – malo. Bamberg mi je obljubil mnogo več – pa mi je Funtek preprečil celo stvar …

Nikakor pa Vam ne bi nasvetovala izdati knjige v lastni založbi ali pa na račun. Plačajo se Vam komaj tiskovni stroški. Vendar Vam toplo priporočam, da daste knjigo, to se pravi rokopis kakemu veščaku v pregled! Moje je pregledal Aškerc, dasi mi ni mnogo nasvetoval, vendar sem izpustila nekaj stvari, ki so bile drugim pesmim samo na poti! Pesnik sam ne opazi vseh hib – a kritično oko jih takoj izsledi marsikje je ena sama beseda, ena sama misel – da vsa pesem je zgrešena! Meni je žal, da še nisem bolje izbirala; 20% pesmi bi lahko zamenjala z boljšimi – in z večjim zadovoljstvom bi lahko danes zrla na svojega prvenca! Vi ste znani z Dr. Merharjem; on je dober kritik, menda sam nekoliko poet!

V Trst žal ne morem! Celo za Ljubljano mi bo komaj preostalo nekaj dni … V Gradcu je namreč dobro gledališče, seveda nemško; mene neizmerno vleče v opero!

Radi kritike si ne belite glave; saj smo vajeni danes tako uničujočih in tako povzdigujoč kritik, da se ne ogrejemo ni za ene, ne za druge! »Kdor moder je, tam sem presodi vestno – le tepce vodijo nazori drugih!« -

V indski drami »Šakuntala«.

Pred prazniki imate izredno mnogo opravil. Pišite čim prej po praznikih ter mi poročajte o svojih nadaljnih korakih.

Mene je Kristina naprosila, da ji malce uredim zbirko, izbirala bo sama.

Vida menda priobči samo novejše pesmi, pravila je, da izpusti vse one iz Slovenke. Menda sem vam že poročala, da bo uredil knjigo Župančič.

Torej pogumno naprej!

Vsega dobrega vam želi in vas lepo pozdravlja



Ljudmila Poljanec









Pošiljatelj: Ljudmila Poljanec

Prejemnik: Ljudmila Prunk

Poslano iz: Opatija

Poslano v:

Vir: NUK, MS 1906

Datum:1909-02-05

Ključne besede: Osebna razmerja Zdravje Kultura in umetnost

ID: 74




Čislana gospica!

Danes šele odgovarjam na Vaše cenjeno pismo. Slabo, deževno vreme me je zaprlo v sobo, kjer v samoti premišljujem svojo prognanstvo v lepi Opatiji. Družbe namreč nimam nobene tako sama sem vedno s svojimi mislimi.

Najbrž ostanem tukaj še ves februar, počutim se prav dobro in imam nade, da do dobrega okrevam.

Z izdajo pesmi še hočem počakati. Bamberg mi je sicer obljubil založiti jih, da izidejo do Velike noči, toda prof. Funtek ni preveč naklonjen mojim verzom, češ, premalo gladki in premalo opiljeni so! A jaz se bojim, da imam itak preveč gladke verze! Dr. Zbašnik sam mi svetuje naj jih nikar preveč ne popravljam ker s tem izgube pesmi mnogo na radostni svežosti! Sicer pa se še jim ne mudi v svet, da tudi pesemcam časa!

Zupančiča sem si naročila, seveda ga pridno prebiram. Mnogo lepih stvari ima, a spomnite se, gospodična, za nekaj let bodo Zupančiča drugače sodili! Jaz bridko obžalujem, da je naša slov. kritika tako neodkritosrčna! Berite kritiko tako Sil. Sardenkovih poezij v Dom in Svetu pa v Slovanu! Kako se trudi dr. Lampe v svoji oceni (preveč je naš i. t. d.) svojega somišljenika, stanovskega tovariša e. t. c. z lepimi besedami dvignite na višino, kamor ga ne bo nikdar dvignila njegova muza?! In berite zopet, kako ironično piše o njegovi nežnosti I. Cankar!

V Slovencih je teško biti literat, posebno pa poet! Kalvarija in Sinaj hkrati!

Veselilo me bo, da se še kaj oglasite!

Lepe pozdrave!

Vaša Ljudmila

Dne, 5. II. 1909












Pošiljatelj: Zofka Kveder

Prejemnik: Marica Nadlišek Bartol

Poslano iz: Ljubljana

Poslano v: Trst

Vir: NUK, Ms 703

Datum:1898-03-01

Ključne besede: Kultura in umetnost Ženske revije

ID: 77




Velecenjena gosp. pisateljica!

Hvala lepa za prijazne besede v listku «Slovenke». – Nisem se nadejala, da mi boste tako naklonjeni. – Kako sem bila vesela, ko sem brala Vaše vrstice. Torej smem res verjeti svojim tajnim željam, smem res upati, da se mi izpolnijo!?

In moje povestice bodo res za rabo!? – O, drugič se hočem že potruditi, učiti se hočem in vaditi, in če mi še Vi kdaj pomorete s svojo prijazno sodbo, se mi bo gotovo posrečilo, da kaj dosežem.

Torej moje zadnje pismo Vas ni užalilo!? -Jas sem se že res bala. -Včasih sem tako čudna in pišem tudi vse vprek, kakor mi je ravno krog srca. Veseli me neizrečeno, da sle zadovoljni z menoj – in moj ubogi listič naj bi bil za javnost – pravite! –

Pisala sem vse skupaj, pismo in one spise, v pisarni v bogzna kolikih presledkih in u vednem strahu, da me šef ne zasači. Doma sem pisala le ono sličico «Pri oknu».– Pa zdaj bo že bolje! – Nisem imela doslej svoje sobe, a ta teden dobim sobico, kjer me ne bo nihče motil. Danes sem si kupila lep tintnik, stensko torbo za pisma in peres; kar veselim se že, kako prijetno bo gori v moji sobici!

Torej «Tak otrok» Vam je še precej všeč, kcrkor pišete. No, resnica je vse od a do z. – Da sem samo do srede nadaljevala s spomini, je zato, ker sem s 15. letom res odšla domov, in kaj naj neki zvem v mali naši vasici o svetu!? – Pa če je prav, napišem še kdaj kaj iz svoje preteklosti.

Ko bi bila mogla upati, da bi mi bili sami pismeno odgovorili, naznanila bi bila gotovo že zadnjč svoj naslov. – Žal mi je pa vendar le, da tega nisem storila – lahko bi imela sedaj Vaš list že v rokah.

Torej jaz, kakor sem že zadnjič povedala, spadam k uradniškemu osobju tukajšnjega odvetnika dr. Ivana Šusteršiča, zadostuje torej za naslov opomba, da sem v njegovi pisarni.

Ako mi pa hočete pisati na moje stanovanje, pa prosim: Poljanski nasip št.14 pritličje.

Še enkrat hvala lepa za Vašo prijznost. Nestrpno bom pričakovala Vašega lista.

Z najodličnejšim spoštovanjem se Vaši naklonjenosli priporoča

Vaša Zofka Kveder.

Ljubljana, 1. III. 98.






Pošiljatelj: Zofka Kveder

Prejemnik: Marica Nadlišek Bartol

Poslano iz: Ljubljana

Poslano v: Trst

Vir: NUK, Ms 703

Datum:1998-03-07

Ključne besede: Kultura in umetnost Ženske revije

ID: 78




Velecenjena gospodična!

Kaho me veseli, da ste mi pisali osebno, kar ponosna sem!

Hvala za prijazne svete – izpolnjevati jih hočem.

«Tak otrok» ni samo do polovice, ampak vse resnica. – Celo ono zadnje srečanje je res, le da ni bilo pod Tivoli, ampak v mestu.

Kar boste spremenili, bo spisu le v korist, in zato sem Vam hvaležna za Vaš trud.

Zaradi čitanja bi Vam bila zelo hvaležna, ko bi hoteli, draga gospodična, povedati imena pisateljev, o katerih Vam je znano, da bi bili dobri zame. – Življenja seveda nimam dosti prilike opazovati; v prostih urah tičim doma, v pisarni sem pa – avtomat. – Pa bo že, poguma za to ne izgubim.

Oni povesti, prosim, da dodaste sami naslov, ki bi ji bil primeren. Ta in «Kapčev stric» sta skromna produkta moje fantazije. – Nekaj sem zdaj začela, mogoče, da ne bo za v koš. Poslala bi Vam že danes, pa sem nekaj bolehna in zato nisem mogla dokončati.

Tudi imam v svojem zapisniku zaznamovane nekaj tvarine za nekaj daljšega. Napravila bom kratek obris in potem bom prosila Vas, da mi boste povedali – ako Vam ne bom preveč nadležna – če bo vredno razpeljati vse v večjem okviru.

Za pesmi sem itak vedela, da niso za nič, in kadar me bo ravno «prijelo», Vas bom mogoče še nadlegovala ž njimi, za zdaj se pa ne mislim lotili te stroke.

Pisala bom drugič vse tako, kakor ste mi naročili.

Da bi «Slovenko» priporočala in razširjevala med našim ženstvom, to bi storila prav rada in tudi iz svojega lastnega nagiba, pa žalibože ne poznam čisto nič ljudi in znank, ne vem, če jih imam v Ljubljani in drugod vse skupaj dvajset. Saj sem tam že pisala, da sem čudno dekle. Da bi se klanjala, sem preponosna, prijaznosti pa tudi težko verujem, ker mislim, da težko prihaja iz srca, zato sem sama povsod in tuja najbližjim. Kolikor se mi da, toliko vračam, ne silim se nikomur in raje nimam nič, kakor da bi sprejela nekaj, kjer hočem imeti vse. Nesrečo imam pa že od nekdaj, da mi nikdo ne da vsega, in tako mi ostane le bori – nič. Nič nisem, nič nimam, a vendar nosim glavo pokoncu in hladno gledam v oko gospodom s cilindri in damam, ki razširjajo krog sebe neznosni parfem svoje prevzetnosti, ter pravim sama sebi: Jaz nisem nič, a vi niste tudi nič. –

V svoji sobici sedim pod streho. Zebe me, peč je sicer gorka, pa tukaj pri mizi ne čutim nič o tem. – Skleniti bo treba, pa mi oprostite, če ni kaj prav! – Posebne vljudnosti, fraz in poklonov ne znam, zalo prosim, da me suspendirate v tem za danes in za prihodnjič. – Jaz pišem, kakor čutim, in Vas imam rada, ker ste tako prijazni in dobri in zato se mi še manj posreči tisto umetno zavi-- janje. – Z Bogom za nocoj.

Neštetokrat Vas prisrčno pozdravlja

Vaša iskrena in hvaležna

7. III. 98.

Zofka Kveder.






Pošiljatelj: Zofka Kveder

Prejemnik: Marica Nadlišek Bartol

Poslano iz: Ljubljana

Poslano v: Trst

Vir: NUK, Ms 703

Datum:1998-03-31

Ključne besede: Kultura in umetnost Ženske revije

ID: 79




Velecenjena!

Upam, da mi oprostite, ker Vas zopet nadlegujem. – Kako sem nadležna. kaj ne? – Pa morda ne bodete tako ostri. –

Zopet nekaj pošljem: «Silvo» in «Pri zdravniku» za «Slovenko». V zadnji številki sem brala «Kapčevega strica». No, jaz kar odkritosrčno povem, da sem občutila precej veselja, ko sem videla prvikrat natisnjeno svoje delce. Pa me obenem vzpodbuja to in dobila sem nekak pogum in res pravo veselje do dela. – Napisala sem med tem časom neko povest, katero sem poslala «Narodu». No in tam pri uredništvu so mi dejali , da pride moja «Gabrijela» že o priliki na vrsto in naj le ne izgubim «korajže». Saj si mi menda ne bodete smejali, če povem, da sem kaj ponosno šla domov od tega zame mnogo pomenljivega obiska v uredništvu «Slov. Naroda». Otročja sem še, pa sčasoma se že odvadim. –

Kaj sem hotela reči? – A da! Jaz imam precej malih povestic iz kmetskega življenja. Resnični originaili so večina iz naše vasi ali iz sosedstva. Spisala sem to še pred časom, ko sem bila še doma, a zdaj mislim, če bi vse opilila in nekoliko obširneje popisala, bi se dalo porabiti. – Jaz mislim; da bi to izdala pod naslovom «Slike iz naše vasi» v «Slovenki», seveda, če bi Vi bili pripraviljeni to priobčiti. lmam dokaj finih tipov, katere poznam osebno in katere opisati bi po mojem mnenju ne bilo tako nehvaležno delo. – Ako ste Vi, mnogocenjena gospodična, zadovoljni z mojim predlogom, bi Vam po poslala v kratkem eno tako povest, in ako bi Vi videli, da je vredna za natis, bi nadaljevala te «slike» za kakih osem ali deset številk «Slovenke».–

Prosim, da mi naznanite o tem svojo sodbo, obenem pa tudi prosim, da potrdite prejem danes poslanih stvari in če ste zadovoljni z menoj in mojim delom.

Kaj pa «Tak otrok», pride tudi na vrsto? –

Sploh imam sedaj jako dobro voljo ravnali se po Vaših nasvestih. Preskrbela sem si nekje neko staro nemško-rusko slovnico in zdaj z veliko vnemo študiram cirilico. Meni se rusko ne zdi kar nič tako težko in kar čudim se, da toliko umem, seveda me tiste črke tudi prav pošteno jeze, berem kakor otroci v prvem razredu prav počasi po zlogih, pa se mi še zdi kako znamenje tako tuje kakor egiptovski hieroglifi.

Kaj ne, da mi kmalu odgovorite – prosim prav lepo!

S takim veseljem čitam vedno «Slovenko», samo to se mi čudno zdi, da je toliko prevodov in primeroma tako malo originalnih stvari. Saj je vendar precej lepo število slovenskih učiteljic in jaz mislim, da jim gotovo ne manjka ne prilike ne zmožnosti delovati kaj za naš list. – Jaz vedno sanjarim, kako bi bilo lepo, ko bi se «Sloveka» razvila v par letih tako kakor n. pr. naš «Zvon». ln lahho bi bilo to, ko bi se le potrudile vse izobražene Slovenke za razvoj našega lista. – Pa to še bo, samo obupati ne smete. Jaz kar vidim v bodoče «Slovenko» v večjem elegantnem formatu z lepim tiskom na finem papirju in pred vsem z izborno usebino. ln avtorji vseh onih lepih pesmi, tehtno dovršenih romanov, zanimivih črtic, temeljitih kritik so ženske – ženske in Slovenke! – – – Bi li ne bilo lepo! Men že kar pri sami misli trepeče srce od veselja, kaj li, ko bi bilo – ne, ko bode res! – Da, ko bode res. –

Pa dovolj bodi za danes, – za nocoj ura je že 11. – mojega klepetariju in mojih sanjarij – pa še drugič kaj. – Saj menda niste preveč hudi, če Vam kar tako brezvestno kradem dragi Vaš čas. – in še tako neskromno sem, da h koncu še enkrat prosim odgovora – če je tudi kratek ali strog. –

Prisrčno Vas z najodličnejšim spoštovanjem pozdravlja

Vaša Vam od srca vdana

Ljubljana, Poljanski nasip št. 14, 31. III. 98. Zofka Kveder.

NB. – Prosim, če bi še kaj mojega priobčili, ne priobčite pod «Mileno», ampak pod «Z», kakor se hočem tudi nadalje podpisovati, če mi bo sreča mila na pisateljskem polju, kjer sem baš poizkusila prvo stopinjo.






Pošiljatelj: Zofka Kveder

Prejemnik: Marica Nadlišek Bartol

Poslano iz: Ljubljana

Poslano v: Trst

Vir: NUK, Ms 703

Datum:1998-07-03

Ključne besede: Kultura in umetnost Ženske revije Praga

ID: 80




Ljubljana, Poljanski nasip št. 14, 3. VII. 98.

Blagurodna gospica!

V prilogi pošljem zopet nekaj za morebitno uporabo v «Slovenki». Ako še niste popravili one moje povesti brez naslova, prosila bi, da mi jo vrnete. Nekaj bi rada premenila.

«Pri zdravniku» ste itak dejali, da se svoječasno porabi.

Še nekaj bi prosila, – upam, da ne bodete napak tolmačili. – Jaz imam namreč zadnji čas vrlo mnogo stroškov, vrhu tega se nameravam v jeseni preseliti v Prago, da se še nekoliko naobrazim. Naravno je, da moram paziti na vsak izdatek. Prosim torej, velecenjena gospica, če bi bili tako prijazni, uredite, do se mi «Slooenka» za drugo polletje l.l. pošilja brezplačno. Naročena sem še na «Zvon», «Dom in svet», «Nado» in «Vienac» in teško mi je zmagovati vse naročnine.

Agitirala sem nekaj za list, pa brez uspeha. Nekaj si jih list izposodi, nekaj jih pa stvar ne zanima. Nekatere so mi celo dejale, da «Slovenka» niti pravega programa nima, da so sotrudniki ženskega glasila večinoma moški, da se priobčuje preveč prevodov itd. – Je pač težava vsem ustreči.

Tudi gospodične in gospe, s kolikimi sem se seznanila, so jako mrzle. Takrat še kimajo in potrjujo, ko človek sedi pri njih, stori pa nobena nič.

Upajmo, da se kdaj vendar prebudi naše ženstvo iz te nesrečne letargije.

Z najodličnejšim velespoštovanjem

Vas pozdravlja Vam vdana

Zofka Kveder.






Pošiljatelj: Zofka Kveder

Prejemnik: Marica Nadlišek Bartol

Poslano iz: Ljubljana

Poslano v: Trst

Vir: NUK, Ms 703

Datum:

Ključne besede: Kultura in umetnost Samocenzura Ženske revije

ID: 81




Blagorodna gospica!

Prosim, da mi odpustite, ker sem toliko časa molčala. Zahvaliti bi se bila morala na Vaši ljubeznivosti, a jaz nisem storila ničesar. – Odpustite mi, moje duševno stanje je bilo Vam uprav grozno. – Ensetzlich mutlos! Moj Bog, niti delati nisem mogla, niti misliti! Ta melanholija me je prevzela popolnoma. – Komaj zdaj sem postala zopet malo pridnejša. Moji dragi «Slovenki» pošljem v prigibu nekaj malenkosti. «Sličice» sem vzela «Domu in svetu» nazaj. Najbolje mi je hotel zavreči, a tega nisem pustila. Naj raje v predalih «Slovenke» zagledajo dan. – Natisnile, kakor in kadar Vam drago, jaz bi rada, če natisnete kmalu in dosti na enkrat. Prijema se me neka grozna reakcija in prav potrebujem dokazov, da ne obupam o sebi. –Tiskajte, jaz Vam pošljem še več. Za Verne duše kaj, za Božič kaj, o delati hočem!

V pisarni mi postaja čezdalje bolj neznosno. Neki cenjeni moj šef mi je te dni prepovedal pisateljevanje sploh tako «durch die Blume» in posebej še fabriciranje «Narodovih» podlistkov naravnost. – Duševna sužnost! – No jaz sem mu povedala svoje mnenje in nato mi je «milostno» «dovolil», da radi «materijalnega» uspeha smem še pisati in tudi v «Narod», a sicer pod moško šifro. – Jaz sem se morala ukloniti tem milim in pravičnim zahtevam iz navadnega vzroka, ker ne more človek o zraku živeti! – Odvisnost! In potem še drugo! – Govekar mi je obljubil, da natisne vsak teden vsaj dve moji stvari, a zdaj pride jedva vsaka dva meseca ena na vrsto. Gabršček mi natisne moje stvari, enkrat drugo leto, «morda» namreč, ker še ni pregledal vsega gradiva, četudi ga ima že dva meseca v rokah in četudi mi je zatrjeval, da izda moje stvari, če bodo le sploh «količkaj» za tisk. – Profesor Bežek mi ne reče ni «dobro», ni «slabo», četudi imam neko stvar čez mesec tamkaj. In moja Praga se mi, naravno, odteguje po takih uspehih vedno dalje in dalje.

Ah kako delam z veseljem, kadar slišim kje kako vzpodbujevalno besedo, a tako spim in požiram razna razpravljanja našega šefa o dolžnostih. – Dobili smo pisalni slroj. -Na njem se spočetka ne more absolutno po besedah agenta delati več ko štiri ure na dan. Jaz sem razbijala v nedeljo na njem osem ur in ko sem popolnoma utrujena, ko me je bolela glava, ko so me bolele roke, da sem mislila, meso mi odstopi od kosti, ko sem dejala, da ne morem več, odpustil me je s par špičastimi in pikrimi opazkami. ln to je bilo še celo vse nedelje, ko so druge pisarne redno zaprte. Obiskala me je prijateljica, a jaz sem morala sedeli v pisarni in šef je v svoji «velikodušnosti» nakazal Medenu, naj si zapomni, da imam jaz prvič, ko «ne bo dela», en prost dan. – Ha ha, seveda pravično! – – Oh svoboda, prostost! Ne sme biti človek, treba je biti mašina! –

In če bi imelo vse hlapčevstvo kaj smotra! – Pa nič, da sem «sita», to je edini rezultat. – O ne, če ostanem tu, otrpnem popolnoma za vse, a kaj, kaj naj počnem!? Svojo pot sem morala odložiti na 1. februarja, pa kaj...!? – Ne, ne, tedaj grem na vsak način, bodi tako ali tako! Da le vem, zakaj stradam, potem mi ne bo sile. A tu to vsakdanje ubijanje duše in pameti, samo da se človek naje, ne, to se mi že gabi, tega mora biti konec!

– V gledališče sem jela pohajati, na galerijo seveda. Tam sedim med proletarijatom in poslušam vsakdanje neumne opazke, ki mi kvarijo užitek, ki mi z neko ironijo duše vsak vzlet. – – ln ta smeh! - «Ha ha, kak fin špas,» slišim v najbolj dramatičnem prizoru! – Ah ta banalnost! – Tam v ložah pa sede nafrizirane goske , koketirajo med pavzami in zdehajo med igro ter niti ne slutijo, kaj je prostost in kaj je sužnost.

In to naše ljudstvo, ti obrtniki, ti čevljarji, te mesarice, ti pekarski učenci, nisem niti vedela, kako surove živce imajo. Samo komičen čut, ta je še nekaj razvit pri njih, drugega pa absolutno nič.

Ideali neumnost, optimismus norost!

Ljudje z oliko srca so bele vrane, ponavadi je plemenitost le nekak Staastkleid, ki se po potrebi sleče in obleče!

Jaz moram v drugo novo sfero, to me uničuje! – Oprostite, da Vam pišem tako! Ali v meni se že to kuha in vre skoro ves mesec.

Oprostite mi in smejajte se mi! Saj sem neumna! Kaj pa je življenje, ko cela vrsta takih prismodarij!?

Plavaj ali utoni! – No pa še plavajmo, če se vlije kdaj ravno malo prevelika porcija vode v grlo, nič zato, par požirkov ne škodi, človek postane le bolj trdoživ! Plavajmo, enkrat se menda gotovo pride na breg, in če ne» –Na, dosti jih utone, in le kadar je sam , je človeka strah! –

Pa z Bogom! Klanjam se! Prisrčen pozdrav od

Zofke.

Prosim, če mi izvolile prejetje tega lista naznaniti z dopisnico.






Pošiljatelj: Zofka Kveder

Prejemnik: Marica Nadlišek Bartol

Poslano iz: Ljubljana

Poslano v: Trst

Vir: NUK, Ms 703

Datum:1998-10-05

Ključne besede: Kultura in umetnost Trst Ženske revije

ID: 82




Ljubljana, 5. X. 98.

Predraga gospodična!

Res ne vem, kako bi se Vam zahvalila za Vaš zadnji list. Jokala sem se, ko sem ga brala, četudi nisem ravno premehke narave, kakor ste videli. – Zdaj že zopet delam, namreč spisujem! Tako sem vesela, da se mi je zopet povrnila ljubezen do dela! – ln to se imam zahvaliti Vam! O tako sem Vam hvaležna! – Draga gospodična, ne morete si misliti, kako sem Vam vdana, kako Vas spoštujem in ljubim! – Prav prisrčno se Vam zahvaljujem za Vaše prijazne ponudbe. Prve seveda ne morem sprejeti, saj bi bilo vendar greh zlorabiti dobroto drugih, dokler sem zdrava in mlada. Oprostili mi boste, kaj ne, četudi Vašega drugega predloga za sedaj ne uporabim. Ne dvomim, da bi mi ne bilo bolje, ali mene kar vleče v Prago in tja gor na slovanski sever. Čez kaki dve, tri leta bi se pa v resnici rada nastanila v Trstu. –Torej prav iz srca se Vam zahvalim. Uverili ste me, da so še dobri ljudje na svetu. Tako sem sama in dasi sem res samostojna in odločna, včasih s tem vendar ne izhajam. Potrebujem prijateljstva in naklonjenosti, in sicer takega, ki ne izvira iz sebičnosti. A takega mnogokrat pogrešam in potem postanem vsa potrta in obupana. Ne veseli me nič in nekako trmoglavo in jezno hodim okrog.

O Vaše zadnje pismo mi je tako drago! – Smejali se boste morda, če Vam povem da sem ga poljubovala, a jaz sem že taka: vse brez meje. – Aškerc mi je pisal, –vem, da se imam tudi to zahvaliti Vam! – Jutri ga obiščem. Vprašala bi ga rada mnogo stvari, a nekoliko se ga skoro bojim. Pa menda se privadim, saj ima tako dobre oči.

Moj šef je tak, kakor je bil, pa potrpeti hočem na usak način do 1. svečana. – Včasih mi sicer vre kri, a premagam se – še štiri mesece! –

V kratkem spet kaj napišem in pošljem! –

Prav prisrčno Vas pozdravlja

Vaša iskrena in vdana

Zofka .

Še enkrat prav prisrčna hvala za Vaš list!












Pošiljatelj: Vida Jeraj

Prejemnik: Jula Vovk Molnar

Poslano iz:

Poslano v: Bled

Vir: NUK, MS 1633

Datum:1907-02-28

Ključne besede: Kultura in umetnost Osebna razmerja

ID: 86




28. II. 907

Drago dekle,

Pomlad odpira vse duri, in tudi mi smo čisto novi, toliko, da nas ne odnese veter nekam na jug! Zup . odide v 14 dneh študirat in goriške samote »tuhtat«, Cankar se bo razkropil na vse slovenske strani, da pove ljudem, »česar še ne vedo«, in jaz stavim tudi že svoje mejnike! Na vsak način pa je vsega tega kriva edino le pomlad in želja na jug! Razmahniti se je treba, pa naj bo že zaradi nevemkaj! Celo Cank. kandidatura, ki so mu jo toliko časa ponujali, da se je odločil, je pravzaprav le »mittel zum zweck«! Lepo je še pri celi stvari stopiti med delavce in jim povedati gorko, novo besedo! To bo znal, kot nov prorok, in če nič druzega bo ostal lepo sled, in zrno bo padlo! Če pride ob tem potovanji tudi na Bled, Vas pozdravi od blizu, in pokažete mu, kar je našega! …..

In dobro je, da bo videl zopet enkrat od blizu ves naš božji in človeški svet! Tako kandidira naposled tudi umetnik!

Lepo je bilo na pr. sinoči, ko smo se zopet enkrat razvili tako sami med seboj … Ste prejela naše pozdrave? – Razposajeni smo, kot otroci, in le nikar ne mislite, da se v tacih urah – in tudi v bolj samotnih, kdaj grimamo nad revščino tam doli! Perspektiva nam kaže vse v jasni luči …. Nesramneži! Tega pa ne povedo, da Cank. Dobiva za svoje knjige v naših razmerah skoro neverjetne vsote! Zato, ker se »praše« v knjigarni?! Slab trgovec bi bil založnik! Sploh pa ni vredno besed!

Danes sta me lepo in veselo pozdravila G. in Lmr …

Seveda pridemo letos zopet, samo julija šele, pa kaj začetkom! Od srede septembra upam ostanejo moja vsa tista polja, vsi gozdi in Vi, Jula!

Vida Vas posebej pozdravlja, naj to prav »mehko« napišem, pravi! Krasno slovenščino drobita oba. Veseli me od Tavčara. Mogoče jih še pišem …. Ah, berite, kar bo zdaj povrsti izšlo v »Zvon« od Zupančiča! – Nadalje prepuščam stvar njeni noblesi, da napravi vse dovolj taktno in delikatno . Jeseni si le napravi izpit, potem se oženi, vmes pa bo stradal in pozabil, da je rojen za pesnika!

Žalostno je, dekle, videti od blizu okrog, kakor Kristusov .. Spominjam se vseh po vrsti …. Pa vse to pravim samo Vam, ker niso vredni, da bi jim kazal ranjene prsi!

Vi boste kmalu trgali vijolice! Tam proti Zasipu kmalu pozlate primule ves holm ! Sami veseli spomini! Pozdravljam te rože in Vas, Vaše stariše in vse čvrste male!

Vaša Vida.

Dun. 28. febr. 1907.






Pošiljatelj: Vida Jeraj

Prejemnik: Jula Vovk Molnar

Poslano iz: Dunaj

Poslano v: Bled

Vir: NUK, MS 1633

Datum:

Ključne besede: Osebna razmerja Potovanja Kultura in umetnost

ID: 87




Draga dušica Jula,

Danes Vam sporočam nekaj zame jako imenitnega!

Mogoče ni najlažje mogoče pridem na Kranjsko že sredi maja! Samo tega še ne vem, kam ! V Zasipu imamo stanovanje najeto od julija naprej – in tja ne morem preje zlasti zaradi tega ne, ker pridem sama z otrokoma in mi je treba hrane , ki je pod Holmom nimajo na prodaj, vsaj poštene ne! Mislim malo na Dolenjsko k Ivanki, in malo bolj mislim naravnost na Bled! Zato bi rada hitro izvedela, če je pri Vas še kaj tacega prosto, do srede junija vsaj, kakšna je bila sobica, ki jo je imela nekoč tista gdč Lušin-ova.

To se pravi, da bi bila čisto pri Vas! Gospod papa naj naznani mojemu možu vse pogoje! In kako s hrano? – Mogoče bi lahko obedovala pri Vas? Domačo »košto «!

To vse »malam« sedaj seveda naravnost v zrak, ker ne vem, če se ne potegne preveč Ivanka, da pridem k njej! Pridem pa zato (nisem bolna!), ker sem z vso silo zahrepenela po solnci, po širokem obzorji in ker sem sploh vsa zahrepenela! Letos sem nenavadno korajžna. Veste, da izdam celo svoje pesmi? Z Zupančičem jih zbirava, ki jih je bolj vesel, nego jaz sama! Cankar in Lajov. sta mi danes (ravnokar) poslala pozdrav iz Ljubljane. Na Dunaju mi je letos kar se tiče družbe, jako lepo. Pa zdaj uidem!

G. papa prosim naj mi odgovori prav kmalu, in povsem »geschäftlich«!

Vam pa povem marsikaj na dolgo in široko, kadar se najdemo!

Pozdravljamo Vas vsi od kraja in se priporočamo vaši obitelji ,

jaz pa sem

Vaša

Vida.

XVIII. Sternwartestraße– ne, kakor sta pisala zadnjič: [nečitljivo]

-!!!-









Pošiljatelj: Vida Jeraj

Prejemnik: Jula Vovk Molnar

Poslano iz: Dunaj

Poslano v: Bled

Vir: NUK, MS 1633

Datum:

Ključne besede: Osebna razmerja Starševstvo Kultura in umetnost

ID: 89




Draga Jula!

Sporočam ti, da mi kaj piši! In sem, kakor oaza v puščavi, ker mi ni dano, da bi se mi ne tožilo po domovini. Gozd je sicer za hrbtom pa so mi nekaj čudno tujega ti bori. Samo da je trava zelena, kjer se takata Mara in Vida in kjer spi po cele lepe ure »Ola«. Malo tvoja, veliko moja, kako ti je všeč? Do sedaj se ji posmeje vsak obraz mi ona se vedno sladko kremži. Velika je, močna in hoče že sama sesti. Grozno »grozna«! Veseli se tistega, kar so ji namenile tvoje predobre roke. Jula! Mara je gracijozna, silno šegava, bolj nežna punčika – pravi kontrast Vide.

In jaz sem šekasta, kakor po navadi!

Pa kako je tvoje poletje? Zelo sem bila vesela Tvoje slike, kjer si vendar enkrat spomin ene Jule in tudi tega, da si krenila s svojim srcem drugam. Bog ti žegnaj pot. Kamor je namenjeno! Pa kako bi bilo lepo, če bi bila tu na Dunaju!

Pa ti, ki si hipna in bog ve kakšna v svojih trmah in kapricah, vagaj se sama! Zelo mi je dolgčas po tebi, posebno so med temi dunajškimi čenčami. Polno jih je, in mene ni nič, pravijo, ker se jim ogibljem. --- Nikomur ne pišem pa zanima me samo: Kje je Cank., ali je res (z Zup. vred) zaročen s Keslerjevo? Kdo te je posetil kdo stanuje v Zasipu .

Rus pride zopet k nam, pa iščem še enega. Ne veš nikogar? Oh, no, kmalu sedi in piši!

Pozdravi domače in k Sekovaniču!

Ostanem še par tednov tu z Pepco (Kamevčanko) in z otroci. Ali prideš morda na Dunaj. Kaj piši, takole: gospa Jeraj, Kasten bei Böheimkirchen Mittergeld 2 (Lobner)

Če nimaš kaj posebnega, pošlji mi kaj novic iz »naroda« da ne bom, kakor medved v brlogu. Ali pa sešitek starih cajtng.

Adijo, in poljub od Vide.









Pošiljatelj: Vida Jeraj

Prejemnik: Jula Vovk Molnar

Poslano iz: Gosthof (Avstrija)

Poslano v: Bled

Vir: NUK, MS 1633

Datum:1911

Ključne besede: Zdravje Osebna razmerja Starševstvo

ID: 91




Spomlad 1911

Oj, ti moj ljubi Zasip! Spominjam se Metke, kako se je otrok ves zaspan in objokan peljal sam iz kolodvora nazaj. Mestni otroci nimajo toliko mislij-doživljajev, želja in užitkov, da jih utone duša že zgodaj in prezgodaj. Metki pa je bila Vida poleti novo življenje in bridkost ob slovesu. Da bi bila Vida taka! In Vaša Mara? Tudi Vida ima letos priliko, da pojde v sneg in led. Travnik poleg hiše in drsališče onkraj ceste.

--- Kako je zdaj s tvojo svakinjo? Morda vendar okreva. Jetična je, si rekla. Jaz pojdem vprašat, zakaj vedno pljujem. Pljuča? Da bi bila v takem slučaju bolj oprezna radi otrok .. No, pa saj nimam ne hude sape, ne bolečin, ne potu. Kak zastarel katar mogoče. In glas imam, kakor lev v puščavi. Časih pojemo in godemo. Fant – Tolminec zna tako lepo poslušati in hodi raje v opero, nego v varijete . Najraje se menita o »babah« in ne vem, kako naj krenem, da bi jima koristilo. Mislim, da bi bilo najboljše da bi se resnično zaljubila v kako srčno dobro nedožnost. Težko s fanti v teh letih!

Ali veš, da je Kljun oženjen? Peterlin je bil tudi na Dunaju – in to mi je povedala Nataša. Ne vem ti pisati kaj druzega!

Pozdravi Lekovanično Mimico …. Tako je fletna! – Ali se kaj možite, devojke? Rajate in plešete?

Piši vseeno in kmalu svoji Jerajki.

Pozdrav domačim, posebno botri in mami!

Rokopoljub od moža.

Zdajle mi je šinilo v glavo: zakaj ne veš mojega naslova? Pisala sem ti, ko se mi je nekoč zdolgočasilo po tebi, --- in ti povedala, kako prijetno mi je v Gosthofu . Sami smo v celem nadstropju in v zelenem kotu Štajersko mejo nam kaže na jugu vrh Snežnika! Nisi prejela?

PS.

Z velikim spoštovanjem sem položila jabolko po rasi in plemenu --- v shrambo in veliko radost sta imeli na ta način Mara in Vida. Samo 3 so bili gnjili. In dobri so »oštja«! (Tako kolne naš Tolminec.) Zdaj pa glej, da »spokamo« še tebe kedaj! Poljub! Vida.

XVIII Gersthoferstr. 3.

1. Stock

Posetila me je nedavno Zofka, ki je lepa, ko lipov cvet – in Cankar me je danes pozdravil iz Štajerske. Drugače se vrača!- (Poglej tudi za kako, veselo sliko)






Pošiljatelj: Vida Jeraj

Prejemnik: Jula Vovk Molnar

Poslano iz: Avstrija

Poslano v: Zasip

Vir: NUK, MS 1633

Datum:1911

Ključne besede: Žensko prijateljstvo Starševstvo

ID: 92




1911

Preljuba moja Jula!

Nič drugega ni, kakor da letos ne pridemo v Zasip! Ne gre in ne gre. Navedla bi ti vse vzroke, pa me dolgočasi. Dolgočasi me sploh, da idemo v bližjino Dunaja nekam, kjer ni poti, ki jo spremlja šum Save, kjer smo ukali še mi stari pozno v noči. Pa sem pametna, in vem, da je to letos neizogibno … Pošiljam ti samo tale črni pildek , in Julčka – Karolo bomo tudi gor vzeli …

III Obljubil je, da te obišče, če te že ni tudi dr Prijatelj (»na latvico mleka«) naše študente jezi malopridnost in vriskanje naše Mare , in jih moti tako, da drugo leto ne pridejo …. Če veš koga? Pa na hrano ne moram več, ker sem premalo g\\\\\\\\\'schäftlich za take stvari. Je velikanska soba, in bom računala zanaprej 20 gl mesečno naj bo 1 ali 2. --- Imam imenitno gorenjko fajn punco za deklo in je čisto fletno. Kdaj prideš ti na Dunaj? Pozimi kedaj? Piši, Julče drago!

Saj se že pokonci »pestje«!

Pridna je in vsa moja, ta mala! Marek se je začel zopet debeliti, odkar so odnehali zadnji kočniki, in je korajžen fant, ne punca, fant! »Fest fant« bi rekel Zupančič, kakor je rekel v lepših časih nekoč o meni.

Dr Kelemina je kar nalepem stopil nedavno k nam, in smo se fletno pomenili. Meni se kar zdi, da ga vodijo spomini. Obišče te menda, in v Ljubljano pride, ali kam. Naposled pa, jaz ga imam tudi rada! No, Jula, saj se ne smeješ?!

Kaj pa Vaša domovina in matjuška, boter, Mara?

Piši vse , kar si mi mislila načebljati ustmeno!

Presrečno te pozdravljamo,

objem

od

Vide.

XVIII Gersthoferstr. 3 I St





















Pošiljatelj: Marija Kremenšek

Prejemnik: Josip Kremenšek st.

Poslano iz: Laze pri Logatcu

Poslano v: Ljubljana

Vir: Osebni arhiv

Datum:1880-05-11

Ključne besede: Gospodarstvo Kmetijstvo Osebna razmerja

ID: 98




Laze ta 11. Maja



Dragi moji Mož!



Nevem ali Ti bo dopušeno Zopet tako v kratkim – prejeti pismo ali ne? In Naznati naše Stajine Ti!

Dile so v čeraji odpelali prišov jeh je na dom čez vzeti kolko da so znesle vmeri ali v dinarju že zveš kdar dam prideš, jest mislim da je že prav. Zračuneno in plačane in je reko (?)henk da pride vnedelje tu je ta 16g. Knam da se zmljinu za žagance ali jest se nebom ___ izgovoriti vti za devi? Turšica sma danes vsadili in fižov sma dosadile dans, golovje, so že pripelali - - --

Apno so vsega ven uzeli ta zadnih 20. (nečitljivo) sim morala dati po (nečitljivo), kir je bilo slabši Oplenčarje ni še zaradi slabga vremena Jutri bojo šli Grejiska Cesta napelet kri je že ta zadni čas --. Žaga so že popravli 3. dni, 3. delavci, so bili. Verhenčani

Pastirje nisma še dobili, Ta. Če jih jimeti 18. nir beržeji jeh bomo mogli dati - - - kir ga ni druzega za dobiti. za-rad Bajita. se ti ni treba bati da bi Ti ta čas v gojizdi kradu kaji ti zdaji vidim da še Bog živi pokorili se bojo ne ponedolžnim kakor ti. ampak po zasluženji, Bajit, Sapalcav, Kešlanov, so nekdaji pri Žiherli kradli - - - pred 3 dnevi so te vse žendarmi poklenili in spremli - - - . Kir se je za gotovo zvedlio da so teji, kako da je to se izvedlo je preobširno ki nevem al smem obširno pisati ti.

Vortel od Kajižarjev je ko si biv še doma – zvedu nisi kako da je, brali so ga v nedelje pri Tureki tu se veji da jeh je nejevolje obšla ko so njim Kerlavje sognili.

Nana je pisala da zdeji ob – pride odpisala sem ji da ne naji raje o počitnicah - - - pride

Zdravi sma po navadi, da si mi zdrav tudi ti?



Pozdrav Tvoje žene

Marije Kremenšek






Pošiljatelj: Marija Kremenšek

Prejemnik: Josip Kremenšek st.

Poslano iz: Laze pri Logatcu

Poslano v: Ljubljana

Vir: Osebni arhiv

Datum:1880-05-21

Ključne besede: Gospodarstvo

ID: 99




Predragi mi!



Tvoje pismo prejela ta 21 nakatiriga ti hočem nemudoma odgovoriti ako ravno mi časa zankuje - - - . Poti niso še popravli jo tudi nebomo, kajiti prišla sta ob 7 in jenjala zgodaji meji tem vedno dež Zernada sta tirjela le cela storlo se je prav malo ako bojo naši kaji časa jiimeli jo popravlet tako jih bom že povabla drugači pa ne. Kerlav niso še nič perpravlel kir ni časa Hoje in obeli so že posekali oklestli pa ne vseh. Ostalo jih je še nekolko dobrih in slabih za klestit, je biv Šimk pav doli iz ene brezde bi se biv posebno poškodvav vendar nista tel več - - . in sta med vedno da naji jima perbalšam od vseh da nista se nadjala da bojo tako debele - - kakor tudi za klestit ko bi bila dala nima keji napreji jeh bila pustla - - - gorevce sta nekaji znesla vkup vendar ne vseh taka plačala sem vseglih ako se ti bo pte malo zdelo boš lahko nima še dav sim rekla. Žaga sma v čeraji nastopli ta 20-ga Sperviga jo niso mogli prehvalit kako da so jo popravli a zdaji se je, je že nekako vnesla - - - . vendar gre to da ne pomisli njim

Čebelam sim dala jesti še preveč da bi malo palo vglava pri ta pervim pajinu – koga da je uzrok njih umora nebi jim dala več ko enkrat- še 6. jeh je bol ta močnih zdeji so slabi bolni vender mislim da bojo ostali, kojo ni že vlazeh - - od kar si šev le 2 dni da so letele za sedene niso nič še, vendar sem jeh odperla kakor si naročav - - - . (?)opali slabo laže danes je tud slana po enih krajih posmodila

Turšce je zlo pomankejine - - dela sem jo kalit da jo bojo posadle ali hočma fižola?

Daji vedit če nočeš da bi fermentin, drugi ga posejejo eni že dvakrat je sterklena kir je vedno dežvalo. Zdeji merzla burja piha. Henk je prosu še za 100 dilc kakor ste jeh uzadnič rezali jeh zdaji režejo ki sem jih še pret oblubla ko si poroču da ne dajati da boš sam - - -

v čeraju je pernesu Gojizdni Varh tajisti račun Kazni Bajitave tatvine ko sta sta z Jožetom pregledat šla – vgojizt koji čem hranit?

Danes sma zevnike pripravli. Ta 18. v torek so Oplenca zažgali slabo je navleku derva kir morajo zdaj vkup vozit in vlačt da ne jenje - - - ali mu nesmem dati vse plače? ta bi biv tudi pustu ako mu bla dala preveč ven zato ker se ni telo samo storiti - - ta drugo vse dobro vse pristarum pri zdravju navadnimu



Pozdrav od Vsih!

Marije Kremenšek













Pošiljatelj: Marija Kremenšek

Prejemnik: Josip Kremenšek

Poslano iz: Laze pri Logatcu

Poslano v: Ljubljana

Vir:

Datum:1880-06-19

Ključne besede: Gospodarstvo Kmetijstvo Osebna razmerja

ID: 101




Laze, 19 junije 1880



Dragi moji Mojž!



Prejela sem Tvoje pismo ta 18. kateriga sem res želno pričekvala a ne zarad gospodarstva ampak glas ali si še živ itd.

pišeš koji delama. Terpima vedno strima pa prav malo. Kir je Vedno Slabo Vreme - - - -

pred 4 dnevi smo žaga imeli 8 dni kir sma jo bli najpreji dali zavolje Oplence tako vejiš koji so delali - - ko so pruti kerle napravleli

Dilc ni še peršu čez vzet poroču je da jeh morje preceji v kope da se bojo sušile tako nevem kedaji pride. Zdeji 2 dni so moški pomagali plejit turšca da ni vpleveli konc storila kakor ta druzim pojemle, kir redke so letos ure za kmetvat - - - . ta dulejini suši že 9 dni vplanini a posušu ga ni še en koš in več druzih ga strojije tako tako je ja bolši da ne na bil mi bi bili tud že posebno vert in detele pod gozdam da bi bilo le tolk da bi se enmalo presušlo da bi se smelo v štant djati a še tolko ni vremena ta teden je 6 dni pa deš ke šu 7. dans so šli še cesta dodelati k gradu so jo bli že oddali jeh je biv dež odgnov, kakor nas že pred 1 mescam so se je pripravli šele dans jo bojo gotovo končali, vedno pride kaji vmes

Krupir sma osuli zelje nasadili in že tud prekopali zevnike tiste verhe so spelali domov pa je dobiv 1 da jeh je stesav.

Je biv že pišek ven udaru je djav I. da se ne smeji taku dolgo čakat da bi - -

Čebel je sam 6. pajinov ostalo kojev je (?)

Dans je biv 1 in 1 gotovo še ko ne bi biv dež druge posebnosti nevem zdravi sma ponavadi da si mi zdrav

Serčna želje Tvoja Žena

Marije Kremenšek






























































Pošiljatelj: Zofka Kveder

Prejemnik: Marica Nadlišek Bartol

Poslano iz: Ljubljana

Poslano v: Trst

Vir: NUK, Ms 703

Datum:1998-02-14

Ključne besede: Otroštvo Kultura in umetnost Delavnost

ID: 120




Velecenjena gospodična pisateljica!

Nekako peto kolo sem, nikjer ni pravega mesta zame. – Jaz ne vprašam dosti za to , mirno se obračam svojo pot dalje in drugi ne slutijo, da vem, da sem odveč.

Navadno sem vesela ... a časih tudi ne. – Mnogokrat sem «čudna», kakor pravijo drugi. Tedaj premišljam sama sebe in druge in rezultat je, da jezno stresem glavo in vzkliknem: «Vse skupaj ni nič» –

Da, vse skupaj ni nič – zame že. – Čudili se bodete, da Vam pišem tako, pa nič ne de. Včasih me prime, da pišem dolga pisma, polna tistega kaosa, ki se mi plete po glavi... Odpošljem jih večkrat, – večkrat jih pa tudi vržem v peč, – kakor pride.

Ne prime se me izlepa kaj, dejal je že marsikdo, in menda bo res. – Zdaj mi ni hudo – o ne! Sedim sicer vsak dan osem ur v odvetniški pisarni in prepisujem razne tožbe, rekurze, apelacije in kakor se vsem tem pustim stvarem že pravi. – Ni ravno prijetno delo. Dan na dan vedno isto brez prenehljaja, brez spremembe! – Pri tej mizi sedim že šest mesecev, nekaj dimnikov in par streh je moj vis-a-vis, star maček, ki se leno izprehaja vrh streh, je moj znanec, in ura na steni je moja prijateljica. Ko bije osem, sedem k mizi, ob dvanajstih pa pospravim svoje stvari do treh, ko zopet pridem in sedim do sedmih. Ni sile ravno. Prsa me malo bole včasih, pa se že potrpi, in saj pijem čaj, bo že bolje. Zato dobivam koncu meseca 40 gld.; lep denarček, pa kaj, porabi se lahko. Imam brata, – ta precej strga, in moje obleke tudi ne drže dolgo. – Pa prej mi je bilo slabše. Bila sem doma od petnajstega leta do osemnajstega. – Bilo je hudo doma! – Nisem bila lačna in strgana – pa saj je dosti, kar bolj boli. Tri leta sem vztrajala, marsikdo bi ne bil tri dni – pa morala sem. Ne obsojam nikogar, ljubim vse odkritosrčno, a rečem le, da smo nesrečni zaradi – pijače, da bo naša družina propadla zaradi nje. – Ne vem, če veste, kaj je to, pijača. – Brali ste neštetokrat, pisali tudi že kdaj, a doživeli niste, in bolje je, da ne veste, kaj je to, – ne na papirju, ampak v resnici! –

Stara bom zdaj dvajset let, pa se ne spominjam, da bi bila kdaj le mesec dni srečna. Kakor daleč se spominjam, tako daleč mi je tudi življenje prepletena z dogodki, katerih nisem kriva, a so mi vendar zagrenili vse.

Smola je, če človek ni srečen, in jaz jo imam! Ne želim si dosti – za takega, ki nič ne doseže, so želje nepotreben luksus, – pa živim tja v en dan od danes do jutri.

Zabave nimam nikake, na izprehod ne grem, edino knjige me še razvedre. – Vas poznam že precej dolgo iz «Zvona». – Ne bom Vam pisala poklonov in praznih fraz – teh čujete itak brez mene dovolj, povem Vam le, da kadar vidim natisnjeno «Marica», se mi nehote zbudi želja, da bi naš narod imel še več takih iskrenih rodoljubkinj, kot ste Vi! – Bog Vas blagoslovi še nadalje, da ne omaknete. – Trda je res ledina, ki jo orjete, slovensko ženstvo večina še spi trdno spanje nevednosti. Priprosti sloji se ne zavedajo še svojih pravic in dolžnosti, kar pa je bolj inteligentnega ženstva, to pa večina nemškutari. – Pa naj Vas krepi zavest, da se trudite za vzvišen cilj, da kljub vsem in vsemu Vaš uspeh ni majhen.

Mogoče, da Vam te moje besede pokličejo pomilovalen posmeh na obraz, češ «tako ubogo, neznatno , dvajsetletno dekle!» – Ne , – pa tega ne verujem, vem, da bi se besedam zadnje Slovenke ne posmehovali, če jih narekuje ljubezen do naroda.

Še nekaj! – Imela sem že dolgo skromno željo, pisati Vam, a manjkalo mi je poguma. – Čudim se sama sebi, da izrekam danes tudi ob jednem prošnjo. – Priložila sem nekaj svojih prvih poizkusov. – Prosim, preglejte jih, rada bi vedela, imam li kaj nadarjenosti ali ne. Jaz si nič ne domišljam, to mi morete verjeti, ali želela bi vendar, da bi mi kdo odkritosrčno poveda, jeli bi morda kdaj kaj dosegla ali ne. –

Prosim le, da se ne norčujete iz mene, – tudi zaradi tega pisma ne, – bolelo bi me. Prosti «ne» mi bo zadostoval, da se ne silim več h kaki stvari, za katero nisem.

V prihodnji številki «Slovenke» bom pogledala, če bo ostalo v «Listku» kaj prostorčka za «Milen». –

Oprostite mi, prosim, cenjena gospica, da Vas nadlegujem, in to še s takim dolgim pismom. – Tudi tega mi ne štejte v zlo, da sem v začetku toliko govorila o sebi, žal mi je že, toda časa nimam mnogo in zato motam pač pismo odposlati tako, kakor je.

Kaj ne – saj mi oprostite vse?! –

Z najodličnejšim spoštovanjem (morda bi smela pristaviti tudi prisrčen pozdrav?) se Vam priporoča

Vaša Vam vdana

Zofka Kveder

Ljubljana, 14. ll. 98.


















































































































































































































Pošiljatelj: Felicita Koglot Peric

Prejemnik: Franc Peric

Poslano iz: Egipt

Poslano v: Bilje

Vir: Osebni arhiv

Datum:

Ključne besede: Osebna razmerja Migracije

ID: 189




Dragi mi Franc!



Kakor ti tako tudi jaz sem mislila kaj je s tabo da si me tako pozabil ker na 18/6 si mi pisal to zadnje pisemce in potem nič več torej poldrug mesec ni bilo glasu več od tebe. Pred 14 dnevi sem ti poslala eno pismo da kaj je vzrok dolgemu molku in ravno si ti mogel dobiti tisto pismo v roke ko sem jaz prejela tvoji dve kartici skupaj namreč edna za god druga pa po prihodu Maričke Na tiste ti nisem še odgovorila ker sem pričakovala da mi odgovoriš na moje pismo in namesto odgovora sem včeraj prejela kartico Bilje in z vsebino da tudi ti nimaš glasu od mene toliko časa. Pa upam da ko si kartico odposlal da mal pozneje da si že prejel moje pismo. Tudi jaz sem si mislila raznovrstno ko ni bilo glasu od tebe. Mislila sem da sem te v zadnjem pismu kaj razžalila pa klub temu da če si jezen bi mi moral povedati in tako sem zvračala krivdo na pošto. Mislim da sva oba opravičena in da se ne moreva jeziti ne eden ne drugi. Nadalje srčna hvala za voščilo upam da si mi vzadnje voščil v tujino. In tudi me veseli da se je našla edna da je izpolnila in ti izročila kar sem ti poslala. Saj sem vedela da ona bo izvršila ki je namesto živega. Od Kriste sem čakala tudi zelo dolga odgovora slednjič sem včeraj vdobila pa eno zelo veliko pismo kot en časopis zato ji oproščam, dolgemu molku ker Bog ve koliko tednov je pisala tako dosti. Rada bi ji odgovorila ali če odpotuje kakor je rekla na 15/8 potem moje pismo če količkaj zakasni je ne prejme več. Torej recimo da ko to pismo prejmeš in bo ona še tam poveji in da jo tudi zelo težko pričakujemo. Obžalujem, da za k veselici ne bo mogla priti sicer igramo 19 avgusta pa ona bo na morju. Nam ne bo vsaj kritizirala. Nadalje še nekaj ti povem pa ne da bi prišlo ven da sem ti jaz pisala namreč spoznala sem mojo namenjeno kunjado tu v Alesan – namreč ljubo od Poldiča, čestitam. Morda poznaš sestro od rance Julke iz onega kraja lepa punca. Oprosti za take reči ki ti pišem in ni treba nič reči. Morda ti je že znano da hči od Kelorsovih je pred kratkim umrla in kakor je živela tako je tudi umrla bila je v hiši protestantovski in navzela se je njih vere ali sploh nobene in nagovarjali so jo naj se spove Že pred operacijo in 3 mesece je bila bolna pa ni hotela obiskati nič od duhovnika in tako je tudi umrla pokopali so jo brez duhovnika na protestantovski žegen. Tako končajo one ki so dolgo let tukaj. Bog ji da večni mir. Dragi oprosti pisavi ker je že četrtek zjutraj in bojim se da mi ne vide še ta vopov in hitim da dam da mi nesejo na pošto zato tako čečkam. Drugači vse po starem sedaj je zame mal boljši ker smo vdobili eno dobro kuharco zna tudi jezike in tako sedaj imam mal manj dela saj mesec dni se mi je bilo za zmotit in za obolet od dela. Končujem z mnogimi pozdravi in gorečimi poljubi vedno tvoja Srečka. Oprosti peresu ker je že v letih, pozdrave našim in Kristi če je še doma.






Pošiljatelj: Josip Kremenšek

Prejemnik: Josip Kremenšek st.

Poslano iz: Odesa

Poslano v: Laze pri Logatcu

Vir:

Datum:1903-07-25

Ključne besede: Osebna razmerja Izobraževanje Potovanja

ID: 190




Ljubi stariši!



Ura je 1 1/2 . Na pošti sem. Krasno poslopje. Kaj takega še nisem videl. Ob 4ih zjutraj smo dospeli z ladijo v Odeso. Izkrcali smo se šele ob 9 1/4 iz ladije. Težko je priti v Rusijo. Vse so naju izprašali, kaj sva, kam greva, po kaj greva i.t.d.

Najine stvari so vse preiskali in pretipali, če bi našli kaj sumljivega. Revolverja sva narazen djala in na golo pod hlače obesila, niso jih dobili! Sedaj bo že bolje. Sedaj ko sva enkrat v Rusiji, naju noben več ne upraša, a čez mejo priti je težko. Ko sva se po Donavi iz Galatea vozila je bilo vse mirno na ladiji, a po Črnem Morju! – Vozili smo se 9 ur po morju. Znano je že, da je Črno morje vedno nemirno. Tudi sedaj je precej pluskalo in kmalu ko smo začeli po morju voziti, videti je bilo znane prikazni na ladiji – bolnike. Nama ni bilo nič. Mrežo sva razpela na ladiji in sva gugajoč se zaspala.

Tu v Odesi ne bova dolgo ostala. Vse kar se kupi je preslano. Ogledala si bova samo mesto – krasno je, lepši kot Budimpešta. Ogledala bova muzeje in kar je zanimivega, potem pa odrineva proti domu. Mislim, da bodeva 15. že doma. Šla bova čez Belgrad, Budapešto in Dunaj. Po Rusiji bi že hodila, a potem nama zmanjka denarja, sicer pa nimava dovoljenja po vsej Rusiji hoditi, vesela sva, da so naju še sploh v Rusijo pustili. So pač Rusi! Magnati!

Ali ste dobili pismo, ki sem ga pisal ? Gotovo se je izgubilo, ker ga ne omenjate v pismu. Jaz sem prejel samo eno pismo!

Kadar mi sedaj pišete, pišite mi v Semlin ob Savi post. rest.

Ali je Mici že doma?

Ali je Turek doma? Pride Habe kaj v Laze? Kako se kaj imate doma?! In Meni se godi dobro! Vročina je sicer grozna, tako, da se je v Galateu topil asfalt po trotoiru.

Vse bolj natanko Vam povem ustmeno!



Srčno Vas pozdravlja vse

Vaš

Josip



Odesa, 25/7 03

1 ½ popoldne






Pošiljatelj: Josip Kremenšek

Prejemnik: Josip Kremenšek st.

Poslano iz: Galati

Poslano v: Laze pri Logatcu

Vir:

Datum:1903-08-01

Ključne besede: Osebna razmerja Izobraževanje Potovanja

ID: 191




Ljubi stariši!



Par dni je kar sem Vam pisal, a že se bojim, da ne bodete skrbeli kako se mi godi. V četrtek t.j. 30. t. m. sva prijadrala iz Odese - iz Rusije zopet v Rumunijo – v Galati.

Tema je bilo ko sva prišla v mesto. Rumunskega denarja nisva imela – kam naj se deneva. Prideva do neke hiše in uprašam po rumunsko: Unde jeste una berezija per dormire (Kje je kaka gostila da bi dobila prenočišče). Dotična ženska me pogleda in pravi: Jen nuštju rumaneste! (ne razumem rumunskega) nato jo uprašam po francozko – tudi ni razumela. Uprašam jo nemško! Bila je Ogerka, a govorila je dobro nemški. Potem smo govorili – prišel je njen mož in usmila sva se jim. Vzela sta naju pod streho. Ko pridemo v sobo, sva povedala kaj sva in odkod – takoj sva dobila večerjo in vina. Pozno v noč smo se razgovarjali!

Drug dan sva šla na konzulat. Tu sva dobila prosto vožnjo do Dunaja in vsak 3 franke (lei) denarja. Ladija gre pa šele jutri t.j. 2. t. m. proti Dunaju, torej moreva 3 dni čakat v Galateu. Preskrbljena sva – gospod nama je rekel, da ostaneva lahko pri njemu te 3 dni. Hrano imava dobro, zapravila ne bova nič denarja te dni.

Peljala se ne bova do Dunaja, četudi imava prosto vožnjo, ker greva rajše še v Bolgarijo in Serbijo. Peljala se bova po ladiji le do Belgrada.

Mislim, da bova 15. t. m. že doma. Iz Rusije bi Vam imel veliko povedat! Prehodila sva stepe – po cel dan nikjer vode dobila le solnce pripekalo, da bi se človek kmalu stopil. V Odesi je grozna draginja. Če se če človek najesti mora dati najmanj 2 gl (sedaj naju je poklicala gospa jesti – poldan je. Tako se še doma nisem nikdar najedel kakor tu – izvrstno kosilo – komaj diham! Tako dobrih ljudi nisva na vsem potovanju dobila kakor tu) našega denarja. Po kmetih se že dobi, a neradi dajo, če le morejo zaprejo pred nosom vrata. Če pa kaj dajo, ne vzamejo nikakega plačila – je pač taka navada. Vode nisem pil dobre kar sem iz Austrije. Voda je gorka in umazana: če ne bi imela citronensäure sabo bi lahko še kako bolezen dobila – a tako je to izključeno!

Včeraj sva se kopala v Bratisch-See to je pol ure od Galara. Voda v tem jezeru je zelo gorka, ker jezero, četudi je zelo veliko (glejte na atlas) bi lahko prebredel. Šel sem več kot pol ure naravnost proti sredini jezera, a voda mi še ni segala do pasa.

Najbolj krasno je v mraku pri tem jezeru. V mraku priženejo živino pit. Priženejo več čred. Štela sva eno teh čred in naštela čez 500 krav! Živina je namreč razdeljena – voli posebej, krave, ovce, prašiči zopet posebej.

Močvirnih ptic je toliko, da kar mrgoli! Štorklje, žerjavi, čaplje, bobnarice in druge. Človeka se nič ne boje, prišel sem četi štorkelj na 30 korakov blizu, le žerjavi so bolj boječi.

Solnce je krasno kadar zahaja, čisto rdeča kroglja se počasi pomika do horizonta. Kaj takega se pri nas ne vidi. Tu je ravnina na vse štiri strani, koliko daleč oko nese. Najbolj krasno pa sem videl solnce vzhajati in zahajati na Črnem morju! Tega pa ne morem popisati!!

Iz Rusije bi še ne bila prišla, a dalje nisva mogla iti, ker ljudje so naprej od tam, kjer sva bila, zelo zlobni in kdo če potovati naprej, mora vzeti vojaško stražo – to pa stane denarja.

Drugič nama je pa tudi austrijski konzul svetoval naj zapustiva Rusijo kakor hitro moreva, ker v Odesi vse štrajka. Na tisoče delavcev ne dela. Delavci v pristanišču vsi štrajkajo. Vlada je dala mornarje, da spravljajo delo v luki. Tramvaj štrajka, policija štrajka in bati se je, da se tudi vojaštvo vzdigne. V špinfabriki štrajka 20.000 delavcev! Videla sva, da je najbolje, da jo odpihava, ker sicer naju še čez mejo ne bi pustili. Sedaj se torej že pomikava domu.

Ne vem, če bom imel priliko še kako pismo pisati – tu sem komod kakor doma, v sobici sedim in pišem, nikdo me ne moti. Ne vem, če dobim še tako priliko!

Če mi takoj kaj pišete, dobim pismo, ampak takoj! Pišite mi v Semlin ob Savi. Če mi takoj ne odpišete, ne bom dobil pisma, ker bom iz Semlina že odšel!

Pozdrave in poljube pošilja vsem

iz tujine

Vaš Josip

1.8.03 ob 12 ½ popol






Pošiljatelj: Josip Kremenšek

Prejemnik: Josip Kremenšek st.

Poslano iz: Praga

Poslano v: Laze pri Logatcu

Vir:

Datum:1903-10-08

Ključne besede: Osebna razmerja Izobraževanje Praga

ID: 192




Predragi oče!



Danes sem prišel šele v tir. Včeraj sem bil skoro ves dan na tehniki, da sem opravil vse tiste ceremonije. Vpisal sem se prvi dan in bilo je že zadnji čas.

Stanovanje kakor sem že pisal, sva dobila. Hodila sva po celem mestu, da sva dobila eno stanovanje, da je čisto in da ni živali. Stanovanja so precej draga, kar jih čistih. Ker sva uprašala je bila soba 30 do 35 gl. Midva sva dobila zelo čedno sobo za 24 gl. Na tehniki sem tudi že plačal, kar je bilo treba.

Tu vam pristavim račun:

stanovanje ......................... 22.0 fl

vožnja s kofrom v Ljubljano 2.15 fl



\" .........................do Dunaja 8.50\"

\\\" ...........................do Prage 4.60\"

Na Dunaju ...........................3.25\"

Šolnina ...............................25.00\"

v laboratorij........................25.00\"

upisnina ..............................4.00\"

Eingangsgeld .......................7.00\"

91.50 fl

To je račun čez večje svote, kar je pa malega in kar sem zajedel, kakor n. pr. papir, črnilo in druge šolske potrebe so tudi nanesle, tako da sem sedaj popolnoma brez denarja. Kupiti bom mogel tudi predavanja, a to že pišem, koliko bo stalo.

Iskala sva že s Turkom kako gostilno, kjer bi mesečno plačevala hrano, a povsod je bilo predrago, mogoče dobiva danes kaj.

V Pragi se že precej spoznam, ker sva s Turkom že vse mesto obletala.

Danes zjutraj sva se začela že učiti, a na tehniki bodo predavanja šele 20. t. M.

Novosti druge ne vem!

Kako se imate kaj doma, jaz sem zdrav!

Pozdravlja vse domače

Posebno Vas

Vaš udani

Josip

Moj naslov:

J. K. Hopfenstockova ulice No 3 III Stock desno

Sicer pa najbolje, če mi pišete na tehniko: deutsche Technik in Prag.

Nedatirano, poštni žig 8. 10. 1903









Pošiljatelj: Josip Kremenšek

Prejemnik: Julija Kremenšek

Poslano iz: Praga

Poslano v: Laze pri Logatcu

Vir:

Datum:1903-10-23

Ključne besede: Osebna razmerja Izobraževanje Praga

ID: 194




Draga Julija!



Že dva dni se pripravljam, da ti odpišem, a šele danes sem se pripravil. Ko sem prejel tvoje pismo sem se čudil raznemu v pismu! Pišeš mi, kaj da je rekel glavar; mislim, da toliko bi pač lahko vedel, da tehnika ni univerza. Na univerzo se ne more upisati brez mature in mu tudi ne bi nič koristilo če bi se tudi. Na tehniki je drugače, namreč sedaj! Zakaj so pa naredili na srednjih šolah to, da se sredi leta lahko maturo dela? Samo zato, da kdor pade, nič ne izgubi s tem. Na univerzi izvanrednim slušateljem niso všteti semestri kakor je to na tehniki. Jaz sem ravnotako upisan kot drugi in imam svojo legitimacijo kakor drugi visokošolci, torej imam iste pravice kot drugi.

Če pa glavar ni toliko učen, da bi to vedel, pa naj si kupi en visokošolski (tehniški) program in naj se iz njega uči. Saj nisem sam, saj so drugi tudi na tehniki, ki jim je ravno tako izpodletelo kakor meni.

Profesor o tem tudi ne ve, ker on ve paragrafe univerze a ne tehnike; po čemu vas begajo, jaz bi bil gotovo raje doma, če bi vedel, da mi ne koristijo nič te študije brez mature.

Omenjaš mi, da je vse tako drago kot na Dunaju!

Da tu ti dam vsaj nekoliko prav, četudi je na Dunaju le vendar bolj drago. Sam nisem vedel kako je in Turek mi ni tako povedal kakor je. Sedaj vidim ko izkusim. Mislil sem si, če Turek s temu malimi podporami izhaja, ne more biti taka draginja,

Toda temu je drugače! On ima namreč tu na Češkem 3 tete in ko sva nekoč govorila se je izdal, da je eni 300 K dolžan – za drugi dve ne vem če jima je kaj, torej potem že izhaja, a vklub temu je bil že večkrat lačen! To je seveda tajnost, molči o tem, da se ne zve, ker mene veže beseda, da ne povem nikomur.

Ko bi ne prišla o pravem času v Prago, bi še stanovanja ne bila dobila, vsaj tako blizu šole ne, imam namreč samo 10 minut do šole, če grem hitro. Potem sva hodila z drugimi fanti ki so iskali stanovanja, a nikjer nisva videla take sobe, še za drag denar ne. Letos, kakor govorijo, se je težko dobilo kako stanovanje pred drugimi leti. Vsak nama zavida, da sva tako dobro zadela!

Hrane pa na stanovanju ni za vzeti, ker le ni rodbina posebno dobra, se dobi jedi, ki se jih sploh ne more jesti. Pri dobrih rodbinah pa stane hrana mesečno, a brez zajutrka 20-25 fl, torej je veliko bolje iti v »jedilno« in se vzame kar se hoče in kolikor se hoče, če pa človek ni ravno lačen, se gre za večerjo lahko spat in s tem prihrani. Vendar je tokaj le bolj ceno kot na Dunaju! Na Dunaju bi si ne upal izhajati brez 50 fl. a tukaj mislim, da bom lahko izhajal mesečno s 35 fl. Prosim torej, če mi pošljete denat vsajega prvega v mesecu, da lahko plačam stanovanje. Nabere se tudi malenkosti, kako n. pr. zvezki in drugo orodje za šolo, sedaj sem moral še brisalke kupiti, milo, potem čaj, ker do opoldne brez zajuterka težko strpim.

Hruške sem že pojedel in jabolka, pač pa imam še češplje in salamo in če se opoldne dobro najem, si vzamem zvečer pest češpelj in večerja je gotova. Jedi pa ti vražji »Pemci« ne znajo kuhati, še sedaj se nisem privadil nekaterim jedem.

Da sem pa toliko denarja dal v šoli, to bi pa profesor lahko vedel, ker kemija je draga študija. Imam vsak teden 11 ur kemije in kuham in pečem, da je joj! Seveda, »piskrov« tudi kaj pobijem – kolikor jih hočem, samo navlašč ne in za to ropotijo morem začetkom semestra plačati, medtem ko inženerji in drugi tega nimajo. Razun kemije imam še matematiko, fiziko, mineralogijo in »Enzyklopädie des Hochbaues« pri tem se učimo zidati (kakor inženerji). Vseh ur imam 32 na teden. Pri kemiji nas je 30 in pa pri mineralogiji, a pri drugih predmetih nad 200 slušateljev, – premisli v eni sobi več kot 200 »žrebcev«, to je ropot, da je groza, kadar gremo ven.

Vprašaš me, če sem zdrav, bi že bil, ko bi me vedno zob ne bolel, pa trganje imam prav za prav.

Vreme je tu zelo čemerno, vsak dan gre skoro dež, zadne dni je pa postalo precej mrzlo. Češčina mi tudi že nekoliko leze v glavo, tako da bom ko pridem domov »uš dobre

muvil pa česki« (fonetično).

Drugega ti ne vem pisati! Piši mi kaj, kako se imate kaj doma, če ste že skuhali šnops in vse drugo. Jaz moje steklenice še nisem načel. 6 zalcen sem pa tudi jaz zaman iskal po kofru, kar sline se mi cedé po njem.



Bodite vsi v duhu srčno pozdravljeni

in te poljublja

Tvoj

Josip



Praga, 23/10 03 ob 9ih zvečer









Pošiljatelj: Josip Kremenšek

Prejemnik: Josip Kremenšek st.

Poslano iz: Praga

Poslano v: Laze pri Logatcu

Vir:

Datum:1903-11-16

Ključne besede: Osebna razmerja Izobraževanje Praga

ID: 196




Predragi oče!



Že zadnič sem pisal, da ko bi vedel, da mi bodete kaj pošiljali, bi bil prosil, da mi pošljete tudi francozki besednjak. Božične počitnice trajajo od 22. dec. do 8. jan., torej ne vem, ali bi se izplačalo, da pridem domov, ali ne.

Vožnja velja 12.60 fl. Pišite mi prosim, kaj naj naredim. Če ne grem domov, pošljite mi prosim, nekatere knjige, in sicer: Naturgeschichte (Geologijo, kjer je kamenje), obe kemiji za višjo realko (Organische in Anorganische) in mali francozki besednjak (rudeče vezan). Mislil sem namreč, da ne bom več teh knjig rabil, a za domačo vajo so dobre. Mogoče delam iz naravoslovja in kemije že pred prvim semestrom kolokvij, zato se morem že sedaj poprijeti. Pri maturi ne bom Schrautzerja, to sem zvedel iz Ljubljane – vesel sem, da ga ne bom imel. – Učenja imam v izobilje. V kemičnem laboratoriju sem najmanj po 3-4 ure na dan, potem kar imam predavanja, a zvečer se učim matematiko, kemijo in naravoslovje. Ob nedeljah imam pa ruščino in češčino. Še mesta si nisem ogledal, poznam le tiste ulice po katerih hodim v šolo in k obedu. Bil sem tudi enkrat v muzeju in enkrat v gledališču, kjer se mi pa ni dopadlo, že zato ne, ler nisem nič razumil. –

Prosim Vas tudi, če mi pošljete 10 fl. Zadnič sem prosil, da mi pošljete 35, a poslali ste mi jih samo 30. Ker imam sedaj čevlje raztrgane in si morem kupiti tudi »Mikroskopieraparat«, ki ga rabim pri naravoslovju (je kakor kak dalnogled in služi v to, da majhne kristalčke ali sploh kamenje skoz opazuje), zato Vas prosim, če mi pošljete!

Novic ne vem, ker nikamor ne grem.

Kako se imate doma? Ali ste vsi zdravi?

Ali je padlo že kaj snega? Tukaj je vedno deževno vreme, a snega ni še nič.

Prosim torej, da mi pošljete, za kar sem Vas prosil, ali mi v kratkem odgovorite.

Knjige so v vizitni sobi! –

Pozdrav vsem domačim,

posebno Vam,

pošilja Vaš hvaležni sin

Josip

Prosim, kadar mi pišete, sporočite mi tudi, kako je z Mico, ali je boljša ali slabša. Sporočite mi tudi kaj drugih novic iz Laz!

J.

Praga, 16. 11. 1903






Pošiljatelj: Josip Kremenšek

Prejemnik: Julija Kremenšek

Poslano iz: Praga

Poslano v: Laze pri Logatcu

Vir:

Datum:1903-11-26

Ključne besede: Osebna razmerja Izobraževanje Praga

ID: 197




Ljuba Julija!



Obljuva dela dolg, pravi pregovor!

Čas imam ravno, in odgovarjal ti bom najprej na tvoje pisemce.

Zaradi božičev sem se namreč odločil, da ostanem v Pragi, ker pridem tako o pustu domov. Mogoče grem celo z enim Čehom v Kolin – seveda mene ne bo to nič stalo, in ostanem par dni tam. Drugače je tudi bolje, ker če grem domov, se potem zopet težko poprimem učenja, zato me pa veseli, da mi niste še knjig pošiljali, ker prosim, če bi mi tudi nekaj fižola poslali. Naredim večkrat kranjsko večerko. Najprej smo použili mojo moko, seveda to je bilo že kedaj, potem je dobil en drug ajdovo moko, in zopet se nas je zbrala cela rajda okrog sklede in pošla je tudi ta. Ko smo pa izprevideli, da pride taka večerja vendar še predraga, ker se porabi dosti špirita, špeha in je treba še v poštev jemati, da je dosti dela z žganci, če se jih hoče dobro skuhati, smo se zmenili, da bo eden – to naj bi bil jaz – preskrbel fižola (tu se ga ne dobi) drugi olja, tretji jesiha in popra, četrti pa kar je treba še zraven, kakor n. pr. Kruha ali kaj sličnega.

Prosim torej, če mi pošljete fižola, več če ga je, bolje bo. –

Pišeš mi, da naj bi pisal Dovšaku – ali je še njegov naslov: Sv. Križ, Grignano pri Trstu? Če je to napačen naslov, mi pošlji pravega!

Torej je bilo le grozdje ono sadje – skoro bi ne verjel. Dobro pa je dobro!

Pri vas praviš, je lepo vreme! No tu v Pragi imaš pa vsako uro drugo vreme. V eni uri je popolnoma jasno in kmalu nato že dežuje. Vsak dan je najmanj dvakrat dež. Grozno dolgočasno vreme!

Ali se mogoče začenjajo zopet oni zlati časi kako so bili nekdaj!? Prirejate zopet predstave in skrivate gosko! Skoro sem bil že pozabil na to navado, ker preteklo je že nekaj let, kar smo o Sv. Martinu gosko skrivali.

Ivanki in Mici se zahvalim za razglednico, četudi pošlem o priliku v zahvalo vsaki eno razglednico iz Prage ali od kje drugje.

Sedaj pridejo pa moje novice!

Dela imam zelo veliko in dan morem pazno razdeliti, da mi ne zmanjka časa. Prvič je šola, potem je matura, potem učenje za tehniko. To bi bilo glavno, a potem pride še Češčina, ki jo podučuje nek filozof tretjega letnika, potem laščina, ki jo tudi sedaj obiskujem in ki jo uči eden ki je tudi že 3. leto v Pragi. K temu bo prišla sedaj še skoro gotovo tudi Ruščina. Ker veš, da ne morem biti brez petja, smo se zbrali štirje in imamo kvartet. Šink, ki študira prvo leto jus poje I. ten., Šonc, ki je obenem pevovodja, ker je že 3. leto na konservatoriju ima II. ten., jaz I. bas in Brnot, ki podučuje češčino in je filozof III. letnika poje II. bas. Ko bi nas slišala, to je petje! Seveda imamo pa tudi skušnje. Lahko si misliš, da nimam veliko časa. Pojutrišnjem, t.j. v soboto gremo mi štirje celo v Sobieslav, (išči južno od Prage), kjer bomo nastopili kot slovenski kvartet. To je daleč, ker poštni vlak vozi iz Prage do tja 4 ure. Misliti si moreš, da dobro pojemo, ker bo »Slovansko društv v Pragi« toliko dalo za to da gremo. Vožnja, jed in prenočišče bo prosto in še vsak dobi 2 fl. Pa še kako so nas prosili, predno smo se odločili. Sploh ne nastopimo nikjer zastonj! Ker pade ravno na soboto in nedeljo, ko imamo prosto, smo obljubili , da gremo.

Kako se bom tam imel, ti že pišem!

Drugih novic ne vem. V šoli bi bil najraje vedno, tako me veseli tisto kukanje. No, zadnič sem tudi eno »našpilal«. Naredil sem en tak gas, ki se imenuje »Knallgas« in ki grozno poči, če se da v steklenico in zažge. Vsi v laboratoriju so mislili, da se je eden vstrelil, tako je počilo. Pritekli so vsi k meni, učenci, profesor, laboranti in asistent in so popraševali, kaj da je. No, zgodilo se mi ni nič, to je dobro!

Asistent, to je tisti, ki takorekoč profesorja nadomestuje je en zelo prijazen človek. Zadnič pride k meni in me upraša: ali niste vi iz Planine, jaz sem mu rekel kar: ja! On pa pravi: ali prav iz Planine ali mogoče iz kake vasi tam okrog, kakor na primer Laze, Rakek, Unec i.t.d. Jaz sem ga kar zijal, od kje da vé on te vasi. Potem sva dalje govorila o naših krajih. Spozna se po Planinski dolini precej dobro. Bil je na vojaških vajah tam, in ker se mu je okolica dopadla, prišel je potem še na počitnice tja.

Moreš si misliti, da se mi je čudno zdelo, da dobim tu v Pragi človeka, popolnoma tujega nemca, ki se spozna po Planini. To znanje mi gotovo ne bo škodilo, temveč koristilo, ker asistent ima tudi nekaj besede. Sploh meni vse rad pokaže in vsako uro klepetava kaj o Planini. Kar drugi ne smejo narediti, naredim jaz lahko, ne da bi mi kaj rekel.

To so vse novice, ki ti jih imam pisati!

Ker je ura že 11, – končam!

Piši mi o priliki še kaj novic, saj vem, da jih je pri vas vedno dosti.



Pozdrav vsem domačim,

posebno tebi

pošilja

Josip

26. 11. 03

ob 11ih zvečer



Ker je še nekaj prostora, ti bom še povedal, ker sem ravno tvoje pismo prijel v roko in videl kako napišeš naslov. Da ne bo kdo mislil da ne znaš češčine, moreš napisati Hopfenštokova ulice = Hopfenštokova ulica v slovenskem. Seveda se to za Slovenca čudno sliši. Torej sedaj ko sem te češko navadil (ko sam ne znam), grem lahko spat, ne li?

Lahko noč vsem skupaj! —









Pošiljatelj: Josip Kremenšek

Prejemnik: Julija Kremenšek

Poslano iz: Praga

Poslano v: Laze pri Logatcu

Vir: Osebni arhiv

Datum:1903-12-31

Ključne besede: Osebna razmerja Izobraževanje Praga

ID: 199




Draga!



Mraz je v Pragi, imamo namreč 15˚ pod ničlo, vendar ni me še tako zeblo, kakor danes, ko sem bral tvoje pismo. Torej res želite, da se popolnoma odtujim! Kakor hočete – pripravljen sem tudi na to!

Ali res nimam doma nikakega zaupanja več – ali naj prihajam pri vsaki reči z dokazi na dan, kakor tujm nepoznan človek, ki mi ni ničesar vrjeti?! Nerad sicer pošiljam legitimacijo, ker je pravzaprav ne smem tudi, a vidim, da nimam doma – med svojimi – nikakega zaupanja in edino če vam pošljem legitimacijo mi bodete mogoče verjeli. Čudno bi se mi zdelo, če bi mi celo oče in mati ne zaupala v taki stvari, ki se mene tiče – v zadevi moje bodočnosti. –

Prosim, pošlji mi takoj legitimacijo nazaj, saj vidiš, kaj je napisano na zadni strani.

Rotim te pa, da ne poveš nikomur, da sem ti poslal legitimacijo, ker nekateri bi se zgražali da imam take domače, da sem prisiljen s takimi dokazi na dan priti, drugim pa zopet privoščim, da brusijo jezike, in veselim se, da jim bom lahko čez čas v zobe pljuval! –

V slučaju pa, da nisi celo z legitimacijo zadovoljna, piši mi in pošljem ti druge dokumente! Če pa hočeš še več, potem mi ni treba poslati drugi mesec več denarja – pošiljati mi tudi ni treba legitimacije in od doma se poslovim v tem pismu. Povpraševati ni treba po meni! Dobroje, da se mi treba uklanjati gospodu stričku – imam še za dve leti veljaven pas! – –

Žal mi ne bode – naredite kar hočete! –

Upam, da vam v teku let poplačam, kar ste izdali za me – očetu in materi ne morem poplačati – pač pa lahko poplačam hiši, ko taki! –

Vprašaš me, kako se imam, in praviš, da sklepaš, da se imam dobro, ker ti nič ne pišem. Prav imaš, imam se kakor tiček v raju, kar si poželim, to imam! Denar sejem po ulicah, le to me jezi, da je tako mraz – vsak dan me zebe ko sedim v nezakurjeni sobi in precej kašlja in prehlajenja sem si že nakopal, no, če se pa človeku drugače izvrstno godi, prestane se tudi mraz! –

Oprosti mi, ko ti pišem kar naenkrat z drugo tinto – doma me je zeblo in šel sem k prijatelju in tu ti pri kurjeni peči nadaljujem.

Veseli me, da mi pišeš toliko novice, i jaz bi ti ji rad pisal, a kaj hočem, ali naj ti popišem božične praznike? Dolgočasil bi te, ko bi ti to pisal – mislil sem, da se bom še precej dobro imel, a motil sem se; na vse zadnje sem pa še prehlajen, tako da se mi nič ne ljubi.

Če se ti zdi vredno, piši mi še kaj medenih in sladkih besedic, saj tebi letijo novice vkup, da jih lahko z rokami grabiš, opomnim te samo na to, da zveš tudi laži, katere lahko z rokami primes. Naj bot emu že kakor hoče, faktum je, da mi ti lahko več novic pišeš kakor jaz tebi. Vzemi za dobro, kar ti pišem, in naredi kart e prosim – saj drugega menda vsa stvar nič ne briga, kakor domače, torej čemu bi se dokazovalo drugim, kar ni treba. Upam, da vstrežeš moji želji,

Pozdrav vsem domačim

in tebi

pošilja

Josip



Praga, 31.12 03






Pošiljatelj: Josip Kremenšek

Prejemnik: Josip Kremenšek st.

Poslano iz: Praga

Poslano v: Laze pri Logatcu

Vir: Osebni arhiv

Datum:1904-02-19

Ključne besede: Osebna razmerja Izobraževanje Praga

ID: 200




Dragi stariši!



Šele danes se mi zdi, da sem zopet v starem tiru. Vožnja me je zelo utrudila. V šoli nisem nič zamudil. En dan bi bil zamudil, a ravno ta dan ni bilo predavanj. Maturitetnega izpričevala se sedaj nisem dobil, ne vem, kdaj mi ga direktor pošlje – gotovo še ni prišel Nemeček z Dunaja.

Skušnje iz mineralogije bodo od 12. – 19. marca, od 30. Učencev ne bo nobeden delal skušnje, jaz bom poskusil, če bo mogoče pred Vel. nočjo narediti. Mineralogijo sicer znam in me tudi zanima, vendar je silno veliko tvarine in ne vem, če bom mogel v enem mesecu vse predelati.

Čisto pozabil sem, da bi bil vzel seboj one knjige, za katere sem vam že pisal, namreč: mineralogijo in organische in anorganische Chemie. Iz teh se sicer ne morem učiti, vendar mi služijo v nekak pregled. Prosim, če mi te knjige o priliki pošljete. Kupiti si morem na vsak način, če se hočem pripraviti na skušnjo, tudi večjo knjigo iz mineralogije in Chemije, ki staneti obedvej okoli 10 fl.

Črno obleko (zurka = slovanska noša) sem si že kupil. Stane 28. fl. Kupil sem si tudi telovadno obleko, klobuk in več drobnarij, ki jih rabim doma ali v šoli. Denarja mi je ostalo le še par kronic, in te bo kmalu zajedel. Suša je torej blizu!

Vreme imamo prijetno. Nimamo več takega mraza, in danes je celo prav lepo sonce sijalo. Če bom delal skušnjo, pridem že za sv. Jožefa domov, če ne, pa nekaj dni pozneje.

Novosti ne vem. Danes so pražki realci demonstrirali pred šolo. Danes se je namreč en realec zaradi profesorjev zastrupil, in ta je že peti tekom 20ih dni. Ne vem, ali se hočejo vsi postrupiti!



Pozdrav vsem! Vaš

Josip

Praga 19/2 04









Pošiljatelj: Josip Kremenšek

Prejemnik: Josip Kremenšek st.

Poslano iz: Praga

Poslano v: Laze pri Logatcu

Vir:

Datum:1904-03-05

Ključne besede: Osebna razmerja Izobraževanje

ID: 202




Dragi stariši!



Danes sem prejel denar, hvala Vam! Težko sem ga pričakoval, ker kakor sem Vam pisal, bil sem že zadnje dni preteklega meseca brez denarja. Čudim se, da mi niste poslali tudi za vožnjo, ko sem Vam vendar pisal, da pridem že od 18. – 22. t.m. domov! Ali niste dobili razglednice?! – Prosim torej, če mi tudi za vožnjo pošlete; tega sicer ne vem natanko kedaj se nehajo predavanja, a vsekakor sredi tega meseca.

Danes sem dobil šele maturitetno izpričevalo. Mogel sem pisariti na realko in vendar sem ga dobil šele danes. Ko bi ga danes ne bil dobil, moral bi brzojaviti na realko, ker v ponedeljek je zadni dan za upisovanje na tehniki in zgubil bi ne bil samo drugega semestr ampak tudi prvi bi bil neveljaven, če ne bi dobil do takrat izpričevala.

Knjigo, da bi delal izkušnjo iz mineralogije, si seveda nisem mogel kupiti in odložiti sem mogel za po Veliki noči. Ker se mi tedaj tega ni treba toliko učiti, upisal sem se na univerzi k turščini katero sedaj prav pridno študiram.

Sploh sem se poprijel sedaj jezikov, kakor češčine in laščine.

Po Veliki noči se bom mogoče preselil na drugo stanovanje, kjer je gospodinja Francozinja (bivša učiteljica na Francozkem). Tu bom imel priliko izpopolnjevati francozki jezik, a ne sam, da bi se učil s tem, da bom mogel govoriti francozki ž njo – še celo vsak dan mi bo dajala uro iz francoščine, pri kateri me bo učila slovnico. Lepa prilika je, zakaj bi je ne uporabil. –

Prosim še enkrat, da mi pošljete denar za vožnjo!



Pozdrav vsem!

Vaš

Josip

Praga 5/3 04






Pošiljatelj: Josip Kremenšek

Prejemnik: Josip Kremenšek st.

Poslano iz: Praga

Poslano v: Laze pri Logatcu

Vir:

Datum:1904-06-02

Ključne besede: Osebna razmerja Izobraževanje Praga

ID: 203




Dragi oče!



Danes sem prejel denar, hvala zanj! Za poslan mi fižol, se tudi še nisem zahvalil. Sedaj, ko ga že nimam več šele pišem.

Zadnji čas nisem imel popolnoma nič časa. Prej sem čepel pri knjigah, zato, da sem se nekoliko prehitel, ker zadnji teden se nisem mogel nič učiti. Z Dunaja je prišlo namreč 25 Slovencev na vseštudentsko slavnost. Prišli so pa teden pred to slavnostjo, ker so obhajali tu v Pragi tudi 35letnico obstanka društva »Slovenija«.

Društvo »Ilirija« je naredilo za celi teden program. Prvi dan izlet tja in tja, drugi dan zopet kam drugam; Ilirijani smo jih morali seveda spremljati povsod.

V nedeljo in pondeljek se je vršila vseštudentska slavnost. Bili so navzoči vsi slovanski narodi.

To je bil krasen izprevod. Na tisoče grl nam je klicalo krepki »Na zdar«!

Vsaka narodnost je bila na svojem vozu, katerega je tudi po svoje okrasila. Bili so vozovi navadne lojternice, samo okrašen. Čez so bile deske, in na teh deskah so sedeli pari, fantje in deklice v narodnih nošah.

Zraven vsakega voza in pri nekaterih še spredaj in zadaj so bili jahači.

Od Slovencev nobeden ne zna jahati, če pa zna, zna pa le slabo in si ne upa brzdati konja med kričečo množico.

Kar je prišlo Slovencev iz Dunaja, je bil edini Lenarčič, da zna jahati, ker je služil vojake – konjenike.

Da pa ne bi bil samo en Slovenec na konju, sem se mogel tudi jaz žrtvovati in jahat. Sicer sem rad jahal a to je bilo, ko je bilo treba dati za oba dni za konja in narodno nošo 7 fl. Sicer smo imeli jed in pijačo zastonj. Denar sem si moral seveda izposoditi, ker je bilo koncem meseca.

Sedaj bom moral prijeti zopet knjige v roko, da naredim do konec meseca skušnjo.

Prosim Vas torej, če mi pošljete do 15. ali 20. t. m. 25 fl.

Kedaj da pridem domov, še ne vem.

Vsekakor pridem nekako v sredi julija.

Vreme je pri nas zelo lepo.

Kako kaže kaj sadje, ali bo kaj dosti črešenj? Mislim da jih bom še kaj dobil, ko pridem domov.

Kakor berem iz časopisov, je na Kranjskem ugodno vreme!

Drugih novosti ne vem, zato končam

in ostanem Vaš

hvaležni

Josip



Praga, 2. 6. 04






Pošiljatelj: Josip Kremenšek

Prejemnik: Julija Kremenšek

Poslano iz: Praga

Poslano v: Laze pri Logatcu

Vir:

Datum:1904-09-11

Ključne besede: Osebna razmerja Izobraževanje

ID: 204




Preljuba Julija!



Danes sem prejel Tvoje pismo, hvala Ti!

Uprašaš me, zakaj ne pišem nič in zakaj nisem pisal za denar. Jaz bi bil že pisal, a mislil sem, da mi bodete že poslali in da potem kaj več ne pišem. Reci torej očetu, da jih prosim, če mi pošljejo 40 fl za mesec, ker letos sem si vzek tudi zajutrk. Za te dni sem si denar izposodil, zato prosim če mi kmalu pošljete. Ker mi je moj »frak« že zelo oguljen, kar je pa glavno, prelahal za tukajšnji mraz, sem si dal delati obleko, ki bo stala 20 fl, prosi očeta, če mi tudi te pošljejo. Tudi krageljcev in srajc mi manjka, a te bom že pri kosilih in večerjah prihranil, ker če bi prosil očeta, da bi mi še za to 6 fl poslali, bi se jim gotovo preveč zdelo, ker že itak mnogo porabim.

Pišeš mi tudi, da mi v kratkem pošljete ostale stvari. Prosim, da kaj ne pozabiš. Pošlji: čevlje, 2 rjuhi, plavalne hlačice, ker jih pri telovadbi rabim.

Potem, ko mi pišeš, da večinoma za pečjo sedite, bom postal spet nadležen in prosil, da mi pošljete tudi nekoliko fižola.

Sedaj sem bil en teden bolan, prehladil sem se bil tako, da sem mogel ostati tri dni v postelji. Danes sem že skoraj čisto dober, le nahoden sem še nekoliko. Tukaj pri nas imamo namreč že precej mraz, posebno danes žvižga burja, da take še nisem slišal, je hujše kakor pa na Krasu. To je dobro, da imamo dobro gospodinjo, taka je kakor Polonca, samo da je zelo inteligentna in se pri njej lahko marsikaj naučimo. Če nas le vidi, da imamo nekoliko časa, nas že upraša, če se hočemo učiti francozko. Vsak dan imamo najmanj eno francozščine. Pa tudi zelo dobra ženska je. Kolikokrat nam skuha zvečer čaja za vse, pa še konjaka nam da zraven.

Učenja je v obilici in če Ti povem, da obiskujem tudi telovadbo, petje in turščino, mi lahko veruješ, da ne razpolagam s časom.

V soboto gremo nekam v predmestje Prage pet. Sploh ko bi imeli čas hoditi okrog, bi lahko vsak večer kje peli, ker vabil za pevski zbor pride vsaki teden najmanj en par v društvo.

Seveda moramo odklanjati, ker nimamo časa. Predavanj imam 44 ur na teden, ko bi ne imel nič drugega, kakor sam šoli sedeti, bi že bilo.

Pišeš mi, če pridem o Božiču domov ali ne. O tem Ti sedaj še ne morem pisati, bom že še videl in Ti o tem še pišem.

Prihodnjič mi še kaj novic piši, pa ne od kranjskih klobas, da se mi ne bodo preveč sline cedile po njih.

Posim še enkrat, če mi pošljete to karsem poprosil!

Pozdrav in poljub vsem domačim

posebno Tebi

pošilja Tvoj

Josip



Praga 9/11 04






Pošiljatelj: Josip Kremenšek

Prejemnik: Josip Kremenšek st.

Poslano iz: Praga

Poslano v: Laze pri Logatcu

Vir:

Datum:1904-11-17

Ključne besede: Osebna razmerja Izobraževanje Praga

ID: 205




Predragi oče!



Danes sem prejel denar, za katerega se Vam zahvaljujem. Težko sem ga že čakal, ker danes je že 1. ni samo, da nisem mogel plačati stanovanja, ampak še sposoditi sem si moral. Obleko sem tudi že dobil, zelo mi ugaja in vsak se čudi, da sem jo dobil za tako nizko ceno. Jako fin loden je, mislim, da bo trdna.

Čudim se, da mi niste poslali čevljev, ali ste pozabili? Ravno mudi se mi ne, ker ti jih imam sedaj, so še precej trdni, vendar mi jih o priliki pošljite.

Drugo ste mi vse poslali – hvala!

Kako se imate doma, ali ste vsi zdravi? Jaz sem sedaj popolnoma zdrav!

Gotovo berete kaj v časopisih, kakšno sovraštvo je sedaj v Gradcu med Slovenci in Nemci. Mnogo Slovencev bo Gradec zapustilo in priromalo v zlato Prago med slovanske brate. Med temi je tudi Bojec. Ravno danes mi je pisal, da pride in me prosil naj mu pišem kako je tukaj življenje in kakšne razmere so na tehniki.

Dela imam veliko, ker sedaj imam vsak dan 8 ur predavanj, seveda štejem tudi privatne ure. Sedaj se učim spet rusko, ker vojska še ne neha in bo treba iti mogoče Rusom pomagati! - Danes smo imeli na tehniki zelo zanimivo predavanje. Učili smo se spoznati človeško kri, če je tudi že par let stara in samo majhen madež na obleki. To se rabi pri preiskovalni sodniji. Vreme imamo še precej lepo, siver je že precej mrzlo, vendar je bolje kakor da bi bilo mokro. Ali je pri Vas že kaj snežilo, gotovo je!

Posebnih novosti nimam pisati; zahvalim se še enkrat za poslano!

Pozdrav vsem domačim, posebno



Vam pošilja

Vaš hvaležni

Josip



Praga 17. 11. 04






Pošiljatelj: Josip Kremenšek

Prejemnik: Josip Kremenšek st.

Poslano iz: Praga

Poslano v: Laze pri Logatcu

Vir:

Datum:1904-11-02

Ključne besede: Osebna razmerja Izobraževanje

ID: 206




Predragi oče!



Ker je mesec že potekel in z njim tudi denar, Vas prosim, če mi pošljete 40 fl, za katere se Vam že naprej zahvaljujem.

O Božiču ne pridem domov, ker prvič bi doma rajši okrog hodil, kakor da bi se učil, drugič mi pa tudi ta vožnja že preseda. Tukaj imamo zelo megleno vreme. Človeku se niti ne ljubi iti na ulico, posebno ker je tako blato. Nekaj časa je bilo mraz, sedaj je pa zopet južno.

Domov tudi zato ne pridem, ker bom o počitnicah tudi lahko v laboratorij hodil, ler brez laboriranja je učenje preveč pusto.

Počitnice se začno že z 10. dec.

Kako se imate kaj doma, ali ste vsi zdravi?

Jaz se počutim precej dobro.

Kaj pa tožba? Ali bo že kaj kmalu končano? Prosim pišite mi kaj o tem, ker me zanima – bolj kakor rusko-japonska vojska.

Sedaj se me polastuje že nekako domotožje, ko gre danes eden drug dan zopet drugi proti domu in nam ki ostane tu sline dela s tem, da nam začne od kranjskih klobas in o drugih kranjskih delikatesah govoriti, s katerimi se bo doma gostil.

Danes sem gledal en dvoboj med dvema Nemcema, katerih eden je Jud. Bila sta se 31/2h in sta trikrat sablje menjala, vsakokrat težje sablje. Konec seveda je bil razmesarjenje drug drugega. Toliko časa se nista z lepa še dva bila.

Drugih novosti ne vem.

Pozdrav vsem domačim, posebno

Vam pošilja

Vaš hvaležni

Josip



Praga, 2. 11. 04









Pošiljatelj: Josip Kremenšek

Prejemnik: Josip Kremenšek st.

Poslano iz: Praga

Poslano v: Laze pri Logatcu

Vir:

Datum:1905-03-17

Ključne besede: Osebna razmerja Izobraževanje

ID: 208




Preljubi oče!



Narava se oživlja, drevje že brsti – bljiža se pomlad. Par dni pred začetkom pomladi pa praznujete Vi svoj god.

Velepomembni dan je to za Vas, kakor je za vsacega godovni dan. Ta dan sicer ni nič drugačen kakor drugi dnevi leta, vendar kar časa stoji rimsko-katoliška cerkev, je navada, da vsak svoj god, kolikor je pač mogoče, praznuje. Tudi pri nas je ta navada in vem, da bodete Vi, kakor tudi vsi domači, ta dan praznovali. Zelo rad bi bil tudi jaz v Vaši sredi, da bi praznoval Vaš in obenem tudi svoj god.

Ker pa je to nemogoče, pošiljam va iz tujine najsrčnejše čestitke k Vašemu godu. Želim Vam karkoli si sami poželite; zdravje in veselo življenje brez umornih viharjev, ki podkopujejo ono pri človeku, kar črv pri rastlini.

Ko pa prijadra Vaš čolni življenja, čez morje življenja, buti ob pečino in se razbije, naj vzplava Vaš duh, kakor je vzfrfotal ta metulj, ki vam ga pošiljam, v oni nedosegljivi kraj, v one sfere, kojih obseg in kraj naš razum ne more razumeti, temveč jih umi samo imenovati – nebesa.

Ko bodete sedeli pri mizi in Vam bodo drugi napivali, spomnite se tudi mene in mislite si, da praznujem jaz svoj god v mislih. V mislih bom namreč tudi jaz v Vaši sredi in napival bom Vam – napival seveda v mislih, ker v resnici bom sedel pred litrom – vode. –

Še enkrat vam kličem, Bog Vas živi še na mnoga leta!

Vaš hvaležni

Josip

Praga, 17. 3. 05






Pošiljatelj: Josip Kremenšek

Prejemnik: Julija Kremenšek

Poslano iz: Praga

Poslano v: Laze pri Logatcu

Vir:

Datum:1905-03-10

Ključne besede: Osebna razmerja Izobraževanje

ID: 209




Predraga Julija!



Mislim, da me smatraš že kot mrtvega, ker nisem že toliko časa nič pisal. Že davno sem mislil odgovoriti na Tvoje ljubo mi pisemce, toda skoro ne vem vzrokov, zakaj Ti nisem- Najbolj me je seveda razveselilo poročilo, da je tožba končana, to mi mendar ni treba posebno poudarjati! Vendar enkrat konec! Ali je pa tudi res, kar je brzojavil Dr Majaron? Dolgo že nisem pisal, a tudi danes bi mi zadostovala razglednica, da bi pisal to, kar naj bi se prebralo pred »celo našo hišo«. S tem hočem reči, da bi Ti večkrat kaj več pisal, ko bi pisal samo Tebi, ko bi bila samo Ti!

Toda to je pri nas, – pri Tebi nemogoče! Že kar vidim, koliko jih stoji poleg Tebe in Ti bereš to pismo kakor birič pred cerkvijo svoje akte. Vsi se čudijo in Ti gledaš kar debelo in bereš dalje. Konec pisma se bo sklepalo, kaj me je navedlo do takega pisanja. Vse mogoče se bo navodlo! Zdi se mi, da čujem glasove: pijan je bil, ker drugače bi ne pisal toliko, navada njegova ni, v pijanosti pa človek vse naredi – drugi glas bi se tudi rad oglasil, jezik mu miglja, misli si svoje in – molči! Tretji pravi, denarja potrebuje, pa tako piše, saj tako drugače ne piše, kakor kadar piše po denar! Te in še več drugih glasov čujem, ki vsak svojo modro besedo reče.

Vsak pove kaj drugega, le v sklepu so edini vsi! Sklep tega zborovanja se glasi: Julka, piši mu, da boš samo Ti brala to kar Ti piše, bomo vsaj videli, kaj Ti bo vse povedal, saj ne bo vedel, da vsi vemo! – –

Kaj naj torej naredim; ali naj Ti pišem samo kakšno vreme imamo in pa moje zdravje?! Čakal bom odgovora in pričakoval, da z dokazi ovržeš sklep, ki sem ga navedel zgoraj. Čudiš se mi, zakaj vse to! Rečem Ti, da jaz sploh ne mislim pisati večjega pisma na celo korporacijo ali na celo rodbino, kakor o vremenu ali o kakem dogodku, ki so ga časopisi že priobčili. Če pišem pa samo eni osebi, razpravljam pa lahko razne stvari in vedno imam dovolj gradiva, tako da mi ni treba čakati en mesec, da preštudiram vreme in slednjič porečem ali je lepo ali grdo! – Čudiš se, misliš, preudarjaš, zakaj sem se ravno na Te obrnil, kaj ne?! Povem ti vzroke! O Tebi, Ivanki in Mici sem že davno sestavil karakteristiko, ki Ti jo tu brez vseh komedij navedem; Ti so: pridna, skromna, naivno-dolgočasna, stojiš potrpežljivo pod uplivom drugih, versko in posvetno fanatična. Ivanka: egoistično-praktična hinavka, uplivna, zdražbo napravljajoča, ošabna.

Mici: Versko fanatična, brez pogleda v svet, nevedna, stoji rada pod uplivom drugih, sužensko skromna! –

Vem, da se me bo preklelo zaradi tega, a jaz povem, kar mislim in rečem to, kar lahko podprem z dokazi!

Mislim, da se sedaj ne čudiš več, da sem se obrnil na Te, ker po zgoraj navedenih karakteristikah sem moral Tebe kot najboljšo smatrati, četudi bi bil lahko zapisal k tvoji karakteristiki: včasih preveč molči, včasih preveč klepeta!

Rad bi videl, kak vtis bo naredilo to pismo na Te. Izprevidel bom takoj iz Tvojega odgovora! Saj vem, da boš vzrojila, par solz potočila in ne boš si vedela pomagati, zato boš uprašala za svet druge – stopila boš pod upliv drugih! Tudi jaz Ti svetujem, sama premisli in sama odgovori! Mogoče bo moje drugo pismo bolj milo. Da bi bila pa prisiljena, vsaj moralično, da daš brati pisma, ki so naslovljena na Te, tudi drugim ni res, ker proti temu se vsaj lahko, če drugače je, sodnijsko brani.

Naj bo za danes o teh, kakor jih boš Ti zvala, neumnih pridigah dovolj! –

Ali naj Ti še omenim, zakaj nisem napisal tudi karakteristike očeta in matere? Skratka rečeno, o stariših ne morem in ne smem kaj takega pisati, pač pa smem samo narediti tako karakteristiko in obdržati jo zase! Gotovo mi boš pisala, zakaj nisem o sebi tudi kaj enakega storil. Zopet kratek odgovor: o meni si vstvari karakteristiko sama in vrzi mi jo v obraz, kakor sem jo vrgel jaz drugim!

V pismu me uprašaš, kako se imam. Zdrav sem kakor riba, to mislim, da zadostuje o zdravju! Zadnj mesec sem živel kakor pravcati samotar; študiral sem. Sad teh študij mi ni bil sicer povsem povoljen, toda naredil sem pač vsaj nekaj. Tu naredim zopet kratko opombo! Veliko jih je, ki jih moje študije nič ne brigajo, veliko jih je tudi, ki jih brigajo, a vsi se zanimajo; zato pa naj ne vedo, ne prvi ne drugi, kako se učim, kdaj bom končal, sploh nič! Prišel bo čas, ko se bom še vsem v obraz smejal, prvim zlobno, drugim veselo!

Podam Ti tudi moj kratki dnevni program. Zjutraj ko vstanem se nekoliko učim, potem grem v šolo. Po kosilu imam uradne ure za častne zadeve. Jaz sem res pravi sin očeta. Vsak si prizadeva, da bi me ugonobil. Toda ne bo se jim posrečilo, dokler Jože le količkaj giblje. Čast so mi hoteli že lansko leto vzeti, a se jim ni posrečilo. Letos sem imel imeti še dva dvoboja, toda oba nasprotnika sta se me ustrašila – vzel sem jima jaz čast!

Poznajo pač mojo roko, zato se me bojijo. Kakor že rečeno, uradujem do 2h, potem grem v šolo. V mraku sabljam eno ali dve uri, tako da sem se že toliko izuril, da je treba res vsakemu premisliti predno pride pod mojo sabljo. Zvečer se spet učim, ali grem na izprehod ali na vrček piva. Zelo rad bi imel, da bi bile te zadeve že enkrat pri kraju, ker me veliko stanejo. Dovolj naj Ti bo, če rečem, da imam sedaj 3 fl v žepu in s temi moram izhajati celi mesec. Pa bom tudi, ne da bi mislila, da hočem s tem na kak fin načini »fehtati« denarja. Kakor sem preživel pustni torek sam doma, medtem ko so ga drugi obhajali, tako bom tudi moj god. Spomni se me, ko boš sedela 19. t. m. pri mizi obloženi z jedim in pijači, primi za kozarec in izprazni ga!

Zelo bi bil hvaležen, če mi pošljete nekoliko fižola, ker sem si ga zaželel. Če imate preveč opravila, se ni treba truditi.

Vreme imamo krasno, popolna pomlad je že. Drevje že brsti in solnce je že tako gorko, da sem vrgel že suknjo v kot.

Reci očetu, da se zahvalim za poslano mesečnino,

pozdravi vse domače in piši mi o priliki.

V duhu Te pozdravlja in poljublja

Tvoj

Josip

10. 3. 05






Pošiljatelj: Josip Kremenšek

Prejemnik: Josip Kremenšek st.

Poslano iz: Bušteni

Poslano v: Laze pri Logatcu

Vir: Osebni arhiv

Datum:1903-07-18

Ključne besede: Osebna razmerja Izobraževanje Potovanja

ID: 210




Preljubi stariši!



Vsak dan sem nameraval pisati pismo, a noben dan nisem imel toliko časa. Danes sem prekoračil že Rumunsko mejo. Sedaj sva v Rumuniji. Nande je šel iskat prenočišča, jaz ga pa tu na klopici lakam in pišem. Povpraševala sva že v prejšnji vasi za prenočišče, a tam nisva nič dobila.

Dragi stariši, ali naj vam popišem vse, kar sem do sedaj doživel? – preobširno bi bilo! Natančno povem ustmeno!

Ravno sedaj se je peljal mimo mene rumunski kralj v krasni eqipaži.

Veliko lepega sem že videl! Budapešta na primer je krasno mesto, to je dobro, da sva imela prijatelja, ki nama je vse razkazal. Brez tega bi se težko spoznala v mestu. Na njegovem domu nama je izvrstno postregel. Ogledala sva si premogokop. Popisal bi vam bolj natančno, a to prihranim raje za ustmeno. Šli smo tudi v Gran, ni večje mesto kot Ljubljana, a znamenito je. Najbolj krasno je bilo na kupoli cerkve, ki je v celi Austriji največja. Bil je krasen razgled na Donavo, ki izvanredno narasla in vsa polja poplavila. Iz Budimpešte sva se peljala v Kronstadt. To mesto ima lepo lego. Leži med visokimi gorami. Šla sva na goro, kjer je »Arpadendenkmal«, od tu se vidi celo mesto – krasen razgled! Utrujena sva bila od vožnje, ker vozila sva se 24 ur iz Budapešte. Pod omenjenim spomenikom sva zakurila in skuhala kosilo – razcvrla sva špeh ki sem ga prinesel od doma in kupila sva jajc, pa sva si jih ocvrla. Danes sva cel dan hodila iz Kronštadta (sic). Opoludne sva šla čez mejo. Tu so nama pregledali pase. Sedaj sva v mestu Bušteni; to je letovišče. Krasna lega! Leži ravno pod goro, ki je visoka 6592 m nad morje, druga gora tukaj zraven je pa 7754 m visoka.

To je krasno! Te pečine!

Nande je prišel ravno iz mesta. Prenočišče že imava. Pa sva preskrbljena zopet za eno noč! Ko sva šla čez gorovje v Rumunijo, sva videla velike črede bivolov.

Skrbeti Vam ni treba za me! Imam se izvrstno; še tu na Rumunskem, ko ne znam jezika, si pomagam z francoščino toliko, da se z ljudmi razumem.

Ravno sedaj mi je Nande povedal, da se imenuje ta prelaz čez katerega sva šla »Tomoš-pass«.

Še par dni bova hodila po Rumunskem, potem se peljava do ruske meje.

Domov pridem en mesec pred skušnjo. V slučaju pa, da prideva na Ruskem k kakim ljudem, bom prišel pozneje in se bom rajši učil tu nekoliko matematike.

Ali je Turek že prišel domov?

Sedak sem naredil v pisanju nekoliko odmora in sem si ogledal z daljnogledom vrhove bližnjih gora, katere obseva zahajajoče solnce.

Veliko bi Vam še lahko pisal, a prenehati morem. Sedaj greva k bližnji vodi, tam si skuhava večerjo, potem greva spat, ker pot naju je utrudila in rame naju bole od prtljage.

Oprostite pisavi! Pišem na kolenu, na klopci izven mesta.

Oprostite, če Vam ne bom tako kmalu zopet pisal, ker težko je pisati na poti, ko vedno le naprej hitiva, da bi kaj več videla!

Da ne bodete skrbeli kje sva Vam bom že razglednice pošiljal, a pismo je težje pisati. Zapišem si vse znamenitosti in te Vam ustmeno povem.

Ali je Mici prišla domov?

Jezi me, da prideva tako pozno v Odeso, ker vem, da ste mi že kaj pisali.

Solnce je zašlo! Po trebuhu kruli! Morat iti za večerjo kurit!



Mnogo najprisrčnejših pozdravov in poljubov

iz tujine

Vaš hvaležni

Josip

Bušteni 18/7 03






Pošiljatelj: Josip Kremenšek

Prejemnik: Julija Kremenšek

Poslano iz: Ljubljana

Poslano v: Laze pri Logatcu

Vir:

Datum:1903-06-11

Ključne besede: Osebna razmerja Izobraževanje

ID: 211




Draga Julija!



11. 6. 1903, 2. ura popoldne



Ravno sem prenehal z učenjem! Nekoliko se morem odpočiti, utrujen sem. Čas imam, da ti napišem par vrstic. Pisal bi ti pismo, pa še to zalepko mi je mogel dati Celestina. Sedaj pišemo maturo. Nemščino, francoščino in matematiko smo že pisali. Jutri pišemo slovensko, v soboto darstellende. Do sedaj mi je šlo dobro, nevem kako bo jutri in pojutrišnjem. Učenje se mi že kar studi. Zjutraj sedim od 7 ure do 12 1/2 v šoli in se potim in trudim, da spravim kaj vkup, a da bi vsaj imel ob desetih za eno žemljo! Šolski sluga prinese klobasice in žemlje in nosi od klopi do klopi, vsak si kupi, le pri meni položi zastonj košarico na klop. Ko bi se mogel geniti z mesta, potem bi že pri tem ali pri onem kaj dobil, a sedeti morem 5 ur kakor bi me prikoval na stol. Ne vem kako bo z ustmeno maturo. Učim se veliko, a vedno mislim, da nič ne znam. Sedaj še cigaret nimam, da bi si zvečer zaspanec priganjal. Gospodinja mi še za papir, ki ga rabim pri maturi, noče posoditi denarja; živeti morem od tuje milosti.

Odstopil ne bom od mature, če tudi ne bom znal vsega. Če bo šlo bo šlo, če ne pa ne morem pomagati.

Pisal bi Ti še, da je umorjen srbski kralj in kraljica in 3 višji časniki, pa saj vem, da bodeš prej izvedela kot dobiš to pismo!



Pozdrav in poljub

Tvoj Josip






Pošiljatelj: Josip Kremenšek

Prejemnik: Julija Kremenšek

Poslano iz: Ljubljana

Poslano v: Laze pri Logatcu

Vir: Osebni arhiv

Datum:1903-06-30

Ključne besede: Osebna razmerja Izobraževanje Običaji in praznovanja

ID: 212




Draga Julija!



Vem, da imate sedaj, ko je tako lepo vreme, obilo dela in nimate časa misliti na to, kako jaz studiram, vkljub temu vem, da vsi domači skrbite, kako bo z maturo. Tudi mene skrbi! Semestralno sem zdelal, ne bo mi treba več trgati hlač v realki, a matura, matura me pa res skrbi. Učil sem se dovelj, sedaj se mi že vse studi, ne morem se že nič več učiti in komaj čakam, da bi bil že konec.

Veliko sem sicer študiral, a če se kaj uprašam, ne znam nič – ne vem kaj bo?! Če padem pri maturi – kaj bo potem, leto je vseedno zgubljeno, četudi mi ni treba repetirati.

Že pridem zopet s prošnjo in rekla bodeš, raje misli na maturo; a tudi to mora biti. Kakor je vsako leto navada, da se dajo vsi fotografirati, to tudi letos.

Torej že zopet denar, kaj ne?

Ker pa moram imeti, če grem na višje šole legitimacijo s svojo sliko, dal sem se tudi sam fotografirati. Uzel bom 6 slik, ker bom dal najbolj znanim prijateljem, kakor oni meni, sliko. Če ne pride kdo do petka, oziroma sobote v Ljubljano, prosim te, povej očetu mojo prošnjo in pošlji mi denar.

V nedeljo, kakor ti je mogoče že znano, priredi se v Ljubljani – v Zvezdi velika veselica – kaj takega še ni bilo v Ljubljani in če naredim maturo, smem ostati v Ljubljani, kaj ne?

Razsvetljava bo velikanska, gorelo bo 2000 električnih lučij, ki bodo po drevesih v Zvezdi razobešene.

Še nekaj bi te prosil, pa si skoro ne upam, ker sem pa kolegom objubil, da bodem pisal domov, izvršim to prošnjo, četudi vem, da nimaš časa. Prijatelji – kolegi so me naprosili, ker vedo, da imamo velik vrt doma, da bi pisal, da bi mi poslali vrtnica (popkov za šopke)in osutega cvetja kakoršnih koli cvetic: mak, georgine, vrtnice, nageln ... sploh osuto cvetje cvetk. Namesto »konfeti« in »koriandoli« bode služilo to osuto cvetje, tako, da bo vsa Zvezda pokrita s takim cvetjem.

Prošnjo sem izustil, ker so me drugi naganjali – sam bi se je ne upal. Če bi pa le imela toliko časa, potem te prosim, da pošlješ v soboto osulo cvetje kar zmešano in naklučem v škatljo, seveda precéj, vrtnice za šopke pa ne smejo biti zmečkane!

To bi bilo torej vse kar ti imam za pisati.

Novosti ne vem, ker moja pot je zjutraj ob 4ih v Tivoli in ob 8ih domov. Sedaj imamo pred maturo en teden prosto. Od 8ih do 12ihdoma. Popoldan zopet v Tivoli učiti, ob 7ih domov – večerjat – spat.

To je dnevni program. Časopisov ne berem in tako ne zvem nič novega.

Pozdravlja vse domače

posebno tebe

Tvoj

Josip



Ljubljana 30/6 03









Pošiljatelj: Josip Kremenšek

Prejemnik: Julija Kremenšek

Poslano iz: Praga

Poslano v: Laze pri Logatcu

Vir: Osebni arhiv

Datum:1905-03-28

Ključne besede: Osebna razmerja Izobraževanje Običaji in praznovanja

ID: 214




Predraga Julija!



Niti pol ure ni, kar sem prejel tvoje pismo in že ti odgovarjam.

Vesel sem, da si mi pisala, a vesel nisem, ker mi nisi odpisala! –

Iz tvojega pisma izprevidim, da ti je neljubo, če ti pišem o kaki drugi stvari kakor o vremenu in novicah, ki mene nič ne brigajo.

Izprevidel sem, da imaš najraje, da Ti pišem tako pismo, da je smeš prebrati po kosilu vsem, da nikogar ne zadene puščica resnice. Dobro!

Pisal ti bodem taka pisma, toda vedi, da bodo zelo redka – kakor do sedaj in tudi obširna ne bodo! Čemu so časopisi? Ali naj ti mogoče prepisujem članke iz časopisov? –

Ali mogoče misliš, da bi bil užaljen, če bi mi bila pisala in odgovorila na moje pismo. Vem, da mi bila ugovarjala na več reči, če ne na vse. Tudi če bi me bila pošteno oštela, bi bil bolj zadovoljen, kakor tako ko vidim in vem tvoje misli, ki se glasijo: on je neumen norec, govori kar mu pride jezik, hudoben je zato ker je presiti – ker se mu predobro godi! –

Veseli me, da te je vsah v nebo upijoča krivica v oči zbodla, namreč očetov odgovor na prošnje zaradi senožeti. Ali res nimate več za sol v hiši?

Ali res vlada v naši absolutizem (vlada enega človeka)? Poglej kaj se godi v Rusiji, ko vlada absolutizem; vse druge države so se tega že otresle in zato tudi v nobeni drugi državi ni toliko gnjilobe kakor v Rusiji. Ravno tako se godi v naši hiši! Nikdo nima posvetovalne pravice. In veš kaj sledi absolutizmu? Nič drugega kakor – revolucija! In ta bo zavladala tudi v naši hiši. Čim prej bo, bolje bo, ko pabila že pred leti bi bila država – naša hiša – rešena! Jaz itak ne vem, če bom mogel dolgo prikrivat revolucijonarne idej, četudi vem, da bom izgnan iz države – hiše v prognanstvo. Ne bojim se! Če me danes ali jutri pošljejo v prognanstvo naš vladar – naš oče – ne bom veliko izgubil, pač pa dobil, namreč – sovraštvo do vseh domačih. Študiral bom vseeno, ni treba misliti, da bom moral klečeplaziti, da me zopet sprejme absolutni vladar v sredino svoje države! – Mogoče ti ni vse jasno, kar sem napisal, toda razlagal ti ne bom, ker vem da tudi ne želiš.

Oproščaš se, da mi nisi pisala za god; prav dobro si pogodila, ki si mislila, da je voščilo le pleva, prav imaš. Sicer so pa že drugi skrbeli, da so mi želeli vse najbolje in če tudi niso tako pobožni kakor podložni »naše države«, vendar Bog lahko usliši njih želje. –

Kar se pa tiče tvoje pošiljatve, sem jo žalibog prejel šele v torek po sv. Jožefu. No, pa saj so tudi za pošiljatve drugi o pravem času skrbeli, samo škoda, da nisem imel kaj ugrizniti. Res prozaičen dan je bil dan mojega godu. Gospodinja ni imela denarja, drugega pa nisem hotel prositi. Z vsoto sedmih krajcarjev sem si kupil zjutraj kruha in ostal ves dan doma ter jedel močnato jed – kruh in pil šampanca – vodo.

Pozabili so me drugi Jožefi, ki so plačavali svoje godovnice. Odklonil sem vabila, ker kaj bi se potem govorilo, ko bi Jože, čegar bogastvo slovi čez devet deželá, pil na račun drugih, sam pa nič plačal. –

Gotovo si ne moreš predstavljati, da je človeku res težko v takem slučaju, ker človek se rad ravna po drugih. Ko bi hotel, godilo bi se mi drugače, toda naj se vreča napolni, potem šele preobrne! –

Ne bilo bi mi treba stradati, boš zopet rekla. Čemu častne afere, čemu dvoboji, kaj ne?! Glej, ravno včeraj so se končale zadeve v katere je bilo zapletenih 50 akademikov. Jaz sem imel 8 kontrahaž. Štirje so se me zbali, tem se je vzela čast, 4. so pa žalitev preklicali in obžalovali. Vražje se me bojijo! Drugi se bodo seveda dvobojevali. – Postavljen sem bil 3krat pred častni sod, da bi mi vzeli čast, toda ni se jim posrečilo. In ravno te zadeve so me stale najmanj 30 fl. Kdaj bom ta denar pristradal ne vem, vem le, da bom sam poplačal in mi nikdo ne bo mogel očitati, da sem zapravljivec. Za revnih 30 fl še vedno ne prodam časti.

Sedaj bom rabil tudi za kolokvije denar.

Če pišem domov, bodeš gotovo mislila, da ga ne rabim za šolo ampak da jih bom zapravil. Ravnokar je prisopihal v sobi neki kolega, ki me prosi, da bi mu bil za sekundanta, odreči mu skoro ne morem!

Povem ti še, da sem bil na naboru, kjer me niso potrdili, najbrž zato, ker nisem vložel zopet prošnje za enoletn. prostovoljca. Jaz bi bil pa še vesel, če bi me za 3 leta vzel, ker potem bi pobegnil v Švico in bi se na Kranjsko ne smel več prikazati.

Za pošiljatev se ti tudi še nisem zahvalil, torej hvala! –

Prosim če mi pošljete kmalu za mesec, ker kosti na licih mi že preveč ven istopajo! – Mislim, da se ne bom dolgo nazaj držal, kar en mesec bo denar, ki mi ga bodete poslali, nazaj prijadral in bodite potem prepričani, da se mi bo potem bolje godilo! –––

Oprosti pisavi!

Mudi se mi zato končam, sploh ti bom od sedaj pisal le o vremenu! –

Pozdrav domačim!

Piši mi še kaj!

Nebroj pozdravov in poljubov

ti pošilja tvoj

Josip

Praga, 28. 3. 05






Pošiljatelj: Josip Kremenšek

Prejemnik: Julija Kremenšek

Poslano iz: Praga

Poslano v: Laze pri Logatcu

Vir:

Datum:1905-04-15

Ključne besede: Osebna razmerja Izobraževanje

ID: 215




Draga Julija!



Hotel sem že včeraj pisati pismo, da bi je že v nedeljo dobili, a nisem imel časa! Velika noč je tu. Domov ne morem priti, ker imam preveč učenja in vem, da bi doma nič ne študiral. Turek se je že odpeljal, a vstavil se je za par dni v Brnu.

Kako, da mi nič ne pišeš, ali pa vsaj Mici. Vsaj svojo jezo stresi v pismo, da bo vsaj nekaj! Kaj naj ti jaz pišem? Od vremena?! Pomlad imamo že tu, drevje je vse zeleno, kaj pa pri vas? Jaz sem sedaj vsak dan večji del na tehniki; izprosil sem si namreč, da smem tudi med počitnicami obiskavati laboratorij, da popravim, kar sem mogoče zamudil zaradi onih neumnih častnih afer, katerih sem se sedaj srečno otresel.

Na Dunaju me sicer poznajo kot vodjo krokarskih band. Ne vem kateri prijatelj si je dovolil ta špas, da me je izdal kot krokarja, gotovi je bil kateri onih, ki sem jih v častnih zadevah tako slavno ugonobil! Naj le govorijo! –

Sedaj bi te pa prosil, da prosiš v mojem imenu očeta, da mi pošljejo za šolnino 25 fl potem si moram kupiti 2 knjigi (kemiji) katere moram imeti v poli in pa »Lothrohr«. Ker nisem letos več tako neumen, da bi si na jedi pritrgal, če kaj ubijem ali sploh kaj rabim v šoli, sem jemal na legitimacijo v steklarni, kjer dobimo kredit. Prosim, da mi pošljete, kakor hitro mogoče 25 fl, za šolnino se ne mudi tako.

Čevlje imam tudi že raztrgane, pa si skoro ne upam, da bi še za to prosil. Tudi obleko bom potreboval letno. Jaz jo bom kar naročil, potem jo že enkrat plačal, zakaj pa bi ne delal kakor delajo drugi. –

Najbolj sem pa potreben letnih nogavic in če jih imaš kaj, prosim Te, pošlji mi jih.

Kaj pa s tožbo, ali je res končana? In kaj je s travnikom? Zakaj mi nič ne poročaš? Mici reci naj mi kaj piše!

Pozdrav vsem, posebno Tebi

pošilja

Josip



(Nedatirano, žig na kuverti: Praga, 15. 4. 1905)






Pošiljatelj: Josip Kremenšek

Prejemnik: Julija Kremenšek

Poslano iz: Praga

Poslano v: Laze pri Logatcu

Vir:

Datum:1905-03-28

Ključne besede: Osebna razmerja Izobraževanje

ID: 216




Predraga Julija!



Niti pol ure ni, kar sem prejel tvoje pismo in že ti odgovarjam.

Vesel sem, da si mi pisala, a vesel nisem, ker mi nisi odpisala! –

Iz tvojega pisma izprevidim, da ti je neljubo, če ti pišem o kaki drugi stvari kakor o vremenu in novicah, ki mene nič ne brigajo.

Izprevidel sem, da imaš najraje, da Ti pišem tako pismo, da je smeš prebrati po kosilu vsem, da nikogar ne zadene puščica resnice. Dobro!

Pisal ti bodem taka pisma, toda vedi, da bodo zelo redka – kakor do sedaj in tudi obširna ne bodo! Čemu so časopisi? Ali naj ti mogoče prepisujem članke iz časopisov? –

Ali mogoče misliš, da bi bil užaljen, če bi mi bila pisala in odgovorila na moje pismo. Vem, da mi bila ugovarjala na več reči, če ne na vse. Tudi če bi me bila pošteno oštela, bi bil bolj zadovoljen, kakor tako ko vidim in vem tvoje misli, ki se glasijo: on je neumen norec, govori kar mu pride jezik, hudoben je zato ker je presiti – ker se mu predobro godi! –

Veseli me, da te je vsah v nebo upijoča krivica v oči zbodla, namreč očetov odgovor na prošnje zaradi senožeti. Ali res nimate več za sol v hiši?

Ali res vlada v naši absolutizem (vlada enega človeka)? Poglej kaj se godi v Rusiji, ko vlada absolutizem; vse druge države so se tega že otresle in zato tudi v nobeni drugi državi ni toliko gnjilobe kakor v Rusiji. Ravno tako se godi v naši hiši! Nikdo nima posvetovalne pravice. In veš kaj sledi absolutizmu? Nič drugega kakor – revolucija! In ta bo zavladala tudi v naši hiši. Čim prej bo, bolje bo, ko pabila že pred leti bi bila država – naša hiša – rešena! Jaz itak ne vem, če bom mogel dolgo prikrivat revolucijonarne idej, četudi vem, da bom izgnan iz države – hiše v prognanstvo. Ne bojim se! Če me danes ali jutri pošljejo v prognanstvo naš vladar – naš oče – ne bom veliko izgubil, pač pa dobil, namreč – sovraštvo do vseh domačih. Študiral bom vseeno, ni treba misliti, da bom moral klečeplaziti, da me zopet sprejme absolutni vladar v sredino svoje države! – Mogoče ti ni vse jasno, kar sem napisal, toda razlagal ti ne bom, ker vem da tudi ne želiš.

Oproščaš se, da mi nisi pisala za god; prav dobro si pogodila, ki si mislila, da je voščilo le pleva, prav imaš. Sicer so pa že drugi skrbeli, da so mi želeli vse najbolje in če tudi niso tako pobožni kakor podložni »naše države«, vendar Bog lahko usliši njih želje. –

Kar se pa tiče tvoje pošiljatve, sem jo žalibog prejel šele v torek po sv. Jožefu. No, pa saj so tudi za pošiljatve drugi o pravem času skrbeli, samo škoda, da nisem imel kaj ugrizniti. Res prozaičen dan je bil dan mojega godu. Gospodinja ni imela denarja, drugega pa nisem hotel prositi. Z vsoto sedmih krajcarjev sem si kupil zjutraj kruha in ostal ves dan doma ter jedel močnato jed – kruh in pil šampanca – vodo.

Pozabili so me drugi Jožefi, ki so plačavali svoje godovnice. Odklonil sem vabila, ker kaj bi se potem govorilo, ko bi Jože, čegar bogastvo slovi čez devet deželà, pil na račun drugih, sam pa nič plačal. –

Gotovo si ne moreš predstavljati, da je človeku res težko v takem slučaju, ker človek se rad ravna po drugih. Ko bi hotel, godilo bi se mi drugače, toda naj se vreča napolni, potem šele preobrne! –

Ne bilo bi mi treba stradati, boš zopet rekla. Čemu častne afere, čemu dvoboji, kaj ne?! Glej, ravno včeraj so se končale zadeve v katere je bilo zapletenih 50 akademikov. Jaz sem imel 8 kontrahaž. Štirje so se me zbali, tem se je vzela čast, 4. so pa žalitev preklicali in obžalovali. Vražje se me bojijo! Drugi se bodo seveda dvobojevali. – Postavljen sem bil 3krat pred častni sod, da bi mi vzeli čast, toda ni se jim posrečilo. In ravno te zadeve so me stale najmanj 30 fl. Kdaj bom ta denar pristradal ne vem, vem le, da bom sam poplačal in mi nikdo ne bo mogel očitati, da sem zapravljivec. Za revnih 30 fl še vedno ne prodam časti.

Sedaj bom rabil tudi za kolokvije denar.

Če pišem domov, bodeš gotovo mislila, da ga ne rabim za šolo ampak da jih bom zapravil. Ravnokar je prisopihal v sobi neki kolega, ki me prosi, da bi mu bil za sekundanta, odreči mu skoro ne morem!

Povem ti še, da sem bil na naboru, kjer me niso potrdili, najbrž zato, ker nisem vložel zopet prošnje za enoletn. prostovoljca. Jaz bi bil pa še vesel, če bi me za 3 leta vzel, ker potem bi pobegnil v Švico in bi se na Kranjsko ne smel več prikazati.

Za pošiljatev se ti tudi še nisem zahvalil, torej hvala! –

Prosim če mi pošljete kmalu za mesec, ker kosti na licih mi že preveč ven istopajo! – Mislim, da se ne bom dolgo nazaj držal, kar en mesec bo denar, ki mi ga bodete poslali, nazaj prijadral in bodite potem prepričani, da se mi bo potem bolje godilo! –––

Oprosti pisavi!

Mudi se mi zato končam, sploh ti bom od sedaj pisal le o vremenu! –

Pozdrav domačim!

Piši mi še kaj!

Nebroj pozdravov in poljubov

ti pošilja tvoj

Josip

Praga, 28. 3. 05






Pošiljatelj: Josip Kremenšek

Prejemnik: Marija (Mici) Kremenšek

Poslano iz: Praga

Poslano v: Laze pri Logatcu

Vir: Osebni arhiv

Datum:1905-04-20

Ključne besede: Otroštvo Izobraževanje Podeželjsko življenje Živali

ID: 217




Ljuba Mici!



Pred par dnevi sem prejel tvoje pisemce, ki me je zelo razveselilo.Torej si se vendat enkrat toliko ojunačila, da si si upala napisat malo pisemce? Hvale vredno je to! Zakaj mi nisi že prej kaj pisala, saj imaš čas. – Čakaj, sedaj ti pa povem, kako nastopam jaz s svojimi dopisovalci! Pa se ne smeš ujeziti! Najprvo te moram vprašati, če si pisemce čisto sama zložila. Če si je sama zložila, si je naredila dobro, če ti je pa Julija kaj pomagala, ti svetujem, da ti pri drugem pismu ne pomaga več. Tudi se ne smeš hudovati, če ti bom pismo kritikoval, s tem se vendar samo učiš! Saj itak veliko novic ne moreš pisati iz Laz, nasprotno ti tudi jaz nimam veliko pisati; če ti enkrat napišem moj dnevni red, pa veš pribljižno vse novice. Zato bo dobro, če med seboj o čem debatirava. Seveda ne bova izbrala za predmet mogoče kako filozofijo ali kaj enakega, temveč čisto lahko stvar.

Kot dober svet ti dam še navodilo, kako imaš pisati pismo. Vsak predmet, o katerem boš razpravljala, opiši v posebnem odstavku. Ni pa treba Julije na pomoč klicatu, ali pa še celo koncept narediti in tistega v popravek dati. Ne! Ko napišeš pismo, je še enkrat pazno preberi in popravi napake, nič ne dé, če ni kaligrafično pisano! S tem pa nočem reči, da piši, ne da bi pazila kako pišeš! Kar se pisave tiče, ne smeš posnemati mene; ti imaš vel časa in pišeš lahko bolj počasi. –

Naj bo za danes dovolj pridige! –

Pisala si mi veliko novic, vendar kar me najbolj zanima, tega mi nisi pisala – namreč kaj je s tožbo. Julija mi je sicer pisala o telegramu, ki ga je poslal Dr Majaron, vendar ne vem s tem nič gotovega. Piši mi v prihodnjem pismu o tem.

V torek so šli oče v Borovnico. Ali se jim res tako mudi prodati ono senožet? No, pa kaj bi govoril, sicer mi zopet porečejo: »dokler bo ta-le gibal - - -«!

Novega hlapca ste tudi dobili? Koliko pa jih je sedaj poslov? Samo Reza in Vincenc?

Kakor mi pišeš, bi bilo res dobro, da bi šla k Nani v – prodajalnico. Saj kupčuješ razun s semeni in jajci še celo z živimi – kokošmi! Najbolje bi bilo, da bi si vzela patent! –

Vprašaš ne, kako se jaz počutim. Zdrav sem. Sedaj imamo že 12 dni počitnice. Ko bi ne imel toliko učenja, bi bil priše domov, tako sem pa rajši tu, ker vem, da bi se doma nič ne učil.

Najbolj se bojim nedelje in ponedeljka. Večina Slovencev je šlo domov, tisti pa, ki so ostali v Pragi, so povabljeni v rodbine. Jaz bom praznoval Vel. noč brez šunke, potic in žolce!

Niti vedel ne bom, kdaj bo minula Vel. noč, samo na praznik, kakor že rečeno, bo malo dolgčas. Nič ne dé to! –

Kakšno je pa vreme pri vas? Ali ni bila zadnjič enkrat toča? Ali drevje že cveté?

Piši mi kmalu in veliko! –

Želim še enkrat tebi in vsem domačim vesele praznike!

V duhu te pozdravlja in poljublja

Tvoj

Josip

20/4 05 ob 11 ½ zvečer






Pošiljatelj: Josip Kremenšek

Prejemnik: Julija Kremenšek

Poslano iz: Praga

Poslano v: Laze pri Logatcu

Vir: Osebni arhiv

Datum:1905-05-02

Ključne besede: Osebna razmerja Izobraževanje Praga

ID: 218




Predraga!



Danes sem prejel denar – hvala. Oprosti, da Ti nisem toliko časa odpisal. Odkar si mi poslala nogavice, za kar se tudi še-le danes zahvalim, sem Ti mislil vsak dan pisati, pa je vedno kaj vmes prišlo.

Pišeš mi, da sti z Mici razdelile darilo 200 fl, da bi vsak svoj del dobil. S tem se pa jaz ne morem strinjati in če vaju ne razžalim, odklonim to darilo, ker oče so že vedeli, zakaj so vama to dali – to je vajino in četudi mlajši, dam Ti svet, da obdržiti z Mici ta denar in da ga bolje spravita kakor si spravila onega, ki si ga da dobila za kravco. Saj ni, da bi morali imeti vsi delež na tem denarju. Saj jaz sem itak dobil še več od denarja za travnik in jaz mislim torej, da boš priznala, da ne morem biti toliko nepravičen, da bi sprejel Tvoje darilo. –

Skoro ne vem, kaj naj Ti še napišem. Vzel sem majhen papir, pa še tega ne morem izpolniti. Vidve z Mici delata vsak dan pot v Planino in kaj imati povedati, nič! Ravno tako je z menoj – pot na tehniko in domov, razlika je le, da vidim jaz med potjo mnogo ljudi in vedve ne.

Predvčerajšnjim nismo imeli predavanj, ker je bila Schillerjeva slavnosti. Naredili smo majhen izlet po Vltavi. Za 10 kr. se pelje 3/4h s parnikom. Tja smo se peljali, nazaj smo šli pa peš.

Kakor mi pišeš, ste že vrt popolnoma obdelali. Toliko trt nasadili1 Ali naj naročim eno prešo?

Ali sadje kaj zelo cvete? Ali bo kaj črešenj? – Kako kaj kaže?

Saj jedel jih ne bom, skoro gotovo ne, ker ne vem, če bom prišel do tistega časa domov.

Še nekaj, drugo leto bom šel skoro gotovo študirat v Pariz.

Saj je čisto eno in isto, samo bolje je če se naredi visoka šola v večjem mestu. Sploh pa o tem še premislim.

Konečno pošiljam pozdrave vsem domačim!

Pozdravlja in v duhu poljublja Te

Josip

2. 5. 05 ob 10h zvečer






Pošiljatelj: Josip Kremenšek

Prejemnik: Julija Kremenšek

Poslano iz: Praga

Poslano v: Laze pri Logatcu

Vir:

Datum:1905-06-23

Ključne besede: Osebna razmerja Izobraževanje

ID: 219




Draga!



Ne misli, da sem se hotel maščevati, ker ti nisem toliko časa pisal. Imel sem prvič obilo dela, zadnjih 14 dni sem bil pa bolan. Jedel sem staro meso in dobil sem vrhu tega, da mi je ostalo meso v želodcu še želodčni krč. Tako me je pa včasih zavijalo, da sem mislil, da poginem. V šolo nisem hodil in tudi doma nisem mogel nič delati. Tudi sedaj mi ni še čisto dobro, vendar upam, da se v kratkem čisto pozdravim. Ravno danes sem bil na kliniki in in rekli so mi, da bom kmalu čisto zdrav. Kaj doma ste vsi zdravi?

Kartico iz popotovanja sem tudi dobil – hvala!

Kako se vam je kaj godilo, koliko časa ste popotovale? Mislim, da ste sedaj že doma in niste celi mesec odločile na popotovanje.

Škoda, da ste ravno sedaj šle in ne ko pridem jaz domov. Gotovo bi bil prosil, da tudi mene s seboj vzamete. Temperaturo ste imele sedaj seveda ugodnejšo.

V pismu me vprašaš, kdaj da pridem domov. Tega ti pravgotovo še ne morem povedati, vsekako pa pridem skoro gotovo šele v drugi polovici julija.

Zato prosim, da mi pošljejo oče razun meseca tudi za vožnjo 12 fl in pa za čevlje, ki sem jih kupil za 6 fl. Imel sem že slabein težko ž njimi prebil do doma. Šolnino bom moral seveda tudi z začetkom julija plačati.

Da bi ti pisal novice ne morem, ker jih ne vem. Ti mi, kar se novic tiče vedno lahko več pišeš, ko bi ti pa jaz pisal koliko ljudi tu in ta dan v Pragi umrje, bi te gotovo ne zanimalo.

Edino, kar bi imel povedati je, da smo naredili tehniki ekskurzijo po Vltavi gor do Labe (Elbe), kjer smo proučevali kanalizacijo Vltave. Imeli smo seveda cesarsko ladijo in vozili smo se ves dan. Natančneje bom pravil ustmeno.

Z novicami sem torej pri kraju, zato v duhu pozdravim vse

domače in te poljublja

Tvoj

Josip

23/6 05






Pošiljatelj: Josip Kremenšek

Prejemnik: Julija Kremenšek

Poslano iz: Praga

Poslano v: Laze pri Logatcu

Vir: Osebni arhiv

Datum:1905-10-18

Ključne besede: Osebna razmerja Izobraževanje Praga

ID: 220




Draga Julija!



Komaj danes sem prišel toliko v red, da Ti pišem pismo. Popisati Ti hočem vse odkar sem šel z doma.

Ko sem prišel v Ljubljano, sem pustil kovčeg na kolodvoru. Šel sem v mesto. Da dobim predsednika »Save«, ki mi pove da bi bilo najbolje, da imamo takoj tisto popoludne odborno sejo. On gre nato k enimu in jaz k drugemu odborniku. Ob 4h se zberemo v Nar. Domu, že med sejo se spomnim, da ni ravno pustiti mošta med obleko, vendar sem bil prepričan, da se ni še nič zgodilo. Po seji grem na kolodvor, vzamem iz garderobe kovčeg – a že je na vseh krajih iz njega curljalo. Odprem in vzamem steklenico ven, potem pa nesem kovčeg v mesto, kjer sem dal vse preprati. Da bi vsaj ne bil [nečitljivo] mošta! Lahko si misliš kaka je opisana salonska suknja. Tudi nekaj perila se je popolnoma pokvarilo. Vožnjo v Prago tudi nisem imel preveč prijetno, vendar sem se srečno pripeljal v Prago.

V Pragi sem imel danes toliko opravila, da nisem imel časa pisati pisma. Prvič so na tehniki čisto drige obrede postavili. Samo z upisovanjem sem zgubil 3 dopoludne, ker sem mogel vsak dan čakati predno sem prišel na vrsto. Na novo so tudi upeljali, da mora vsak svojo najnovejšo fotografijo pri upisnini oddati. Moral sem se torej fotografirati. Ob priliki ti pošljem en žabji pildek.

Letos je prišlo veliko prvoletnikou v Prago. Imelo smo same sestanke in seje, ker tepemo se za nove člane kakor za hruške katera stranka jih bo več dobila.

Kar mi je pa največ časa vzelo je, da sem mogel stanovanje iskati. Na starem nisem hotel več ostati, že radi tega ne ker so prišli tja na stanovanje ljudje, s katerimi se ne gledam lepo. Poiskala sva si po dolgem iskanju s Turkom svojo sobo. Naslov je: Praha II, Štepánska ulice čis. 18a III. p. u př. Koldový.

Mislim, da bova s tem stanovanjem zadovolna.

Danes je torej prvi dan, da sem v redu, da imam kovčeg na pravem stanovanju. Na veliko stroškov seveda nisem bil pripravljen, zato sem si moral sposoditi že denarja. Koncem meseca bom pisal in prosil očeta, da mi isto pošljejo. Naprimer fotografije, preseljevanje, vizitke in pa od oblek bom tudi moral plačati, da se mi jih kolikor mogoče osnaži.

Danes populudne, če ne pride kaj vmes, bom šel izbrati pipo, katero pošljem potem domov. Demonstracije o katerih sem pisal so se čisto mirno vršile, četudi je bilo nad 100.000 demonstrantov.

Posebnih novic ne vem, zato za danes končam.

Pozdrave vsem domačim posebno

Tebi pošilja

Josip



Nedatirano, poštni žig 18. 10. 1905






Pošiljatelj: Josip Kremenšek

Prejemnik: Marija (Mici) Kremenšek

Poslano iz: Praga

Poslano v: Laze pri Logatcu

Vir: Osebni arhiv

Datum:1906-04-09

Ključne besede: Gledališče Izobraževanje Rastlinski svet

ID: 221




Draga Mici!



Kakor vidiš, se ravnam popolnoma po tvojem vzgledu. Ti si se pripravljala, kakor mi piše Julija, celih 8 dni, da mi pišeš. Tudi jaz nič manj ne pripravljam. Danes pride to, drugi dan zopet drugo, tako da si nisem vzel do danes toliko časa, da ti odpišem.

Najprvo ti odgovorim nekoliko na Tvoje pisemce. –

Pišeš mi, da so se na domačem Triglavu vendar nekatere planinke oprijele – zelo me veseli, le škoda, da se ni tudi rododendron. Da ste vrt že popolnoma obdelale, to sem si že mislil, ker v mestnih parkih je tudi že vse v cvetju in tudi vrtnice imajo že izkopane in obrezane. Pomladanski žefran je že skoro ocvetel in v najlepšem cvetju so sedaj hiacinti.

Pišeš mi o igru, ki so jo igrali pretekli mesec v Planini. Rečem ti, da naj ti nikar ne bo žal, da nisi šla gledat, ker take igre so za popolnoma priproste ljudi, ki gledajo samo na to, kako je ta ali ona igralka našminkana in v kaki obleki da je, ne gledajo pa na pomen in na globoko misel, ki naj bi se v ti ali oni igri zrcalila.

Od tebe, ki si šolana se to zahteva; dvomim pa, da bi bila mogla posneti ti v igri, ki se igra v Planini kako globoko misel – ker je pač ni!

Take igre so samo zato, da pokažejo dekleta svoja nova oblačila – kaj drugega je, če ima taka igra političen značaj, kakoršno smo gledali v Dobu, v kraju, kjer imajo klerikalnega župana, ki je zoper vse prepotrebne naredbe kakor n.pr. požarna bramba i. t. d., v ti igri se ga je pokazalo kot nazadnjaškega in se mu na indirekten način to predbacivalo.

Drugače pa se mi zdé take igre kakor menežarija brez zveri in drugih živali.

Če hočeš videti res svetovno zanimivo reč, naprosi očeta, da smeš iti v cirkus „Buffalo-Bill“, ki pride letos v Ljubljano. To je največji svetovni cirkus in se še ne more primerjati z Barnum-Bayley. Tam boš videla vse narode celega sveta!

Jaz sem bil pred par dnevi v Varieté gledališču. Sedaj imajo poleg drugih zanimivosti programa tudi rokoborbe. Najmnočnejši dobi darilo 3000 K. Zbranih je nad 30 svetovnih atletov iz celega sveta; iz Amerike, Afrike, Evrope i. t. d. To je nekaj zanimivega gledati ljudi, ki se mečejo in ki imajo moč za pet korenjakov. Eden ima roko čez muskulaturo 53 cm in kakor roke tako ima razvit tudi drugi život.

Ko ti odgovarjam po vrst, sem šele sedaj, ko sem prečital tvoje pismo do konca, videl, da si bila ti drugič pri igri v Planini, no nič ne dé, kar sem prej napisal še vedno velja.

Sredi majnika pripredimo Ilirijani veselico oziroma koncert v proslavo velezaslužnega pesnika in pisatelja Josipa Stritarja. Zbrali smo velik mešan zbor in se že vadimo v petju. Nad 25. pražkih gospic nam bo pomagalo v zboru. Ravno sedaj imam iti okrog nekaterih gospic in jih oficijelno vabiti, da sodelujejo pri tej slavnosti. Šole sedaj nimam že od četrtka, a ravno to, da hodim vabiti mi vzame mnogo časa. Pretekli teden semm imel v tehničnem klubu dvoje predavanj, za katere sem se moral tudi precej pripravljati. Ker sem savan, moram posebno dosti delati, ker še tako nas nasprotniki napadajo. Ravno predno sem začel tole pisati, sem pisal na uredništvo lista (radikalnega) in zahteval nek popravek, ker me v tem listu radikalci kot savana nesramno napadajo. Sploh imamo sedaj težko stališče; iz društva so izstopili vsi radikalci in na ta način bi društvo začelo pešati, če ne bi ostali društveniki napeli vseh duševnih in gmotnih sil, da društvo ne propade.

23. t. m. grem v kvartetu v ... (glej zemljevid Češke) in ti že kako kartico pošljem, če bom imel še kak krajcar, sicer to dvomim, ker imam danes 9/4 še samo 3 fl za ta mesec.

Ta mesec sem imel namreč zelo veliko stroškov radi petja, šel sem v gledališče potem sem plačal vsem društvom in nekaj nas je ki vzdržujemo revnega dijaka in damo vsak mesec par goldinarjev vsak da se lahko preživi – to je sicer nelepo govoriti, a povem zato, ker bi drugače mislila, kam devam denar.

Pozdrav vsem domačim! Spominjajte se me pri prašičji krači in poticah o veliki noči. Želim vam vesele praznike!

Pozdrav in poljub ti pošilja

Tvoj Josip

9/4 06






Pošiljatelj: Josip Kremenšek

Prejemnik: Marija (Mici) Kremenšek

Poslano iz: Praga

Poslano v: Laze pri Logatcu

Vir: Osebni arhiv

Datum:1908-02-16

Ključne besede: Osebna razmerja Izobraževanje Praga

ID: 222




Ljuba Mici!



Ravno sem prejel Tvoje pismo in že Ti odgovarjam!

Sem v društvu, ki je blizu kemičnega inštituta – to lahko spoznaš po peresu in črnilu!

Zahvaljuješ se v imenu mame za pošiljatev, ni treba, ker če kdo kaj da ne pričakuje zahvale če res odkritosrčno da. Pisala bi mi raje če so Ivi copatki po volji in če ima tudi mama veselje. Ema mi je rekla, da črnih copat ni mogla dobiti in blago črno za prati se sicer dobi, toda barva ni stanovitnain postane rujava.

Kaj pa torba – vem, da je bila vsa zmečkana, ne?

Prosim Te, shrani formo in jo bom jaz o Veliki noči če pridem domov seboj vzel.

Jaz se mogoče že ta teden preselim v Radešovice in če mi pišeš je še vedno bolje če mi pišeš na šolo, ker prej dobim.

Rad ti verujem, kako Vam mora biti doma dolgčas. Jaz nimam časa na nič misliti, ker tičim zjutraj od 8h pa zvečer do 6h v šoli – samo na kosilo tečem. Potem bom moral pa ob 51/2 vstajati in se bom pripeljal zjutraj ob 71/2 v Prago. Vožnja me bo stala 30 kr sem in tja, to bilo 9 fl na mesec, če bi se vsak dan vozil, pa so še prazniki in nedeljev. Stanovanje v Pragi me pa stane najmanj 12 fl, kje je pa po zimi kurjava, luč, perilo, večerja in zajutrek!

Mraz imamo tudi v Pragi velik – pa saj bo kmalu pomlad!

Spodnje hlače so tudi že v delu in tudi flike mi ostanejo, ker mi jih bo naredila Ema. Dal sem ji za vzor ene letne, ki so mi ravno prav.

Da si vzele deklo je prav, ler za katerega bi se pa samé mučile! –

Kadar bo kaj denarja pri hiši, prosim pošljite mi ga. Prvega bi rabil 50 fl, za naprej bom pa rabil malo, ko si enkrat naredim financo. Pa ni ravno treba, da mi pošljete prvega, kadar lahko pošljete in če ta mesec ne, pa čez par mescev, samo napisati mi moraš, da mi s prvim ne pošljete, oziroma da mi pošljete samo 20 ali 40 kron.

Piši mi o priliki tudi kdaj je god in rojstni dan Jankota.

Ptiče imam že našopane, pa ni par. Oba sta samca, samo da je prvi zelo star, kakoršnjih se malo dobi in drugi, ki sem ga zastrupil mladi samec. Samica je skoro še enkrat tako veliko in jo je zelo težko ujeti. Če ti se Ti posrečilo kak exemplar ujeti, prosim Te pošlji mi ga na Češko kar na poštno povzetje.

Posebnih novic tudi jaz nimam zato končam, kar me jezi pero in črnilo in pa tudi v šolo moram še iti.

Pozdravi mamo in Julijo!

Pa še kaj mi piši, saj Ti bom jaz tudi kmalu.

Pozdrav in poljub

Tvoj

Josip

16. 2. 08 ob 2h pop


















Pošiljatelj: Julija Kremenšek

Prejemnik: Marija (Mici) Kremenšek

Poslano iz: Laze pri Logatcu

Poslano v: Trnovo pri Ilirski Bistrici

Vir:

Datum:1897-03-01

Ključne besede: Živali Kmetijstvo

ID: 227




Srčnoljubljena Mici!



Prejela sem, dragica moja, z največjim veseljem listek od Tebe, združen z Ivankinim.



Ne morem Ti zato dovolj veselja izkazati, da si se vendar enkrat pripravila tudi meni kaj lepega napisati. Iz Tvojega listeka sem razvidela, da si zdrava, vesela in zadovoljna, kar me močno veseli. Pozdrav dragimu Pepčku bodem še danes kar pismeno vročila. Dolgujem mu odgovor in mu mislim danes dolg poravnati in obenem izročiti Tvoj pozdrav. Ne vem, kaj vse naj bi Ti lepega in veselega napisala, da bi potem tudi za naprej mi bila ljuba in pridna dopisateljica. Družinica golobčkov ni tako velika kot v jeseni. Samo dva sta še. Vendar pa mislim, da se Ti družinica kmalu pomnoži, ker prav pridno znašata oba za gnezdo. Malih pišk tudi nimamo še nič. Pač pa imam vedno veselje iti pogledati družinico malih prašičkov. Kar devet jih je. Da bi jih le videla, kako so čvrsti in veseli. Sneg nam je tudi že popolnoma izginil in kmalu bode treba pričeti vrtnariti. Zelo se že veselim. Sprejmi srčno hvalo od stare mame za Tvoj ljubi pozdrav. Kadar bodeš imela kaj prostega časa, piši, kako si preživela pustne dni.



Včeraj pripeljal se je Leopold s kolesom iz Ljubljane. Zelo je bil utrujen od slabega pota, vendar smo se prav dobro imeli. Danes zjutraj pa se je vrnil nazaj.



Sprejmi končno gorke poljube in pozdrave od vsih, posebno Te pa poljublja vsa Tvoja sestra,

Julija



Laze, 1. 3. 1897






Pošiljatelj: Julija Kremenšek

Prejemnik: Marija (Mici) Kremenšek

Poslano iz: Laze pri Logatcu

Poslano v: Trnovo pri Ilirski Bistrici

Vir:

Datum:1898-05-04

Ključne besede: Živali Kmetijstvo

ID: 228




Preljuba Mici!



Ker vem, da si radovedna, kako sem potovala proti domu, napišem danes par vrstic, zravno pa tudi naznanim, da sem odposlala dne 3. maja čeveljčke, katere vem, da imaš že sedaj v rokah. Ob tej priliki odposlali smo tudi v. č. g. prednici nekoliko jajc, da poravnamo prijaznost, katero so izkazali meni, ko so me prijateljsko pogostili, in zato, ko so Ti tako hitro uslišali nadležno prošnjo za jajca pritlikovcev.



Vozila sem se prav dobro, veliko smo se imele za pogovoriti z gdč. Josepino, kar si lahko misliš, da je, ako se snidejo prijateljice skupaj, in posebno še, ako se dolgo ne vidijo. Nasproti prišli so mi mama in mala dekelca Marjanca. Doma sem dobila vse v najlepšem redu in pri najboljšem zdravju. Kar drugi dan podsadila sem Ti kokjlo in pridjala tudi ona dva majhna jajčka.



Tako upam, da ko boš prišla na počitnice, imela bodeš zopet eno novo vrsto živalic. Piške, katere so se zvalile ta čas, ko si bila doma, so še vse in zelo hitro rasto.



Ko se nekoliko odpočijem od popotovanja iz Reke, odpotim se k ljubemu bratcu v Ljubljano. Ako kaj potrebuješ, piši, da Ti prinesem.



Pri nas je sedaj prav lepo vreme in drevje v najlepšem cvetju in popolnoma je človek očaran, ako pride iz zidovja mestnega v tako krasoto narave.



Kako Ti? Upam, da si zdrava.



Kadar imaš čas, piši, zelo me bo veselilo, pri tem se pa tudi vadiš v pisavi in v zlaganju pisem, kar Tvoji ljubi starši zelo želijo. Povrhu tega koristilo bo pa tudi Tebi, ker pregovor še vedno velja, da ono je zaklad, katerega »molj in rja ne sneta«!



Končno prosim, izroči moj in mojih ljubih staršev poklon in prijatelski pozdrav na vse v. č. g. sestre! Posebno pa izroči moj rokopoljub na v. č. g. prednico! Pričakujoč o priliki odgovora pozdravljamo in poljubljamo Te vsi, posebno pa vsa



Tvoja Julija

Laze, dne 4. 5. 1898






Pošiljatelj: Julija Kremenšek

Prejemnik: Marija (Mici) Kremenšek

Poslano iz: Laze pri Logatcu

Poslano v: Trnovo pri Ilirski Bistrici

Vir:

Datum:1897-10-05

Ključne besede: Živali Kmetijstvo

ID: 229




Moja predraga Mičica!



Komaj pričakovala sem, moja Mici, kojega najmanjšega poročila od Tebe. Čudno, zelo čudno se mi je zdelo, kako to, da ko si že skoro mesec dni zdoma, da nam ne poveš, kako se imaš. In ko si me pa vendar po dolgem z majhnim listkom razveselila, evo Ti danes odgovor. Med časom, kar si zdoma, sem močno hrepenela izvedeti kaj od Tebe, zato mi je draga Ivanka, takoj ko je prišla iz Trnovega, naznanila, kako se imaš, in mi tudi povedala, kako to, da nam nič ne pišeš. Rekla mi je, da se imaš preveliko učiti in tako, da si do sedaj odlašala.



Vprašanju Tvojem takoj odgovarjam. God Ivanke in g. Ivana je 31. 1., novosti posebnih od tu nimam poročati. Vreme imeli smo do zadnjih par dni lepo, sedaj je pa jelo dežiti.



Ko prideš na počitnice, imela bodeš že drugega »belčka«, seveda, ako kaj čez njega ne pride, zelo je že krotak, čisto bel je, eden je od tistih, kakor so se zvalili takrat, ko si šla z doma. Pepi mi je že dvakrat pisal, odkar je zdoma. Kadar kaj bolj delo ponaredimo, prišli bodo Te mama obiskati. Le prosi jim za zdravja ljubega Boga! Pred kratkem obiskala nas je Mati g. Dovšeka, prinesla nam je lepega grozdja in mošta. Ali kaj pridno gosli igraš? Jaz sem sedaj že bolj prosta, da lahko zvečer kaj poskusim.



Prosim, izroči v. č. g. sestram naš poklon, posebno pa na v. č .g. prednico! Veselilo nas bo, ako nam kaj večkrat pišeš.



Zdravi smo vsi, kar upam tudi od Tebe. Končno sprejmi srčne pozdrave in poljube od vsih Tvojih dragih, v duhu bodi pa tudi posebej poljubljena od Tvoje



Julije

Laze, 5. 10. 1897






Pošiljatelj: Julija Kremenšek

Prejemnik: Marija (Mici) Kremenšek

Poslano iz: Laze pri Logatcu

Poslano v: Trnovo pri Ilirski Bistrici

Vir:

Datum:1898-02-06

Ključne besede: Živali Kmetijstvo

ID: 230




Moja preljuba Mici!



Kako dolgo je že, odkar sem prejela Tvoj ljubi listek, vem, da že težko pričakuješ odgovora, zato evo danes ga. Kako zelo me je razveselil Tvoj listek, ne morem Ti povedati, ko sem videla, kako lepo napreduješ v nemščini, s tem vidim, da si prišla do tega, da kar človek zna, tega »molj in rja ne sneta.« Novic od tukaj nimam posebnih šaljati. Vreme imelo smo do zadnjih par dni prav spomladansko, včeraj in predvčerajšnem pa je snežilo in sedaj imamo več kot ⅐ m debelo snega. Kako sem se veselila, ko sem šla ven na hribček in si lahko šopek iz prvih pomladanskih cvetlic nabrala, a sedaj je sneg vsa ta lepa pota mi zaprečil. Veselila sem se tudi, da grem kmalu vrtnariti, a sedaj vidim, da bodem morala še čakati gotovo več ko mesec dni. Tako vidiš, da je res tako, kot pravi pregovor: »Človek obrača, Bog obrne.« V kratkem grem sedaj v Ljubljano, obiščem dragiga bratca in izročim Tvoj pozdrav! Zdravi smo vsi, kar upam tudi od Tebe. Ali kaj pridno igraš na gosli? Včeraj prišel je g. stric Janko, komisar iz Velikovca, obiskal nas je in ostane še par dni tu pri nas. Prišel je, ker je oče, stric Franc, nevarno mu obolel. Ali Ti kaj Ivanka piše? Za mamin god bi bila prišla obadva v Laze, da ni obolel njun asistent. Sedaj ne vem, kdaj nas obiščeta. Kdaj Te jaz obiščem, ne vem, ker ne vem, kako bo vreme obetalo. Čredica Tvojih ptičkov je vedno enako velika, ali sedaj že prav pošteno žvrgolevajo; s tega vidim, četudi nam je naravo pokrila bela odeja, vendar smemo pričakovati zaželene vigredi.



Ker se mama ne utegnejo Ti zahvaliti za čestitko, storim jaz v imenu njenem. Sprejmi torej srčno zahvalo za njo. Bodi v duhu poljubljena od vsih, posebno od Tvoje



Julije

Laze, 6. 2. 1898






Pošiljatelj: Julija Kremenšek

Prejemnik: Marija (Mici) Kremenšek

Poslano iz: Laze pri Logatcu

Poslano v: Trnovo pri Ilirski Bistrici

Vir:

Datum:1897-05-07

Ključne besede: Živali Kmetijstvo Izobraževanje

ID: 231




Moja ljuba Mici!



Kako dolgo že molčim na Tvoje ljubko zadnje pismice. Ne misli pa, da sem popolnoma pozabila na Te, medtem ko tako dolgo ne dobiš glasu od nas.



Prišel je lepi majnik in vse se veseli, tako tudi jaz in prav veliko lepega bi Ti imela za napisati, da bi mi le čas dopuščal. Vendar pa danes, vkljub velikem opravilu, namenila sem se, da Ti napišem par vrstic. Kaj torej naj Ti vse napišem, da Te bo veselilo čitati moje majhno pismice?



Znabiti, ako Ti napišem kaj od golobčkov? Ravno danes zlegla sta se dva majhna golobčka. Tudi »Misel« je že zrastel in takoj zletel na prosto, ko si Ti odpotovala. Torej veš, da ni ostal krotak, kot si želela. Pred tednom dni podložila sem zopet kokljo in zravno tudi priložila dva majhna jajca od kokoši pritlikavcev, da bodeš imela jih, ko bodeš domov prišla.



Včeraj pa prinesla je dekla enega ježa in želela bi, da bi bila doma, ker imela bi veselje z njim. Tako pa pišem danes Pepčku, dragemu bratcu, ako ga hoče, ako pa ne, ga takoj spustim.



Kako se pa Ti, moja ljuba Mici, kaj imaš? Kaj sedaj delaš? Ali se kaj pridno učiš? Kako kaj napreduješ v goslih? Velikokrat se spomnim velikonočnih počitnic, kako prijetno je bilo, ko smo se skupaj zbrali in kojo naredili. Saj se, mislim, še spomniš tudi ti? Veselilo bi nas vse, ako bi nam večkrat naznanila z ljubkim pismicem, kako se imaš.



Zdravje nas vsih vse povoljno, kar upam tudi od Tebe.



Pričakujoč v kratkem odgovore končam. Končno sprejmi mnogo pozdravov in poljubov od vsih, posebno pa sprejmi gorke poljube od Tvoje sestre.



Julija

Laze, dne 7. 5. 1897






Pošiljatelj: Julija Kremenšek

Prejemnik: Marija (Mici) Kremenšek

Poslano iz: Laze pri Logatcu

Poslano v: Trnovo pri Ilirski Bistrici

Vir:

Datum:1898-06-09

Ključne besede: Živali Kmetijstvo Izobraževanje

ID: 232




Predraga moja Mici!



Vem, da že skrbiš, kako to, da tako dolgo ne odgovorim na Tvojo zadnjo dopisnico. Da Te nadalje ne mučim, evo Ti danes odgovor. Iz jajčkov, katere sem bila podložila, se žalibože ni nič izleglo, naznanila bi Ti bila to takoj, ali ker vem, da bi bili v. č. g. prednica prepostrežni za druge poslati, kar jim bi napravilo škodo in sitnosti, zato sem molčala. Sedaj pa ko vidim njih prijateljsko ljubeznivost in potrpežljivost, bi jih vendar le prosila, ako bi ne bilo pozno za podložiti, ker mi so pa ljuba mama rekli, da je prevelika vročina za to in da lahko radi prevelike vročine koklja na gnezdu pogine, zato Te prosim, prosi in priporoči se v. č. g. prednici za drugo leto. Dragica moja, da pa ne bodeš v skrbeh, da letos ne boš imela kake ljubke živalice v zabavo kot vsako leto, Ti ob tej priliki tudi povem, da jo imaš in kaj za eno.



Kot si že večkrat slišala o jako lepem in nadarjenim ptiču skorču, letos imela jih kar tri od tega plemena. Zelo so ljubki, najrajši mi kar vsi trije na glavi tiče, le škoda, da imam jaz ali pa mama premalo časa ž njimi se kratkočasiti. Kanarček in lišček prav vedno in lepo pojeta. Kos je zadnje dni zelo obolel in bojim se, da bi ne poginil ta lepi pevec.



V torek bila sem v Ljubljani pri ljubem bratcu Pepčku. Izročila sem mu Tvoj pozdrav, za katerega se Ti zahvaljuje in tudi on odzdravlja na Te pozdrav in poljub.



Ko sem bila za binkoštne praznike v Reki kot »botrca« Mileni Ivanki, mislila sem, da Te bodem obiskala, ali premalo časa imela sem za to storiti. Upam, da vkljub tem, da sem Ti pri zadnjim obisku obljubila, da Te obiščem, mi bodeš vendar le oprostila, kaj ne? Takoj takrat, ako se mi načrt ne podere kot zadnjič, naredila sem drugega, da ako bo le mogoče, obiščem Te jaz in ata še pred počitnicami.



Drugega posebnega nimam. Zdravi smo vsi, kar upam tudi od Tebe. Mama, ata, Toni Te mnogo pozdravljajo in poljubljajo. Kdaj imaš počitnice? Pepi konča šolo že s 4. ali 5. julijem. Da se pridno učiš, ker leto gre h koncu, Ti priporočam v imenu ljubih starišev. Končno prosim, vzroči naš poklon na vse č. sestre, posebno pa ne pozabi izročiti v. č. g. prednici! Duhoma bodi poljubljena od Tvoje sestrice



Julije



Laze, dne 9. 6. 1898












Pošiljatelj: Julija Kremenšek

Prejemnik: Marija (Mici) Kremenšek

Poslano iz: Laze pri Logatcu

Poslano v: Trnovo pri Ilirski Bistrici

Vir:

Datum:1896-05-23

Ključne besede: Osebna razmerja

ID: 235




Moja preljuba Mici!



Kako zelo me je veselilo čitati Tvoje ljubko pismice. Rada, moja Mici, bi Ti bila takoj odgovorila, toda premnogo dela me je vedno zadrževalo. Danes pa se mi zdi, ljuba Mici, da Te kar preveč mučim, ako Ti ne odgovorim na Tvoje ljubo pismice in zato sem se pripravila, da Ti napišem par novic, ter da s tem pokažem, da sem bila res vesela Tvojega pismica in da se še vedno spominjam moje ljube Mičice. Pred par dnevi bile svi z drago mamo v Ljubljani. Kupile svi Ti vse, kar si naročila in tudi novo belo obleko, katero smo dale tudi že napraviti. Obiskale svi tudi dragiga bratca, kateri Ti pošilja gorak poljub in pozdrav. Včeraj pa so prišli nas obiskati g. stric Ivan in g. stric Janko.



Pred par dnevi zlegla je tudi golobka dva mlada golobčka. Vem pa, da Te vse to tako zelo ne veseli kot to, da boš v kratkem sprejela preljubega Jezuščka. Veruj mi, da se tudi jaz v obilni meri radujem s Teboj. Zato Te nočem nadalje motiti s temi ženskimi, ker predobro vem, kako vsa si z dušo in telesom pri ljubemu Jezusu in da vse posvetno je le »prah in pepel«.



Edino to Te še prosim, da nam sporočiš dan presrečni, kdaj, da bo, zato da vemo priti.



Končno sprejmi od nas vsih gorke poljube, od mene pa tisočerov poljubov in pozdravov z upanjem, da se v kratkem vidimo.



Pozdravlja Te Tvoja sestrica Julija





Laze, dne 23. 5. 1896






Pošiljatelj: Julija Kremenšek

Prejemnik: Marija (Mici) Kremenšek

Poslano iz: Laze pri Logatcu

Poslano v: Trnovo pri Ilirski Bistrici

Vir:

Datum:1897-10-25

Ključne besede: Običaji in praznovanja Zdravje

ID: 236




Moja preljuba Mičica!



Ne morem Ti dovolj veselja izkazati, katerega sem imela nad Tvojim ljubkim listom in v ravno tako veliki meri tudi Tvoji ljubi starši. Namenila sem se zato tudi, da Ti napišem par vrstic v zahvalo in ob tej priliki tudi, kakor mislim, v Tvoje največje veselje naznanjam, da Te v kratkem obiščejo Tvoja ljuba mama. Dneva Ti ravno ne morem povedati še danes, ali pričakuj jih le, ako jih kako slabo vreme ne ustavi. Od predragega bratca sem tudi ravno isti kot od Tebe list dobila.



Novega nimam od tukaj poročati. Zdravi smo, posebno se je zdravje ata izboljšalo tudi. Kako se imaš Ti kaj? Kot sem že prej Ti povedala, kako sem bila vesela Tvojega listka, ponavljam še zdaj, veliko se mi bo pa veselje izvečalo, ako mi bodeš kaj bolj pogostoma stanje Tvoje poročala. Kaj draga Ivanka Ti kaj piše?



Danes priložim tudi k novicam eno Tvojih slik. Oglej si jo in potem shrani, da jo imaš za spomin.



Zelo me veseli, da ni bilo še prevelikega mraza, da mi bode mogoče napraviti stari mami venec iz svežih cvetk, katere je draga tako ljubila. Ker se pa Ti bodeš mogla telesno udeležiti spomina pri grobu, upam, da bodeš v duhu na grobu izmolila in prosila Boga, da ji da, ako kaj potrebuje. Kaj ne?



Danes pišem tudi Ivanki.



Ako kaj potrebuješ, piši!



Končno Te prosim, izroči v. č. g. sestram moj poklon kakor tudi od Tvojih roditeljev, posebno na v. č. g. prednico!



Draga moja, bodi v duhu poljubljena od vsih nas, posebno pa sprejmi gorak poljub od Tvoje vedno Te ljubeče sestrice



Julije.



Laze, dne 25. 10. 1897






Pošiljatelj: Julija Kremenšek

Prejemnik: Marija (Mici) Kremenšek

Poslano iz: Laze pri Logatcu

Poslano v: Trnovo pri Ilirski Bistrici

Vir:

Datum:1898-03-30

Ključne besede: Običaji in praznovanja

ID: 237




Moja Dragica!



Vem, da že mnogovrstno o meni misliš, ko toliko časa ne dobiš nič odgovora na Tvoja tako ljubka pismica. Danes pa, ker imamo tako skoro pred vratmi velikonočne praznike, se Ti oglasim z malimi vrsticami, da tako vidiš, da še živi Tvoja Julija, katera te močno ljubi, le tudi Te je sedaj tako dolgo mučila s tem, da Ti ni res predolgo nič opisala stanja ljubega doma. Ker pa Ti lahko vzrok povem, kako da ni bilo toliko časa nič glasu od mene, in vem, da me bodeš oprostila, zato sem malo bolj mirna in brez Te misli, da mi ne boš zamerila.



Pretečeno nedeljo zagrebli smo strica Franca, gotovo se spominjaš, kolikokrat je prišel k nam in kolikokrat je prinesel Tebi ali dragemu Pepčku koje majhno darilce.



Zaradi tega Ti ga priporočam danes v prijazen spomin in molitev.



Pri tej priliki obiskal nas je tudi g. komisar iz Velikovca, to je kume od Pepčka, saj vem, da ga dobro poznaš. Ob sv. Jožefu obiskalo nas je tudi zelo veliko, bil je zopet g. komisar, draga Ivanka in g. Ivan, tetka Nani in mali bratec Pepi. Zelo nas je veselilo, ko nas je toliko število bilo skupaj in da smo tako lepo proslavljali 64. leto atovo.



Ker ata nekoliko po glavi trga, zato danes jaz izrečem v imenu njegovem prisrčno zahvalo za čestitko!



O naznanilu in drugem pogovorimo se ustmeno doma, saj so nam tako blizu prazniki, ko se bodemo zopet videli in prav po domače kaj pomenili. Bog daj, da bi le vreme postalo bolj stanovitno. Sedaj imamo vedno le bolj deževno vreme.



Da si brez skrbi, zato Ti danes povem, da pridem gotovo po Te omenjeni dan, kot si mi pisala.



Prosim, izroči pozdrave na vse v. č. sestre, posebno pa na v. č. g. prednico!!



Končno bodi poljubljena in pozdravljena od vsih nas, posebno pa poljubljena od



Tvoje Julije



Laze, dne 30. 3. 1898









Pošiljatelj: Ivanka Borštnik

Prejemnik: Julija Kremenšek

Poslano iz: Reka

Poslano v: Laze pri Logatcu

Vir: Osebni arhiv

Datum:1898-02-14

Ključne besede: Gospodinjstvo Osebna razmerja

ID: 239




Predraga Julija!



Prejela sem danes list od Tebe, na katerega Ti takoj odgovarjam, da ako bo mogoče, Te dobi, še predno greš v Ljubljano!



Imela bi rada, da mi kupiš pri Pakiču eno »ornico« za žehtat, katera naj bi tako visoka bila in široka, kot je ta, ki so mi jo mati kupili, le da bi imela luknjo za vodo odcejat. Ker vem, da si Ti in mati pozabila, kako je visoka in široka, naj Ti mero povem: visoka 50 cm in na vrhu široka 50 cm, ta velikost je ravno pripravna; ker vem, da z nogami jo ne boš dobila, zatorej mi kupi tudi taki križ, na kojega se ornica postavi. Seveda kupi mi ornico le tedaj, ako mi kupiš žimo, ker bo lahko žimo kar v ornico vložil in sem odposlal.



Kar se tiče podob, ako dobiš par ne preveč dragih, kupi, drugače si samo ogledaj; tudi radi luči si ogledaj, ako si v steklarni ravno, a kupiti mi jo ni treba, ker zima je še daleč, ko bo treba luč rabiti zopet.



Ker pa vem, draga Julija, koliko opravila se ima, kadar se v Ljublj. gre, posebno ako se ima po bolnicah bolnike – zato ne delaj si skrbi z mojimi rečmi, ako dobiš dobro, drugače tudi naj ostane za drugikrat! Jaz hvala Bogu zdrava, istotako tudi Ivan, le Ivana muči grozna ozeblina na rokah. Roke ima kot hlebce, povsod je pripravljeno za ven teči, boli ga zelo. Suh mraz pri nas, a kadar sonce prigreje kot poleti, seveda v stanovanju mraz kot v ledenici, gorko na prostem! Še en mesec nas bo v stanovanju zeblo, potem bomo pa popolnoma rešeni do zime! Včeraj nedelja, vstali vsi trije že ob 4½, se oblekli in šli na Trsat k maši, katera je bila ob 6. uri zjutraj; bilo je krasno, kot kadar se gre po lepi poti v Planino. Ko smo domov ob 7¼ prišli, smo zajutrkovali, potem pa pospravljali, Ivan je imel tudi en zob za izdreti reškemu proštu.



Po obedu malo citrali in brali in tako se je noč pridrsala.



Vabil na veselico nama ne primanjkuje, le iti nima kdo, da si Ti tukaj, potem bi izlezla iz brloga, a tako spim jaz in Ivan z menoj. Sinoči sva bila povabljena na »oficirski« bal, a tudi tega sva izpustila kot druge. Gledališča – predstav nimamo nič, no, saj je dovolj veselic. Maškor vse polno, v nedeljo pa ni za izpod strehe iti, tako letajo maškore po mesti.



Vabiš me na kokošjo kolino – ne hranite jo predolgo – res, da bi se mi prilegla, pa privoščim jo materi bolj kot sami sebi, zatorej kar nož v roke! Mlakarcisem tudi že odpisala. Dolgujem tudi Micici, kateri bom danes ali jutri odpisala.



Dela imam vsaki dan več in kar nič si ne morem pristriti, če bolj delam, več dela imam še za izgotoviti.



V soboto smo prale in danes gladimo. Da imate na Kranjskem sneg, sem vedela, ker so še hribi okoli Reke vse zameteni. Veselim se, da se moje sanje niso hujše izpolnile, kot so se, namreč: kazal je moj stari strgani »sanjavec« bolezen. Hvaležna sem Ti za novice, saj veš, kako me veseli kaj od doma izvedeti!



Sprejmite pozdrav in poljub od



Vaše Ivanke



Reka, 14. 2. 1898









Pošiljatelj: Ivanka Borštnik

Prejemnik: Julija Kremenšek

Poslano iz: Reka

Poslano v: Laze pri Logatcu

Vir: Osebni arhiv

Datum:1897-08-04

Ključne besede: Živali Gospodinjstvo

ID: 241




Predraga!



Že v ponedeljek pripravila sem se napisati Ti pismo, pa odložila sem, ker vedno sem pričakovala pisma od Tebe.Nazadnje sem ga vendar dobila, v katerim si mi naznanila, da dekla pride, čakala sem zato do danes, da Ti na vse odgovarjem!



Dekla je srečno prišla in vse v redu prinesla! Danes zjutraj sem kakor po navadi žgance skuhala, a ne zna jih jesti, vajena je samo na kofè.Počasi se bo morala odvaditi od kave, ker Ivan in Mici jesta žgance, torej samo zanjo mi ne kaže kavo kuhati. Seveda, iz mesta je prišla!



Škoda, ako res Micko profesor vzame, ker sedaj ni razvajena, a potem ne bo za rabo. Pametno bi bilo od matere, da reče g. profesorju, naj jo njej prepusti, ker se tako težko dekle dobijo, katere bi na polju kaj umele.G. prof. jo tako lahko dobi, ker v mesto vse sili, in dobro plača tudi lahko deklo. Danes je pisal g. prof. Ivanu, da bi ga zelo veselilo, ako skupaj pot iz Laz do Borovnice napravimo. Med drugim ga tudi vabi, ako hoče ž njim popotovati en teden po Gorenjskem.



Kdaj pride Ivan v Laze, ne vem. Piši, kdaj bo kaj se vreme pri Vas ustanovilo, ker ako je dež, ni nikamor za iti! Tudi je treba tako nedeljo izbrati, da boste lahko vsi razen enega varuha šli v Borovnico. Pepi, Ti in mati, ker oče gotovo ne bodo hoteli iti. Seveda, to boste že sami doma si uredili, kako in kaj – samo jeziti nad menoj se ni treba – nisem še pozabila, da imate vse polno dela!



Ali Micico zelo doma pogrešate? Mici pravi, da ako jo želite, da bo prišla, drugače ne! Pismo je napisala še v pondeljek, a danes ga komaj oddam. Dva raka ima še od tistih, ki svi jih midve prinesle, lepo število jih je Francka prinesla. Zelo rada bi vidila, da vidita sPepčkom, kako Mici rake hrani!



Pri nas nismo nič potresa čutili. Kakor že Mici piše v svojem pismu, naj Ti še jaz povem, da smo si ogledali grad na Trsatu Frankopanov.Želela sem, da bi tudi vidva s Pepčkom to razvalino vidila, ali zastonj sem želela, predaleč sta.



Tudi materi bi gotovo ugajalo to viditi, kake ječe so bile in kako so ljudi obsojali v dosmrtno ječo. Kadar bodo prišli v Reko, bomo si šli še enkrat ogledati. Kadar boste kaj pospravili, jih odpravi sem za nekaj dni!



Da pismo oddam, naj končam! Piši, kadar imaš čas, kdaj naj pridemo!



Sprejmite pozdrave in poljube od vsih, posebno od



Vaše Ivanke



Reka, 4. 8. 1897






Pošiljatelj: Ivanka Borštnik

Prejemnik: Julija Kremenšek

Poslano iz: Reka

Poslano v: Laze pri Logatcu

Vir: Osebni arhiv

Datum:1897-08-27

Ključne besede: Osebna razmerja Gospodinjstvo

ID: 242




Predraga Julija!



Danes sem dobila fotografijo na ogled, katero Ti takoj pošiljam, kadar dobim jih kaj več, Vam jih dopošljem.



Pisala sem ti že pred tednom dni, a odgovora ne dobim nobenega – sedaj pa reci, kdo se je odtujil, nedelja je bila vmes, torej na to se ne smeš izgovarjati! – Pretečeno nedeljo sem bila na pokopališču, ogledala sem si grob pokojnega strica Janeza– ne moreš si misliti, kako zapuščen je grob – medtem ko so drugi okoli lepo okinčeni.



Posebno dekli se je pokopališče (vrt v skalovju, ves temno zelen od cipres) zelo dopadlo, gotovo bi se tudi meni, če bi ne videla zapuščene razpale skale, ki zakriva grob mojega strica; prav milo se mi je storilo, kako je vse nanj pozabilo v svojem bogastvu; v Gracu živeči se niti ne spomnijo več na Reko!



Ali že veš, kdaj bo šla Micica v šolo? Ali me misliš takrat kaj obiskati v Reki? Znabiti jo bódejo mati peljali v šolo, tedaj lahko malo naprej in pridejo v Reko, da vidijo, kje živi Ivanka.



Ako ne prideš nič v Reko, mi piši, tedaj pridem jaz za tisti dan v Trnovo, ako bo nedelja, in napravimo mali sprehod, še ljubše mi pa je, ako prideš semkaj.



Kako Pepi? Ali se že pripravljaza skušnjo? Kako z zdravjem starišev? Zelo me bo veselilo, ako Ti ni preveč mučno, da mi pišeš, kako je fotografija izpala in kako se imate doma.



Ivan vedno premišlja, kdaj bi bilo mogoče napraviti lep sprehod čez gojzd, kateri nam je zadnjič splaval. Kdo je kriv, ne vem, Ivan pravi, da moj žulj na nogi, kateri še zdaj ni popolnoma zdrav. Kakor vidim najhitreje, je izginilo upanje že za letos.



Vreme pri nas je vedno lepo, kar upam, da tudi pri Vas! Posebnosti druge ne vem, zato končam s pozdravom in poljubom na vse! Posebno Te pozdravlja in poljublja



Tvoja Ivanka



Reka, 27. 8. 1897






Pošiljatelj: Ivanka Borštnik

Prejemnik: Julija Kremenšek

Poslano iz: Reka

Poslano v: Laze pri Logatcu

Vir: Osebni arhiv

Datum:1897-09-06

Ključne besede: Rastlinski svet Gospodinjstvo

ID: 243




Predraga Julija!



Danes sem dobila kar 4 pisma naenkrat, tj. od Tebe, Pepčka, Micice in Dovšeka. Zadnji piše med drugim, da bo (najhitreje) najbržeje prišel v Reko, spominja se zelenega gozda, suhe mize in prijetnih Laz v svojem pismu. Mislila sem, da bo kaj oživel, ko bo prišel med svoje, a vidim, da dalje samotari.



Posebnosti Ti nejmam sporočiti iz Reke. Povem naj Ti, da je včeraj Francka Marjanci pisala, sedaj pa le pazi, kaj ji piše, da boš vedela! Marjanco pa priganjaj, da ji odpiše, prej ko mogoče.



Da me Ivan ne sili, da Ti naj napišem pismo, gotovo bi odložila par dni, da se mi kaj novic nabere, pa saj poznaš Ivana, kako sili, da naj Ti pišem. Na njegovo pismo mu odkrito piši, ne bodi hinavska ne politična. Ti dobro veš, kako je, zatorej ne obnašaj se kakor proti ptujcu!



Dobro ve I., kako se veselim videti kaj zelenega, videti kraje domače.Kako bi se jih jaz ne veselila, ko se jih še ptujec Dovšak spominja z veseljem, zato mi privošči to veselje.



Ko dobim pismo od Tebe, potem pridem v petek zvečer domov, če pa ne pridem domov, gotovo v Trnovo in tamo naprej na sprehod, kamor si bodi, ker gotovo mi sporočiš, kdaj boš v Tr., pravočasno, že danes se veselim lepega sprehoda, da bi le lepo vreme bilo, ni res?



Povem naj Ti, da moja »lantana« prav pridno cvete, drugo vse pri starem. Nič ni pri starem, danes sem prvič poskušala napraviti »Apfelstrudel«, obneslo se je izvrstno, zato ga je Ivan tudi z veseljem jedel. Gotovo pa sporoči, kdo vse v nedeljo pride k Vam.



Dovšak mi tudi piše, da je Harrich k poduradnikom imenovan, ali že veš to? Kdaj pa Frano zopet v Laze pride?



Ako imajo mati veselje do cvetoče»tuberoze«, mi piši, da jim jo ob priliki kupim.Sedaj ne kupim nobene reči brez vprašanja. V Reki se je šola že pričela danes, ravno nam nasproti je nova šola za deklice.



Danes imamo tudi »žehto«, zelo sitno je kuhati v loncu, ker moram vedno skrbeti, da se mi ne prižge.Kako bi z veseljem kupila »ornico«, ako bi pripravno dobila, ker tako je trpljenje tudi in zraven nevarno. Končno še to: skÅ•bi, da se pridno uči Pepi za skušnjo, ker jaz mislim, da bi vendar dobro bilo, ako jo napravi.



Pozdrav vsem, posebno Tebe poljublja



Tvoja sestra Ivanka



Reka, 6. 9. 1897



NB: Prihodnjič odgovor Pepčku in Micici!



NB: Pred par dnevi se mi je prav živo sanjalo o stari materi.Pošiljam Ti priloženo 1 marko, ker Ti groša ne morem, da daš za njo moliti v sredo.Znabiti kaj od mene potrebujejo, dala bi tukaj, ali ni navade.



Ivanka






Pošiljatelj: Ivanka Borštnik

Prejemnik: Julija Kremenšek

Poslano iz: Reka

Poslano v: Laze pri Logatcu

Vir: Osebni arhiv

Datum:1897-10-08

Ključne besede: Živali Gospodinjstvo Rastlinski svet Dom

ID: 244




Predraga moja Julija!



Niti slaba pisava, niti kaj drugega, kar Ti misliš, ni krivo mojemu molčanju.



Ivan me je vsaki dan priganjal, naj Ti pišem, pa odlašala sem do petka, tj. danes, mislila sem Ti pisati – pa danes dobila pismo od Tebe, katerega danes gotovo nisem pričakovala!



Krivo, da Ti do danes nisem nič pisala, je, ker sem hotela prej končati heklarijo za Te in Ti tako povedati, koliko kosov je z ene škatle. Naredila sem jaz in seveda F. 7 ½ kosov.



Poslala sem jo bila danes zjutraj, da naj mi kupi eno škatlo hekelgarna, če bi bil tudi 10 kr dražji, a ni ga dobila, kakršnega bi bila jaz rada, četudi je rekla, da je bila v 5 prodajalnicah.



Prisrčna hvala za poslano »tricolorko«, saj veš, kako me ljubke cvetlice razveselé vedno, posebno pa zdaj, ko jih jaz nimam.Tolažim se s tem, da sčasoma mi bo tudi to dano! Zapisovala sem si, ko sem kačkala, kaj vse Ti moram pisati, kadar bom prišla do tega, namreč – da Ti bom pismo pisala!



Torej, kar po vrsti sedaj! Kaj počno Tvoje cvetlice, ali so kaj občutile, da sem jih presadila? V dnu si predstavljam, kako lepo imaš vrstene po oknih; znabiti Ti nekatere celo cveto!



Ako se ne motim, da si mi zadnjič ponujala iz prijaznosti enega golobčka. Ako imaš kojega »luškanega«, hrani ga za mene, ker zelo rada bi kaj imela v kurničku, tudi ako bi bil mlad, bi se pri meni lepo udomačil, kot nekdanji, »belči«.



Pri nas je nastala zima, ostra burja brije tako, da bi človeku kmalu zamrznil dih. Gotovo se spominjaš, kako sem pravila, da je mraz v Dub. Vidiš, ravno tak mraz je tukaj že skoraj 8 dni. Vse je že oblečeno v zimsko obleko in tudi »zimska okna« se povsod natičejo. Ker je taka burja, sem tudi jaz zlezla v hlače in v zimske čevlje.



Oblekla bi si bila gotovo tudi zimsko jopico, da nisem je doma pustila. Ako jo nobeden ne nosi in ako jo mi je mogoče dobiti, me bo zelo veselilo, da jo na stran deneš za ob priliki!



V zadnjem pismu mi pišeš obilo novic; veseli me, da se potrudiš in mi obilo pišeš. Pišeš mi radi slačkov. Kar se slačkov tiče, za katere me vprašaš, bi skoraj rekla: »La buona madre non dicè, volete?«, ker veste, da rada vzamem vse, kar dobim od doma, posebno, če me ne stane nič.



Če bi Vas pa še katerikrat dobra misel obšla in bi se na mene spomnili, tedaj denite to prêcej zopet na stran – vendar morate deti prêcej, da se ne skesate.



Zelo lepe črke si kupila in to je nekaj vredno, ker niso težke za delati. Ako hočeš še »Einsätze«, kupi hekelgarna, zdaj veš, koliko se naredi iz ene škatle.



Francka zelo težko pisma pričakuje od M., posebno, ker si ji Ti obljubila, da boš poskrbela, da ji piše. Vabiš me domov, rada bi prišla, posebno da jem črn kruh in hruške, vendar vedno domov letati ne smem, drugače me mati še zapode, seveda v šali. Veselilo me pa bo, ako prideš Ti, ali pa mati, oče, sem, zdaj ko ste si delo postorili.



Hvaležna sem Ti za Tvojo vljudnost, da me domov vabiš, rada pridem domov – pa – saj veš in vem! – Protestirala bi proti eni besedi v zadnjem pismu, pa raje za danes potrpim, ker moram kmalu končati, da ga oddam.



Polde je bil tudi pri nama v R., samo malo časa. Kupila sem pri njem 10 kil moke, katero mi je po pošti poslal, ker tukaj je ne dobim.To, kar dobim, je nesnažno, da ne morem jesti. Prihodnjič nadaljujemo!



Poljublja Te srčno,



Ivanka in Ivan



Reka, 8. 10. 1897






Pošiljatelj: Ivanka Borštnik

Prejemnik: Julija Kremenšek

Poslano iz: Reka

Poslano v: Laze pri Logatcu

Vir: Osebni arhiv

Datum:1897-10-15

Ključne besede: Gospodinjstvo Osebna razmerja

ID: 245




Predraga Julija!



Prejela sem v ponedeljek Tvoje pismo in odložila odgovor do danes – to pa zato, ker ne vem, če kdo med tednom gre na pošto; tudi se mi zdi, da imaš najbolj čas v nedeljo pisma čitati in odgovor nanje pisati. Ali ni res?!



Prisrčna hvala za zadnje precej z novicami napolnjeno pismice. Res hvaležna sem Ti, da se potrudiš in mi tako obširno iz domačega kraja poročaš novice, saj veš, da me vedno vse, kar se doma godi, zanima.



Pišeš med drugim tudi, da se Vama z materjo čudno zdi, da nočem domov priti. To že ni res, da nočem domov priti, ker ako bi Ti vedela in mati, kako hrepenim jaz vedno po deželi, po gojzdu in po kmečkem življenju, gotovo bi Vidve ne govorile tako o meni. Jaz bi najraje vsaki (dan) teden prišla v Laze, ali kaj poreko ljudje, ako bom vedno doma. Manjka mi, hvala Bogu, zdaj še nič, saj bi bilo tudi še prezgodaj – vendar mesto, mesto je zamé pustota! Najraje sanjarim, kako bi bilo lepo, da sem na deželi in imam eno krav\\\\\\\\\\\\\\\\\\\\\\\\\\\\'co pa enega prešička, in mislim, da je lepše kot vsako mestno godbo poslušati in se po mestu sprehajati. Jaz se čudim, kako se mora nekaterim tako v mestu dopasti.



Meni se nikdar ni in se mi ne bo!



Domov skoraj gotovo pred Božičem nič ne pridem, za Božiče pa ne ostanem tu, ker ni polnočne maše in nič. Takrat sta dva praznika, bo tudi Ivan lahko dlje časa doma, in če ne bo snega, se napravi koji sprehod. Tudi Ti moram povedati, da se nisem zbala Tvojih besed, ampak nočem, da bi ljudje brezpotrebno govorili. Ravno sedaj sem poobedovala! Znabiti Te bo zanimalo, kaj sem dobrega skuhala danes, ko je petek; veš kaj, bele žgančke in kislo zelje. Tako se nam je vsim to prileglo, posebno, ker sem danes prvičskuhala.



Kaj pa fotografije si že prejela od Rovšeka? Meni je pisal, da bi mi zelo rad napravil eno veliko fotografijo, ako bi jo hotela sprejeti, za kar sem mu pisala, naj jo le napravi. Kaj Ti kaj delaš zvečer? Ali si kaj dolgo pokonci zvečer? Kako bi bilo prijetno, da si tukaj, ali pa jaz doma, kako z veseljem se dela, ako dve razumeta enako hitro delati.



Jaz in Ivan sva sedaj končala »Lampenschirm«, da bi ga le Ti videla, kako je lep, Ivan ga vsaki dan gre gledati – saj je pa tudi res lep. Podnevi pa pletem nogavice za Ivana, moram sama, ker F. zelo skrbno in počasi plete, posebno črni bombaž. S kačkanjem je skoraj bolja. Zatorej Ti še enkrat danes rečem, ako hočeš, da Ti še kaj naredim, kupim, hekelgarn, nij pa potrebno nobene zahvale, ker jaz Ti sedaj le vračujem! Si me razumela? Kakšno vreme je pri nas? Že dva dni je, da je burja ponehala in sedaj ni več tako hud mraz. Odkar je burja ponehala, pa neprestano močno deži vsaki dan. Tema je tako, da se celi dan nič ne vidi. Ako tudi pri Vas tako deži, gotovo je voda narasla.



Ravno sedaj je prinesel pismonoša en paket, ko ga razvijem, vidim, da si mi jopici poslala in koca, zraven ta drugega priložila si mi tudi mehkih hrušk, od katerih sem prêcej 5 snela, četudi sem ravno poobedovala, drugih 10 sem shranila. Lepo se Tebi kakor tudi mater zahvalim, da ste se me malo spomnile.



Koca si jako z okusnimi barvami zbrala, posebno se Ivanu dopadeta. Hrani račun, še bolje je pa, ako mi sem pošlješ račun in Ti koj denar pošljem za dva koca, klobuk in poštnino. Ker sem Ti dala samo 10 gl, si me mogla založiti, in ker vem, da denar vedno prebito rabite, torej Te prosim, da mi prihodnjič račun priložiš!



Ako bi pa ne hotela, pa dobro shrani Ti račun, pa povrnem, ko pridem domov!



Kaj pa mati in oče, sta zdrava? Ali še oče županijo, upam, da ne! Kako se Pepiima v Ljubljani? Viktor nama je že pred enim tednom pisal z Dunaja. Piše, da je snežilo, ko se je vozil na Dunaj, sedaj pa na Dunaju deži. Kaj pa Lovrencov Janez, je doma ali je šel kmete »fiksirat«?



Kdaj greš sedaj v Ljubljano? Ali si kupila škatlo h klobuku? Piši prihodnjič.



Kaj naj ti še pišem, to, da sem vedno zdrava, istotako tudi Ivan. Naj za danes končam s prisrčnimi pozdravi in poljubi na Vas vse, posebno Tebe poljublja



Ivanka



[datirano 15. 10. 1897 po priloženem Ivanovem pismu Juliji]









Pošiljatelj: Ivanka Borštnik

Prejemnik: Julija Kremenšek

Poslano iz: Reka

Poslano v: Laze pri Logatcu

Vir: Osebni arhiv

Datum:1897-10-19

Ključne besede: Gospodinjstvo Običaji in praznovanja

ID: 247




Predraga Julija!



Včeraj sem prejela zaboj, napolnjen z mnogovrstnim. Komu je ta dobra misel prišla v glavo, da se je mene spomnil, ne vem, zato se z današnjim pismom zahvalim najpoprej materi, potem pa tudi Tebi. Včeraj nisem mogla nič obedovati ne večerjati, ker pošteno sem se prêcej naužila črnega kruha in hrušk. Danes je komaj drugi dan in ne vem, če bo kaj črnega kruha za jutri ostalo, kljub temu da ga je bilo pol hleba.



Tudi hruške ste gotovo mogle vse meni poslati, ker bilo jih je kar eno »cajno«.



Končati moram, kako vse dobro in v redu sem prejela, ker drugače ne bo prostora za kaj drugega, vendar za krasne cvetice ne smem pozabiti izreči Tebi, draga Julija, najtoplejšo zahvalo, istotako se tudi Ivan Ti za šopek zahvali. Mislim, da si zato dva naredila, da bo eden za Ivana. Ali ne? Iskala sem, da dobim tudi med drugim koje pismo od Tebe, ali zaman! – Danes sem skuhala štruklje, bili so izvrstni, a jutri bo jabolčen štrudel.



Zakaj nisi priložila v zaboj hekelgarna? Ker gotovo ga imaš kaj doma! – Oprosti, da Te opozorim, da kadar kaj odpošiljaš, napiši na »kupon« ime pošiljavčevo, ker bi Te znala kdaj poštarica zato opozoriti, Te jaz danes.



Tudi sem danes prejela precej dolgo nemško pismice od Micice iz Trnovega, vse novice mi od Tebe piše, med drugim tudi, da je vedno dežilo, a sedaj je nastalo lepše vreme. Ne piše mi pa nič, da so blizu Trnovega zmrznili trije ljudje. Ti si gotovo kaj o tem brala.



Pri nas je prav poletno vreme in zelo lepo. V nedeljo je nehalo dežiti in se lepo vreme naredilo, vsaki dan lepši. Gospoda, katera je hodila vsa zavita, nosi sedaj zopet poletne klobuke in letno obleko s senčnikom v roki. Tudi jaz sem djala na stran spodnjo jopico in zimske čevlje, in če bo tako gorko, jutri odložim še hlače.



Francka je rekla včeraj: nosila sem zimsko jopo, pa me je tako zeblo za umreti, zdaj sem pa v letni, pa mi je še vroče. Ali se je tudi pri Vas tako lepo in gorko vreme naredilo?



Kaj delate zdaj? Ako je lepo vreme, gotovo steljo za zimo pripravljate, ali ne? Vedno sem mater pričakovala, da me obiščejo, sedaj pa nimam več upanja, ker ako bi me mislili obiskati, gotovo bi mi ne bili toliko poslali. Ali zdravi ste vsi? Ali bo še kaj cvetk do Vseh Svetih ostalo za venec materi? Ali imate mnogo dela? Dekle se bodo kmalu pričele »udinjati«, ali Vi že veste za katero? – Pred Božičem vem, da nimaš nič časa, a po Božiču le izprosi od matere en mesec in pojdi se malo šivat izučiti, v enem mesecu se lahko navadiš vsako obleko vrezati in vzeti iz časnikov, koliko je to vredno, jaz vem, ko vidim, kako hitro se vse menja in kako lahko se zasluži, ako si zna človek sam narediti. – Vabila ne bom nobenga v Reko, ker znabiti Vam je nadležno, mislite si pa, da vsake moje pismo je vabilo. Materi povej, da kadar bodo dobre pomaranče, takrat napolnim zaboj in odpošljem. Po prostoru je! Pozdravi vse, posebno sprejmi Ti pozdrav in poljub od



Ivanke in Ivana



Reka, 19. 10. 1897






Pošiljatelj: Ivanka Borštnik

Prejemnik: Julija Kremenšek

Poslano iz: Reka

Poslano v: Laze pri Logatcu

Vir: Osebni arhiv

Datum:

Ključne besede: Gospodinjstvo Osebna razmerja

ID: 248




Preljuba Julija!



Micico sem srečno dobila v St. Petru in jo pustila v Trnovem zdravo in veselo. Isti dan šla je tudi Ambrozija, katera se je pa še isti dan vrnila radi bolezni materine; mati ji je bolna že mesec dni za želodčnem in črevesnem kataru.Šla je samo tje se opravičit, da ne more priti, in pokazala eni novi iz Rakeka v samostan. Modic iz Rakeka je tista nova – od župana iz Rakeka.



Dan je bil zelo lep, čeravno sem v dežju zapustila Reko, napravilo se je zelo lepo vreme v Trnovem.



Kar si poslala mojo jopico ??, sem prinesla materi; račun sem poravnala z materjo radi šivilje – račun vračam.



Če kaj oboliš Ti ali Toni, in sploh ako Ti je preveč dela, piši, drugače pridejo mati šele ob Vsih Svetih. Micici pošljemo od tukaj jutri malo smokev, ker sem ji obljubila.



Mici Ti ne bo nič pisala iz samostana, jaz pišem mesto nje, ker nima nič posebnega Ti za poročat; naročila mi je, da ji pošlješ za Božič tisto, kar Ti je napisala – že veš sama, kaj nekaj – miško ali kaj. Denar so mati prejeli, vse poravnano tukaj z mano.



Škatle in vse dobiš, kadar pridemo v Laze. Micici sem naročila, da ako kaj potrebuje, naj piše, videla sem pa, da ima vse v najlepšem redu, torej nobene skrbi za njo. Gojenk je letos več ko lani. Jopica mi je dobro narejena in sem zadovoljna; oblekica od Mici je tudi zelo lepa. Pismo od Viktorja prejeli, odgovor na njega: Če jo hočeš, da Ti bo pomagala, in sploh ako so oče zadovoljni, jo vzemi – sploh pa, kakor hočeta, mati nimajo nobene besede, njim je vseeno, da bi pa sem na Reko k nama prišla, ni za misliti. Ali si videla Boršenco v tistem vozu, kot se je Micica vozila, peljala se je gotovo v Trst. Glažke bodo tudi mati Micici za nune kupili, kot je želela. Zdravi smo, le Ivan vedno boleha. Druge posebnosti ne vem, prejeli vse dobro in vse v redu.



Poljub od vsih Tvojih



Ivanka Ivan in Mati



[brez datacije]



NB: Za Toni skrbi, da se ji kaj ne pripeti.






Pošiljatelj: Ivanka Borštnik

Prejemnik: Julija Kremenšek

Poslano iz: Reka

Poslano v: Laze pri Logatcu

Vir: Osebni arhiv

Datum:1897-11-14

Ključne besede: Gospodinjstvo

ID: 249




Predraga Julija!



V petek zvečer dobila sem od Souvana iz Ljubljane nakupljeno obleko; mislila sem Ti takoj odpisati in Ti v pismu izraziti mojo zadovoljnost, vendar premislila sem se in odložila pisanje do časa, da dobim od Tebe račun.Računa nisem dobila, pač pa danes, v nedeljo, dobila 1 škatlo, napolnjeno z mastjo in surovim maslom, vse v redu!



Prvo torej, srčna hvala materi za poslano!!



Danes je nedelja, celi dan deži tako, da še k maši nisem šla, vendar radi deža bi bila šla, ko ne bi imel Ivan cel dopoldan mnogo opravkov. Danes bom pismo napisala, ali šele jutri odposlala, ker mislim materi v škatli nazaj poslati kostanj, katerega hranim zanjo že več kot 3 tedne.Da ga imam že dolgo, vidila boš, Ti in mati, na kostanju samem, ker je precej suh. Kupila sem ga že pred Vsem Svet., ker sem mislila, da mati pridejo sem, a ker jih ni bilo, je ostal.In ker sem ga za njih kupila, naj ga odpošljem, čeravno znabiti ga imate še več kot jaz. Hranila bi ga še naprej, ali bojim se, da se mi preveč posuši in bi ne bil za nič. Zelo je bil debel, ali osušil se je že precej. Jaz upam, da bo vseeno dober!



Ne pozabi na dano besedo, da kadar prideš iz Ljubljane, mater v Reko odpraviš!



Le povej materi, da sem hranila v eni »kafe šali« polovico od »šale« domače (od doma masti) masti vedno zanjo, da ako pride k meni, bo vsaj okusno zabeljeno jedla, ne tako kot pri teti Nani; seveda, zdaj jo bom jaz lahko porabila, ko jo imam mnogo od doma.



V današnjem pismu me vprašaš, kako sem zadovoljna s poslano obleko, da Ti vselej odkrito pišem, ni treba dvomiti, tako tudi danes!



Z obleko sem zelozelo zadovoljna, istotako z jopicama, pavolo, volno, hekelgarnom in porhatom. Zelo sem Ti hvaležna za trud, kojega si imela z mano oz. s kupovanjem za mene. Pošlji račun, od Souvana ga imam v rokah, le od ostalega še ne. Koliko je bila poštnina od Souvana, sem si zapomnila. Prosim tedaj, da pošlješ račun, da Ti prej denar povrnem. Vzadnjič v naglici sem Ti vrnila račun, kojega sem imela od Tebe, koliko stane klobuk, ker sem pozabila, koliko je bil, znabiti ako imaš še Ti v glavi, mi prihodnjič tudi pišeš. Ali ne?



Ako mati pridejo, te prosim, da jih spomniš, da bi mi posodili vzorec od gat in ga seboj prinesli.



Dela imam vedno, sedaj bo imela tudi Francka.



Jaz delam zdaj zastore za okna, ker pretečeni teden smo zimska okna nataknili in zdaj ni mogoče biti več brez zastorov. Imeli smo tudi pretečeni teden 2 delavca, da so nam na hodniku »pod« snažili in z oljem mazali, da sem že komaj čakala, da prideta proč.Mi smeš verjeti, ker misli si, kako neprijetno je, ko je vse od olja in se mora paziti, da se na parkete ne nanese.



Delavca poslal je gospodar, ker se je Ivan vedno pritožil, da je gnil pod; malo je sedaj boljši, mazali so ga z lanenim oljem.



Pretečeni teden bil je tudi v naši hiši mrlič, v 3. nadstropji umrl je en pomorski kapetan. Priloženo Ti pošiljam pismo od ge. Mlaker, da boš vidila, kaj mi piše. Odpisala ji še nisem.



Ivan mi naroča, da Te vprašam, ako hočeš kaj berila. Včeraj zvečer sva šla z Ivanom naročiti železa za zastore, vidila sem mestno kovačijo, katera je pa zelo majhna, ni tako prostorna kot Laškega kovača in tudi meh ni tako velik. Gotovo se je materi »kolcalo«, ker sem jih vedno v mislih imela: to bi se materi dopalo itd., nakar mi je Ivan vedno rekel, da zdaj jih več nobena reč tako ne zanima kot pred leti; krivo je obilo skrbi.



Naj Ti še povem, da sem imela šolo pri Ivanu pretečeno nedeljo popoldan in danes. Zadnjo nedeljo sem zob plombirala, a danes sem ga polirala šele. Nimam pravega veselja, da se tudi Ti učiš tukaj, bi imela veselja, ali sama je predolgočasno!



Danes je bil Ivan povabljen na Trsat k patrom že drugič, ali slabo vreme ga je odvrnilo danes, pretečeno nedeljo popoldan pa delo.



Kadar pišeš, ni treba nič paziti na lepo pisavo, samo da pišeš. Saj vem, koliko dela je vedno, še prej, ko sem jaz pisala, ne pa zdaj vse sama! Pretečeni teden sem kupila 2 žaklja krompirja, 100 kilo po 2,70 kr, in 1 žakelj repice, 100 kg po 2,10. Repica mi bo kmalu spuhnela, jemo jo, kolikor le moremo, izribala bi jo, ali zdi se mi, da bi bilo predrago, ako kupim ribežen inornico.



Kako Pepi v Ljubljani, ali je zdrav in se pridno uči? Pozdravi ga, kadar mu pišeš! Kaj pa Toni?



Micica mi ni še nič odpisala, seveda se ima mnogo za učiti, ker je precej težko zanjo v 4. razredu.



Ali je pri Vas mrzlo vreme? Pričakujete v kratkem snega?



Jaz vedno na pratiko gledam, kdaj kaže sneg, kazal je že, ali gotovo ga niste še imeli.



Danes kaže meglo, pa pri nas deži.



Ali g. prof. kaj piše?



Tema je že in Ivan me opozarja, da je škodljivo več pisati.Ker sem z novicami precej pri kraju, končam s pozdravom na vse, posebno Tebe gorko ljubi



Tvoja Ivanka in Ivan



Reka, 14. 11. 1897






Pošiljatelj: Ivanka Borštnik

Prejemnik: Julija Kremenšek

Poslano iz: Reka

Poslano v: Laze pri Logatcu

Vir: Osebni arhiv

Datum:1897-12-02

Ključne besede: Gospodinjstvo Običaji in praznovanja

ID: 250




Predraga Julija!



Včeraj zvečer prejela zaboj, napolnjen z raznovrstnimi darili! Vse se mi je zelo dopadlo in sama ne vem, katero hočem reč prvo pričeti opisavati in se za njo zahvaliti. Miklavž – to sta bila gotovo v Lazih dva za mé– prvi, kateri mi je prinesel copate – so bili gotovo mati; vidi se, da se je Miklavž za en trenotek v Reki ustavil, ker je tako dobro vedel, kaj mi je potreba.



Drugi – je bila gotovo Julija, veseli me, da si opomnila Miklavža, da mi napravi malo smeha.



Francka je bila pa najbolj vesela nove žagice, katero je že zelo pogrešala.



Radovedna sem, od kje ste dobili kolino; skoraj gotovo Vi niste še klali. Danes sem jo eno tretjino spekla, jutri, ko bo nedelja, drugo in tretjo tretjino, bo za večerjo in opoldan, zraven denem še malo solatice in bo cela pojedina. Imam še eno glavo zelja od doma.



Kuhala sem danes tudi sladko zelje, ravno za vse tri ga je bilo, vsakemu en malo iz peres, v kojem je bilo maslo in drugo zavito.



Kruha imam pa kar celo peko; Ivan je že danes račun naredil, da če ga bom sama jedla, ga bom imela do Božiča, on ga ne pokusi – naj ga ima še tako rad – da ga bom le jaz dlje imela, za Francko da ga moram pa kupiti, tako je odločil.



Surovo maslo sem danes zjutraj prêcej skuhala in naredila »masenka« za en teden, nisem prilila mleka, ampak kar navadnega kropa, ker mleka ni– je, ali drago kot žafran.Zraven pečenke mislim jutri štruklje skuhati, ker imam mazilo zanje, ostalo bomo pa sneli kot »puter«. – Štruklje in prato –kot v Lazih pri nekaterih.



O copatah naj še povem, da sem jih nesla naravnost v omaro, ker so se mi tako dopadli, istotako tudi »hudička – možička«, kot Nana, vem, da mati pravijo doma, da sem ta druga Nana. Copati niso bili dolgo v omari, izzul me je Ivan in pustiti sem morala, da mi da copato namesto čevljev. Vedno sem imela mrzle noge kot vedno, a sinoči sem bila pa pošteno ošabna nad vročimi nogami, ne vem, ali so mati všili en kos peči, ali kaj, vanje.



Ivan mi je bil skoraj »fovž« in jih je mislil on obuti – pa k sreči je njegova noga večja od moje in se bom tako sama v njih šopirila.



Kar se tiče obleke, sem poslala deklo, še predno si mi Ti pisala, za obleke k šivilji – rekla je, da jo naredi do nedelje, sinoči pa, ko sem Tvoje pismice dobila, jo pošljem takoj vdrugič, ako more obleko narediti do sobote opoldan, da bi jo Ti v nedeljo že imela. Prišla je ena, koja pri njej dela, z deklo nazaj in rekla, da ni mogoče pred ponedeljkom napraviti, da ko bi bila zahtevala takoj, bi bilo že napravljeno, ali tako je pa mislila, da mora biti za Božič.



To je res, da sem rekla, da se ne mudi preveč, takrat ko so bili mati tukaj – no, zdaj dobiš kmalu; zatorej odloži še par dni za v Lj., saj je še čas. – Vreme pri nas lepo, poletno, gotovo tudi pri Vas ni napačno. V Kranjski gori (Gorenjsko) je 1,40–1,70 cm snega.



Radi fanta Ti pišem prihodnjič, kadar mi Ti sporočiš, kako si se odločila. – Ali mati so zdravi ali so se kaj prehladili v Reki? Kaj počno Toni?



Ako se jim je dopadlo v Reki materi, naj kmalu vse v red spravijo in naj pridejo sem do spomladi! Po prostoru je! Poljublja Te srčno



Tvoja Ivanka in Ivan



Reka, 2. 12. 1897



NB: Prosim Te: kupi mi ¼ štrene sive volne še, ker mi je primanjkalo je.









Pošiljatelj: Ivanka Borštnik

Prejemnik: Julija Kremenšek

Poslano iz: Reka

Poslano v: Laze pri Logatcu

Vir: Osebni arhiv

Datum:

Ključne besede: Gospodinjstvo

ID: 252




Predraga Julija!



Popoldan je – zdaj ko sem Tvoj listek prejela. Res raznovrstno sem mislila, kaj bi utegnilo vzrok biti tako dolgemu molčanju; mislila sem, da znabiti se je pismo izgubilo, tudi Ivanu se je čudno zdelo, ko ni bilo odgovora od Tebe. Priganjal me je vedno, da naj vprašam, ako si pismo dobila in danes sem se res pripravila, da Ti napišem par vrstic, med tem pa ravno pismonoša pozvoni in dekla prinese Tvoje pismo – Kar zadene radi žime je tako: ako mati za Božiče sem pridejo, mi le kupi, čeprav dražje – drugače ne, bom pozneje jo tukaj kupila, ako misliš, da ni draga tukaj žima.



Ako me Ti ali kdo drugi obišče, bomo pa že kako naredili, da bo prav! – Torej le tedaj mi kupi žimo, ako mati sem pridejo!



Vreme je bilo pri nas poletno, včeraj je prav vroče sonce pripekalo, ponoči se je pooblačilo in pričelo dežiti, vendar danes popoldan je že zopet vedro.



Ker je bilo včeraj tako lepo vreme, sem namočila obleko za prati, vendar ker se je ponoči vreme skvarilo, bo kaj slabo za sušiti.Prale nisvi, od kar so mati tukaj bili, torej je bilo že čas!



Danes sem tudi deklo poslala k šivilji, kdaj da Ti obleko napravi, rekla, je da v nedeljo bo vse gotovo, naredila bi bila že vse, da ji nisem rekla, da se nič ne mudi.



Cvetlice, koje si mi Ti po materi poslala, so še zdaj pri življenju.



Ne vem, ali sem Ti že povedala ali ne, da sem kupila 2 žaklja krompirja, to je 100 kg. Kg po 3. Zdaj je poln zaboj, kojega so mati mi naredili. Včeraj, ko sem šla k maši, sem šla tudi na trg pogledat za kostanj, ali zelo je drag; tako debel, kot so ga mati kupili, je po 20–21 kr.Jaz imam mojega še vsega, ker ga hranim, ni ga dosti, zato naj bo za kako posebnost.Odkar so šli mati, ga nisem še kuhala.



Vino tudi stoji lepo zapečateno v kraju, ga nič ne poskušava, kako moč ima v sebi.Zato do danes nisem iz lastnega prepričanja vedela, je li dobro ali ne, zdaj vem, vsaj iz Tvojega pisma. Ravno zdaj je Ivan tudi deklo za celo leto okordal, zadovoljna je tu ostati ravno za to plačilo, kot je zdaj imela za leto: 3,80 x 12 = 45,60.



Zdaj v kratkem dobi Ivan enega asistenta z Dunaja. Polno imam dela kot Harrichovka in zdaj me pa še Ivan straši, da se bom mogla še več učiti. – Citre zdaj vsak večer v roke primem, strune mi ne pokajo, ker imam precej nizko glašene in gotovo bo pri Tebi vzrok – previsoko glašenje strun.



Veseli me, da se me je Miklavž spomnil, to še tembolj, ker se me je kar na dveh krajih, doma in tukaj.Povem naj Ti, da mi je prinesel tukaj: rožičev, lešnikov in dateljnov, hranim, da Ti dam pokusiti, kadar sem prideš – samo če bo šlo tako naprej – vedi, da vsak večer, predno v postelj zlezem, grem po en rožič ali datelj in tako se število vedno krči, in če enega vzamem, potem moram še drugega – ja, včasih celo tretjega. –Gotovo veš iz lastne skušnje iz otročjih let, kako si hodila krušiti darila Miklavževa.



Ivan je prinesel pa dvoje knjig – da so zdaj mati tu, gotovo bi morala trikrat čaj skuhati in zjutraj bi ju dobila še pokonci – tako zanimivi knjigi sti. Razlaga meni večkrat, pa nič ni kaj zadovoljen z mojo pridnostjo – ker če sem prej še tako dobro razpoložena, začnem pri učenju ali razlaganju zehati, nazadnje spati.Obupal je že nad menoj.



Prosim Te edino, da mi kupiš v Ljubljeni 1koc ali pa kovter, da bom imela za fanta; ni potreba kaj dobrega, da bo le debelo.



Jaz in Ivan ne prideva za Božič domov, ostaneva v Reki!



Radi fanta mi ni treba domov hoditi, saj si ga Ti in mati dovolj opisala; da ni velik, to je ravno prav in jetike upam tudi nejma. Ako jo pa ima, ga tako ne more Ivan v enem dnevu popolnoma pregledati, zato radi mojega »fanta« ni treba načrtov predelavati.



Meni pa ako se zljubi domov priti, pridem lahko vsak dan, četudi ni praznik, ker radi dobrih potic in pijače ne hodim domov,kakor veš! Radi maše velike tudi ne!



Ti imaš pa dovolj časa v praznikih, posebno ako dobiš dovoljenje od matere, da lahko dlje časa tu ostaneš in desetak imaš v rokah!



Prihodnjič mi natanko piši, kako si sklenila. – Kako fantu piši, o tem Ti prihodnjič pišem, ko dobim od Tebe natančno pismo! – Micica mi je tudi pisala, da ostane čez Božič v Trnovem in me vabi na sv. Štefana tja, tako tudi nune!



Ker moram radi pošte končati, zato sprejmi srčne pozdrave za sebe in za vse, posebno Tebe mnogokrat poljublja



Tvoja Ivanka in Ivan



Zraven koca (kovtra) Te prosim, da bi mi tudi kupila blago za modroc, koliko se za eno posteljo spolštram rabi, bodo mati vedeli; blago pa vem, da je ceneje v Ljublj. kot v R. Žimo ste doma bolj natanko pregledale in primerjale z drugo, da je ceneje v Reki – ali ne? –









Pošiljatelj: Ivanka Borštnik

Prejemnik: Julija Kremenšek

Poslano iz: Reka

Poslano v: Laze pri Logatcu

Vir: Osebni arhiv

Datum:1898-01-02

Ključne besede: Gospodinjstvo Osebna razmerja

ID: 254




Predraga Julija!



»Kolina« je že tu, katero si po pošti poslala, a Tebe po železnici še ni! – Si mi namreč vzadnjič pisala, da prideš, kadar zakoljete – kaj, to mi nisi seveda rekla. Oprosti, da ti šele drugi dan po prejemu odgovarjam in se ob tej priliki zahvalim za mnogoštevilne poslane reči!



Ivan je koj v copate skočil, kakor hitro jih je zagledal – prav dobro so mu umerjene, le žal mu je bilo, ko sem povedala, da samo podplati veljajo 20 kr. Rekel je, zakaj se toliko vrh vsega zanj oškodavati. Ne pozabi se materi za vse zahvaliti! Ali si prejela Wiener Mode? Danes Ti zopet eno številko pošiljam, koja je danes za Te prišla.



Vreme pri nas je bilo zdaj tri dni prav slabo in deževno, danes je pa zopet krasno, prav pomladansko jutro brez mraza in sape, tičice pojo kot pri Vas poleti – spomladi. Danes je šla Francka po mleko k Boletu in je prišla notri tudi Kržičeva Nanca, katera pa ni naše F. poznala. Ne vem, ali služi tukaj, ali je prišla le tako sem v Reko pogledat.



Tukaj imaš Ti en Tvoj »servet« – ne vem, ali si imela tri seboj, ali sem jaz mojega dala Tebi. Tukaj pri meni je, da ne boš iskala ga doma.Kadar prideš Ti ali kdo drugi, dobi vse, kar je – saj veš, da lepo skupaj vse koj spravim! Z Dunaja je dobil Ivan že orodje, sedaj ne bo treba več skrbi imeti; včeraj in danes prav pridno delata, ker imata dvoje ozobje za danes končati. Prišla je koj neka gospa po prejemu orodja, da se ji dvoje napravi. Vidila bom, kako bo prišlo iz ta nove »fabrike«. Ko je razkladal Ivan različne klešče in drugo, je prvo, kar je rekel – zdaj, da bi mati tu bili, ma bi se jim vse to dopadlo. Jaz sem pa koj sklenila, da kadar bom znala jaz toliko, kot je potreba, napravim materi nove zobe! – Da ni preblizu Svečnica, bi jim lahko že za god to napravila – tako pa ne bo šlo! Saj dobra volja tudi nekaj velja!! –



G.Vessel nama je poslal 6 fotografij vrednosti 8fl: 1) mesto Črnomelj, 2) hišo, kjer on stanuje, 3) materin grob, katerega si Ti na pokopališu vidila, 4) njega kot lemenatar, 5) v turškem fesu njega, 6) njega navadnega.



Pismo dolgo 8 strani, saj bi Ti ga poslala, pa od karamavzarjev je največ, brala ga boš ob priliki. Na spomlad naju v Reki obišče, vse natančno pot popiše, vozil se bo na Vrbovsko – pot Ti je znana. Rad bi dobil tu koje mesto, ker morski mrčes rad je. Ako hočeš Ti ali mati k njemu za kuharico, sedaj lahko bomo skupaj, če pride v Reko. Oprosti, to sem le tako napisala za kratek čas – Tebi in ne materi ni potreba na to misliti. Hvala Bogu. Nani je pa lahko žal, da ga je takrat popustila, ona bi si bila lahko premoženje napravila in nas obdarovala, ne kot teta, ampak kot mati. Pisano je, da boš komaj brala, pišem namreč stoje, ke nimam ravno nikjer pripravnega prostora, sedaj ko to pišem.



Ali Pepa je nazaj prišla? Lahko Marjeta tudi terno dobi – ne bo ji dosti odlegla, ako bo prêcej potico spekla in Tone pit šel. – Kruh ste pa spekli kot za pogačo – no, pa znabiti ste jo res, ker je iz take fine moke! Ali kaj pridno zvečer citraš? Posebnosti ne vem, bodi pozdravljena in poljubljena, kakor tudi ostali, od



Tvoje Ivanke in Ivana



Reka, 2.1. 1898






Pošiljatelj: Ivanka Borštnik

Prejemnik: Julija Kremenšek

Poslano iz: Reka

Poslano v: Laze pri Logatcu

Vir: Osebni arhiv

Datum:1898-03-24

Ključne besede: Gospodinjstvo Potovanja Osebna razmerja

ID: 255




Predraga Julija!



Včeraj prejela Tvoje pismice, nad katerim sem se zelo razveselila, ker prišel mi je v tolažbo. Ne varaš se, ko pišeš, da so solze tekle. Danes je malo bolje, dosti pa tudi ne! Prvo naj Ti na kratko opišem vožnjo do Reke in kako smo se imeli, ko je bil Janko pri nama.



Vožna do St. Petra za me slaba, vroče, da sem komaj dihala, in dima vse polno od smotk. Iz St. Petra naprej vozili smo se sami, tako je Janko celo pot skozi okno kadil, da nisem nič dima jaz v svoj želodec ujela; ulegla sem se in do Reke ležala in spala, a Janko in Ivan sta se celo pot razgovarjala. V Reki na kolodvoru nas je F. pričakala, da je nesla nekoliko naše prtljage, ostalo je nesel najeti nosač. Domov prišedši smo še pili do 2. ure, Janko si je izvolil še kruha; ker ga ni bilo nič pri naši hiši, šla sva z Ivanom zaboj, prinešen od doma, odpreti.Bilo je ravno prav, ker fižol v jesihu se je razlilval po zaboju in cel potok je že bil na tleh, Ivan tega ni zapazil in stopil je v lužo in si tako zmočil in z oljim vmazal njegove »pačne«.Odstopila sem mu moje, a jaz zlezla v F.,torej vidiš, kako sem izročila, kar so mi mati zanjo dali. Seveda tega ona ne ve in tudi ne maram, da bi vedla. Drugi dan, ponedeljek, mislil se je Janko peljati v Opatijo, radi slabega vremena je bil cel dan doma, zvečer smo šli malo vkupno na sprehod, obiskali sina pokoj. Majerja, vrnili se kmalu domov, ker moja noga je vedno bolna; ker sem bila zelo trudna, smo šli ob 10. uri že spati, seveda Janko bi bil kadil še naprej, no, je pa v svoji sobi.



Tretji dan, torek, po zajtrku odpeljal se je v Opatijo, vrnil se popoldan, pri nas »malical«, šel pred večerjo na sprehod, ¼ ure, prišel k večerji, po večerji bili pokonci do 11. ure, potem šli spat. Četrti dan, sreda, odišel Janko ob 7 ¾ zjutraj z brzovlakom v St. Peter–Ljubljana in danes, zdaj ko to pišem, gotovo že v svoji pisarni sedi! Ko sem Tvoje pismice včeraj prejela, nismo bili več skupaj. Janko se je peljal že proti St. Petru, a Ivan se ni bil še iz kolodvora vrnil. – Dela imam čez glavo, včeraj sem za vizito pospravljala. Danes sem obleko namočila, ker je vse umazano. Žimo imam za »scufati«, pa ker nič ne morem k temu delu priti. Noga me močno boli, a vrh moje noge je še Ivanova roka tako močno otekla vsled »olesa«, ki se mu je na roki naredil, da je groza, današnjo noč ni nič spal, tako ga je bolelo.



Materi povej, da sem poslala včeraj zvečer F. po »flaše« za vodo, a jih ni dobila.



Kaj pa Ti, si se že naročila na Mode Zeitung? Ako se nisi še, naroči se, tako naj naisti naslov Ti pošilja kot sedaj, ker tako bom tudi jaz videla, kaj je kaj lepega. Škode ne boš imela radi tega, edino to, da boš en dan pozneje dobila!



Seveda ako si se že naročila, nič ne de, to sem se le tako zdaj spomnila.



Spomniti se ne smem, koliko lepo je zdaj na prostem – pa kaj se hoče, ko moram tu biti; z upanjem, da bo kdaj tega konec, se tolažim! – V soboto na Sv. Jožefa promoviral je Majdič – saj ga poznaš.



V Borovnici je za župana Majaron, ako še ne veš! Ali mati so šli v Borovnico?



Še 14 dni in boš šla po Micico v Trnovo, ni res,imeli se boste zopet veselo, posebno ako bo lepa Vel. noč, kar upam, da bo.



V Reki imamo zelo lepo vreme, gotovo tudi pri Vas!



Kadar boš imela čas, se boš gotovo na naju v Rekos par vrsticami spomnila, do tedaj bodi pa srčno pozdravljena in poljubljena Ti in vsi ostali od Tvoje



Ivanke in Ivana



Reka, 24. 3. 1898






Pošiljatelj: Ivanka Borštnik

Prejemnik: Julija Kremenšek

Poslano iz: Reka

Poslano v: Laze pri Logatcu

Vir: Osebni arhiv

Datum:1898-01-07

Ključne besede: Gospodinjstvo Osebna razmerja

ID: 256




Predraga Julija!



Prejela sem Tvoje pismo, veseli me, da si srečno domov prišla, še bolj me pa veseli, da si doma vse zdrave dobila. Zelo bi mi bilo žal, da bi mater še trgalo, posebno, ker bi bila lahko zdravil iz Reke za materino trganje prinesla, da so pa zdravi, je še boljše! Kako materi jopica stoji? Ali jim je prav, so zadovoljni?



Veseli me, da hvalijo v samostanu Micico; mislim, da ona je tudi popolnoma zadovoljna. Kaj pa gosli, je dobila za Božič?



Moram ti povedati, da še zdaj ni prišel Tvoj časopis – vem, da ga že težko pričakuješ.Bodi prepričana, da Ti ga koj pošljem, ko pride. Pišeš mi, koliko novoletnih voščil – ali daril ste prejeli – skoraj sem radovedna, kaj bo tako lepega za očeta.



Naj Ti povem novice, katere vem. Od Francke sem zvedila, da je borovniškega župnikamrtvoud zadel na jezik, da ne more govoriti. To ji je namreč brat pisal.Tudi mi je povedala, da so mati še živi v Ameriki, da je prišel zdaj eden iz Amerike, kateri je z materjo njeno skupaj bil. Druga novica, katero znabiti že veš, je, da je mati Vašega župnika umrla; sedem sinov je, fajmošter je drugi, ostali so vsi mlajši – Tretja novica je, da je bilo 500 kosov obleke razdeljeno med otroke, obdarovala jih je svetla kneginja in sama razdelila.



Povem naj Ti tudi to, da od novega leta ni več prostega Reisegepäck (potna prtljaga), torej zdaj se mora človek obložiti kolikor mogoče sam, ker je treba od vsake kile plačati. Jaz mislim, da je skoraj bolj poceni po pošti pošiljati, kot Reisegepäck imeti. Veliko je vožnja cenejša od novega leta sem, to pa le za tistega, ki nima prtljage. Najbolj natanko boš izvedila od Harricha, kako je zdaj in lahko potem še meni kaj pojasniš!



Kakor sem govorila radi slik s Teboj, mi le kupi dve za Arbeitszimmer, pa ni potreba svetnikov, ampak kaj drugega takega – namreč, če dobiš.Odpošlje naj se pa kar naravnost sem, tako naroči, kjer kupiš.



Včeraj mi je tudi Rovšek dolgo pismo pisal, zelo se ima dobro, kakor iz pisma njegovega razvidim.



Vreme pri nas je prav dolgočasno, ne vem, ali bo pričelo dežiti ali kaj? Kakšno vreme pa je pri Vas? Gotovo ravno tako kislo kot pri nas.



Včeraj so prišli zopet 4 veliki parobrodi, napolnjeni z vinom, na Reko.



Ivana zelo veseli, da so Tvoja usta popolnoma zdrava, zato pa on še vedno trpi nad njegovim »turom«.Nocojšno noč ni prav nič spal od bolečin, ni samo eden, ampak več, in to ga tako boli, ker se zbira.Hotel je že prerezati, pa mu nisem pustila, bolje je, da se zbere vse skupaj, čeprav boli.



Kaj pa Ti, kaj delaš, in mati? Upam, da se imate dobro, ko ste vsi zdravi – vsaj tako jaz želim. Včeraj je bil praznik – a k maši vendar nisem šla, kakor veš, me Ivan ne pusti samo, da bi pa on šel z mano, ni imel dopoldan nič časa, popoldan je šel pa kar v postelj.Nisem vedela, kaj početi popoldan, tako sem malo molila in mnogo citrala, zvečer do 8. ure vedno – no, pa me je tudi Ivan pohvalil –.



Ali Ti si kaj pridno citrala? Ali »mandolat« se je mater dopadla? Sama ne vem, kaj naj bi Ti še pisala in povedala. Ko bom pismo zapečatila, se bom pa še za eno pismo napisat spomnila.



»Frajle« na oknu in mati med njimi kot vsak dan tudi danes.



Vabila Vas ne bom nobenega sem v Reko, ker kolikokratov sem že to storila, ne vem števila, lahko Vam je že vsim moje vabilo nadležno. Kako me pa veseli, če kdo pride od mojih, lahko vsak sam razvidi iz mojega obnašanja.Res, da je skromna postrežba, ali vsak naj veruje, da kar je v moji moči! Naj pridejo mati, Ti, ali kdo drugi, vsak dobrodošel! Pridi, kadar Ti je ljubo! Končno srčne pozdrave za vse, posebno Tebe poljublja



Tvoja Ivanka



Reka, 7.1. 1898






Pošiljatelj: Ivanka Borštnik

Prejemnik: Julija Kremenšek

Poslano iz: Reka

Poslano v: Laze pri Logatcu

Vir: Osebni arhiv

Datum:1898-01-22

Ključne besede: Gospodinjstvo Zakon

ID: 257




Predraga Julija!



Ivan je srečno prišel v Reko in naju z deklo dobil zdrave. Vesela sem bila, da je prišel ob določenem času domov, seveda nič manj kot jaz bila je vesela tudi Francka!



Celo jutro in že v nedeljo je zdihovala, da bi le gospod domov prišli, ker – kako bom jaz ljudem odgovarjala.Res, imela je srečo, v nedeljo se je samo eni osebi odpovedala – namreč, da ga ni doma, v pondeljek pa do 10. ure ni bilo nobenega, šele po deseti uri so ljudje prišli – ravno prav, imel je pa cel dan dovolj dela. Kako je bila Francka vesela, si ne moreš misliti, kakor je prej zdihovala, da bi le domov prišel, tako je potem, ko je prišel, vedno ponavljala – oh, da so le gospod doma.



Znabiti se boš Ti in mati temu smejala, a vedi, da je za Francko težavno, ako se z eno osebo mora pogovarjati. Zakaj vendar, boš rekla? Pomisli, da jezika ne ume nič, še slovensko slabo govori in kadar hoče najbolj hitro spregovoriti, nejma besede, to je hudo zanjo in za naju. Pa kaj se hoče! –



Posebnega v Reki ni, vreme lepo in mrzlo, vendar danes se mi zdi kar za eno suknjo toplejše, pa ne samo meni, ampak tudi Ivanu in dekli.



Povem naj Ti, da perje od moje kuretine sem tudi že pospravila, en večer do 10. ure smoga vsi trije cufali – no, Ivan nama je samo perje nabiral, tako kot včasih doma Pepi in Mici; ne misli da je za eno blazinico, pač pa ga je za enkrat šnofat.



Svečnica je čedalje bliže.Kako bo s tem, pridem jaz v Laze ali ne – to še danes ne vem, čeravno je še malo dni do tega.



Saj sem Ti vzadnjič pravila, kako zna Ivan lepo obljubavati, dokler ni čas za kam iti, potem pa je popolnoma gluh – malo diši po moji materi! Res je, da sama Francka ima preveč za opraviti, posebno, ker ne zna vsega, kakor veš. Zunaj še nisem bila, kar si Ti iz Reke, saj tudi nimam časa.Zvečer bi lahko šla, pa se mi bolj pametno zdi, če doma kaj delam, bodisi naj že citram, berem ali kaj od ročnih del delam, ker od tega imam kaj, če grem ven, pa nič.



Ivan mi je povedal, da greš v kratkem v Ljublj., prosim te tedaj, da vprašaš za žimo, ker bi vendar rada enkrat imela vsaj postelj v redu, kolikor mogoče seveda!



Ako mi žimo kupiš, naj jo kar sem iz Lj. pošlje – ako je ceneje kot tu; če nimaš denarja za založiti, naj kar per Nachnahme, istotako radi podob si malo oglej ali kupi – kakor boš vidila–glavno pa je, če boš čas imela – drugače ni potreba! – Upam, da doma ste vsi zdravi in da imate lepo vreme kot pri nas!



Cvetlice, koje si mi poslala, so še prav lepo sveže – soldaček in trobentico pa sem posadila v lonček in mi predstavljata vrt pred štalo – kako je lepo spomladi. Reka je nič proti lepoti spomladanski v Lazih. Ako bo le mogoče, pridem v Laze! Bodite mi vsi pozdravljeni in poljubljeni od Vaše



Ivanke



22.1. 1898

NB: Zakaj vendar ne odpišeš Jankotu? Le odpiši mu in ne huduj se nad njim – znabiti bosta še intimno prijatla.






Pošiljatelj: Ivanka Borštnik

Prejemnik: Julija Kremenšek

Poslano iz: Reka

Poslano v: Laze pri Logatcu

Vir: Osebni arhiv

Datum:1898-01-27

Ključne besede: Gospodinjstvo

ID: 258




Predraga moja Julija!



Človek obrača, Bog obrne!



Tako se je zdaj tudi z menoj zgodilo. Načrti, koje sem bila zdaj zadnje dni naredila, so se mi čisto predrugačili. – Dva dni je, da je Ivanov asistent obolel; dela je bilo kar za tri osebe v delu.Mislil je Ivan, da se mu koj njegov asistent pozdravi, ali iz enega dne nastali so trije in Bog zna še koliko.



Včeraj je res prilezel pogledati, a ni še za nobeno delo in ne vem, kdaj bo, ker taki se nič ne priženejo. Dela za tri osebe, katere bi imele že gotove pred par dnevi biti, odposlal je Ivan na Dunaj včeraj zopet eno novo – zopet poslal na Dunaj.



Sam je sinoči do 10 ½ delal in zjutraj ob 7. uri zopet pri delu tičal, nazadnje mu je še dleto spodletelo in se je v prst urezal.Res, da rana ni nevarna, vendar sem mu rekla, da se nima čisto nič več lotiti kaj sam delati – ker potem ne bo mogel še plombirati.Vendar dokler ni ene čeljusti zgotovil, ga nisem mogla odgnati – roko sem mu mogla z ruto zavezati, ker mu je vedno kri iz prsta silila. – To delo ni za enega, koji hoče lepe snažne roke imeti – je bolj umazano.No, pa saj se boš lahko sama prepričala!



Kake skrbi in sitnosti so z odpošiljanjem na Dunaj, Ti ne bom opisovala – malo so mati vidili in se znabiti še spominjajo.Skrb je, kdaj z Dunaja pride, skrb, ali bo prav ali ne in se bo moglo drugič poslati na Dunaj. – V nedeljo in pondeljek pričakujemo dela z Dunaja – medtem bo pa treba ljudi tolažiti z različnimi besedami, eni se bodo dali, drugi zopet ne. Ivan je prêcej na dva kraja na Dunaj pisal po novega asistenta – ako ga bo le mogoče dobiti – ker tako je res težavno!



Meni je zelo žal, da ne morem vsaj za en ali dva dni domov – ker ne moreš si misliti, kako sem se veselila, posebno, ko sem vidila, da je tudi Ivan pri volji, da grem v Laze in me bi še domov odpremil. Poskrbel je celo za mojo obleko, za vse, no! – Nazadnje, ako bila bi sila, seveda bi kar v »štihu« vse pustila, ali tako vendar ne gre. Francka ima ob takih prilikah več dela, zdaj na pošto, zdaj zopet kam drugam, in tako moram moje veselje na stran djati in bolj trezno misliti.Pozabiti moram, da bi se napila dobrega mleka, potem ko boste klali, najela godle, itd.



Kolikokrat se spomnim matere, ko so se toliko časa kam odpravljali in nazadnje vendar doma ostali.Nisem razumela, kaj se pravi skrbi – in gotovo tudi Ti zdaj tega ne umeš – pač pa bodo mati dobro razumeli, kaj se to pravi. Mati so vedno djali, da so bolni, če kam gredo – seveda od skrbi! Jaz zdrava kot riba, ali skrbi in pa ljudi se moremo držati, ako nas doma ne dobi, gre drugam! Jaz bi bila že domov prišla, da ni ta »griža« od asistenta zbolela. Vse sem imela lepo v redu, zdaj je zopet vse iz tira. Mislila sem, da obiščem Micico v Trnovem spotoma, popoldan da bom pa že v Lazih – doma! Ivan mi je že danes rekel, da se boji nedelje in Svečnice, ako tu ostanem, ker gotovo se bom kaj zvečer jokala – rekel je, da kljub delu naj le grem domov, samo da ne bom žalostna – vendar ker vidim, da bi bilo grdo ga samega v skrbeh in delu pustiti, ostanem na Reki. – Žal mi je, da si se trudila dvakrat me vabiti in nazadnje še celo mati – ko vem, kako nerodno jim je pisanje!



Veruj mi, draga Julija, da nič več nočem odločevati dneva, kdaj pridem domov – ker vidim, da se vedno kaj preobrne.Kadar bo mogoče, se odpravim in pridem, naj bo petek ali svetek, saj pozimi imate malo bolj čas se me ogibati, nazadnje moram pa tudi povedati, da nisem razvajena v nobeni reči in se me ni treba bati!! –



Spomnim se ravno zdaj, da mi je Ivan pravil, da prideš Ti ali mati sem za par mesecev, tedaj se pa v Reki kaj pogovorimo, če ne bo drugače. – Zavidam tebe, ko si tako na prostem – tolažim se jaz, da bom znabiti tudi kdaj kmalu ali ne – od sreče odvisno!!!

Veš kadar je človek malo bolj otožen mu kar pero naprej drči – tako sem tudi jaz že drugo polo pričela pisati; med pisanjem pa vedno mislim, da je škoda da nejsem bližej Laz in Planine.

Ti ne veš kako jaz hrepenim po naravi po prostem, jaz si še vedno mislim, da me bodo te velike hiše enkrat kar zadušile.

Gotovo je pa, da sem kaj bolehna ne bi nikdarjaz na Reki bila, ko še ko sem zdrava bi tako rada odzunaj bila. –

Danes sem prijela čestitko od Tebe in matere očeta, srčna hvala vsim, da se me spominjate.

Odkar si Ti šla nijsem vina pila, danes ga je Ivan pa kar pol litra opoldan prinesel čeravno sem rekla da naj bo, kadar mati pridejo.

Spila sem skoraj vsega sama ker Ivan ga opoldan rad ne pokusi. Skuhala sem pa štruklje in ribe pohane z zeljem. Zvečer bom pa zopet enkrat po dolgem čaj!

Polonca mi je tudi pisala – ko prej nekaj let nij – seveda zdaj, ko nij več taka razlika mej nama! – Haha!

Janko mi je tudi danes obširno pismo pisal, da naju obišče meseca aprila o vel. noči nazaj grede se bo vstavil v Lazih in v Logatcu.

Žal mi je da ne bom za Svečnico doma ker mnogo bi imela za povedati in se za pomeniti z materjo in s Teboj!

Pri nas mrzlo vreme a lepo, a danes se je pričelo nekaj oblačiti, nevem ali bo dež ali kali. Kako bi bilo lepo si mislim, če bila eno ali dvej uri oddaljena od Tebe, zdaj ko bo 5 ura in bo Ivan prost bi se lepo oblekla in bi prišla v Laze bi skupaj peli citrali in se smijali kot nekdaj – to bi bilo veselje – a mati so lahko veseli da nij tako kakor si jaz želim – ker bi jim glavo razbijali in vse raznesli nazadnje pa še kaj pojedli! Jaz ne druzega kot mleka pa kruha! – Ali boš Teti Nani kaj za god pisala? Kako gre kaj s Tvojim šivanjem? Ti ne veš kako sem radovedno Ivana spraševala kakšne hlapce, dekle imate, vsaj veš da klub temu da sem ločena od hiše se vedno rada spomnim nazaj in me vsaka reč kot nekdaj zanima zelo. Bodisi kokoši, svinje, krave in drugo!

Tema je že pošteno in zato moram kar končati z mojim suhoparnim listom. Pri čitanjunjega imej potrpljenje! Materi izroči mojo iskreno čestitko, da bi dolgo zdravi živeli in zadovoljno v miru ne prepiru to je vse kar jim moram želeti. Na dan godu, pa Ti draga Julija skrbi, da jim napraviš kaj dobrega za pod zob in za zabavo. Sredstev imaš dovelj za to!!

Da se me spomniš s kakim dolgim listikom kadar Ti bo čas pripuščal se Ti priporačam ter Te jaz kakor tudi Ivan srčno poljubljava

Tvoja Ivanka

Reka, 27. 1. 98






Pošiljatelj: Ivanka Borštnik

Prejemnik: Julija Kremenšek

Poslano iz: Reka

Poslano v: Laze pri Logatcu

Vir: Osebni arhiv

Datum:1898-01-31

Ključne besede: Gospodinjstvo Rastlinski svet Osebna razmerja

ID: 259




Predraga Julija!



Ravno sem mislila materi voščilo odposlati, ko mi prinese pismonoša pismo od Tebe; da si marko prihranim, še Tebi par vrstic v odgovor današnjemu listu!



Prisrčna hvala za novice, zanimale so me zelo! Čudne stvari se gode! Torej teta Borštnik zopet v Lazih – po denar. Kje dobi ostalih 20 tisoč, ako hoče imeti le 12 tisoč. – Ali bi ne bilo bolje ji svetovati, naj si sposodi v hranilnici, ko je vendar manj obresti. Škoda, da nejsi bolj natanko vse opisala! Vendar hvaležna sem Ti za to, ker v pismu res se ne more tako obširno kot ustmeno. Janko mi je pisal, da ima velik križ z očetovo nagajivostjo in sitnostjo, a da je revež vsled starosti na umu bolan, o tem mi ni omenil – znabiti mu ni to znano! Revež, star je že – smili se mi on in ta drugi okoli njega.



Včeraj nedelja, lepo, krasno vreme, a danes vse drugačno, oblačno in tema. Pust bo kmalu, ker obilno »maškor« po mestu hodi.



Povem naj Ti, da se nisem zastonj bala Ivana samega doma pustiti.Vse res, dela, katera so včeraj prišla, so slabo narejena in so se morala nazaj na Dunaj poslati. Pa kaj Ti bom sitnosti Iv. in moje razkladala, dobro, da sem v Reki ostala; vrh teh sitnosti sem pa še od sobote zvečer tako prehlajena, da ne morem nič. Današnjo noč sem zelo slabo spala, glava me je bolela od močnega nahoda, kar voda mi leti iz nosa in oči – prav ta hudi nahod imam. Tudi Francka ima nahod, a je moj hujši – njo bolj za grlo drži, da kašlje, a jaz kiham, da se mi je vsa glava že stresla. Včeraj je bilo tako lepo vreme, sem namočila obleko, a danes bo pa zelo slabo za mojo »žehto«.



Micica mi je tudi pisala po nemško kakor Tebi.



Kako kaj Turkinja, je kaj zelo zadovoljna z novim stanom?



Koliko dekel imate zdaj, ko ni Pepe?



Cvetlice, kateri si mi po Ivanu poslala, so še vedno žive, soldatekin trobentica se pa v lončku prav lepo razvijata.



Zelo žal mi je, da nisem doma, ko imate tako lepo vreme – posebno, ko me že dolgo ni bilo – pa kaj hočem, znabiti, kadar bo zopet vse v redu! Pa veruj mi, da lakši Ti in mati dom puščati kot jaz, ker vedno ena dobra doma ostane, a jaz sem sama, potem nima še kdo kuhati žgančkov! Francki tudi ne morem vse naložiti, ker je še otrok v tem obziru! Da se imate izvrstno na materin god, želim in Te iskreno poljubljava



Tvoja Ivanka in Ivan



Reka, 31.1. 1898






Pošiljatelj: Ivanka Borštnik

Prejemnik: Julija Kremenšek

Poslano iz: Reka

Poslano v: Laze pri Logatcu

Vir: Osebni arhiv

Datum:1898-02-02

Ključne besede: Gospodinjstvo Kulinarika

ID: 260




Predraga Julija!



Ravnokar sem prejela Tvoje pismo o – tisočakih! Kam smo prišli! – Res, ne morem ti drugega pisati kot to, da bi se dalo o tem mnogo povedati, kar se pisati ne sme – ne more.



Ti nič ne poveš, na kaj da ste se intabulirali, ali na senožet, hišo ali kaj?



Če na nič, potem se piše, ali da ste denar podarili, ali pa v smeti vrgli. Eno ali drugo, kakor je dotična oseba revna in podpore potrebna, ali pa nespametna in zapravljiva.



Tudi če ste se intabulirali, ne vem na kako visoke obresti, ni vredno vse to, kolikor bi tu več dobili kot v hranilnici – tega, da bi Vam ona še enkrat to prerekla, kar Vam je že radi izposojenega denarja. Kaj pa posojilnica? Saj tamo bi vendar dobila za manjše obresti denar! Ker ne vem bolj natančnega, kako je vsa stvar, zato bolje, da molčim!



Res škoda, da nisem vse v »štihu« pustila in v Laze prišla, ako bi se res dalo kaj ustaviti, vendar – ne verjamem: voda dere svojo pot in ves moj trud bi bil zaman, morebiti bi bilo še slabše, ker bi potem meni navkljub dal namesto 4.000 – 8.000 – nji!



Lahko si izbirajo obleko, jed in luč, ona in dekle. Tudi klobuk se za 4.000 precej dober v Lj. dobi; vendar s klobukom se ne kupi – »veljave«! – Ali mati že trže? Čudno bi bilo, če bi jo ne!



Ko sem Ti zadnje pismo pisala, me je Ivan priganjal, naj Te povabim zopet v Reko, a nisem ga hotela ubogati.Rekla sem mu, da sem to že tolikokrat storila, da Te moram že s tem glušiti in res bolje, da nejsem tega storila, ker kaj bi mati sama sedaj počela.



Gotovo sem že desetkrat Tvoje pismo prečitala, istotako tudi Ivan, ker ne moreva tega verjeti, kar pišeš o tisočakih, in vendar je resnica. Moj Bog, kako imajo ljudje srečo, brez da bi hranili in delali, se jim dobro godi!



Ivan ne reče nič drugega kot to: sem že zadosti govoril. Tudi Ti obdrži to pismo za sebe!!



Priloženo Ti vračam pismo od g. Mlaker; vsak ima svoje križe in težave, s tem se tolažimo!



Vreme imamo zopet lepo, a kljub lepemu vremenu moj nahod ne poneha – zelo me muči; Ivan me vedno sili, naj v postelji ostanem, da se prej pozdravim, ko je vsaj gorko – pa v postelji ostati, tega jaz ne morem, čeravno bi rada zopet prosta nahoda bila. – Danes, ko je materin god, sem žgančke z ocvirki zabelila – pa povem Ti, da pri tej ocvirkovi zabeli se ne more tako hraniti kot pri čisti – to sem opazila že prej in danes Ti ravno to pišem, da napolnim list.



Tudi jaz bi rada že z materjo in s Teboj govorila – pa ne vem, kdaj mi bo mogoče(!), ker vedno kaj vmes pride, da mi pot zapreči.



Čudnega nič, da Stric nori, pravi Ivan – to je starost, nič novega. – Kakor veš, trpi precej časa, predno se jaz domislim vseh stvari in napišem pismo.Tako se je tudi zgodilo, da me je zdaj med pisanjem iznenadila pošta s pošiljatvijo iz Laz! Zraven juhe prišla mi je danes tudi v del 1 cela klobasa.



Povezala sem tudi jaz in Ivan mater; navrh vsega sva pa še kupico vina izpraznila na njih zdravje. Prisrčna hvala za vse poslano; plešem okoli spletenice kot maček krog vrele kaše!



Bodite pozdravljeni in poljubljeni od



Vaše Ivanke



Reka, 2.2. 1898






Pošiljatelj: Ivanka Borštnik

Prejemnik: Marija (Mici) Kremenšek

Poslano iz: Laze pri Logatcu

Poslano v: Trnovo pri Ilirski Bistrici

Vir: Osebni arhiv

Datum:1896-12-31

Ključne besede: Običaji in praznovanja Otroštvo

ID: 261




Predraga Micica!



Vsaki dan mislim na Té draga moja Micica, čeravno Ti ne pišem pogostoma. Zelo me bo veselilo ako mi v kratkem kaj pišeš kako si preživela Božične praznike in sploh kako se imaš.

Doma smo svi zdravi tako upam tudi od Tebe. Mama se dlej časa pripravljajo, da Te v Trnovem obiščejo, ako kaj posebnega ne pride jih lahko pričakuješ. Pepi je doma že 8 dnij in ostane še do nedelje: zdrav je sedaj popolnoma, pošilja Ti srčne pozdrave. Božične praznike bili so pri nas Tetka Nani iz Borovnice in Leopold iz Ljubljane, bili smo precej dobre volje in kdo bi ne bil, ako sliši ubrano strune doneti in zraven milo pesem peti! Naj Ti povem, da veliko več veselja bi biló, ko bi tudi ti bila v našej sredini in pomagala se z nami zabavati – pa sčasoma mine tudi to, ko bodeš dovolj potrebnih naukov si nabrala, bodemo se zopet združeno veselili v domačej hiši v krogu lj. prijateljev.

Jutri nastopimo novo leto – ob ti priliki želim da bi v novemu letu vse želje se Ti izpolnile koje gojiš v Tvojemu malemu nepokvarjenemu srcu. Bog naj vsiplje obilo blagoslova na Te in naj Ti dari vse potrebno.

Pri kraju sem s pisanjem zatorej sprejmi iskrene pozdrav in gorke poljube od Tvojih ljubih starišev, sestric in brateca posebno



od Tvoje



Ivanke



Laze, dne 31. XII. 96









Pošiljatelj: Ivanka Borštnik

Prejemnik: Julija Kremenšek

Poslano iz: Reka

Poslano v: Laze pri Logatcu

Vir: Osebni arhiv

Datum:1897-07-14

Ključne besede: Gospodinjstvo Osebna razmerja

ID: 263




Predraga!



Prejela sem Tvoje ljubko pisemce in zelo me veseli, da se odzoveš mojemu vabilu in me v soboto zvečer obiščeš. Vedi, da sva Te že pretečeno soboto pričakovala; Ivan je ob 12. uri ponoči vstal in Ti šel nasproti, jaz seveda sem ostala doma; vse je bilo pripravljeno za Té in žal mi je bilo, ko Te je Ivan zastonj pričakoval na kolodvoru.Upam, da zdaj v soboto gotovo prideš, vedi, da Ti bom tudi jaz nasproti prišla, torej le gotovo pridi.



Imela boš priliko si ogledati mesto Reko in druge znamenitosti tega mesta. Opozorim Te pa tudi, da dobiš pismeno (ali ni to čenča?) pogodbo od matere, koliko časa smeš na Reki ostati.Vse natančno v red spravi, da ne bo potem kaj nápak!



Kaj pa oče, so bili že v Ljubljani? Oče so rekli, da kadar hoče Ivan, da naj pride po denar, Ivan mi pa naroča, da naj pišem, da Ti prineseš spotoma denar, če pa Tebi ne zaupajo in če pridejo mati sem se odpočiti, naj pa mati s seboj ga prinesó; posvetuj se z materjo radi denarja.



Znabiti pa hočejo na vsak način oče, da sam Ivo po denar pride, boš mi že Ti vse to pojasnila. Še eno veliko skrb imam, namreč radi dekle, še zdaj nimam nič dekle, kar je pa zelo težko, biti brez nje, tukaj bi jo dobila, ali mestne dekle niso zamé. Jaz bi rada eno tako dekletce imela, kot je Marjanca, da bi me ne stalo preveč in da jo imam za kamo poslati. Tukaj ne morem dobiti take, tu so vse razvajene z dobro jedjo in z veliko plačo. Prosi tedaj mater v mojem imenu, da mi eno tako, kot sem prej rekla, preskrbe v kratkem, ako je le mogoče. Ako nejso še šli v Borovnico, znabiti Nana ve za kojo, da bi zamé bila, ne predraga in ne razvajena. Dela nima težkega, torej tudi nočem po nepotrebnem trošiti.



Kaj naj ti drugega pišem, da Te ne dolgočasim? Povedala bi Ti, koliko dela imam, pa vem, da mi ne boš verjela, zato bolje, da o tem molčim. Pred par dnevi sem dobila pismo od Jankota, a mu nisem še danes odpisala.



Ker se kmalu vidimo, zato končam z mnogimi pozdravi in poljubi na očeta, mater, staro mater, Toni, ako je kaj pridna, in Pepčku, posebno Tebe gorko ljubi



Tvoja Ivanka



Reka, 14. 7. 1897






Pošiljatelj: Ivanka Borštnik

Prejemnik: Julija Kremenšek

Poslano iz: Reka

Poslano v: Laze pri Logatcu

Vir: Osebni arhiv

Datum:1898-02-22

Ključne besede: Gospodinjstvo Osebna razmerja

ID: 264




Predraga Julija!



Danes prejela Tvoje pismo!



Čudim se, da nisi v nedeljo pisma od mene prejela, ko sem ga že v soboto oddala – pa ne v »škrinjico«, ampak F. ga je nesla na pošto.



Da je resnica, boš razvidela iz pečata!



Ker mi v današnjemu pismu pišeš, da boš kot jutri v Ljubljani, Ti pišem »poste restante« v Lj. – Kar se tiče žime – kupi jo, ako vidiš, da je boljša kot v Reki; ker ako si že človek kaj kupi, naj si dobro, da ni samo za eno leto, posebno ako je dotična reč precej draga. – Cena tedaj srednja!!



2) Kupi mi pa gotovoeno ornico ker sem jo zelo potrebna; visoka ½ m, široka naj bo na vrhu ½ m. Najbolj bi mi ta visočina in širjava ugajala, vendar če je ne moreš ravno take dobiti, pa tem meram primerno! Les izberi dober, če je mogoče železne obroče, ker je bolj trdno!



3) Platna za čez »kosen«, dolžina 1,45 m širokost 75 cm. Barve naj bo črne ali koje druge lepe! – Pazi posebno, da ni kos, od katerega bo odrezal, »pošev rezan« ker potem bi Tebi ravno tako odrezal in bi jaz morala na obeh konceh stran rezati in bi mi bilo potem lahko prekratko!



4) 1 kg voska za pode biksat.Dobiš ga pri svečarju »Dolencu«.



5) 5 ½m žnore za obleko, kot Ti vzorček pošiljam. Vse to naj pošlje oni, kjer boš ornico kupila, sem v Reko, in mu daj priložen listek, da ne bo treba Tebi narekovati naslova.



Na listku je že napisano, da naj sem naznani, kdaj bo odposlal, da bo vedel Ivan tukaj na železnici reklamirati, ker drugače mora predolgo čakati na ogrsko počasnost. Tako npr. še zdaj ni podob in ne vem kdaj pridejo; ne morem Ti o njih še nič pisati!



Kar Ti plačaš, mi račun takoj pošlji, da Ti denar povrnem!



Ako Ti ne bi čas dopuščal, si seveda ne ubijaj glavo z mojimi rečmi!



Poljublja te



Ivanka



Reka, 22. 2. 1898






Pošiljatelj: Ivanka Borštnik

Prejemnik: Julija Kremenšek

Poslano iz: Reka

Poslano v: Laze pri Logatcu

Vir: Osebni arhiv

Datum:1898-03-26

Ključne besede: Gospodinjstvo Rastlinski svet Osebna razmerja

ID: 265




Preljuba Julija!



Danes sem prejela komaj pismo od Tebe in že Ti odgovarjem, to pa zato, ker je jutri nedelja in boš imela čas pisma prebirati! V četrtek sem Ti pisala, a kmalu ko sem pismo končala in oddala, je pričelo dežiti zunaj, pa tudi iz mojih oči. Isti dan dobila sem tudi od Janka karto, katero je na popotovanju oddal.



Kakor sem Ti že zadnjič pisala, je Ivana zelo roka bolela, zato je šel ob 7. uri že v postelj; tudi meni se je pošteno dremalo, ker še vsa sem bila od vizit ubita, vendar sem se pripravila s F. žimo cufati, ker ako ne bom hitela, ne vem, kdaj bom kaj v red spravila, posebno, ko je vedno mnogo dela. Torej veš, cufale svi žimo v stranišču, zunaj je pa močno dež lil in celo »sodra« je na okna bila; kar naenkrat se prične močno bliskati, tako da F. je kar kvišku poskakovala in vsa preplašena je bila, jaz ne tako, čeravno je včasih se posvetilo tako, da svi bile vse svetle.



Počasi je ponehala huda nevihta, 9. ura je odbila, meni se je pošteno dremalo, svi pričele pospravljati, kar naenkrat zaslišim trompetopožarne brambe, nakar rečem F., da je ogenj, ona pa reče, ni ogenj, ne, vadi se na trompeto. Ko tako trompeta naznanja, da je ogenj, se nisem dosti zmenila, ker to je večkrat, delavi svoj pot naprej, da grevi spat, ko me Ivan pokliče; da naj grem pogledat.Ustrašila se nisem, ker mislila sem, da bom videla, kako se požarna bramba pripravlja na odhod – pa groza – ko stopim v spalno sobo, vidim vse v ognju, blizu mora biti ogenj, in grozen, ker celo nebo je bilo v plamenu.Pokličem F., naj pogleda in naj hitro teče ven, da vidi, kje gori. Ivan ni mogel hitro se oblečti radi roke, jaz pa sploh ne morem hoditi. F. je odišla, a tudi nama ni bilo za doma obstati, ker vse iz hiše je drlo na prosto in kdo bi ne bil. Oblekla sva se in šla počasi; dež je lil, nebo vse zatemačeno, a zopet vse žareče od ognja. Prideva malo naprej od Caffe Adria proti kolodvoru, vidiva grozni požar.Gorel je blizu kolodvora en »magazin«, dolg 360 m., poln »jute« (iz česar se delajo preproge idr.), lastnina ogrske banke.



Zgorelo je vse, to je 400 vagonov (jute), vrednost en milijon goldinarjev,zavarovano pri tržaški »assicurazioni generali«. Sosednja dva magazina bila sta napolnjena z drvi in benzinom, torej se je samo na to delalo, da se ogenj ne razširi, ker nevarnost je bila velika. Prihitele so še druge požarne brambe. Do 5. ure zjutraj je močno gorelo, da je bilo nebo žareče. Ogenj bo še nekaj dni trpel. Ob 11. uri ni bilo več velike nevarnosti, ker je druga sapa pričela pihati. Most, na kojem so bili mati, je bil tako natlačen od ljudstva, da je bil v nevarnosti, da se podere, zato so bili kmalu ljudje z njega izgnani; videlo se je od tamo najbolje. Prišli so vojaki tudi na pomoč, da so red delali. Torej toliko o ognju.



Včeraj praznik, dež cel dan, jaz bila pa cel dan v postelji, a kljub temu je moja noga še vedno bolna. Ivanova roka boljša, ker se je že izgnojila in je šla poštena porcija materije iz nje. Zdaj je poldan, ko to pišem, ponehal je malo dež in pričelo se je svetiti, znabiti bo postalo vreme! – Tuhno sem že končala, prav dobra je. Med tem časom, kar sem bila v Lazih, posušila se mi je zopet ena cvetica, torej zdaj imam samo še 4 lončke in še te so revne. Soldatki, prinešeni iz Laz, so se že posušili. – Danes Ti odpošljem tudi »Mode«, katera je danes prišla, naročnino odpošljem tudi danes! – Ali pri Vas ste se že pozdravili od vizit?



Podobe, kupljene v Ljublj., so res krasne. Tudi ornica služi kaj dobro, posebno F. je zadovoljna. Tudi ta nova žagica reže izvrstno, le povej očetu, da je koj F. poskušala rezati ž njo! Žima kaj lepa, dobro se mi zdi, da jo nisem tu kupila!



Ne smem pozabiti še od kuhalnice in betičeka povedati, da sta izvrstna. Ena kuhalnica je pa doma ostala.



Ali Janko je že kaj pisal? Danes se spomnim, da sem pozabila, da se podpiše naznanilo Micice.



Pisava je res zelo grda – pa potrpi za danes z menoj!



Ker druge posebnosti za danes ne vem, moram končati!



Ali si že moj zobček od »špic« prodala?Veš, se bojim, da ne bi preveč, »profita« imela.



Najsrčneji pozdrav vsem, posebno Tebe mnogo poljublja



Tvoja Ivanka in Ivan



Reka, 26. 3. 1898









Pošiljatelj: Ivanka Borštnik

Prejemnik: Julija Kremenšek

Poslano iz: Reka

Poslano v: Laze pri Logatcu

Vir: Osebni arhiv

Datum:1898-05-04

Ključne besede: Običaji in praznovanja Osebna razmerja

ID: 267




Predraga!



Danes prejela Tvoje pismo, odgovarjam takoj.Da nisem svojih oči čuvala, gotovo bi se mati ne jezili nad menoj, sicer sem pa jaz svojo dolžnost storila in sem Te opomnila, da piši domov, a Ti nejsi, torej sem jaz popolnoma čista v tej zadevi; upam, da danes je že vse dobro!



Krstno svečo le zvito kupi, pa ne draginje ne kupuj – istotako krstno opravo, saj se dobi lepo, a ne drago – ni potreba dragocenosti – le lepo, da je!



Ni res, kako sem sitna, ne bodi pa zardi tega huda name! No, pa kaj Ti bom več naročala, saj sama veš, kako in kaj hočem!



Krst bi bil že lahko zdaj, v nedeljo nama je Janko pisal, vendar se je odložilo do Binkošti, ker vem, da bi bilo tebi neljubo se koj čez par dni zopet v Reko podati. Zelo težko sem se odločila do Binkošti, a nazadnje sem vendar Jankotu odpisala in danes imam že zopet pismo od njega, da pride ob Binkoštih v Reko. Ravno tisti dan, ko si Ti odpotovala, sem pismo od njega dobila.



Vreme zdaj par dni lepo, tako sem vse lepo posušila, danes pa zopet cel dan deži in prav nič se ne suši.



Milena včeraj cel dan poredna, istotako danes ponoči, zato pa zdaj podnevi spi, zjutraj je zaspala in zdaj bo že 2h pop.,pa še vedno spi; znabiti postane počasi le pridna!



Zdravi vsi, le utrujena sva z Ivanom, posebno Ivan malo spi.



Kar se tiče maše, še danes ne vem, kaj naj storim!



Ali si povedala tudi, da je sam duhovnik rekel, da je bolje, da se doma moli – kot pa da se v cerkev hodi.



Še bi pisala, pa radi oči moram končati. – Pošlji, kar kupiš, per Nachname – veš!!



Za danes dovolj! Pozdrav vsem, posebno poljublja Tebe



Tvoja Ivanka



Reka, 4.5.1898






Pošiljatelj: Ivanka Borštnik

Prejemnik: Julija Kremenšek

Poslano iz: Reka

Poslano v: Laze pri Logatcu

Vir: Osebni arhiv

Datum:1898-05-19

Ključne besede: Gospodarstvo Zdravje Osebna razmerja

ID: 268




Predraga



Včeraj prejela Tvoje dolgo pismo, hvala prisrčna! Veselilo me je prejeti tako dolgo pismo od Tebe, to tembolj, ko vem, koliko opravila imaš vedno. Tudi jaz sem Ti mislila takoj odpisati, a nisem imela najmanje časa.



Vedi, da je obolela Milena na ošpicah. V nedeljo popoldan bila zelo slaba, potem vedno vpila celo noč in dan, sinoči zvečer so se pa ošpice pokazale po celem životu, vendar najhuje na obrazu in rokah. Današnjo noč celo noč nič spala, istotako zdaj podnevi nič ne spi, vedno jo morava zibati ali pa nositi. Ivan ni nocojšno noč nič spal, zato je šel zdaj malo spati; Mileno sem pa previla in zdaj je tudi malo ona potihnila – za koliko časa, za dolgo ne, ker se mi že budi, no, pa saj se samo z eno roko piše, z drugo lahko zibljem.



Poprašaj mater, če je kaj nevarnega; jaz sem zelo v skrbeh in žal mi je, da sem bila zadnjič Jankotu odpisala, da bo krst ob Binkoštih. Ako imajo veliki otroci ošpice, vem, da ni nevarnega, a pri tako majhnih, kot je Milena, se mi zdi, da je nevarno. Gotovo se bodo mati spomnili, ako je imel kateri otrok od nas tako zgodaj ošpice.



Kar gre od nje, je redko in ima zelo močan duh – kot od velicega. Predno so ošpice na dan prišle, je imela hude krče, a zdaj so bolj ponehali. Pije vedno rada, posebno »culco« ima rada. Culco ji delam, odkar si Ti iz Reke, ker se mi zdi bolj zdravo, kot prazno gobo vlečti.



Ker ne morem bolj natanko opisati – nazadnje upam, bodo mati tudi iz tega sklepali, če je nevarnost – odpiši mi takoj! – Če bi bilo kaj nujnega, bom telegrafirala! – Da imam veliko skrb, si lahko misliš – posebno ponoči.



Da je samo eno uro do Laz, bi že kdaj prišla kaj vprašati – a tako! Vem, da se Ti čudno zdi, da mater vprašam vse to – vedi, da mati so izkušeni – so sami z otroci imeli opraviti pri različnih boleznih – torej jim bolj zaupam kot najučenejšim zdravniku. Čez je dala jed tudi takrat, ko si Ti bila tu, a tisto ni bilo nič nenavadnega, ker nibilo »skisano« mleko; zdaj da bolj malo čez, a tisto je kislo, to pa samo zdaj od predvčerajšnjem. Vsaki dan posebej dneve do Binkošti štejem! – Da nisem bila še nič iz stanovanja – mi ni treba praviti. Vročina velika zunaj, a stanovanje še vedno mrzlo. Mileni vedno grejem vodo. Danes jo tudi nisem nič kopala, ker se bojim, da se prehladi in bolezen poslabša.



Kakor vidiš, drugega mi ni na mislih kot bolezen Milene; in vedno bi imela še kaj povedati ali vprašati, pa naj bo, preiti hočem kam drugam.



Škof Ljubljanski se je odpeljal, mislim da veš, vendar ne vem, če veš, da so ga po vsih kolodvorih duhovni z mladino pričakali, kjer so dobili zadnji blagoslov od škofa, kakor na drugih postajah tako tudi na Rakeku in sam knez W. ga je prišel prišel k vlaku pozdraviti.Po pozdravu je knez W. pokleknil pred vlakom in prosil za blagoslov škofa. Lep izgled je dal vsem k. W.



Moram Ti tudi povedati, da si si zadnje moje pismo napačno razlagala. Jaz nisem bila jezna na Te, ker mi nejsi kaj odposlala iz Lj., jezna sem bila, ker mi nejsi račun poslala – ker si mater za denar nadlegovala. Si me razumela! Pa to je že minulo – ni res!



Kako dekla?! Vsaki dan posebej se Ivan jezi čez njo – vendar ga potolažim za kratko! Pozdrav od nas vsih Tebi in ostalim. Veseli se v naravi in spominjaj se



Ivanke



[brez datacije, po pripisu »praznik, popoldan ob 2h« ugotovljeno, da gre za Gospodov vnebohod, 19. 5. 1898]












Pošiljatelj: Ivanka Borštnik

Prejemnik: Julija Kremenšek

Poslano iz: Reka

Poslano v: Laze pri Logatcu

Vir: Osebni arhiv

Datum:1898-06-04

Ključne besede: Gospodinjstvo Zdravje

ID: 271




Predraga!



Tvoje pismo prejela, ker vem, da Ti postrežem, zato Ti danes odgovarjam na Tvoje pismo. Janko odišel drugi dan z istim vlakom kot Ti, gotovo bi bil v Laze prišel, da ga ni zmotil »prekrasni vis-à-vis«. Lahko materi poveš.



Dela imam obilno, zato pa tudi ni bilo časa za »jok« kot drugekrati.



Včeraj imele»žehto«, lahko si misliš, da je dosti dela, a vrh vsega dela smo še dimnik ometali, ker radi saj ni hotelo prav nič goreti, moralo se je prenehati s kurjavo in osnažiti.



Priloženo pošiljam listek, iz katerega boste videle z materjo, da je v Lj. »zverinjak«. Spominjam se, da so mati želeli zverine videti, zdaj imajo priliko, ako ni v delavnikih časa, pa ob nedeljah.



Prejela dopisnico od brata Rovšekovega, piše mi, da Davorin že štiri dni bolan leži. Dobila sem tudi odgovor od Benedeka, Vesela in Dovšeka.



Znabiti že veš, vendar za slučaj, da Vam ni znano, Ti povem, da se bo sladkor za 6 kr pri kili podražil, to pa zato, ker bodo uradnikom plače povišali.



Včeraj in danes vstala ob 5. uri in šla s Francko na sprehod v ljudski vrt, domov prišle ob 7½. Zelo prijetno je, posebno danes, ko svi videle kositi travo.



Janko mi je naročil, da naj Vas vse pozdravim v njegovim imenu, kadar kaj pišem, in povem, da ob Vsih svetih pride v Laze.



Vprašaš, kako Milena! Pridna, kar je krščena. Najbolj sem pa jaz vesela, da je krščena, ker nimam več skrbi za to. Francka jo tudi pestva, a najraje bi jo nesla seboj v »ljudski vrt«; obljubila sem ji, da se popeljemo kojega lepega dne v Cerkvenico ali pa na Kranjsko. Lahko si misliš, da je bila vesela, ko je slišala Kranjsko. Koze bomo dali Mileni tudi kmalu cepiti, vendar s tem odlašam, ker mi Francka pravi, da bo potem sitna.



Kdaj greš kaj v Lj., znabiti se tudi jaz Tebi pridružim, vendar zagotovo še ne vem!



Pišeš med drugim tudi: Ako bo mogoče, odpravim v kratkem mater do Tebe, ker vem, da Ti bo postreženo. – Iz tega sklepam, da misliš, da imam z materjo kaj važnega za govoriti ali vprašati – zato Ti povem, da tega ni!



Veselilo me pa bo, ako jim čas dopušča, me obiskati za par dni. Še bolj bi pa vesela bila, ako tudi očeta z materjo kojo nedeljo odpraviš, peljali se bomo kam po morju, saj sem Ti že pravila, kako bi bilo lepo za cel dan od doma, seveda lepše, kot je bilo zadnjič z Jankotom.



Francka je zdaj par dni bolj pridna, kar z menoj ven hodi in Mileno pestva. Milena se tako pogovarje, najraje pa kriči – aka.



Vreme imamo lepo, kako pri Vas? Kako z očetovim zdravjem? Mi smo hvala Bogu vsi zdravi, tako upam tudi od Vas!



Za danes naj končam! Sprejmite pozdrave in poljube od vsih, posebno od



Tvoje Ivanke



Reka, 4. 6. 1898



NB: Dežnik je spravljen tu pri nas do časa, ko mati ali kdo drugi od doma pride, če pa prej od nas kdo na Kranjsko gre, Ti ga pa prinese. Piši o priliki, kako se Ti Tvoja družina redi!









Pošiljatelj: Ivanka Borštnik

Prejemnik: Julija Kremenšek

Poslano iz: Reka

Poslano v: Laze pri Logatcu

Vir: Osebni arhiv

Datum:1898-06-14

Ključne besede: Zdravje Osebna razmerja

ID: 273




Predraga Julija!



Ker od zadnjič ni nobenega odgovora, zatorej sklepam, da se Vam zelo dobro ali prav slabo godi; vendar jaz vem, da je gotovo prvo in to me veseli.



Pri meni novic od zadnjič nič kot to, da je Milena zbolela; ima namreč »želodčni katar«, tako da jo tako zelo kolje, da prevpije noč in dan na rokah. Prav bojim se za njo, posebno ker berem skoraj vsaki dan v »Narodu«, da umrje kak otrok v tej dobi za to boleznijo; pridruži se njeni bolezni še lahko »kolerina« (to pa ni kolera), katera je zdaj poleti tu na Reki med otroci in katera je zelo nevarna. F. mi zelo dobro služi zdaj in ne porajtam nič, četudi mi je danes zopet en glaž ubila; poskušam vse mogoče pri Mileni z upanjem, da mi ozdravi; vprašaj mater, kaj so vse dajali otrokom, kadar so bili tako bolni in so imeli vetrove in jih je klalo, ker bojim se, da bi se ji vetrovi ne zaprli. Sploh tukaj zelo dosti otrok zdaj poleti umrje. Včeraj, ponedeljek, sem dobila WienerMode in sem jo takoj odposlala, upam, da jo že imaš.



Tukaj je zelo vroče, vendar veš sama, da zdaj ne hodim nič ven, ne kupovat ne po kaj drugega, ker me Milena ne pusti; otrok se vije kljub kimlu in kamelicam, tako da se mora človeku usmiliti; zdaj jo ima F. v rokah, pa ker vem, da jo bom morala kmalu jaz vzeti,končam z nado, da Vam bi prihodnjič lahko pisala, da je Milena ozdravela – in kdaj da pridemo na Kranjsko.



Sprejmite vsi srčne pozdrave od nas vsih, posebno poljublja Tebe



Tvoja Ivanka



Reka, 14. 6. 1898









Pošiljatelj: Ivanka Borštnik

Prejemnik: Julija Kremenšek

Poslano iz: Reka

Poslano v: Laze pri Logatcu

Vir: Osebni arhiv

Datum:1898-06-16

Ključne besede: Zdravje Otroštvo Starševstvo

ID: 275




Predraga Julija!



Danes Ti zopet pišem koj zjutraj, pa ne z Mileno v rokah kot včeraj in pred nekaj dni, ker Milena je v zibki.Čudno – njeno zdravje je danes, kaj bi rekla, popolnoma dobro – vendar ne vem, ali ta velika sprememba pomeni k popolnemu zdravju ali k smrti, vendar danes sem pričela zopet upati, da Milena znabiti vendar ne bo med »Reško pšenico«. Včeraj najslabša, taka, da svi obe s F. jokale nad njo, ko se je tako mučila (zato sem Ti tudi pisala, ker komu drugemu hočem svoje gorje potožiti kot materi sestri – boterci.) Kaj jaz sodim, da je vzrok k tej veliki spremembi, naj Ti povem. Ko smo videli, da vse zastonj, da nobena reč nič več ne pomaga, je Ivan rekel, da bo še nekaj poskušal, namreč en recept napisat in po zdravila v lekarno poslat. Da sem se bala ji zdravila dati, si lahko misliš, ker mislila sem si, otrok ne bo prenesel zdravil – umorile ga bodo – vendar ko vidim, da ni nič več pomoči, vzamem in ji dam zdravila, jok je čedalje bolj redkejši postajal in pričela po dolgem zopet zatisniti oči. Spala nisva tudi danes nič, ker jok prejšnih dni nama je šumel vedno po glavi, kljub temu da je Milena precej mirna bila. Zdravila ji daje vsake 2 uri 1 žlico majhno. Oslabela je zelo in shujšala, in kdo bi ne, toliko noči ne spati, zraven pa take bolečine imeti. Dobiti bom kar morala eno pesterno, da jo bo nosila na sveži zrak, ker F. nima časa – da otrok kaj okreva. Ni bila še nič na prostem, medtem ko njene vrstnice so vsaki dan zunaj. Pogrešala sem prej deželo, a sedaj še veliko bolj, ker ne trpim samo jaz v tem zaduhlem mestu, ampak tudi mala Milena.



Veseli me, ko sem Ti mogla toliko boljše pisati, in upam, da se ji ne bo na slabše zopet povrnilo.



Ne imej me za neumnico, povedali Ti bodo mati, kako jim je bilo, kadar so bili otroci bolni, kako veseli so bili, da jih je kdo od izkušenih starih tet potolažil.



Bodite vsi pozdravljeni od



Vaše Ivanke



Reka, včeraj zalepka, danes pismo! (16. 6. 1898)






Pošiljatelj: Ivanka Borštnik

Prejemnik: Julija Kremenšek

Poslano iz: Reka

Poslano v: Laze pri Logatcu

Vir: Osebni arhiv

Datum:1898-07-02

Ključne besede: Gospodinjstvo

ID: 276




Predraga!



Včeraj prejela Tvoje pismo drugo, v katerim mi pišeš radi vina. Danes je šel Ivan ga naročit, vina, odpošlje ga v ponedeljek, ker nima danes tako majhne posode. Na račun mu je dal 20 gl,kar bo več, mu bo doplačal, ko bo vino v sod napolnil, ker danes ravno ni vedel, ga bo ravno 100 l ali koji liter več. Povem naj Ti, da si pri meni pustila pas od bluze, tudi se je dobil ravno danes »žok« od Tvojega senčnika, katerega si imela iz papirja napravljenega.



Vprašaš, ako se je Ivan odpočil od vožnje. Moram ti povedati, da je vse zopet pri starem. Kako Milena, tudi ona pridna. Včeraj sem kupila blaga, da ji napravim »kapico«, ako bo jutri lepo, gremo vsi štirje na Trsat. Vročina pri nas velika, upam, da tudi pri Vas, saj to je dobro zdaj v košnji. Mislila sem pismo za Te do jutri odložiti, ker imam polne roke dela, ali ker znabiti bi potem predolgo pismo na pošti ležalo, sem se vseeno pripravila k pisanju. Buteljo, katero je Ivan prinesel, sem hotela hraniti za mater, ali Ivan mi ni pustil – rekel je, da samo steklenica je »butelja«, a notri je »brlozga«.Kljub mojim nadlegovanju, naj jo pusti, jo je odprl – in danes ni mi žal – vino je narejeno; poslal ga bi bil na kmetijsko družbo, ali iz Reke ga ne more. Dva dni sem imela, a zgubilo je popolnoma barvo. Lahko je Runco tako bogat!



Kako »Slovenec«? Kakor vsem Slovencom na Reki, dolgčas mu je. Prvo sem mu bila oplela »kurnik«, a prec je ušel iz njega, pripravila sem mu vse lepo v gajbici, a tudi tukaj ni zanj – premajhen prostor in danes zopet opletam na novo kurnik in upam, da mu dobro napravim.



V predzadnjem pismu mi pišeš o Micici. Praviš, da jo misliš prej domov vzeti. Ako ni rada pri šolskem sklepu, jo lahko par dni prej domov vzameš, več dni pa ni potreba, ker se mi zdi, da je bolje za njo v samostanu kot doma, ker bo precej v delo naprežena. Kakor sem Ti že pravila, imam še zmeraj to misel jo v Trnovem obiskati. Vedi, da še zdaj mi ni šivilja obleke napravila in ne vem, kdaj mi bo – ne bluzo ne obleko! To so prave šivilje, tako drago plačat, potem pa še vedno prosit.



Povem naj Ti še od Ivanovih čevljev, da so že vse odjenjali, ko jih ni še nič nosil, kar je hodil zdaj po Poliin prej parkrat po mestu, v mokrati jih ni še imel, a zdaj tudi niso, ker je vse podplat odločen od čevlja. Ne vem, kaj je temu krivo, saj Tvoji se dobro nosijo.



Kakor vidiš, sem Ti vse povedala, celo od čevljev, zato naj končam s prisrčnimi pozdravi na vse, posebno Tebe poljublja Tvoja



Ivanka, Ivan in Milena



Reka, 2. 7. 1898






Pošiljatelj: Ivanka Borštnik

Prejemnik: Julija Kremenšek

Poslano iz: Reka

Poslano v: Laze pri Logatcu

Vir: Osebni arhiv

Datum:1898-10-06

Ključne besede: Gospodinjstvo

ID: 277




Predraga Julija!



Prejela sem Tvoje pismo, prisrčno hvala zanj! Da nama z Ivanom ni bila mala novica o poroki profesorja slišati, si lahko misliš! – Gotovo so mati veseli, da niso nič v Borovnico šli, ali ne? Pri nas nič posebnega, Ivan in jaz hvala Bogu zdrava, Milena sitna po navadi stari. Francka vedno pridna, da bi le taka ostala; danes imele »žehto«, ponesla se je posebno dobro, vstala je ob 3. uri – na take nij še podelala ! Vsaj se je po dveh dneh dovolj naspala. Jaz sem pa ob 4 ½, Ivan ob 6. Ni res, kako smo pridni.



Kupila sem danes 100 kg krompirja po 2,70, ker bilo je zelo sitno, ko ni bilo ga pri hiši; kupila bi ga več, ali bil je ves, kar ga je še bilo, dražji, zato sem odložila za drugič.



Vreme pri nas vroče, poletno, gotovo tudi pri Vas lepo sonce sije. Dela mi pri Mileni ne manjka – pač pa spanja!!



Mislim, da veš, da je Ivan očeta prosil za drva; ker vem, da pri obilnem delu niso še nič drv na Rakek vozili, Te prosim, da očetu poveš, da ni potrebe jih odpeljati, dokler ne pišem – poizvedel bo Ivan namreč med tem časom bolj natančno, ako velja, in če nas ne bi preveč vožnja stala. Ako so jih pa znabiti že odpeljali, Te prosim, da nič ne omeniš! Kar se tiče oglja, ravno tako, ako so ga kupili že, naj ga pa po »frahtu« odpošljejo, ako niso drv odpeljali.



Že v zadnjem pismu sem Ti pisala, da se veselim »zibelke«, da mi ne bo potreba vedno Milene na rokah imeti – pa moje veselje se je kmalu zgubilo – kakor hitro je F. zibelko domov prinesla. Vprašala boš zakaj – zato Ti koj povem. Vedi, da to je en neroden koš, zraven pa taki tečaji, da jih je Ivan prvi dan odrezal in sam nekaj »pocimpral«! Kako, Ti ni treba praviti, ker veš, kako orodje imamo. Koš bi še bil, da bi bili taki tečaji, kot so jih mati naredili k njih zibeli, ali kakršni so Ti – da bi jih le videla!



Jaz jo raje nosim, kot zibljem, čeravno ona bi se vedno najraje zibala. Pomisli, 2 gl stane, a F. pravi, da je v Lj. 66 kr tak koš.



Prosila bi Tebe, da mi odrežeš ravno take, kot so mati jih naredili – ako niste še zaboja odposlali. Kako pogrešam dobre zibelke v Lazah. Človeku je odmerjeno trpeti, ako je vse dobro, mu pa zibelka nagaja, da le trpi! – Ali se boš smejala, a jaz se vedno jezim nad to šajtergo, ker to ni zibka – vedi, da moram vedno spodložiti, da se mi otrok ne zvrne in kadar zibljemo, moramo z obema rokama, drugače bi preveč plesalo in nazadnje bi še otrok iz zibeli splesal.



Posebnosti druge ne vem!



Majaronček lepo raste, tako tudi ostale rožice! Zunaj nisem še nič bila in ne vem, kdaj bom, ker mi Milena ne pusti.



Sprejmite pozdrave vsi, posebno poljublja Tebe



Tvoja Ivanka



Reka, 6. 10. 1898






Pošiljatelj: Ivanka Borštnik

Prejemnik: Julija Kremenšek

Poslano iz: Reka

Poslano v: Laze pri Logatcu

Vir: Osebni arhiv

Datum:1898-10-08

Ključne besede: Gospodinjstvo Religija

ID: 278




Predraga Julija!



Pisati bi morala danes materi, da se jim zahvalim za trud in za poslano – pa ker vem, da boš Ti še lepše jim se zahvalila kot jaz pismeno,tedaj Te prosim, da izrečeš mojo zahvalo!



Danes sem pospravljala moko, ker je precej vlažna, da se mi ne pokvari. Vedi, da so se vse ta žlahtne hruške zmečkale, edino ena je ostala, tudi tepke so vse mehke, a jabolk več gnilih – tedaj veš, da imam dela, da denem vse v red. Najbolj žal mi pa je, ker se je posteljica Milene prej hrušk naužila kot mi, prav težko bo ven za spraviti; ravno prav, da sem brala zadnjič odgovor v W. M., kako madeže od sadja iz obleke spraviti. Res, da sem koj plevce iztresla ven in odmočila, a kljub temu ne bo šlo rado ven. Milena mora tedaj še par dni ležati na nje trdi postelji. Istodobno z zabojem sprejela kislo zelje iz Lj.,kakor veš, 50 kg stane me z vožnjo in s posodo 5,20. Ni ravno poceni, a imam ga pri hiši. Tudi sem ravno tisti dan zjutraj kupila zopet 100 kgkrompirja po 2,70, zdaj je najcenejši, tedaj še moram preskrbeti, ker zima je dolga! Ne smem pozabiti, da sem brala namreč že sinoči, čeravno sem pri luči izložavala iz zaboja, vendar sem zagledala pisavo na dno zaboja, s katero se mati poslavljajo od dela – upam, da ne bo, in ne želim tega ne Vam ne sebi – pač pa želim kol'kor tepk, tol'ko let! – Sicer bo pa zaboj ostal v spomin dolgo časa, ker Ivan bo kupil pante in ključavnico, da bomo iz njega napravili shrambo; seveda pokrov bo treba čisto nov, ker so ga na železnici dacarjirazbili.



Sedaj, kako Milena?! Postala bolj mirna in mnogo mleka pije. Včeraj bila jaz in Francka na Trsatu, vstale ob 4. uri in ob 7. uri smo bile že doma; jutri se tudi odpravljam, pa ne vem, kako bo, ker vreme je včeraj in danes deževno! Pisala sem Ti zadnjič radi tečajev, danes samo to: prosim, da mi iz Seiden-papirja vrežeš vzorec in ob priliki pošlješ.



Rožice so se mi vse prijele in begonija celo cvete!



Posebnosti druge ne vem, kakor to, da za drva še nismo zvedeli, bom tedaj prihodnjič pisala!



Kaj novega pri Vas? Upam, da vino ste prejeli, ker je rekel Gilich, da ga takoj odpošlje. Najbolje je, da ga stočite po steklenicah, je rekel; lahko to storite, ker Vam jih ne manjka.



Končno še enkrat srčna hvala za vse! Pozdrav vsem, posebno poljublja Tebe



Tvoja Ivanka, Ivan in Milena



Reka, 8. 10.1898






Pošiljatelj: Ivanka Borštnik

Prejemnik: Julija Kremenšek

Poslano iz: Reka

Poslano v: Laze pri Logatcu

Vir:

Datum:1898-10-14

Ključne besede: Gospodinjstvo Otroštvo Osebna razmerja

ID: 279




Predraga Julija!



Prejela poslano fotografijo, za katero se Ti srčno zahvaljujem. Kaj hočeš storiti radi računa R. – ako Ti bo poslal račun sam, boš plačala, drugače pa ni treba zanj vprašati, tudi na njegov dom ne iti.Ako bi ga pa kdaj pri Lloydu videla ali kje drugje, mu reci: jaz sem Vam še dolžna, ker mi niste računa poslali, prosim, povejte sedaj, da plačam. Tako n. p. – vprašala sem Ivana, a on je ravno tako rekel. Včeraj zvečer sem pa prejela napolnjen zaboj z raznovrstnim, katero je v najlepšem redu meni v roke prišlo. Izroči najtoplejšo zahvalo materi za vse poslano! Ravno včeraj zjutraj mi je Ivan prinesel kruha za Milenino culco in mi je rekel: to je ta zadnja iz domačega kruha.Vedi, da Milena ni še nič kruha reškega pokusila, razen ta prvo noč, ko si Ti bila še pri nas. Imeli smo ga do včeraj vedno domačega za Mileno – sedaj ga bo pa zopet za tri tedne imela in ji ne bo treba reškega jesti. – Tečaje smo precej pribili in gre vsa hvala materi. Ivan je med tem časom dvoje naredil, ali kaj, ko ni za nič les bil in se je vse zlomilo. Tečaje, koje je mizar naredil, smo pa sežgali, čeravno so bili 80 kr – draga kurjava, ne res?! Danes sem štruklje skuhala – pa kako dobre, škoda, da nejsi bližje – dobila bi jih bila košček tudi Ti! Tudi maslo sem naredila; kupila sem pol litra mleka, da sem ja dosti »masenka« naredila. Mleka kupim vsaki dan za 18 kr – Milena ga mnogo popije! Pije zelo rada in postala je zelo mirna – ne vem, kaj to pomeni, ali na slabše ali bo vedno tako pridna ostala. Nocojšnjo noč je spala dobro. Zvečer smo šli že ob 8. uri spati in se je zbudila ob 10. in 11., potem zjutraj ob 3. in 4., zopet spala do jutra, da smo šli zajutrkat. Joka malo – smeji se pa vedno, posebno rada si roke gleda ali pa liže – samo da Ivan jo ne pusti, da bi razvita bila in si roke gledala, ker hoče navzkriž gledati, vendar njej se dopade. Kakršna je bila prej v Reki, potem malo boljša v Lazih, sedaj se ne more jo primerjati, toliko se je poboljšala – da se nam kar čudno zdi. Sedaj v zibki leži in ko jo pogledam, se mi prav široko zasmeje.



Kopala sem jo že 6., kar sem v Reki, in se vedno zelo joče, danes sem jo tudi, ali bilo je že malo boljše, ker se je že privadila vode.



Da bi jo le videla, koliko je bolj pridna; samo, da bi se zopet na slabše ne obrnilo.



W. M. sem naročila. Radi denarja ni treba po pošti pošiljati,saj bo kdo kaj v Reko prišel – kadar bo kaj časa več. – Radi drv je Ivan tako poizvedel, da bi bilo predrago cel vagon sem pošiljati, ker ne more dobiti ceno prostora ali shrambe zanje, naša drvarnica je pa premajhna, kot veš; pomagali si bomo tedaj tudi skozi letošnjo zimo z mrazom in počenimi rokami, kakor bo šlo. Radi oglja pa – ako so ga že kupili, naj se sem pošlje, ako ne, pa ne! Od Jankota sem tudi včeraj pismo dobila; piše mi, da je od prvega t. m. v Celovcu. Včeraj sem »zagrinjala« iz spalne sobe oprala in tudi svi jih s F. že pogladile. Včeraj še precej lepo vreme, danes pa cel dan dež. Jutri bomo prale, vedno polno dela – kaj pa še pri Vas!



Posebnosti druge ne vem, zato še enkrat srčna hvala za vse! Sprejmi pozdrav in poljub od vseh, posebno od



Tvoje Ivanke



Reka, 14. 10. 1898



Kadar prideš iz Lj., mi gotovo kaj pišeš, kako sta se s stricem razumela in drugo!









Pošiljatelj: Ivanka Borštnik

Prejemnik: Julija Kremenšek

Poslano iz: Reka

Poslano v: Laze pri Logatcu

Vir: Osebni arhiv

Datum:1898-11-02

Ključne besede: Gospodinjstvo Otroštvo Osebna razmerja

ID: 281




Predraga Julija!



Upam, da si prejela W. M. in z Reke oglednico od Micice. Par dni pred praznikom sem pisala prednici, ako puste Micico čez praznike v Reko, dobila takoj odgovor, da pride, in res je danes že tretji dan v Reki. Jutri popoldan odide v šolo. Izgleda izvrstno, sklepa se tedaj lahko, da se ji slabo ne godi.



Včeraj jutro praznik, bile pri maši na Trsatu. Vreme pri nas nestanovitno, zdaj lepo, zdaj dež.



Kako mala Milenka? Bila zelo čvrsta, tako da se je že posedla, ako smo jo za roko prijeli. Dobila pa ravno pred ta dan, ko je Mici prišla, drisko, in ta jo je že dobro potlačila. Ivan vedno prerokuje, da ne bo dolgo. Sama voda gre iz nje in tudi čez daje sir, medtem ko prej ni nobenkrat!



Jaz sem zagotovo mislila, da pride kdo v Reko za praznike po Tvojim pisanju sodeč. Kdaj prideš kaj?



Vino pišeš, da je zelo slabo. Ivan je šel takoj tja, on mu je rekel, vzrok je, ker je vino staro in ga je vožnja utrudila. Pri starem dalmatincu se to kaj rado zgodi. Teden pozneje, ko je vino Vam odposlal, dobil je že novega in temu bi gotovo ne škodilo, to je pa šele zdaj povedal, zato je tudi rekel, da pri drugi pošiljatvi bo odštel nekaj, ako je res slabo vino. Kaj naj Ti še pišem, dobilo bi se še kaj, če drugega ne o vremenu, da imam čas – saj veš, da vedno za delo Milena skrbi, posebno ako je bolehna. F. tudi vedno nos drži, če lepše z njo delam, večji nos ima, pa upajmo, da bo že boljše vse. Hude jeze je ta otrok, ne vem, ali ostane še ali bo šla, vprašati jo moram zdaj enkrat kmalu.



Naj za danes končam s pozdravom in poljubom



od Micice, Ivana, Milenke, posebno od Tvoje Ivanke



Reka, 2. 11. 1898






Pošiljatelj: Ivanka Borštnik

Prejemnik: Julija Kremenšek

Poslano iz: Reka

Poslano v: Laze pri Logatcu

Vir: Osebni arhiv

Datum:1898-11-07

Ključne besede: Gospodinjstvo Zdravje Otroštvo

ID: 282




Predraga Julija!



Danes prejela Tvoje pismo. Milena bolja, za koliko časa ne vem! Pije mnogo, a suha je vedno, ker nje želodec slabo prebavlje. Hlačice ji zdaj dobro služijo, ker podnevi jo le malo povijam. Tudi sem ji v soboto pričela eno srajčico iz barhenta, ker je pričela burja pihati in je precej mraz.



Včeraj nedelja – okordala sem Fr. za eno leto 48 gl. Povedala sem ji mnogo, ker je bila sama voljna ostati, a vem, da ne bo mnogo hasnilo. Letos je imela 46 gl, a šenka dobila 10 gl. Pomisli tedaj, ali ni dobro za njo? Od lona ni še krajcarja zakupila, ima še od šenka čez 5 gl in 12 parov nogavic. Raztrgala ni še nič, kar je pri nas.



Naj gre kamor hoče, ne bo tako zanjo, zato pa tudi ni hotela iti, čeravno jo prijateljica vabi v Lj. – gotovo nima nje prijateljica 60 gl, kakor ta, in še več. Torej za deklo nimam več skrbi za eno leto.



Mici je pozabila tu pri meni glavnik za v glavo.Jaz mislim, da lahko počaka do časa, da kdo v Reko pride, ali da kdo od nas gre do tja. Dežnik je imela tu, a pokazala mi je, da se je ena šibica ji odlomila. Rekla sem ji, zakaj ji ne dado popraviti, a rekla je, da ni nobenega, ki bi to popravil, zato sem pustila tu popraviti, brez da bi Tebe vprašala, plačala sem le 20 kr.



Zadnji dan mi je tudi rekla, da bi rada imela klobuk.Jaz bi ji bila ga mojega takoj dala, ali pomislila sem, da je bolje, ako malo počakam. Mati bi mi lahko kdaj očitali, da sem jo jaz razvadila na to »lafo«. Mislila sem o vsej stvari molčati, ali spominjam se, da so večkrat mati rekli, da je boljše, ako se klobuk nosi, zato Ti tudi danes vseeno o tej stvari pišem. Micici sem povedala, da ji misliš kapico kupiti iz žanilje, ali bolj se ji je dopadel klobuk. Obljubila sem ji, da ga ji kupim in pošljem po Tebi, da sem jo odložila. Rekla je, da so nune rekle, naj me prosi, da ga ji kupim. Dala bi ji bila kar ta sivega, ali kaj boš Ti imela, ako v Reko prideš. Sedaj se odločiti z materjo, ali se kupi kapica, ali boš ji nesla ob priliki klobuk. Ne smem pa zabiti povedati, da zdaj se dobi tu na Reki kostanj po 11 in 12 kr kg lep, zato ako hočejo mati, da ga jim kupim, mi piši tudi koliko. Vsak dan se ne dobi, to le, kadar ga z dežele prineso. Vprašaš me, ako sem si dala obleko naredit – dokler je z Mileno toliko opraviti, ne morem nikamor, zato tudi obleke ne rabim nove. Za na ohcet si jo bom dala napravit, ako nas bo res povabil. Samo škoda,da volnena ni, res! Zvečer šivam, tudi citrala sem, a žulj se mi ne naredi, ker so citre bolj mehke kot Tvoje. Od Mici sem danes dobila dopisnico, da je srečno prišla v Trnovo. – Pred dobrim tednom je prišla tudi Nancaradi njenih zob; služi tu na Reki. Milena ravno zdaj pije in sem se spomnila, da od tistega števila gobic ima samo še dve – pomisli, kako pridno pije. Najbolje so tiste, ki si jih pri Kolmanu kupila.



Posebnosti druge ne vem! Še to radi grlice. Rada imam živinico, a dokler imam z Mileno toliko opraviti, se Ti lepo zanje zahvalim, ker Milena je grlica, ki da desetkrat več opraviti kot vse Tvoje grlice. Če bi bila pridna Milena, bi bilo to drugače. Povem naj Ti tudi, da kaše ne dobim tu, kaj bi mi pa jela, jaz sem si jo hotela kupiti enkrat, a ni jo dobila. Za danes naj končam, še to, če povem, da pri nas burja piha in cvili kot mačke.



Pozdrav in poljub vsem od Tvojih



Ivanke, Ivana in Milene



Reka, 7. 11. 1898






Pošiljatelj: Ivanka Borštnik

Prejemnik: Julija Kremenšek

Poslano iz: Reka

Poslano v: Laze pri Logatcu

Vir: Osebni arhiv

Datum:1898-11-19

Ključne besede: Gospodinjstvo Osebna razmerja

ID: 283




Predraga Julija!



Upam, da si prejela tudi zadnjo štv. W. M. Ako bi se Ti še koja izgubila, piši mi takoj; za zadnjo izgubljeno se dobro spominjam, da sem jo oddala, kje je ostala, ne vem –, potem je Ivan takoj za drugo pisal. Pri nas je pošteno mrzla burja pričela pihati, a vreme je lepo in tudi sonce sije, a mraz je le. Čudim se, da je pri Vas gorko in lepo vreme.



Kako Milena? Zadnjo nedeljo svi bile s Francko na Trsatu; vstala sem že ob 4. uri, da sem bila ob 5 ½ in ob 6. uri pri maši. Bila je Milena mirna, ker ko sem od doma šla, sem jo napojila in je spala, da sem domov prišla in da sem skuhala in pojela, potem se je komaj zbudila. Pa vedi, da to je bilo samo v nedeljo, da tako pridna ni in ne bo nikdar, kot je Joh. Sedaj jo malo pestvamo, ker je mraz, jo le v zibki imamo in ji tamo igramo. Zvečer gre rano spat, a zjutraj ob 6. ali 7. uri že hoče vstati. Roke ji več ne povijam, spi kar tako od pol leta naprej. Povedala sem Ti, da je bila enkrat pridna, koliko krat poredna ne, ker si sama lahko misliš.



Pišeš radi repe. Prisrčna hvala za dobro voljo. Kupila letos nisem več repe kot 1 ½ kg, ker se mi je zdelo bolje, da kupim krompirja več.



Mislila sem si, kupiti moram najsi repe ali krompirja, zato sem si pa raje krompirja, ker se mi prej skuha, in pa zelja. Pokurimo že tako mnogo.



Kostanja sem si tudi kupila in mislila sem, da sem ga Bog zna kako po ceni – a iz Tvojega pisma vidim, da ne – ker Ti si ga plačala po 10 kr doma, a jaz po 11 zunaj na trgu.



Mileni se tudi mleko je parkrat skisalo in en dan cel je morala »Nestle« piti, a čakala je komaj mleka, na večer šla je zopet F. mleka iskati, ga prinesla liter, 20 kr, a ponoči se je skisalo tudi to; drugič ga je šla iskat, ga koj prevrela, a bil je sir. Čudno se mi zdi, da pri burji pa se mi skisa; seve, po par dni je staro, da ga mi dobimo in zdaj se je vreme vedno preminjalo, zdaj veter zdaj burja, je pa še rajše se zagrizlo.



Posebnosti druge ne vem, ker ne grem nikamor. Naj končam s prisrčnimi pozdravi in poljubi od



Tvojih



Ivanke, Ivana in Milene



Reka, 19. 11. 1898






Pošiljatelj: Ivanka Borštnik

Prejemnik: Julija Kremenšek

Poslano iz: Reka

Poslano v: Laze pri Logatcu

Vir: Osebni arhiv

Datum:1898-11-26

Ključne besede: Gospodinjstvo Osebna razmerja

ID: 284




Predraga Julija!



Včeraj ob 8 ½ zjutraj prejela mrtvaški list – naznanilo, da so stari oče umrli – torej prepozno, da bi kdo šel k pogrebu, ker ko sem jaz zvedela, da so mrtvi, bili so že pokopani. Ali Vi ste pravočasno zvedeli – ali je šel kdo k pogrebu?



Teta Nana je – kakoršnja je bila!



Kaj naj Ti pišem še?! Vreme vedno deževno; povedala bi Ti tudi, kako sušimo obleko pri takem vremenu, pa kaj, ko bi Ti le ne mogla umeti, ko sama ne skušaš – misliš si pa lahko, da je trpljenje. Danes ponoči je močno deževalo in grmelo – gotovo imate na Kranjskem sneg. Zdaj proti večeru je dež ponehal, ako ostane brez deža, grem jutri zjutraj na Trsat k maši, ker je prva adventna nedelja.



Novic nejmam, ker nikamor ne grem, doma pa tudi nič ne izvem.



Zvečer šivam, pletem ali citram, ako je Milena mirna, drugače gremo pa ob 7. uri že spat.



Mileni vsaki dan naredim zdaj nekaj dni po eno srajčko, tako da jih ima zdaj že 7 vsega skupaj, pa jutri zjutraj ne bo imela kaj oblečti, tako da jo moram kar v mokro djat. Suši se nič. Vedno prosim burjo, res, da bo mraz, da se bomo tresli, ali bo imela že kaj suhega. V spalni sobi mi je hotelo vse splesniti, morala sem omaro ven djati. Ker vem, da Te dolgočasim, naj končam!



Sprejmite vsi iskrene pozdrave in poljube, posebno pa Ti od Tvojih



Ivanke, Ivana in Milene



Reka, 26. 11. 1898









Pošiljatelj: Ivanka Borštnik

Prejemnik: Julija Kremenšek

Poslano iz: Reka

Poslano v: Laze pri Logatcu

Vir: Osebni arhiv

Datum:1898-12-19

Ključne besede: Gospodinjstvo Osebna razmerja

ID: 286




Predraga Julija!



Zadnja najina pisma so se srečala na poti. Jaz napisala sem bila že v četrtek pismo za Te, a ga oddala šele v petek večer, ker sem si mislila: saj bo tako do nedelje na pošti ležalo, torej če ga v petek odpošljem, je dovolj zgodaj.



Tvoje pismo sem prejela v soboto popoldan, odpisala bi ti bila takoj, kar mi praviš, vendar sem počakala do danes, ako bi znabiti zopet koje pismo od Tebe prejela, ker tega ni, zato Ti pišem jaz. V zadnjem pismu nas vabiš domov v materinem imenu. Zelo naju si razveselila s Tvojim vabilom, vendar letos ne pridemo domov, čeravno bi rada s Teboj šla k polnočni maši, to pa zato ne, ker je Milena že teden dni precej čemerna in sitna, mislim, da dobi kmalu zobke in da radi tega je tako čemerna. Podnevi je precej pridna, a ponoči ne spi nič.



Vzela sem si zadnjič naprej v Lazih, da s sitim ali bolnim otrokom nikamor več.Mene jezi, ako mi vedno cvili, koliko bolj drugega; da bi ravno Milena kvarila praznike, nočem, jih raje jaz ne uživam, samo da jih drugim ne kalim. Odločila sem se pa že letos, ako Vam in nam Bog življenje da pričakati drugi Božič, ga skupno praznovati. Ne bom čakala ne na materino ne na Tvoje vabilo, saj si nismo tako tuji, da bi se mogli vabiti – ampak bom kar prišla – da veš – upam, da do tedaj mi tudi Milena neha sitna biti.



Pri nas je mraz precej, zato Ti ne bom pravila, koliko prestanemo pred njim, lahko si pa sama misliš, da če Tebe pri peči zebe, nas tudi brez peči – ni res?



Vem, da se ne boš spomnila gledati na koledar. Luna bo mrknila vidoma pri nas od 27. do 28. ponoči. Ako bodeš gledala.



Žalilo me je brati, da Ti niso še zdaj oči popolnoma dobre, upam, da to moje pismo boš brala že s popolnoma zdravimi očmi. Čuvaj se tedaj, da se Ti zopet kaj ne ponovi na očeh.



Novic nejmam, zato bom končala in ker ne vem, kdaj bom zopet imela kaj za pisati, zato že danes voščim vsem vesele praznike in srečno novo leto. Praznujte jih v zdravju in veselju in srečno pričnite novo leto. Bog daj, da doživite mnogo dobrega v prihodnjem letu, to Vam od srca želita



Vaša Ivanka in Ivan z Mileno



Reka, 19. 12. 1898



Še bolj me bo pa veselilo, ako bom zamogla Ti osebno to na Reki voščiti, Tebi ali komu drugemu!






Pošiljatelj: Ivanka Borštnik

Prejemnik: Julija Kremenšek

Poslano iz: Reka

Poslano v: Laze pri Logatcu

Vir: Osebni arhiv

Datum:1899-01-07

Ključne besede: Gospodinjstvo Osebna razmerja

ID: 287




Predraga Julija!



Prav razveselila sem se zadnje razglednice, posebno ker sem videla vse tri podpisane; iz tega sem sklepala, da so mati zdravi in da uživajo z Vami v veselji in dobrovoljnosti božične praznike, kar je za nas največje veselje.Upam tudi, da je Pepi že velik in da lepo napreduje v šoli in v vsem ter da si Ti na očeh popolnoma ozdravela.



Take misli vzbudila mi je Vaša novoletna voščilka, katere sem se najbolj razveselila med vseh; vsi smo opazovali sliko na nji, ker je videti Planina kakor kako mesto, povzeta je najbržej kje od Mejaka naprej iznad ceste. Izmed drugih naj Ti omenim dolgega Mlakarčinega pisma; spomnila se je tudi Polonica na me s pismom; razen tega imeli smo nepričakovano vizito – Frane iz Knežaka pripeljal je enemu otroku zob izdreti, ker sta mu rastla dva, eden nad drugim; ker smo bili vsi zelo kratkih besedi, zato Ti ne vem drugega povedati, kot da pojde mogoče v Postojno ali v Ljublj. za učitelja, vendar to je samo »mogoče«, ker gotovega ni nič povedal in to jaz samo iz njegovih besedi sklepam, kar Ti moram omeniti; o Poldetu ali o čem drugem nismo govorili.



Danes in včeraj imamo burjo, kar mene kljub mrazu veseli, ker ima vsaj Milena suhe plenice. Ti pa si misliti ne moreš, koliko imam opraviti s plenicami, kadar je dež ali veterno vreme, ker moram kuriti ognjišče, a kljub temu nimam nič suhega; treba jo je v suho djati vsak četrt ure, ponoči pa dostikrat vsake pol ure.



Ker je mraz, zato Ivan že dolgo trpi na rokah, mraz pa sploh vsi trpimo, ker peči ni, četudi bi bile na Reki prav potrebne.



Zebe me, da komaj pero držim, ker nimam nič veselega, naj končam!



Sprejmi Ti in vsi naše pozdrave in poljube, očetu, materi, Toni, posebno Tebi,



od Tvojih Ivanke, Ivana in Milene



Reka, 7. 1.1899



To je prvo pismo z letnico1899!



Prenaglo par ur sem oddala zadnje pismo, ker kmalu potem sem našla vzorec v W. M.



Srčna hvala, ker mi je bilo zelo ustreženo!






Pošiljatelj: Ivanka Borštnik

Prejemnik: Julija Kremenšek

Poslano iz: Reka

Poslano v: Laze pri Logatcu

Vir: Osebni arhiv

Datum:1899-01-14

Ključne besede: Gospodinjstvo Zdravje Otroštvo

ID: 288




Predraga Julija!



Razveselila sem se, pa ne misli, da radi obilo surovega masla, tudi radi tega, vendar najbolj Tvojega kratkega listeka.



Mislila sem različno, kaj bi utegnilo krivo biti dolgotrajnemu molčanju; mislila sem si, da znabiti si kaj bolna, da ni izostala misel, da sem se kaj zamerila, si lahko misliš. Pišeš mi, da si še vedno prehlajena, ni čuda – ako lepša zima, več bolnikov, vendar upam, da ni hudega; da so tudi mati pri slabem zdravju, tudi nič čudnega, čeravno zima, se ne manjka dela in skrbi, posebno brez hlapcov biti ni ravno prijetno. Radi očeta sem Ivana vprašala in je rekel: ako je bolezen prišla iz jeze, žalosti ali skrbi, je potreba jih spraviti v dobro voljo in bolezen bo zginila sama od sebe, brez dajanja več praškov, ako je pa bolezen prišla kar na lepem, brez vseh teh vzrokov, jim daj zjutraj 2 praška, opoldan enega in zvečer 2. Upam, da ne bo nič hudega, da kmalu dobim pismo, v katerem mi boš naznanila, da so popolnoma zdravi. Bog daj!



Tudi pri nas se je bolezen oglasila. Mala Milenka je čedalje slabši in lahko rečem, dolgo jo ne bomo imeli.



V predzadnjem pismu sem Ti pisala, da je čemerna in sitna, mislila sem, da dobi zobke, ali tista čemernost pomenila je k bolezni. Odkar sem Ti zadnje pismo odposlala, ima vedno hudo drisko, samo voda gre iz nje, sinoči je pa tudi čez dala. Spi malo, kar »žedi«, nositi se ne mara, najraje je v zibki. Joka ne tako, kot je, le kadar ji slabi, prav otožno pa razločno kliče: ata, ata, ko pa iz nje zderči, čuti se olajšana in je bolja toliko časa, da ji zopet ne prične slabeti. Ne zaspi mi drugače, kot pri meni na postelji, in danes je prav težko dihala in mrzla sapa je iz nje šla. Drisko je imela v Lazih in že tukaj na Reki, vendar toliko časa, kot zdaj, jo ni še imela, tudi taka voda ni še iz nje šla. Ivan pravi, da se ne bo mučila s smrtjo, ampak bo oslabela in zaspala.



Spominjam se, da so mati pravili od otrok, kateri so jim umrli, kako je šlo iz njih kot iz špricovnice, istotako gre iz Milene; zato kadar mi kaj pišeš, prosim Te, da vprašaš mater, koliko časa so imeli otroci tako drisko.



Mislila sem molčati o vsem tem in Te ne z mojimi težnjami glušiti, posebno zato ne, ker imaš dovolj Ti in mati svojih skrbi za prenašati – pa saj veš, da molčati ne morem in se tudi spodobi, da veš, saj si Ti po krstu nje druga mati – seveda to v svetu čedalje manj velja. – Ne bo se spolnila moja želja, da bi doma bila pokopana – ker da bi jo v Laze prinesli, ko bi nam zaspala, ni mogoče, kot smo prej mislili, prvič zato ne, ker je že prevelika, drugič pa tudi radi naše mačke ni mogoče. Ako mora umreti, zakaj mi ni takrat, ko je bila v Lazih, bila bi moja želja izpolnjena.



Vidiš tedaj, da imam tudi jaz svoje gorje, katerega Ti ne razumeš, pač pa dobro mati. Perila imamo mnogo vsaki dan, ker čè vedno v suhem in čistem biti, vreme pa zelo slabo, deževno, kurimo ognjišče opoldan in zvečer, da kaj posušimo. Za danes dovolj.Ako bo Milena še slabša, Ti že pišem.



Bodite vsi pozdravljeni in poljubljeni od Vaših



Ivanke, Ivana in Milene



Reka, 14. 1. 1899



NB: Najprisrčnejša zahvala vsem za maslo, posebno materi!









Pošiljatelj: Ivanka Borštnik

Prejemnik: Julija Kremenšek

Poslano iz: Reka

Poslano v: Laze pri Logatcu

Vir: Osebni arhiv

Datum:1899-04-21

Ključne besede: Gospodinjstvo Osebna razmerja

ID: 290




Predraga Julija!



Prejela sem Tvoj ljubki listek in zelo rada bi Ti bila takoj odgovorila, a ni mi bilo mogoče. Danes pa, a tudi danes samo par besed!



Ivan je odpotoval v sredo jutro, kako se imavi z malo Milenko, veš sama. Ure so nama tedni, a dnevi meseci! Pa kaj se hoče, trpivi, a saj večno ne bo. Da bi le jaz zdrava bila, pa vedno kaj pride. Včeraj in predvčerajšnjem me je močno glava bolela, a danes me še bolj, ker mi je Fr. povedala, da naj si v 14 dneh drugo deklo iščem, ker ona gre v Lj. nazaj.



Nič bi mi ne bilo, da je Ivan doma, on bi mi bil tukoj eno poiskal, četudi ne koristno, vendar bi bila.



Tuhtala je to že dalj časa, a ni mi mogla rečti, danes pa sta dva zvonila in se jima je šla odpovedati, a ju ni razumela, zato je rekla, da gre stran, ker ne more govoriti in gre nazaj v Lj.



Zdaj hodim sama odpirati in tudi to pismo bom mogla sama nesti na pošto, ker ne maram, da bi vedela, da Ti pišem.



Rekla je, da gre 4. maja stran. Ako ne bo že prej kaj posebnega, Te prosim, da takrat gotovo prideš, ko bom sama doma, da si tu koji »parkel« poiščem.



Ubila mi je en kafé-glaš, a tu ga ne morem dobiti, zato Te prosim, da ga Ti v Ljublj., ako kaj v kratkem greš.



Radi volne sem jo poslala kupiti, a je ni prinesla, rekla je, da jo ne dobi po 16 kr, ampak po 18 – kupila jo bom vseeno, ni res? Bodi duhoma poljubljena od Tvoje Te ljubeče



Ivanke



Reka, 21. 4. 1899



NB: Ko bi bilo mogoče, pokličem Ivana nazaj – a predaleč je!









Pošiljatelj: Ivanka Borštnik

Prejemnik: Julija Kremenšek

Poslano iz: Reka

Poslano v: Laze pri Logatcu

Vir: Osebni arhiv

Datum:1899-04-24

Ključne besede: Gospodinjstvo Potovanja Zdravje

ID: 292




Predraga Julija!



Prejela sem tvoje pismo in danes ti že odgovarjam, ker bom jutri tudi Ivanu pisala in zajedno nesla na pošto tudi za Te.



Pišeš mi, da prideš že te dni.Ker vem, da zelo težko greš od doma, Ti z današnjim pismom naznanjam, da jaz moj dolgčas že prenašam in malo Mileno, saj sem že navajena, prosila bi te le, da prideš 5. maja za slučaj, da gre F. stran. Povedala sem ji, da jo bo gospod plačal, čeprav prej gre. Vrata hodim jaz odpirat in znabiti se bo zdaj kaj potolažila. Dobre smo si in prav nič ne vem, da je kaj vmes prišlo. Vendar »rujavcu«ni za zaupati.



Ako Ti je pa mogoče že zdaj od doma iti, veš, veš dobro, kako bi me veselilo, da si Ti ali bodisi kdorkoli – tudi Toni – pri meni, vendar zagotovo Te prosim, 5. maja dopoldan. Pridi pa le, ako moreš prej, saj veš, da mi bo kratkočasno.



Hvala bogu, da se mi je glava malo ozdravila, bila sem namreč tako slaba, da sem se bala, da bom obležala, omotica se mi je delala in kar mokra sem bila od slabosti. Mislila sem že brzojaviti po Te, vendar hvala Bogu, obrnilo se mi je na boljše. Ivan je že v Aleks. Vožnjo imel krasno, dobila brzojav v nedeljo dopoldan. Natančneje ne vem nič, od njega pričakujem pisma, upam, da do nedelje ga dobim.



Milena po navadi. Je mnogo in vedno, a suha kot kost. Spi malo, ali pravzaprav nič.



Vreme pri nas do včeraj vsaki dan dež, danes pa sonce in burja piha. Ker druge posebnosti ne vem in ker se v kratkem vidimo, končam s pozdravom in poljubom na vseod vaše



Ivanke in Milene



Reka, 24. 4. 1899



NB: Mašina še ni prišla.






Pošiljatelj: Ivanka Borštnik

Prejemnik: Julija Kremenšek

Poslano iz: Reka

Poslano v: Laze pri Logatcu

Vir: Osebni arhiv

Datum:1899-04-25

Ključne besede: Gospodarstvo Osebna razmerja

ID: 293




Preljuba Julija!



Iznenadila me je košarica, napolnjena z raznovrstnim, zatorej najpoprej materi najsrčnejša zahvala. Pisala sem Ti in pismo v torek jutro oddala, upam, da ga že imaš. Ker mi je zelo težko z oddajo pisma, sem se kaj težko odločila danes pisati, vendar moram, zato da Ti naznanim, da sem prejela in da Ti še enkrat povem, da že prestojim do 5. maja jutro sama in nazadnje tudi do nedelje, to je 7. maja. F., ako bo šla, gre 4. maja, kakor je rekla, torej Ti pridi drugi dan, če moreš, drugače Te pa z Milenko prav zagotovo 7. maja, v nedeljo, pričakujevi. Tisti dan, ko gre stran, ni treba hoditi, drugače bo vedela, da sem Ti pisala.



Pisma nesem sama v škrinjico. Dela imam mnogo s tem – predno Milenko v red spravim – pokrižam, da bi mi vsaj 2 minuti molčala, predno ji igrač in papirja nanesem, potem se grem pa še sama oblečti – pa kaj se človek tako hitro obleče kot na deželi – potem pa hajdi – kako mi srce bije, kaj Milena dela, da bi ne padla iz vozička, ali da se ji kaj drugega ne pripeti, kako pritečem in prvo njo pogledam – si ne moreš misliti – in predno dekla iz trga pride, je že vse v redu, pospravljeno, da ni duha ne sluha.A danes bom imela več dela, ker zunaj gre močno dež; dež gre vedno pri nas in le malo je lepega vremena. Zato vem, kako težko Ti je od doma iti. Ti še priporočim, pridi 7. maja, v nedeljo, ko boš malo bolj lahko od doma šla, za slučaj, da gre »rujavec« proč, bovi že z Mileno do nedelje prestale same. Mleko mi v hišo prinese, kruha imam doma in da imam to dvoje, sem preskrbljena.Nikar, ko imam še drugih stvari, kar si zmisliš,ne skrbite preveč za naju in naj si ne belijo mati z nama glave, ko imajo svojih skrbi čez mero. Bog daj zdravje, vsi križi in težave se preneso. Ako ne bom mogla dekle dobiti, bom dobila pa »Bedienerin« za slučaj, da gre, zatorej le v nedeljo pridi!



Od Ivana nisem še nič dobila pisma. Mašina tudi še ni prišla. Hekelgarna mi je zmanjkalo za 4 kose skup dati, kupila ga bom kar tukaj. Dela imam obilno, pa kaj, ko je dež. Rada bi vse djala v red, pa ne morem. Polkni že dva dni čakajo lepega vremena, tepihi so vsi za izčistiti, žehtala bi rada, ali pri takem vremenu noče goreti in tudi perilo je rujavo. Dnevi pa tako teko, kot bi jih s palico podil!



Oprosti, da tako pišem grdo in se boš mučila, da boš prečitala. Milena mi še spi, zajutrkovala sem pa ravno zdaj. Ker moram končati radi časa, zato nasvidenje 7. maja!!



Pozdravi in poljubi mi vse, posebno sprejmi pozdrav in poljub za se od Tvoje



Ivanke in male Milenke



Reka, 25. 4. 1899






Pošiljatelj: Ivanka Borštnik

Prejemnik: Julija Kremenšek

Poslano iz: Reka

Poslano v: Laze pri Logatcu

Vir: Osebni arhiv

Datum:1899-05-01

Ključne besede: Gospodinjstvo Osebna razmerja

ID: 294




Preljuba Julija!



Prvega maja, že 1 ura je, ali obed še zdaj ni pripravljen, imamo namreč žehto in sama sem mogla žehtati, mencati, zraven pa še Milenko zibati, pestvati in še vse ta drugo. Fran. je šla po meso in mleko in je hodila skoraj dve uri, pomisli – šla je za službo gledati. Nje pravi namen pa je v fabriko priti – kmalu Vam bo še Marj. spihala – kar mačka je itd.! Veš, kaj sem storila, da mi še ostane vsaj toliko časa, da Ivan pride, obljubila sem ji»lon«, kot bi ga drugje imela – pa koliko časa sem jo mogla vprašati in prositi in (5 gl!) naprej dati. Uklonila bi se ne bila, da nimam Milene, da sem sama, ali kaj hočem, sama tukaj shajati z Mileno in kuhati, na pošto hoditi vedno ne morem, domov v nadlego hoditi še manj, zato sem tako naredila, če Bog da, se mi je posrečilo! – Ne bi Ti pisala tega pisma, ali ker predobro vem, da imaš obilo dela, in ker sem zdaj zopet preskrbljena za en mesec, Ti danes to naznanjam, da Ti tudi v nedeljo ni potreba hoditi, ako nimaš čas za par dni pri meni ostati, ker ni vredno samo za par ur sem hoditi. Včeraj je cel popoldan odzunaj bila pri Šogrove Lucije hčeri – pri tisti Marjeti – je tu omožena na Reki. Jaz sem bila seveda sama, ob 7½ je prišla domov. Je tako dobro – bolje kot pri Vas, cel čas, kar je Ivan od doma, vedno meso – pa sama ga sne ¼ kile (jaz ne morem prav nič jesti), zvečer žgančke ajdove, kofe ali kaj enakega. Spreobrnilo se je popolnoma pri nas, delati moram pa vse sama. Milenka bila precej po odhodu Ivanovem pridna, a zdaj je bolj poredna postala. Sama noče nič več sedeti, ni zadovoljna z nobeno rečjo, samo nositi jo morem. Nocojšnjo noč nisem mogla nič spati, kadar mi je Milena spala, so me pa skrbi mučile – radi dekle, kako naj naredim in kako bo. Milovala sem mati in očeta, koliko trpijo s posli, za razjokat se je. Podnevi moram pa dobro delat, a ko bi mogla kaj jesti, pa mi nič ne diši. Od Ivana pa še zdaj nič pisanja in v sredo bo 14 dni, odkar je šel iz Reke, kot samo brzojav imam v rokah. Mašine tudi še ni z Dunaja, kadar jo dobim, Ti pišem. Kako je za nekatere prijetno, imajo tete, da se kaj razgovore, pri nas tega ni – sama in vedno sama. Pa kaj Ti bom te pravila in Te glušila. – Pišem grdo, ker morem tudi zraven zibati – zatorej oprosti in uniči to čečkanje! Povem naj Ti, da vzadnjič, ko sem nesla za Te in Ivana pismo v škrinjico, sem videla Jakota ravno pred našo hišo – je namreč bolniška blagajna tudi v naši hiši – šel je ves bled in sključen v našo hišo in sva se prav dobro pogledala, gledala bi bila še zanj, pa se mi je mudilo, ker sem imela Mileno v vozičku samo.



Pri nas je prav lepo zunaj, vse zeleno in cvetoče – a jaz gledam samo skozi okno ta kras! Obleko sem si šele včeraj osnažila, katero sem zadnjič imela v dežu zunaj. S perilom sem mislila tudi na Te čakati, a sem si mislila, če prej deneš v kraj, boljše je, in sem djala. Vidiš, takih reči bi Ti imela še mnogo za povedati, a imaš svoje skrbi tudi Ti.



Pričakujem Te, kadar boš imela kaj časa me obiskati, ako pakaj posebnega pride, Ti brzojavim.



Bodi duhoma poljubljenaod Tvoje



Ivanke in Milene



Reka, 1. 5. 1899






Pošiljatelj: Ivanka Borštnik

Prejemnik: Julija Kremenšek

Poslano iz: Reka

Poslano v: Laze pri Logatcu

Vir: Osebni arhiv

Datum:1899-06-12

Ključne besede: Gospodinjstvo Otroštvo Osebna razmerja

ID: 295




Preljuba Julija!



Petek je, da pravočasno pismo dobiš, Ti že danes napišem! Pismo Tvoje prejela, veseli me, da imaš srečo pri piškah.



Vreme pri nas vedno deževno, vsaki dan gre dež in sonce sije; danes upam, da bo vendar brez deža. Včeraj, na praznik, sem bila s F. na Trsatu – oh, kako je lepo zunaj. Mileni smo prinesle zeleno vejico, ne moreš si misliti, kako veselje je imela nad njo; sklenila sem, da če bo le mogoče, jo nesemo v nedeljo na prosto. Mašine nisem še prejela, pač pa odgovor na dopisnico, da jo pošlje – to bo dobra in lepa, ko toliko časa hodi! Kaj naj Ti še povem? Veš, tista dekla iz tretjega nadstropja, o kateri sem Ti pravila, da je bila pred tem časom, ko Ivana ni bilo, je tudi prišla radi svojih zob. V nedeljo pride zopet, ker se ji mudi, ker potem gre z družino ven – Volasca, kjer si tudi Ti z Ivanom bila. Milena je bila zelo prehlajena, a zdaj je zopet po navadi, na oknu bi hotela vedno biti in stati, da bi vedno kaj novega videla, če vidi Fr. ali Ivana, da sta pražnje oblečena, koj k njima, ker misli, da jo bosta ven nesla. Zdaj ni več tako trmasta, pokaže kaj svoje umetnosti, mislim, da je bila radi slabega vremena bolna in sitna – no, sitna je vedno, kot veš. Komaj par dni je, da si proč, pa se mi zdi, da je že par mesecev, kako hitro je minil dan, ko si bila Ti na Reki; Ivan vedno ima delo svoje ali gre pa ven z »rujavcem«, pa nič ni, ker vedno ta svojo tuhta – dvajset let bo stara spomladi – in kadar pride do teh let, ni več majhnih misli; posebno ker je take – rodovine.



Dela imam vedno polne roke, posebno kervsaki mesec morem misliti, da mi gre proč. Danes, ako mi bo mogoče, grem k šmarnicam. Posebnosti druge ne vem, zahvalim se Ti za »modo«, čeravno jo še nimam. Imej se dobro, hodi mnogo v lepi naravi in spominjaj se nas treh v mestni puščavi. Ali so take hlačke za Mileno v »modi«, kot si jih videla na oknu pri sosedi? Jaz jih ne vidim nič več in Ti jih imaš gotovo še v spominu, vreži mi majhen papirček, ko jih še znaš in če jih ni v »modi«.



Pozdravi mi vse od nas vsih, posebno poljublja Tebe Tvoja



Ivanka



Reka, 12. 6. 1899















Pošiljatelj: Felicita Koglot Peric

Prejemnik: Franc Peric

Poslano iz: Aleksandrija

Poslano v: Bilje

Vir:

Datum:

Ključne besede: Politika Osebna razmerja

ID: 299




22/5.

Dragi mi Franc!

V začetku bodi mi pozdravljen v duhu goreče poljubljen

Pišem ti že tretje pisemce ko nimam odgovora prejela sem tvoje pismo ko se je Marička Silič poročila ki si pisal potem še tisto majhno z tistim otročičem gore in minoli teden razglednico. Ti pišeš zakaj ne pišem jaz pa tebi če je pošta kriva moramo potrpeti če pa bi bili mi bi bilo drugači. Pa to upam da ne bo. Dragi pošiljam ti svileno rutico za mal spominček da ga boš nosil za spomin da se boš troštal znjim Kadar ga pogledaš spomni se name in zmisli se da še bije srce ki je edino le tebi zvesto. Ednako upam od tebe dragi. Vedi čeprav bi prišlo do kakšnih zmešnjav kedaj da bi pošta ne šla jaz pa bi klub temu ?ostala? kar sem in misli teh ki sem sedaj v duhu bi bila vedno združena steboj in če bi me Bog ohraniu ko bi prišel tisti čas za iti domov potem bi bilo vselih use dobro. Vendar ne ozirat se na to dokler je le mogoče pisat pišimo si vedno jutri je ponedeljek kako se ga troštam da bo kaj pisma ker sem sanjala da sem te vidla v karoci. Oh kako mi je težko če se bom varala in da ne bo nič. Potem pa upaj Felička in čakaj nazaj dni Po Emici pa ti pošljem eno slikico ker sedaj za ti noter poslat jih še nimam ker popoldan jih pojdejo ponje. Tudi ti ne odlašaj da bom vidla če si še kot prej ali si se kaj izpremenil. Jaz sem malo bolj debela rudeča še vedno kot doma. Nadalje koti to pišem so te dni zelo zmešnjave tukaj stemi Arabi so kakor živali hočejo spoditi Angleže kar se lotijo razbivati po ulicah veliko magazinov so razbili lekarne i.t.d. tu blizu nas ni še nič samo špital od njih je blizu se vidi in tako danes so jih nesli mrtve zakopat ko bi videl koliko ljudi pa samo Arabi kar mrgolelo kot mravlji ki so šli po mestu žnjimi oni ne znajo druzega orožja kot palice kamnje itd. pa ni dobro srečati take sprevode bila sem pri maši popoldan pa ne grem ven da ne kaj vlovim. Morda se poleže v časopisih piše da že ne bodo mirovali da odpelje Anglež vse Evropeje z vaporjemi in pusti jih same Turke in Arabe noter in potem da jih vniči. To je tri dni kar je začelo vsih skupaj mrtvih in ranjenih je 90. Pa ni treba imeti strahu zaradi tega zaradi mene se ne gre ven pa je dobro. Saj tukaj je vedno kaj kakor pri nas. Končno pa moram skončati to moje slabo pisanje pričakujoč jutri kaj od tebe.

Z mnogimi srčnimi pozdravi in poljubi ostajam

Tvoja ljubeča te Felička Koglot.

Opomba:

Nasvidenje še kdaj. (Pripisano pod pismom.)






Pošiljatelj: Felicita Koglot Peric

Prejemnik: Franc Peric

Poslano iz: Aleksandrija

Poslano v: Bilje

Vir:

Datum:

Ključne besede: Gospodinjstvo Osebna razmerja

ID: 300




Ljubljeni !!



Po treh tednih sem vendar zopet vdobila eno tvoje ljubko pisemce po velikih skrbeh in strahu kaj se ti je zgodilo. Bogu hvala da je use minulo srečno in da si zopet zdrav. Le varuj se ker nesreča nikoli ne spi. Nadalje veseli me da je veselica srečno minula le korajžno naprej uživajte veselje dokler Vam je dano. Morda morda tudi zame prisije še kedaj oni srečni časi da se zopet znajdem v Vaši družbi pa je že dolgo dolgo vendar čas zelo hitro teče da niti nevem in je že hladna jesen prihaja po dolincah slanca pada čas bo tebi se ženit pa nimaš doma ljubice ali se zmisliš lani ko sva poslušala to pesmico in si rekel kmalu bo veljala tudi meni obžalujem da si tako nesrečen. Nadalje veliko skrbi mi je šlo iz glave ko pišete da ne boste trpeli lakote, ker kako težko bi mi bilo če bi jaz imela in Vi ne. Oh kako sladek spomin na lanske večere ko sva skupaj pletla kite upaj da se še kedaj povrnejo taki. Res marsikaj se lahko spominjam, ker saj sva prebila marsikatero urco skupaj. Če nas bog živi upajva v bodočnost. Ko temni mrak zakrinja trudno zemljo. Narava v sladkem spanju ziblje se. Moj duh v preteklost se povrne. Nekdanje sreče al spominjaš se Spominjaj se ko sva še skupaj bila presrčno zrla tebi sem v oči Za tebe bi jaz življenje žrtvovala Saj vendar ljubil ti si me.

Nadalje zelo pomilujem ubogo Tončko bla je tako nesrečna v ljubezni pa vedi da Bog mu ne more dati sreče takemu fantu. Res pravi pregovor da tiha voda globoko dere on ki je bi tako moder videti njo pa pomilujem ker gorje kdor ljubi in ni ljubljen Radi slikce pa si prav da si uno proč odrezal. Pa sedaj ali si prejel pa te slikce oprosti ker ti pošiljam same take malovredne slikce ob prvi priliki napravimo v navadni obleki ker se tebi in meni zelo dopade Čestitam da imajo vse pevke navadno nošo Radi Estere mi je pisala če mi je mogoče napraviti da bi dol prišla pa take prilike niso vsaki dan. Nekaj čudnega se mi zdi to kako da Izidor bi jo pustil da bi dol prišla Pa slišim pravit da svoji doma od njega da nočejo da bi jo njo poročil nevem če je kaj resnici na tem?? Nadalje radi Emice ali si tudi ti prepoznal da je tako revica ne zna kako se more obnašati napram mladeničem ali ne ve da zarečenega kruha se največ poje? Končno veseli me da se je Lizika zopet vrnila da imaš zopet družbo. Zelo bi me veselilo če bi me prišla obiskat. Saj če bi vedela kakšen napor pride bi jo šla videt ali čakat v port ker rada bi jo vidla po tolikih letih. Valerija kaj pravi me vpraša upam da se vse popravi, rečem resnico da je postala zelo lepa če bi jo Berto sedaj videl. Radi Maljičke veseli me da se je poročila ji ne bo treba hoditi nzaj v Paris. Radi Ivanke in Malke da bi rade prišle dol. Kdor ima veselje do službe le naj pride vendar kakor doma ni prostosti. Kdor služi leži v luži. Pa radi veselja in prostosti sem se že tako privadla da mi ne stori nič če pa drugo je vse dobro se lahko gre naprej sedaj ko smo dve v hiši in sestra in mati od gospe in tista dekla so šli vsi proč tako da smo sami gospod in gospa in otrok ter 3 midruzi hlapci in dekle Sedaj šele imamo nebesa. Bog nam ohrani vedno tako. Čas nam tudi hitro beži naenkrat pride ven mesec. Končujem z mnogimi pozdravi in gorečimi poljubi tvoja

Felička Opombe:

Kuharici pozdrav od Zorke Ednak pozdrav Bratu Poldotu (Pripisano na prvi strani zgoraj) Pozdrav našim doma ter Ivanki Malki!! (Pripisano na drugi strani zgoraj)






Pošiljatelj: Felicita Koglot Peric

Prejemnik: Franc Peric

Poslano iz: Aleksandrija

Poslano v: Bilje

Vir:

Datum:1928-09-27

Ključne besede: Gospodinjstvo Običaji in praznovanja Zdravje

ID: 301




Zlati moj možek !!

Pričakovala sem stem parnikom da morda prejmem še kaj od tebe. Nič ni bilo pa upajmo da drugi teden bo pa gotovo kaj? Ker upam da si prejel moje pisemce ki sem je minuli teden odposlala. Bi ti ne pisala še ta teden, ker dolžnost bi bila čakati odgovor. Pa ker se približuje tvoj imendan in rojstni ob enem, zato sem se namenila ti v tem pisemcu voščiti vse najboljše predvsem zdravlje enkrat smo si voščili tudi pamet, no, to imamo še zadosti. Voščim ti da bi ti Bog dodelil kar si od njega želiš, oh saj vem kaj bi najbolj želel kaj? zdravlje, zaslužek, in ženko doma kaj?? Oh tatek tudi jaz enako želim, radovedna sem kaj in kako nam jo Bog usodil. Morda skorajšnje snidenje, kar pa Bog ne daj ker bi pomenilo bolezen ali morda bo treba še dolgo čakati? Bog daj da bi se v naših krajih na boljše obrnilo potem bi šla z veseljem domov ali tako premišljujem včasih ko me noga boli da Bog vari da bi mogla letos domov ko še Vi drugi ne bodete imeli kaj jesti. Meni gre dobro otrok se je prinavadil družini tako da sem malo rešena od njega dela imam malo, z otrokom se igram ko spi operem malenkosti od njega in potem šivam, gospa ta stara me zelo spoštuje, naprimer včeraj smo bile v enem kafe pri morju, bile so nekatere gospe, predstavila me je ne kot za dado. Namreč rekla jim je da sem primorana služit radi ker so nam pojedli malo Avstrijci sedaj Italiani in vojska drugače da bi bila lahko gospa in da vse zašijem otroku in kako je ljubim in lepo gledam. i. t. d. vse to so le fraže ampak človeku vseedno dobro stri da te spoštujejo in raje dobro od me govorijo kot pa slabo kaj. Tudi noče da se utrudim ve da me noga boli in ker tudi njo ob enem zato verjame. Nevem zakaj, ali bolje rečeno vem ker je zelo vročina in umido noga me vedno boli, le ko hodim ne čutim skoro nič, za sedeti in šivati pa ne pusti včasih moram še jesti stoji. Za en mesec bomo že v Kairu, če me ne kaj prime tam je bolj zdravo zame. Nocoj sem vkupla eno mazilo za masaže delati morda bo kaj bolje. No pa saj nisem sama ampak kamor pridem imam družbo da imajo tudi drugi enake bolečine. Na Dunaju smo bile 4 na Pensionu z nogami bolanimi tu je spet to stara gospa in tako gre čas naprej Upam da ne bo hudega. Udomačila sem se precej, večkrat grem v žardin vidim dosti prijateljic ali ob morju. Zorko sem tudi našla še nocoj mi je telefonirala da jutri me obišče, želim jo videti kako se je vzredila. V azilu sem bila z otrokom v ponedeljek nesla sem pismo za Muteovku izročila sem sestri prednici tisti ki je bila pri Vas ki je prinesla čaj da ji ona izroči. Drugače tatek pišimi kako se kaj imaš. V pismu ti pošiljam eno liro, Angleško, da ne boš mislil da je navaden papir mislim, da dajo toliko kot za eno šterlino, daj malo tudi mami, ker ji nisem poslala nič za god Drugo imej pa ti za tvoj god. Ah tatek lahko bi ti večkrat poslala pa vedno si mislim da morda bom mogla domov in da moram imeti za pot. Upam ko se vrnejo da mi use izplačajo bo že spet tri mesece. Čevlje sem pa prav vse raztrgala po svetu da kmalu bi ne imela s čim se vrniti če mi ni dala gospa dva para svojih ki so bili malo boljši od mojih da mi ni bilo treba po svetu vkupovati. Sedaj imam sama 5 parov za dat popravit in sicer potomplati. Tuba bo gotovo 1 lira Le za zdravlje prositemi potem bo že vse v redu. Ah ko bi mi Bog poslal mož za prestati dobo ki smo jo namenili tu za obstati kako z veseljem bi se povrnila. In tatek že pomislim na svidenje oh takrat bi moral prinesti že k parniku tudi Nilko in kako bi bili srečni in ne kot zadnjič kaj?? Ta stara vedno da kakšno cunjo tako da človek ima bolj veselje za delati. Z mlado gospodično smo pa kot bi bile prve prijateljice. Tistega klicanja se ne sliši kot pri mojej gospej. Končno kako ali boste kmalu trgali, škoda da se ne znajdem vsaj za par dni ob trgatvi v vašej sredi. Tu se vidi zelo lepo debelo grozdje in tudi ni drago tri lire okö. Večkrat nam dajo po par zrnic. zadovoljna pa sem da sem se to leto dvakrat najedla domačega sadja. sedaj mi nič ne stri če vidim tudi nevem kakšno sadje. Skoro da ti nimam kaj pisati mislim da sedaj se pripravlja Vilma za odpotovat! Vseedno Vam je milo kaj, ker Bog ve če se bomo še kedaj vidli. Mami mora biti težko ko vidi kako se ji otroci zgubljajo eden za drugim. Končujem tatek želeč še enkrat vse najbolje. Pozdravljam te poljubljam goreče.



Tvoja ženka Felička



Opomba: enako mojo ljubljeno Nini. (Med zadnjo vrstico pripisano.) Odpiši hitro če si prejel denar!! (Pod zadnjo stranjo pisma pripisano, narobe obrnjeno) Pozdrav družini (Nad zadnjo stranjo pripisano, narobe obrnjeno)






Pošiljatelj: Ivanka Borštnik

Prejemnik: Julija Kremenšek

Poslano iz: Reka

Poslano v: Laze pri Logatcu

Vir: Osebni arhiv

Datum:1899-12-06

Ključne besede: Gospodinjstvo Zdravje Osebna razmerja

ID: 302




Predraga Julija!



Že par dni je, da sem prejela klobuk in predpasnik; srčna hvala za trud, kojega si imela s klobukom in za predpasnik. Denar Ti ob priliki pošljem, še ljubše mi pa bode, ako Ti ga bom zamogla v roko podati, ako pride kdo na Reko.



Skrbiš, kako sem zadovoljna s klobukom.Vedi, da jaz sem zadovoljna posebno zato, da mi ni treba v prodajalno iti, klobuk mi pa tudi zelo ugaje.



Zima je pri nas in znabiti imate že na Kranjskem sneg.



Vprašaš me, kako Ivan? Kašlja še vedno, vendar včasih manj kot včasih, t. np.je danes zelo kašljal, da mu je kašelj celo želodec obrnil in je šel že ob 5. v postelj; upam, da bo noč mirna in da bo jutri se bolje kot danes počutil. V nedeljo je prav mrzlo pričelo biti in zato tudi Ivan bolj kašlja, sploh pa nimam upanja, da bi se otresel kašlja pred spomladjo kljub moji skrbi in dobri postrežbi. Vsaki dan grem na trg in do zdaj mu sem sama kurjo juho kuhala, zdaj par dni si je pa izvolil goveje meso.



Dela imam polne roke, a nimam kaj pokazati. Zjutraj pričnem kuhati in s tem tudi končam. Ko so bili mati pri meni, so vse mesto mene storili, sem lahko koji »šiv« storila, a zdaj nisem pri mašini bila nobenkrat razen enega dne, ko sem si tisto Tvojo črno jopico popravila. Dekla mi ravno toliko zna, kot je znala, ko so bili mati pri meni, in nimam upanja, da se mi kdaj navadi kuhati ali kaj drugega natančnega, ker se mi zdi čedalje bolj podobna Toni. Zdaj celi teden sem imela polno dela z njo radi stenic in še zdaj ni končano to delo; to je mrčes koji se ne da še lahko zatreti; vendar hvala Bogu, da sem ob pravem času zasledila, da mi niso prišle po naših sobah, ampak so bile samo v njeni sobici; ne jezi se, da Ti to pišem, imam, vidiš, samo take strani, kojej Te znabiti gluše, vendar Ti jih napišem zato, da napolnim list.



Ne smem Ti pa pozabiti povedati, da ima Ivan za plačati 1,65 gl davka, proti kojem ne more nič rekurirati. To mu dela velike skrbi, toliko davka, pomisli, in to ga je še bolj potlačilo, tolaži si skrbi in kašelj s šnopcom in sladkorjem; zdaj bi prav dobra bila z materjo skupaj, samo da mati so železni na zdravju.



Ker me prav pri duši mrazi, zato za danes končam, prihodnjič Ti pišem, kadar mi bo bolj gorko kot danes. Kako se imate doma? Upam, da se dobro razumete, Bog daj, to si vedno želim, ker to je najhujše, si mislim.



Pozdravi očeta, mater, Toni od mene in Ivana, a Tebe gorko poljublja Tvoja



Ivanka



Reka, 4. 12. 1899, zvečer ob 6h



NB: Šla sem na trg in pozabila pismo doma, zopet k sreči, ker ko sem prišla domov, sem dobila moko od doma, za katero se materi lepo zahvalim!



Vreme danes malo bolj toplo kot prej nekaj dni; gorko mi je pa tudi radi tega, ker imam »žehto«. Moke bom imela sedaj za dolgo, ker jo je mnogo. Ivan je danes celo noč na rajži bil in močno kašljal, a zdaj podnevi je precej dober.Tudi jedel je pošteno, skuhala sem juho in meso z repico in krompirjem, sebi sem pa »jabolčen fižol«, to se mi, kakor veš, vedno dopade.



Ako bo lepo vreme, se že prestane, če pa burja piha, bi pa človek najraje svoja kopita pobral in šel za peč. Ker posebnosti druge ni, zato sprejmi poljub od Tvoje



Ivanke



Reka, 6. 12. 1899






Pošiljatelj: redovnica Marija Cirila

Prejemnik: Marija (Mici) Kremenšek

Poslano iz: Trnovo pri Ilirski Bistrici

Poslano v: Laze pri Logatcu

Vir: Osebni arhiv

Datum:1906-08-06

Ključne besede: Religija Zdravje

ID: 303




Predraga Mici!



Gotovo se začudiš, da prejmaš po dolgem času pismo iz Trnovega. Namenila sem Ti pisati že pred tremi tedni, a sedaj to, sedaj smo me je oviralo. A enkrat vendar moram. Znabiti, da si že slišala o žalostnem dogodku, ki se je vršil pri nas. Kljubu temu Ti pa vendar pišem, vem, da boš zadovoljna. Nekaj dni pred skušnjo, katero smo imele 16. julija, je zbolela Nežica Potočnik. Mislile smo, da ni nič posebnega, tudi zdravnik ni spoznal bolezni, kar tretji dan je bila tako slaba, da so jo morali prevideti. Drugi dan je bila nekoliko boljša, a v torek zvečer je skoraj nepričakovano umrla. Misli se, da si je bila na kak način kri zastrupila, a gotovo ne ve nihče. Komaj je mogla priti njena sestra Ivanka še pravočasno, da jo je našla še pri zavesti. Drugi sorodniki so prišli šele po smrti. Lahko razumeš njih žalost pa tudi našo. Moli zanjo.

Saj ti je bila v dvojnem oziru sestrica kot kandidatka in kot Marijin otrok. Škoda je je, kandidatura se je polagoma spraznila, samo Ančka in Micka sta notri. Č. sestre Bonaventura in Stanislava pa tudi Amalija prideta še ta mesec zopet v Trnovo. Kako to, da nič ne pišeš, prav nič. O tebi ne vemo, če si med živimi ali mrtvimi. Slišala sem, da Anica Zorman namerava priti na poset v Trnovo in tudi Ti z njo, glej , da se ne pokesaš in da gotovo prideš. Marsikaj novega boš videla in še več slišala. – Kaj pa delaš doma? Si li zdrava in drugi domači tudi? Me smo hvala Bogu vse še precej zdrave tudi č. prednica sedaj, a med letom so bili hudo bolni, tako da smo se bale za nje. Izroči naš poklon vse znanim domačim. V nadi, da se kmalu zopet vidimo, ali da pišeš dolgo dolgo pismo, Te prav prisrčno pozdravljam v imenu vseh č. sester , zlasti č. predenice



Tvoja Ti udana Mar. Cirila

Ub. s. sestra d.N.D.






Pošiljatelj: Ivanka Borštnik

Prejemnik: Julija Kremenšek

Poslano iz: Reka

Poslano v: Laze pri Logatcu

Vir: Osebni arhiv

Datum:1898-12-06

Ključne besede: Gospodinjstvo Običaji in praznovanja Osebna razmerja

ID: 304




Predraga Julija!



Danes sv. Miklavž. Tudi mene se je spomnil – gotovo sti ga z materjo v Reko napotile – zato najlepša hvala za vse! Iskala sem zraven tudi pisma od Tebe, pa ker ga ni, vidim, da ga tudi Ti od mene pričakuješ, zato Ti bom jaz danes malo bolj obširno pisala, če me Milena ne pokliče prej k sebi.



Najprej od Milene, s katero imam največ posla in za katero vem, da si tudi Ti radovedna znati, kako se ji kaj godi; meni se zdi, da je malo bolj pridna, saj joka malo manj, tako da ravno ne lete zmeraj vsi ljudje s cele hiše skupaj.



Včeraj opoldan je prišel Ivan domov in je povedal, da je videl zamorca tako velikega, da mu je on do pasa, Janko, da mu gre pokrit pod ramo, visok je 2 ½ m ali malo manj – videl je namreč danes plakate, da jih je 19 vsih skupaj, seveda samo eden je tako velik. Ta velikan je žive in neoskubene kokoši in zajce, če mu jih ljudje dajo. Jaz ne vem, če je kdo tak, da raje zamorcu da kokoši, kot da bi jih sam jedel, če mu jih pa vseeno dajejo, utegne kmalu tudi divjak spoznati, da so oskubeni petelinčki bolje kot kosmati in bo zahteval vsaj oskubene, če ne pečene, peresa si bo pa v lase nataknil.



Pismu danes priložim »Calomel« in želim, da bi Ti pomagal pri Tvojem prehlajenju; čudnega nič, saj se spomnim, kakšna sem jaz vedno prišla od Nane, tudi Ti tega ne boš pozabila. – Včeraj sem Jankotu pisala, ker dolžna sem mu bila že mesec dni, če več ne. 2. tega meseca bil je velik praznik v Avstriji, ker je 50 let, kar vlada cesar in tedaj je bilo 2.000 uradnikov odlikovanih in je postalo plemenitih; (vitezi) (baroni itd.).



Ker Te oči bole, boš še to težko prebrala, zato naj za danes končam s pozdravom in poljubom od vsih na vse, posebno Tebi od Tvoje



Ivanke



Reka, 6. 12. 1898





Predraga! Da bo za dalje časa, Ti pošaljem čist (sam) calomel. Vzemi tedaj dve kavni žlički dobro stolčenega in srtega sladkorja, da bo tako droben kot moka, ali pa kot je ta calomel, in pomešaj ga z vsim calomelom – potem šele rabi. Če bi te še preveč peklo, dodeni še sladkorja.



Te pozdravlja in poljublja



Tvoj Ivan



Reka, 6. 12. 1898






Pošiljatelj: Ivanka Borštnik

Prejemnik: Julija Kremenšek

Poslano iz: Reka

Poslano v: Laze pri Logatcu

Vir: Osebni arhiv

Datum:1899-06-03

Ključne besede: Gospodinjstvo Osebna razmerja

ID: 305




Predraga Julija!



Prejela sem Tvoje pismo včeraj in danes Ti na dva Tvoja pisma odgovarjam. Vzrok, da Ti nisem toliko časa odpisala, je, ker sem pričakovala mašine, katera je včeraj res prišla. Kako izgleda ravno taka, le par stvari je drugače in pa bolj slabotno se mi zdi vse. Najbolje boš videla sama, kadar prideš na Reko, kako in kaj. Šivati sem se pripravila in mi je šlo izpod rok, ko sem pa imela v kuhinji delo, sem šla od šivanja in se medtem v prst urezala, da sem potem mogla šivanje odložiti, upam, da se kmalu pozdravim in Ti prihodnjič pišem, kako pridno šivam.



Zahvalila se bom materi, očetu, Toni, kadar pridem do njih, oziroma ako me kaj obiščejo. Kako Milena, po navadi, zunaj ni še nič bila.



Fran. ostane še ta mesec, za naprej ne vem. Deklo, upam, bom že dobila, da bom le imela denar, ker zdaj dekle drugega ne znajo, kot za denar vprašat.



Dela imam vedno mnogo, dnevi mi tečejo in kmalu bo tu Janko – imam pa še vse v neredu – pomisli. Novega Ti iz Reke ne vem nič pisati. Kako Marjetna Fr., je li pridna in zdrava? Kdaj prideš kaj na Reko? Gotovo prej ne, kot po Mici, saj vem, kako je.



Zdaj pride kmalu Pepi domov, še en mesec in bo šolsko leto končano. Mileni moramo letos pustiti koze cepiti, tako, vidiš, vedno delo, delo.



Ker posebnosti ne vem, končam in upam, da ti kmalu zopet kaj pišem, do tedaj pa bodi iskreno poljubljena od vsih tvojih



Ivanke, Ivana in Milene



Reka, 3. 6. 1899









Pošiljatelj: Ivanka Borštnik

Prejemnik: Julija Kremenšek

Poslano iz: Reka

Poslano v: Laze pri Logatcu

Vir: Osebni arhiv

Datum:1899-06-18

Ključne besede: Gospodinjstvo

ID: 307




Preljuba Julija!



Ti ne bi sobe spoznala, ko bi jo danes videla! Miza pregrnjena, rožice na vrtičku – na mizi stoji lampa, katero krasi lepi »zastor«, Tvoje delo, istotako prt na mizi. Ker vidim, da bi ves papir porabila samo s tem, da Ti opišem, kako soba sedaj izgleda, zato dovolj o tem. Včeraj prejela Tvoje pismo, radi obilo dela Ti šele danes odgovarjam. Kako moja bolnika?



Ivan tako, kot si ga pustila, to je malo bolje, tako upam, da bo lahko prišel začetkom prihodnjega meseca za en teden v Laze; Milena včasih slabša, včasih tako, kot si jo pustila, zelo sitna je in danes ni nič spala.



Od Jankota ne vem nič, kdaj pride, ako mi bo mogoče, Ti že pišem, da boš vedela.



Novica, katero Ti lahko povem, je, da so včeraj gospodične se v drugo stanovanje preselile; sedaj smo mi najstarejši v tej ulici. Zelo dolgočasno se mi zdi, ko jih ne vidim na oknu, čeravno nimam časa na okno njih gledati.



Radi vina mi nisi natanko rekla, ali hočete, da se naroči za Vas – in kako, belo ali rudeče?



Vreme pri nas zelo dolgočasno, dež gre že včeraj in danes. Neki gospod je bil ravno zdaj pri Ivanu radi zob in je rekel, da je to vreme zelo nevarno za grozdje – da lahko pri tem deževju vse cvetje odpade in ne bo nič vina.



Radi vina mi prihodnjič piši, ta rudeči se mi zdi, da je 6 kr nal ceneji kot ta beli.



Ali boš imela črne pavole dovolj? Ali je ravno taka?



Ker ne vem druge posebnosti in Milena kot Ivan me že kličeta, končam s prisrčnimi pozdravi in poljubi na vse od vsih Vaših



Ivanke, Ivana in male Milene



Reka, 18. 6. 1899






Pošiljatelj: Ivanka Borštnik

Prejemnik: Julija Kremenšek

Poslano iz: Reka

Poslano v: Laze pri Logatcu

Vir: Osebni arhiv

Datum:1899-06-20

Ključne besede: Običaji in praznovanja

ID: 308




Preljuba Julija!



Najprej sprejmi za bližajoči si Tvoj god najsrčnejša voščila od nas treh, tako od mene kakor tudi od Ivana in Milene.



Bog ti podeli vsega dobrega, najpreje pa srečo in zadovoljnost v vsakem oziru.



Bog Te živi mnoga, mnoga leta zdravo in veselo!



Nekdo je mislil, da si Ti na Reki in Ti je poslal za god »pleče in jezik«, podpisala in sprejela sem jaz, a zahvali se Ti v mojem imenu! Služila mi bo zelo, kakor boš sama razvidela iz prejšnjega pisma.



Dela mi ne manjka, kakor veš pri Mileni, a sedaj ga bo pa toliko, še pospravljamo, da ne bom vedela, kaj se naj lotim; res, da je še en mesec, a to mi bo preteklo kot teden. Dobro veš, kako po domače sem se naredila in si vse v red spravila, a zdaj – bo treba vse narazen djati – ! Ne bom Ti obširneje pisala, ker sama veš, kako je. Ko bi mi Milena vsaj ponoči ali podnevi spala, bi še bilo; bolna je bila zdaj dva dni zelo, drisko je imela in čez je dajala; danes podnevi je boljša, vendar ne vem, kaj bo ponoči, vročo glavco ima in stoka celo noč, ob 5. uri zjutraj šele zaspi, upam, da bo ozdravela, saj jo celo noč negujem jaz ali pa Ivan. Danes sem bila na trgu, šla sem vprašat tudi za pavolo, a plavo ni dobil tako, kot svi jo midve imele, zdaj ne vem, ali čem jo za Te kupiti ali ne, ker je malo drugačna; jaz jo imam malo manj kot eno štrenco, to Ti bom lahko dala.



Znabiti prideš Ti ali kdo kaj na Reko? Kdaj pridejo kaj mati ali oče k nam?Pri nas je že velika vročina, gotovo tudi pri Vas vroče sonce pripeka. Danes sem tudi šla k Popeti radi črne obleke – ako bi mi Milena bila zelo slaba, si bom kupila, drugače ne – pošljem Ti vzorec (krep, 85 širjava,na m 50 kr), da boš videla, kako je, ako greš v priliki v Lj., lahko vprašaš, po čem, da je. Jaz si ne bom drage obleke kupovala, samo da je barva stanovitna črna in snažno narejeno. Ako se bo Tebi tudi tako dopadlo, si lahko davi enake tri na Reki napraviti o priliki – upam, da mi ne bo treba radi Milene naglo obleke napraviti, ker otroku naglo kaj pride in se počasi zboljša. Modo sem dobila in se Ti še enkrat zahvalim za njo. Hlačice sem dobila v ta stari »Modi«, zdaj imam vse. Kako bo z deklo, ne vem, ako ne bo hotela ostati, ji bom mogla zopet zboljšati, da mi ostane radi Jan., ker že vse ve, jaz ne morem nič z Mileno. Preskrbel nam je že »gvardijan« iz Trsata eno, ali jaz jo nisem hotela, ker je že drugje služila, zdaj mi bo eno tako (ako jo dobi), ki ni še služila in ni razvajena.



Posebnosti druge danes ne vem, zato končamo s pozdravom in poljubom za vse, posebnoTebi od Tvoje



Ivanke



Reka, 20. 6. 1899






Pošiljatelj: Ivanka Borštnik

Prejemnik: Julija Kremenšek

Poslano iz: Reka

Poslano v: Laze pri Logatcu

Vir: Osebni arhiv

Datum:1899-06-30

Ključne besede: Gospodinjstvo Zdravje Osebna razmerja

ID: 309




Preljuba Julija!



Vedno se mi je sanjalo o belem kruhu, poiskati sem hotela v sanjalcu, a vse je notri, le kar se meni sanja, ni nikdar. Pomenilo je tedaj res za smrt; hvala Bogu, da ni hujšega. Kako moja bolnika? Ivan bo danes ali jutri na prvo na prosto šel in bo naročil dobrega vina za mater –seveda v dobrem sodu, da se ne bo okvarilo; upam, da se bo popolnoma okrepčal na svežem zraku v Lazih. Ker ste nas povabili v Laze, zato bo Ivan za nekaj dni prišel tja – midve z Mileno ostanevi tukaj, ker vsi od doma ne gremo, drugače nam dekla uide, zdaj ko ima celo žlahto tu na Reki! Upam, da do srede ali sobote bo Ivan djal svoja dela v red in bo lahko ali težko – ker prvo je zdravje – prišel materi in Tebi v napoto.



Vendar natančno dan ti še pišem.



Kako Milena? Zdaj, odkar si Ti bila tu, vsak dan slabše, danes se mi pa zdi, da je malo boljša, vendar stati ne more in sploh jo nobena reč ne veseli, še na oknu ne more biti, ponoči vsako uro se zbudi. Znabiti Ti bo Janko lepše povedal – pa vedi, da človek ne kaže svoje gorje posebno, ko bi vsi ljudje se veselili.



Radi obleke, ako boš kupila, Ti Ivan povrne denar v Lazih. Pavola je ravno tako debela kot moja – ne vem, ali hočem za g kr ali za 26 kr kupiti, piši!



Kaj delam? Danes sem se zopet pripravila malo šivati, pospravljamo vedno, saj veš, koliko se razvleče, ako pride tak človek k hiši.



Omaro sem nazaj djala, zdaj moram pa še zaboj; vedno moram pospravljati in gledati, da mi molji škode ne narede, ker tega mrčesa je tu vse polno. V sredo smo žehtale, nič manj kot dva kosa žajfe, to je za 16 kr, smo porabile in dobro požehtale, pa vseeno je sivo – temno kot bajtarsko, ko ga sonce že dve leti ne vidi.



Včeraj sem bila pri maši, ker je bil praznik, vendar novic nisem nič zvedela. Pazi Ti, da tvojih ne zabiš, da boš Ivanu povedala. Ali je bil znabiti Janko včeraj v Lazih? Posebnosti druge ne vem, zato bodi iskreno pozdravljena in poljubljena od vsih Tvojih



Ivanke, Ivana in Milene



Reka, 30. 6. 1899









Pošiljatelj: Ivanka Borštnik

Prejemnik: Julija Kremenšek

Poslano iz: Reka

Poslano v: Laze pri Logatcu

Vir: Osebni arhiv

Datum:1899-07-19

Ključne besede: Gospodinjstvo Zdravje

ID: 311




Preljuba Julija!



Mislila sem, da se mi nabere kaj novic in da Ti tako kaj novega pišem; ker teh ni in ker sem medtem že od Tebe pismo prejela, Ti tedaj brez novic odgovarjam. Vprašaš me, ako se je kaj Ivan okrepčal v svežem zraku? Kaj se vendar hoče v štirih dneh in posebno ko je bil vedno dež.Ko je domov prišel, je tako močno kašljal, da me je prav skrbelo, kaj bo, pričela sem mu čaj kuhati zjutraj, opoldan in zvečer, dober čaj, lipov in ajbišev, katerega sem v lekarni kupila, zraven sem dodjala malo meda in žganja k lipovemu, a k ajbišu pa mleka, in zdaj je popolnoma izginil kašelj, kateri mi je toliko skrbi delal. Žal mi je bilo, ako sti res z materjo Ivana šle pričakat, saj sem vendar pisala, da ni potreba ga pričakovat.Kdaj Ivan v Laze pride? Ako imate lepo in stanovitno vreme, tedaj pride Ivan za koji dan v Laze, drugače seveda ne, ker v dežu ni nič prijetnega se za sprehajat in krepčat; upam, da mi prihodnjič pišeš ali pa znabiti prideš po Mici – ustmeno poveš. Ivan mi je povedal, da si izvrstne palačinke en večer napravila; ker sem ravno pri jedi, se spomnim, da sem ves med porabila za Ivana, zato Te prosim, da poveš materi, da se ji priporočim za drugega ob priliki!



Med drugim vprašaš, kako Milena: vedno po navadi!



Kako Vam pri delu vreme nagaja?Upam, da bo počasi bolje, da Vam redni dež ne bo vse skvaril, kar se z mujo posuši.



Prosila sem Te že enkrat in danes samo to prošnjo ponavljam, namreč, kadar boš utegnila, da poiščeš vzorček od srajčk za deklice od leta naprej in mi ga ob priliki daš.



Kdaj prideš v Reko, upam, da mi naznaniš. Lahko bosta z Ivanom šla tudi na Učko, kot sta šla v Kastvo. Povabila bi Micico ali (Pepčka) Josipa, pa vem, da se jim bolje doma dopade, zato to opustim, namreč sprehod na Učko.



Ker upam, da se v kratkem vidivi, zato končam z mnogimi pozdravi na vse, posebno sprejmi pozdrav in poljub od Tvojih



Ivana, Ivanke in male Milene



Reka, 19. 7. 1899






Pošiljatelj: Ivanka Borštnik

Prejemnik: Julija Kremenšek

Poslano iz: Reka

Poslano v: Laze pri Logatcu

Vir: Osebni arhiv

Datum:1899-09-27

Ključne besede: Osebna razmerja

ID: 312




Preljuba Julija!



Pismo, katero sem Ti pisala v ponedeljek, upam, da imaš že v rokah. Vzrok, da Ti danes pišem zopet, je, ker so (nečitljiv znak) napisali eno dolgo pismo (nečitljiv znak), a jaz sem vse vpričo zapečatila in marko pritisnila, a ko sem šla ven, ga ne oddala, ker ne vem, kaj vse pišejo v njem, sklenila sem ga toliko časa shranjenega imeti, da Ti pišem, da pričakuješ to pismo in potem storiš z njim, kar hočeš.



Bojim se zelo, da ne nastane še večji ogenj. Kadar dobim od Tebe pismo, v katerim mi naznaniš dan, kdaj ga bodeš pričakovala – ga bodem jaz tako odposlala, da pošlješ kojega na pošto po njega, da gotovo Ti dobiš prvo v roke. Stori, kakor hočeš, jaz sem svojo dolžnost storila, drugo stori Ti!



Piši mi dan posebej na listeku, ker materi pismo dam, čeravno meni pišeš! Posebnosti druge ne vem!



Danes sem Micici smokve odposlala. Vreme krasno. Boršence nisem jaz videla, nego mi je Mici pravila, da je bila, sedaj pa ne vem, je li res bila ali ne!



Sprejmi poljub od Tvoje



Ivanke



Reka, 27. 9. 1899



NB: Zaradi tega imam jaz tak strah, da dobe pismo v roke, ker bi utegnili tožiti njo in morda še Tebe, sicer pa jaz ne vem, kaj je v pismu pisanega, Ti pa stori, kakor hočeš, ali ga odpri ali ga pa daj, kamor hočeš. – Ker je pa naslov od matere narejen na očetovo ime, bi bilo mogoče, da ga na pošti ne izroče drugemu kot očetu, ko pridejo v nedeljo na pošto – morda bi bilo tedaj bolje, ako Ti ga prihodnjič v pismu mojem pošljem, vendar tedaj bi ne bilo na marki pečata od pošte in bi se vedelo, da nisem oddala na pošto. Piši mi tedaj, ali naj ga oddam na pošto in kdaj naj oddam ali pa naj ga denem v svoje prihodnje pismo.






Pošiljatelj: Ivanka Borštnik

Prejemnik: Julija Kremenšek

Poslano iz: Reka

Poslano v: Laze pri Logatcu

Vir: Osebni arhiv

Datum:1899-08-10

Ključne besede: Gospodinjstvo Osebna razmerja

ID: 313




Preljuba Julija!



Prejela sem Tvoje pismo, da ne pozabim Ti odgovoriti na Tvoja vprašanja in povedati svoje novice, moram Ti danes pisati, ker vidim, da imam že manj v glavi kot včeraj. Novica, katero Ti imam povedat, je, da me je Polonca predvčerajšnjem obiskala (v torek), zdravi se nje soprog v Selcah, to je malo naprej, kot svi midve bile z Jankotom. Bila je dvakrat pri meni, ker me ni prvič doma dobila. Kratkobesednesvi bile, ker veš, da jaz se ne morem hvaliti s pestunjo, hišno in kuharico, kot se ona, in mislim, da tudi ona bi se ne tako raztezala, da ji mati preneha pošiljati cele sode vina, prašiče itd. Otroke ima tri, hčere, katere je rekla, niso prav zdravi, to je trdni, dva večja otroka ima tukaj, a ta malo ima doma mati; ker rekla mi je, da je stara mati najboljši zdravnik otrokom. Pohvalila sem se tudi jaz, da sem večinoma doma, da sem pred par dnevi iz Laz prišla in da se koj zopet vrnem nazaj, ker tukaj je velika vročina. To Ti povem za slučaj, da Te kdo vpraša, s katerim bi lahko Pol. govorila, Rov. ali kdo drugi. Včeraj je pri nas malo deževalo in bila sem zelo žalostna, ker sem se spomnila, da bo kmalu jesen – zima, ko bo dan na dan deževalo in kako bom jaz z mojo malo Mileno težko sušila.Spomnilasem se, da mi je cilinder služil za peč, pa ne enkrat, ampak večkrat; danes pa spet sonce vroče sije in pozabila sem na vse take težave, Milena pa pridno spi, tako da prav lahko pišem. Ivan je hvala Bogu zdrav,istotako jaz, Milena gre svoja pota, kot veš. Danes žehtam, oprala bom tudi tri »firenke« za slučaj, da si deklo premenim. Vprašala sem Ivana radi olja – las. Rekel je mi je tako: ako nimaš nobene skrbi, si zadovoljna, vesela, sploh se ne žalostiš in ne skrbiš težko, tedaj je narava, katera noče, da bi lasje rasli, ako je pa prvo vzrok, velike skrbi so gotovo Ti vzrok izpadanju. In je res to, jaz vem sama po sebi, kako so meni prvo leto rasli in niti eden mi ni izpadel, a kar je Milena, ko imam vedno skrb za njo, kako bi jo ohranila na svetu, kako bi jo ozdravela, ponoči nimam uro miru, podnevi istotako, mi pa vsi lasje sproti izpadejo. Rekel mi je I., da veliko ljudi trpi nad tem, zadovoljnost in brezskrbno življenje je prvo zdravilo, ako je za pomagat kot pri vsaki bolezni, potem pridejo olja. Dobro je glavo izmiti in jo namazat bodisi s katero koli maščobo, ako je glava pusta (Haarboden). (Ne ve pa Ivan, kaj za eno olje Ti misliš (Coko), ali iz tistih zrn, kot jih imajo mati par doma, katere je Ivan prinesel in so omotne, ali koje drugo, sploh.) Ivan ni rekel, da Ti bo to pomagalo – mogoče. Povedal mi je, ker je bila ravno tisti dan ena ženska pri njemu, kateri so zobi izpali, ker si je z galunom umivala zobe, nasvetovala ji je ena prijateljica ali znanka, da je zelo dobro, da je tudi ona si tako snažila in znabiti si je preveč snažila, mogoče pa tudi, da oni drugi ni škodilo, ker je bila bolj trdne narave, a tej je škodovalo, kot je sama povedala, nazadnje mi je Ivan rekel: tako je, kojemu zna koristit, zopet drugemu škodovati. – Jaz sem imela tudi orehovo olje, a mi ni nič pomagalo, še porabila ga nisem. Po moji pameti bi Ti svetovala, da se mažeš s kojo maščobo, če drugega ni, glicerin, kadar Ti je glava pusta. Sploh pa Ti ustmeno še Ivan vse to ob priliki razloži, ako boš kaj hotela. Veseli me, da Ti je Micica v pomoč pri delu, ker vem, da je pridna kot vedno; veseli me, da ima prepeličico, da bi le koja nesreča čez njo ne prišla.Upam, da mi prihodnjič Micica sama kaj o njeni tičici piše in se tako vadi, ko bo potreba Tebe nadomestovati, seveda, ako bo imela veselje, naj mi sama, kakor zna, piše, ker le tako se bo navadila pisma pisati, ne smeš ji Ti napisati. Upam, da Josip je tudi srečno domov prikolesaril, obložen še mnogimi novicami in znabiti v kratkem mi pišeš, da se je napotil še na daljšo pot v Reko, kot si mi že omenila. Zavidam Te, ko se v prosti naravi, čeravno samo v nedeljo, kratkočasiš in giblješ, medtem ko jaz diham mestni prah.



V nedeljo sem popoldan tudi jaz citrala, znabiti smo zajedno, le zelo oddaljene.Citrala nisem dolgo, zato se mi je žulj naredil in sem kmalu popustila, da se mi pa prsti zopet utrdijo, sem sinoči zopet malo brenkala.Imeti moram tudi jaz malo počitnic in kako si hočem to napraviti – s citercami. Milena zelo pridno spi, kot vidiš, ker Ivan je že iz kavarne prišel in jaz že dolgo pismo napisala, a ona spi še vedno. Hodila bi rada, a kaj, ko se ji nožice šibe, ako jo držim, lepo se premika, a Ivan vedno pravi, da ne bo hodila sama.Za danes naj bo dovolj, prihodnjič zopet.



Sprejmite vsi iskrene poljube od nas vsih, posebno poljubljamo TebeTvoji



Ivan, Ivanka, Milena



Reka, 10. 8. 1899









Pošiljatelj: Ivanka Borštnik

Prejemnik: Julija Kremenšek

Poslano iz: Reka

Poslano v: Laze pri Logatcu

Vir: Osebni arhiv

Datum:1899-09-09

Ključne besede: Gospodinjstvo Osebna razmerja

ID: 315




Preljuba Julija!



Gotovo si v petek pričakovala pisma od mene, a ni mi bilo mogoče pisati, istotako Micici šele danes pošljem voščilo. Srajce smo hitele z materjo šivati, a šivalo se je zelo nerodno, kar boš sama videla, v četrtek zvečer bile so končane, a bilo je prepozno za oddati.



Zaznamval mi je Ivan, ker sem imela željo, da vse končam, a ni mi mogoče, imam toliko posla, da mi je res nemogoče, zato mi boš to oprostila.



Premenila sem si deklo, 5. t. m. smo odslovili F. in dobili tu eno po 4. gl na mesec, dosti večjo od Fr., materi se dopade, tudi meni in Ivanu, ker je bolj skromna v vsem, doma je z otoka Krk (Veglia), ne zna pisati ne brati, a delati razume malo več kot Fr., ko je k nam prišla, tako upam, da bo že šlo. Obleke nima čisto nič, kupiti sem ji morala vse danes in tako imam z materjo obilo šivanja, ker ji bovi doma naredile, zato vidiš, ni mi mogoče srajc zaznamvati, ako hočem, da veljajo od strane materine Micici za god. Fr. odišla 5. popold., rekla, da pride po kovčeg drugi dan, a ni jo bilo, šele tretji dan je prišla, šopirna in se hotela kregati, jezik je imela velik.



Opozorim Te, da paziš kolikor mogoče, da ne dobi Marj. kojega pisma od nje, ker bi jo utegnila od hiše spraviti, ker hudobna je bolj, kot sem Ti pravila, zato pazi!!



Zdravi smo, upam tudi od Vas; mati skrbe, kako se imate, kako Toni, kaj je vzrok, da ni prišel Jožko, kojega smo vedno pričakovali.



Danes bile z materjo cel dopoldan zunaj, kupovale za deklo, za kuhinjo, nazadnje svi šle še na eno trabakulo po grozdje, kupile svi ga skupno eno cajno, 10 kilo; ako pride Jožko, se ga bode lahko pošteno naužil, ker sem ga obesila, da bode dlej čakal.



Povedati Ti moram račun od srajc: špice 80 kr (8 m po 10 kr), knofi 10 kr, cvirn 10 kr, skupno torej mi dolguješ1 gl. Danes ponoči je pri nas pošteno deževalo in treskalo, spomnila sem se na Laze, kako dolgočasno je pri takem vremenu biti v Lazih. Včeraj Mali šmarn, bile pri maši pri kapucinih, popold. šli vsi k litanijam na Trsat, vroče zelo, obilo romarjev s Kranjskega in od drugod. Tu v Reki se je pričela že šola. Ali Mici je pisala v Trnovo? Sploh imaš mi veliko za pisati: Meni je zelo dolgčas po moji lj. Mileni in spomnim se vsaki trenotek na njo. Radovedna sem, ako cvetlice rasto lepo na nje grobu. Lepi moj angel.



Druge posebnosti ne vem, kot to še naj povem, da pošiljajo mati Micici čokolado za god, ker utegnila bi jo Ti pojesti.



Bodite vsi pozdravljeni in poljubljeni od Vaših



Ivana, Ivanke in matere



Reka, 9. 9. 1899






Pošiljatelj: Ivanka Borštnik

Prejemnik: Julija Kremenšek

Poslano iz: Reka

Poslano v: Laze pri Logatcu

Vir: Osebni arhiv

Datum:1899-09-19

Ključne besede: Gospodinjstvo Religija Osebna razmerja

ID: 316




Predraga Julija!



Včeraj prejela od Josipa iz Lj. razglednico, na kojej mi javlja, da je srečno prestal skušnjo; hvala Bogu, ni res, ena skrb manj! Dobili so mati tudi Tvoje pismo, na katerega Ti jaz odgovarjam, ker veš, da se mati težko pripravijo k pisanju, čeravno so, hvala Bogu, zdravi. Prvo, kar imam naročenega od njih, je, da Ti naznanim, da jim je dolgčas po Tebi in da jim takoj naznaniš, ako bi kaj obolela; v slučaju, da oboliš, pridejo takoj domov, drugače pridevi o Vsih svetih Ti pomagat »prešce« pečti. Vreme pri nas vedno deževno, danes kaže, da če biti lep dan, ako se ne skesa. Mati so ravno zdaj prišli iz trga z deklo, a Ivan s sprehoda, jaz bila sem doma, ker sem prehlajena in imam močan nahod, vendar upam, da se pozdravim popolnoma do nedelje, to je 24. t. m, ko pridem do St. Petra po Micico, kakor si naročila. Pošlji jo tedaj brez skrbi od doma!



Pozdravi vse doma, koji le popraša po materi. Ali imaš mnogo dela? Gotovo, vendar upam, da ako si zdrava, da z veseljem trpiš in delaš, ko veš, da za mater delaš, da se malo razvedre od skrbi.



Tudi midve z materjo imavi vedno delo, zdaj delavi materi dve srajci, upam, da jih danes končavi. Jutri bomo žehtale, ker odkar je šla F. proč, nismo še nič.



Ali rožice si že posadila v lončke? »L'erba Luigia« zveži, da se vejice ne polomijo.



Račun Ti vračam od šivilje; gledala sem, a ne morem dobiti, koliko je od moje jopice, znabiti je pozabila? Piši mi, koliko je mojega računa, da povrnem materi, vse drugo sem dobila, koliko je dodala, le delo ne morem najti. Tu v Reki mi je računala od črne obleke s kar je dodala (kar je zelo malo) 13 gl 4 kr. Pomisli – za slabo je človeku priti.



Posebnosti druge ne vem, zato sprejmi poljub od matere in od Tvoje



Ivanke in Ivana



Reka, 19. 9. 1899



NB: Piši mi imena od vsih nun!Katere glažke svi zadnjič kupile; koliko naj jih še kupim?






Pošiljatelj: Ivanka Borštnik

Prejemnik: Julija Kremenšek

Poslano iz: Reka

Poslano v: Laze pri Logatcu

Vir: Osebni arhiv

Datum:1899-10-16

Ključne besede: Gospodinjstvo Osebna razmerja

ID: 317




Predraga Julija!



Mati prejeli vse v najlepšem redu! Bodi tedaj brez skrbi! Ko zahtevaš zaboj nazaj, Ti ga tudi danes odpošiljamo, tako da vemo, da ga dobiš ob določenem času v roke.



Ako Dovšeku nisi še »korbce« odposlala, počakaj, da mati pridejo – ker se mu gotovo tako ne mudi za njo, kakor vam piše, da se mu ne zamudi, torej radi tega ne imej skrbi, ako ravno hočeš mu prejem naznaniti z eno dopisnico.



Pri nas vedno deži, gotovo tudi pri Vas in znabiti Vam voda že vse zaliva, radi prešičev kaj in kako posvetuj se z očetom, ako se pa z njimi ne moreš, piši, da mati par dni prej pridejo. Ako kaj potrebuješ, piši, da se Ti iz Reke prinese. Za glažke smo gledale, a ne dobi se drugega nego »Reka« in še to so izbirki, vendar ako hočeš, bomo vseeno samo »Reka« vzele. Dela imamo vedno, če drugega ne, šivanja. Zdravi smo, jaz imela sem par dni glavobol, a danes sem boljša, ker so mi včeraj mati pripravili kopel, vendar kljub mojemu glavobolu smo vsi štirje včeraj, ko je bila nedelja, že ob 4h vstali in šli na Trsat k maši. Mati mislijo deklama kupiti vsaki ene »uhane«, vendar moraš Ti odločiti, ali hočejo samo pavole prinesti. Znabiti bi bilo dovolj vsaki za en predpasnik, ko imajo že doma kotenino. Piši prihodnjič.



Marico vidimo večkrat tu v Reki, kje služi, ne vemo. Kje je Fr., ne vem, znabiti je šla nazaj v Lj. Moja dekla tako, včasih jo primeriva z materjo k Micki, včasih pa k Toni. Kadar prideš v Reko, boš sama najbolj presodila, komu je enaka, zadovoljna sem desetkrat bolj kot z rujavcem. Pretečeno nedeljo bilo lepo vreme, zato sva z Ivanom po obedu šla na sprehod, ne dosti krajši, kot je bil tisti v Kastvo. Jaz bom morala Dovšeku pisati, da mi je Milena umrla, ako mu nisi Ti?



K Micici se bovi tudi oglasile z materjo, da veš. Copate si prav lepo naredila, jaz sem jih od matere dobila, a oni od mene ene stare, dobro, ne res!



Najhitreje, dadanes pišem Dovšaku.



Sprejmi iskave pozdrave in poljube od nas vseh, posebno od Tvoje



Ivanke



Reka, 16. 10. 1899












Pošiljatelj: Ivanka Borštnik

Prejemnik: Julija Kremenšek

Poslano iz: Reka

Poslano v: Laze pri Logatcu

Vir: Osebni arhiv

Datum:1899-11-22

Ključne besede: Gospodinjstvo

ID: 320




Preljuba Julija!



Najboljše je, da se vrne, ako je le mogoče; zato Ti jaz danes tudi pišem, da ti odgovor vrnem!



Pri nas zelo velik mraz, pretečeni teden je grozno burja razsajala, okušali smo jo mi, a tudi naše rožice; neko jutro sem vstala in videla, da mi je dva lončka vrglo na dvorišče, bila je že večkrat tako velika burja in rožice so bile vedno na oknu, še pri Francki, a taka nesreča se nam ni še prigodila kot sedaj. Eden na drugega smo bili hudi, kdo je kriv, a nazadnje nobeden! Najbolj žal je bilo Kate, rekla je: celi dan bi bila brez jedi, samo da so mi rožice cele – ker so se tudi razlomile – potolažila sem jo, da bo drugih s Kranjskega prinesla.



Povem naj Ti tudi, da smo dobili zelje iz Ljubljane; kadar prideš na Reko, Te bom lahko z njim pogostila, veš, je zelo dobro.



Pišeš mi, da greš kmalu v Ljubljano in se mi ponudiš, ako imam kaj za kupiti; sedaj drugega ne potrebujem kot en pripraven črn klobuk za zimo, saj sama veš, kakav bi bil najboljši za me. Ako boš imela čas se s tem muditi, prosim, da mi storiš to uslugo.



Denarja Ti danes ne pošljem, prosi v mojem imenu očeta, da mi posodijo, vrnem jim ob prvi priliki!



Janko mi je danes pisal, a Polonca pred par dnevi. Janko mi piše, da se odpravlja za drugo leto v Pariz.



Saj bi Ti pisma poslala, pa za danes naj bo. Kadar prideš na Reko, mi piši – radi klobuka, veš, in Kate – ako hočeš, saj vseeno, ne bo znala, da si Ti. Šala, kaj pa hočemo, se vedno jokati?



Poljub vsem od Tvoje



Ivanke in Ivana



Reka, 22. 11. 1899






Pošiljatelj: Ivanka Borštnik

Prejemnik: Julija Kremenšek

Poslano iz: Reka

Poslano v: Laze pri Logatcu

Vir: Osebni arhiv

Datum:

Ključne besede: Gospodinjstvo Zdravje Osebna razmerja

ID: 321




Preljuba Julija!



Prvo hvala za pismo, vendar prihodnjič privleci mizo do peči, da mi malo več napišeš kot zadnjič; vedi, da je tudi pri nas bila in je še grozna zima. Otroci so se kepali in drsali, kot si včasih Ti pripovedovala izza Tvojih šolskih let, kako je bilo lepo jih videti, ko je kar cela vrsta eden za drugim po ledu tekel, a nazadnje padel.



Veruj mi, da me je smeh lomil kljub mrazu, ko sem skozi okno otroke videla, kako za istino so se s snegom in ledom igrali. Ptičice – vrabci – prileteli so na okno, dala sem jim kruha. Ako Ti je mogoče, priloži mi prihodnjič v pismo en košček od »barhenta«, kakor ima Jožko gate, in če mi moreš povedati, kako ceno ima, ker mislim jaz Ivanu takovega kupiti za par gat. Ali Ti je že roka in ječmen na očesu ozdravel? Jutri, ako ne bo preveč dež šel, grem na trg, ker moram iti, že dva dni sem samo Kate pošiljala. Druge posebnosti ne vem, kot če Ti še to povem, da sta si dva roke zvila, eden nogo zlomil in še veliko drugih nesreč se je zgodilo vsled zmrzlega snega. Ena gospa je bila pri Ivanu, ki je rekla, da take zime še ni bilo na Reki, kar ona pomni.



Kmalu bo dve leti, kar smo skupno na novega leta poslušali uro biti – in leto bo, kar smo moji lj. Milenki na sv. večer prižgali svečice z nado, da ji letos jih zopet in da bo že sama tekala okrog njih. Kako je vse minljivo in čedalje bolj žalostno in otožno. Bog zna, bodeš letos z nami poslušala uro biti – to se zna zgoditi – to ne, da bi Milena se veselila z nami nad gorečimi svečicami. Jaslice (za 12 kr papir) sem naredila, pa se mi nič ne dopadejo, ker je grad, a Bog je bil v hlevu rojen, zato sem jih pa tudi že Kate obljubila. Mrzlo je mi pričelo postajat, zato, dokler sem še malo gorka, Te gorko poljubim Tvoja



Ivanka



[brez datacije, december 1900]



NB: Od Ivana kot od mene izroči pozdrav vsem, posebno očetu, materi, Tončki, a gorko Tebe pozdravljata Tvoja



Ivan in Ivanka






Pošiljatelj: Ivanka Borštnik

Prejemnik: Julija Kremenšek

Poslano iz: Reka

Poslano v: Laze pri Logatcu

Vir: Osebni arhiv

Datum:1899-12-24

Ključne besede: Gospodinjstvo Običaji in praznovanja Osebna razmerja

ID: 322




Preljuba Julija!



Mraz, pošteni mraz imamo na Reki, snega nam tudi ne manjka, komaj eden izgine, je že drugi. Mleko vsako jutro dobimo zamašemo z ledenim čepom, potem si lahko misliš, kako je mraz. Nedelja je, ko Ti pismo nadaljujem; mraz še vedno neprenesljiv, mleko tudi danes ledeno, torej nič bolje kot včeraj in prejšnje dni. V zadnjem pismu me zopet prijazno vabiš na peč in potem še na kolino, če bi imela še boljšo voljo za iti, mi ni mogoče, ker mraz je prevelik za samo par dnij od doma iti – ravno razvadila bi se na peč in potem bi še težje zimo prenašala tu na Reki. Včeraj sem dobila pismo od Mici, vabi me, naj jo obiščem na Sv. Štefana. Sinoči je bilo ravno 4 mesece, da mi je moja lj. Milenka umrla; Ti ne veš, kolikokrat se je spominjam, zelo žalostni prazniki bodo letos zame. Odkar so mati odišli, zdi se mi vse prazno, še bolj kot prej. Tako, vidiš, bodem letošnje praznike praznovala jaz in Ivan v mrazu in žalosti. Tebi in vsim mojim želim pa vesele praznike, praznujte jih zadovoljno pri gorki peči in spominjajte se naju z Ivanom, kadar ste najboljše volje; nastopite srečno novo leto, z Božjim blagoslovom, kateri naj Vas spremlja celo leto, da ga boste tudi srečno dokončali.



Ali si hodila kaj k zornicam? Jaz z današnjim dnevom bila sem štirikrat. Pri nas so v vseh cerkvah bile ob različnih urah, jaz sem hodila v stolno cerkev ob 6h zjutraj. Včeraj je pustil Ivan napraviti ključ k štedilnimu ognjišču, da bo malo dlej gorkoto držalo, kurimo vedno, ker drugače bi bili že zmrznili, ko še tako sem že vsa ozebla in Ivan tudi še vedno kašlja. Hvaležna sem Ti za zdravila za kašelj; kupila sem včeraj 1 kg smokev in rožičev in to mu bom kuhala; dosedaj sem mu krop z žganjem in sladkorjem in mleko z medom, a najbolje mu stori toplota, a toplote ni pri nas; to, kar imamo, nam brzo burja odnese, katera poišče vsako špranjo.



Upam, da v praznike mi zopet kaj pišeš; da bi me obiskala, tega upanja nimam, ker je preveč mraz, če pa prideš, kar me bo veselilo, obleci se! Ker posebnosti nimam, zato končam s prisrčnimi pozdravi na vse, posebno očetu, materi, Toni in Josipu, a Tebe gorko poljubljata Tvoja



Ivan in Ivanka



Reka, 24. 12. 1899









Pošiljatelj: Ivanka Borštnik

Prejemnik: Julija Kremenšek

Poslano iz: Reka

Poslano v: Laze pri Logatcu

Vir: Osebni arhiv

Datum:1900-01-05

Ključne besede: Gospodinjstvo Običaji in praznovanja Osebna razmerja

ID: 324




Predraga Julija!



Ker bodeta sedaj zopet dva praznika skupaj in boš znabiti imela malo časa, zato Ti danes pišem, čeravno nimam posebnih novic. Vprašaš me, kako sem praznovala sv. večere. Kako sem prvega, veš, kako sem drugega, Ti danes ga opišem. Ob 10h sem bila z Ivanom pri maši v »St. Vito«, to je tista lepa cerkev, ki ima okrog in okrog »kor«. Videla sem že večkrat, da so ljudje, ki pridejo k maši, tam gori, a znala nisem, kako se pride gori; Ivan je vse v cerkvi ogledal, kje bi se moglo priti gori, a ni mogel dobiti, zato sva šla ven, znabiti je zunaj vhod in res se je nama posrečilo priti. Dopade se mi bolj spodaj kakor zgoraj, to Ti moram povedati, ker me je gori krasno pretje preveč motilo. Bila sem tako na Novega leta, kot sem Ti opisala, pri maši, a zraven sem slišala tudi pridigo, laška je bila, a vendar se mi je tako dopadla do solz, ker je bila samo od leta, katero mi je izginilo, meni kot drugim.



Ko sem domov prišla, je bil kmalu obed. Popoldan ob 2h sva se napotila z Ivanom na Trsat. Ivan je zelo težko hodil in kašljal; hodila sva počasi, zelo, dan je bil krasen, soparen, šla sva ne po stopnicah, ampak okoli, mati se znabiti na to pot spominjajo, tako zamišljena sva šla ne meneč se za druge ljudi, na polu pota naju nekdo pozdravi »slovensko«, pogledam in nisem se mogla brž spomniti, kdo bi to bil, čeravno sem ga poznala in zopet ne. Že bil je par korakov od mene, ko se dobro zavem, da je to bil Vaš nekdanji hlapec »Franc«, ki je potem, se mi zdi, pri Kovšcu služil. Da ni bil predaleč, bi ga bila vprašala, kaj on išče tu, kje je. Hodil je sam počasi naprej. Prišla sva na Trsat, ko je pričela popoldanska služba, bila sva pri prvem blagoslovu in se obrnila proti domu, nazaj grede je pričelo dežiti in je zelo dežilo do danes, danes prvi dan lep. Ivan je šel brez vse večerje v postelj, jaz in dekla svi povečerjale in odmolile zadnjikrat v tem letu (ne stoletju) in ob 7h zvečer sem tudi jaz šla v postelj. Spomnila sem se lanskega sv. večera, bili smo bolj veseli, čeravno je bila bolezen tudi v hiši in mislila sem, kaj me vse čaka v prihodnjem letu.



Ta teden svi z deklo perje cufale, bilo ga je precej; danes je to delo končano in sem prav vesela, ker ga je povsem stanovanju vse polno. Drugi teden bom žehtala, dela vedno dovolj, čeravno ni živine pri hiši; še to, kar smo jo imeli, smo odpravili popolnoma, hvala Bogu. Naj Ti povem ob kratkem, kaj se je zgodilo vsled veselega praznovanja novega leta. Dva prijatelja sta bila, zjutraj ob 6h je bilo, gotovo nista bila prav trezna – eden toži, da ga glava boli, drugi mu pravi, ako hoče en prašek »antipirina« proti glavobolu, drugi pravi: daj mi ga, in kakor ga spije, se zvrne pod mizo.Drugi, ko to vidi, se koj spomni, da je znabiti zamenjal strup z zdravilom, seveda nevede, vzame še en prašek od strupa in ga sam použije, zvrne se še on mrtev. Žal mu je bilo za prijatelja, da je tako neprevidno končal njegovo življenje, zato je še svoje. Eden je bil star 27, drugi 29 let.



Veselilo me je čitavši, da si vesela praznovala prvi in drugi večer sveti, pri nas oba zelo žalostna. Tako je pusto pri nas, da Ti ne morem povedati. Milene ni in ko so bili mati tu, je bilo bolj živahno, čeravno smo včasih »duett« napregle, vendar je bilo bolje. Bog daj že leto, da bo Ivan popolnoma prost kašlja; na Novega leta je zelo kašljal, sedaj je bolje. Citrala nisem, od kar me Milena ne posluša in jaz ne njo. Vidiš, tako mine dan za dnevom. Kate je vedno tako pametna ali otročja, kot so jo mati pustili, da zna pisati, gotovo bi že mati pismo dobili od nje.



Poljubi mi vse, posebno ljubi Tebe Tvoja



Ivan in Ivanka



Prvo pismo v tem letu!



Reka, 5. 1. 1900






Pošiljatelj: Ivanka Borštnik

Prejemnik: Julija Kremenšek

Poslano iz: Reka

Poslano v: Laze pri Logatcu

Vir: Osebni arhiv

Datum:1900-01-12

Ključne besede: Gospodinjstvo Migracije

ID: 325




Preljuba Julija!



Burja poštena pri nas piha, tako kot pred prazniki. Novice znabiti še ne veš: v torek odpeljala se je Marija Borštnik, znana gostilničarka in posestnica v Prešernovih ulicah štv. – v Ljubljani – v Ameriko. Tako je bilo včeraj v Sl. Narodu brati.



Kje je Srečko – kje Ivanka, znabiti je oba seboj vzela – to boš Ti najbolje vedela. Hvala Bogu, da imamo dobro, res dobro mater, kakor tudi očeta; usmiljenja vredni taki otroci, da pri tolikemu bogastvu siromaštvo trpe, žalostno.



Kaj naj ti še pišem, da bo napolnjen list? Kako se imamo, pridi v Reko in boš videla. Vedno Te pričakujevi s Kate, ona se tako razveseli vsakega pisma od doma, da mi že od daleč vpije: gospa je pisala, znabiti bo pa le prišla.



Zdaj par dni šivam, delam namreč Ivanu ene porhaste »gate«, a gre mi tako počasi od rok, da že par dni delam in šivam, a še sedaj niso gotove.



Da sem se včeraj pripravila Ti pisati, napisala Ti bi bila gotovo več kot danes, seveda nič vrednega, vedi, da se mi je zljubilo jokati in sem cel popoldan drgnila, da še danes čutijo moje oči in tudi Kate se redno name jezi, posebno, kar me je še Ivan njej priporočil, naj pazi na me.Posebnosti Ti ne vem poročati, ker kadar je tako hud mraz, zmrznejo tudi vse novice.



Pozdravi mi od strane moje, kakor tudi Ivanove, očeta, mater, Toni, posebno poljublja TebeTvoja



Ivanka



Reka, 12. 1. 1900









Pošiljatelj: Ivanka Borštnik

Prejemnik: Julija Kremenšek

Poslano iz: Reka

Poslano v: Laze pri Logatcu

Vir: Osebni arhiv

Datum:1900-03-23

Ključne besede: Zdravje

ID: 327




Preljuba!



Tvoje pismo sem prejela! Toževala bi ti, a kaj, ko mi pomagati ne moreš! Trpim grozno, trpim da se me Bog usmili, ker moči moje so od dne do dne slabše, ker od dne do dne hujši križi in težave nad me gredo. Včeraj so prišli od sodnije dvakrat, a ker je ena pomota, bom se mogla še pred sodnijo zagovarjati in znabiti še prisegati. Tresem se po celem životu in noge me nočejo nositi. Ivan vedno isti, govoriti ne morem besede z njim. Zdravnik mi je sinoči rekel, da je slabši in da ni upanje na ozdravitev, pač pa še dolgo se tako lahko vleče. Pomisli, jaz pa tukaj med tujimi ljudmi, koliko vedno gre, dekla taka kot prej, komaj čaka, da stran, njo ne denar ne nobena stvar ne obdrži kot samo smeh in zabava. Ljuba, pomisli, kje se čem jaz smejati in z njo kratkočasiti, ko ne spim in toliko grozno trpim. Tebe se vedno spominja, kako sti se vedno smejale, kako je bilo lepo. Vprašaš, kako Mici, saj veš, da sem zelo zadovoljna, samo da kaj svojega imam, ker ptujec je ptujec, ako imaš večji križe in težave, hujše dela s Teboj. Ne morem dalje, ker srce se mi joka od vsega hudega. Kaj bo z menoj! Sedaj je samo še prežganko in mleko, juha mu je odpovedala. Sedaj ne rabim nič.



(Plačat morem danes 88 gl – ne vem, za kaj). Ah, vse mi bo šlo [sic].



Poljubljam Te jaz, Ivan in Mici



Reka, 23. 3. 1900






Pošiljatelj: Ivanka Borštnik

Prejemnik: Julija Kremenšek

Poslano iz: Reka

Poslano v: Laze pri Logatcu

Vir: Osebni arhiv

Datum:1900-04-01

Ključne besede: Gospodinjstvo Zdravje Osebna razmerja

ID: 328




Preljuba Julija!



Nedelja, teden dni, da so oče bili par ur pri nas. Gotovo misliš, da se imamo tako dobro in da zato Ti nisem pisala, ali vedi, da pri nas je vedno slabo in ne vem, kaj bo iz vsega tega!



Denar, ta beži kot kafra in če se spomnim, kako sem hranila krajcer, a sedaj mi je stotak manje kot prej 1 gl. Pomisli, davki 90 gl, stanovanje 150 gl in jutri moram zopet iti podaljšati stanovanje, ker vidim, da ni drugače zopet 150 gl. Vsakdanje stroške Ti ne bom opisovala, ko sama veš, koliko sem vedno izdala in zdaj še nič manj od prej. Včeraj sem šla zopet v špital za račun vprašat in po velikem prizadevanju ga dobila – to so me oskubile te bogomolne – lene žene za celih 60 gl, zdaj jo ne bom več imela, ker jaz nimam denarja za proč metati! Vstati moram sama vsako noč bodisi trikrat ali pa nobenkrat, sama, kakor veš, nič ne stori, ob 8. uri pride, ob 5. že odide, največ dela, ona pa gre – oh, ali sem bila neumna, da sem jo toliko časa imela in sploh, da sem se trudila jo dobiti – zopet ena skušnja – draga skušnja! Nesrečna skozi in skozi. Včasih jokam, a Mici me tolaži, da bo v nebesih bolje. Meni je za konec vzeti pri takih težavah. V začetku tega tedna je bil precej dober, imel je največ vročine 38,7, 38,5, 38,1. Silila sem ga, da naj se vzdigne in res sem ga z veliko težo tri dni zaporedoma ogrnila in v stol posedla, kašljal prav malo, medtem pa prinese zdravnik eno novo zdravilo, drago, v Reki 9 gl, pričel je malo tega piti in od tedaj ni več vstal, kašljati je pričel tako grozno – a sama slina je z njega letela. Potiti se je bil ponehal podnevi, le ponoči se še močno poti, a zdaj je vse nazaj prišlo, poti se zopet tudi podnevi. Zdravila sem mu prenehala dajati in žal mi je, da sem mu jih dala kdaj. Že petkrat sem popustila to pisanje in ne vem, kdaj bom končala. Jajc imam še 50, kruh svi ravno danes z Mici pojele, drugega tudi vsega imamo, le zdravja nam grozno manjka. Spim zelo malo, moraš si misliti. Jutri plačam za mleko 18 gl. Le pomisli, preljuba Julija – kaj Ti čem toževati, ko me ne razumeš, pač pa bi me mati, oh, kako si želim malo z njimi se posvetvati, kaj in kako mi je storiti! Kako z zdravjem matere? Ali si jih že vzdignila? Kadar jih boš toliko ozdravila, da jih boš lahko pustila za en dan, pridi v Reko, da bi jaz samo za en dan domov prišla, to si želim. Vreme pri nas prav lepo, ali mi ne vemo za to. Mici in Kate sti bile pri maši v St. Vito in pa po meso, jaz ne grem nikamor, sušim se kot hruška. Kate komaj čaka za proč iti. Ravno danes mi je Mici povedala, da si ji naročila radi Ivanovke.Ako me bo le Kate popustila, Te bom za njo prosila, drugače se bom tako naprej mučila, ker vidim, da moram le sama delati, a prav drago plačevati. Kati sem obljubila 2 gl več, pa mi je rekla, da ni treba ji priboljševati za ta kratek čas, ona misli, da bom kar jutri iz Reke stran šla. Za obleko sem ji rekla, pa je rekla, da ne mara, ker nima denarja, a služila ne bo več pri meni, torej, da veš, da ji ne kupiš. Ona je vsa navdušena za mlekarja. Kaj naj Ti še pišem, pravila bi Ti samo, kako hudo je, pa kaj hočem, nesrečna, nesrečna sem! Prav je Majer rekel materi. Vse bi bilo, ko bi zdravje bilo, ali tako bo vse šlo in nazadnje še on.



Kakor Milena, mnogo prav mnogo se je za njo potrošilo, nazadnje je šla. Z njim ne morem nič govoriti, kje bom jemala, kako in kaj, to je hudo za ne povedat. Teden za tednom gre, a bi rekla, da je vedno enako, le veliko se vsega potroši. Jutri bomo prale, prav veliko žehto bomo imele. A jaz imam roke take, kot si jih Ti imela, vse razpokane, le kolikokrat se moram umiti. Končam, ker vidim, da samo tožujem! Bodite poljubljeni vsi! Pismo preberi sama, ne razkladaj nikomour mojega gorja!



Poljub od Tvoje



Ivanke in I., M.



Reka, 1. 4. 1900



Ob priliki Te prosim roštanja zopet.









Pošiljatelj: Ivanka Borštnik

Prejemnik: Julija Kremenšek

Poslano iz: Reka

Poslano v: Laze pri Logatcu

Vir: Osebni arhiv

Datum:1900-05-02

Ključne besede: Gospodinjstvo Osebna razmerja

ID: 330




Preljuba Julija!



Danes z Božjo pomočjo sem naložila zaboj in ga izročila železnici, kdaj pride na Rakek, to mi boš že Ti pozneje pisala. Naložila sem bolj ta potrebno perilo in modroce in med obleko sem djala »podobe in diplome«, bojim se, da se ne bi kaj potrlo, čeravno sem, kolikor sem jaz mogla, dobro naredila, saj veš, ko je človek sam, povsod vprašat nič ne smem, kot veš; delam kot črna živina, pa zakaj? Pišem Ti pri luči, Ivana smo spravile spati, a Mici je dobila gosli in si jih pripravlja in popravlja. Zabili so mi možje žeblje v kišto, a da sem znala, da mi jih bodo tako nerodno, bi bila še to sama naredila, a Ivan mi ni to pustil. Zelo sem radovedna, v kakem stanju boš prejela, piši mi, ako nimaš Ti časa, naj mi Ivanka natanko vse piše. Ivan zopet danes imel mrzlico 39,2, vendar je popoldan bil pokonci. Zdravnika ni bilo nič danes, zato ga tudi za račun nisem še vprašala. Skrbi in dela čez glavo! Dopoldan sem bila zunaj pri Padaoniju, vendar sem pozabila vprašat radi širjave voza, vprašaj Ti očeta, koliko je most širok na najožjem, Te prosim.



Kako mati, ali so kaj bolji?



Kako si se Ti vozila?



Ključ Ti ne smem pozabiti poslati, drugače ne boš mogla odpreti.



Zaboj, Te prosim, shrani kam, da bom potem mojo brklarijo notri zmetala, vračat ga ni potreba!



Posebnosti druge ne vem in se tudi ne spomnim, zato naj končam, da grem k pokoju.



Bodite mi poljubljeni od Vaše žalostne



Ivanke



Reka, 2. 5. 1900



Bog daj lepo vreme in zdravje!









Pošiljatelj: Felicita Koglot Peric

Prejemnik: Franc Peric

Poslano iz: Aleksandrija

Poslano v: Bilje

Vir: Arhiv Neda Rusjan Bric

Datum:

Ključne besede: Osebna razmerja Kultura in umetnost

ID: 332




Nad vse mi ljubljeni!! Že v prvih vrsticah ti moram naznaniti da sem prijela tvoje drago mi darilce namreč grozdje za katero izrekam ti najsrčnejšo zahvalo oh kako rada se vidi in pokuša kaj iz domače grude. Hvala Bogu saj ne mine 1. prvo leto prav brez nič. Vedi tudi tukaj imamo sadja vsaki dan pri kosilu in včasih tudi pri večirji grozdje smo precej časa jedli sedaj pa pojenjava ali tistega okusa nima kot pri nas zahvalim se ti ker si mi poslal vsake vrste ponumalu tudi jaz bi rada poslala dateljne ki so sedaj začeli in so tako strašno dobri in dosti ter po čem so poizkusila bom na kakšen način Vam kaj poslati namreč tebi šjarpo in kakšno rutico vovneno sedaj delam sama edno celeste barve če ti bo ljubo vsprejeti ti jo že pošljem in šjarpo črno na bele pike ali raje kaj? Daj mi odgovoriti kako si kaj? Nadalje Lizika nič ni prišla obiskat ampak mi je danes to je sreda prinesla Marička Kanelova sem ker so pustile pri njih. Torej še enkrat srčna hvala čudno pa da nobenega pisma nisi spisal. Na besede da bi rad umrl te tri leta in potem da bi se spet oživil ti verjamem sedaj ti je pa še bolj težko ko te je zapustila še ta druga tovarišica. Pa vendar upaj ker dnevi hitro tečejo glej kmalu je eno leto kar sem imela priti dol in potem ko nam so zvrgli o Trsti ali se še spominjaš ko si prišel na kolodvor z kolesom nas čakat. Kako smo bila srečna da smo bila še 2 meseca več skupaj. Pa prišel je čas ločitve strašen dan a koliko srečnejši šele bodo če nam Bog da včakat še svidenje ne rečem nič da ne bodo lahko to leto ki pride gospodarji sortirali pa ne bom nič mislila da ne pride predrugačeno kakor letos 14 dni prej ko smo imeli partirat. Pa saj to ni nič za se videt morda en dan bolje nič ker potem je še bolj težka ločitev. Naznanim ti da sedaj namreč minulo nedeljo smo se učile pri mumijah peti pesem Lepa naša domovina. Ker sedaj venem mesecu bo prišel tudi Slovenski duhovnik iz Kranjskega doma in da je mlad in unet za petje in igre. Potem šele bo lepo ko bomo peli na koru. Saj veš da brez peti mi ni živeti. Pa sedaj sem kakor ptiček v kletki in ne morem kakor sama hočem. Končno pa še nekaj vsaki teden prejmem od kakšne za ji napravit za dol prit sedaj sem prejela pa od Jožefe Kvišič iz Vrtojbe da naj ji napravim so res neumni ti ljudje ali mislijo da je kar tako in ali sem jaz [nečitljivo] tega nevem. Pa niti jim ne odgovorim. Oprosti za moje neumno pisanje. Mnogo pozdravčkov in gorečih poljubov od zveste ti Felička Koglot.






Pošiljatelj: redovnica Marija Cirila

Prejemnik: Marija (Mici) Kremenšek

Poslano iz: Trnovo pri Ilirski Bistrici

Poslano v: Laze pri Logatcu

Vir: Osebni arhiv

Datum:1906-09-29

Ključne besede: Religija Zdravje

ID: 333




Predraga Mici!



Evo me zopet s posvečbo! Nadejam se, da sem vam dobro došla in da se radi odzovete dolžnosti, ki Vam nalaga družba, ki zahteva vsakoletno ponovitev posvetitve. Oh saj je tako sladka, tako tolažilna zlasti v sedanjih težkih časih zavest, da smo popolnoma Marijina last, da taka dobra Mati skrbi za nas, da nas ne zapusti v naših potrebah, sicer, kamor pogledamo, je pa zlo in žalostno, a tolažimo se, enkrat bo minulo vse to, če prej ne smrtjo, tam na onem svetu pa dobimo plačilo za našo zvestobo in uživali bomo radost in veselje, ki ne neha vekomaj. Kako Vam je predraga Mici, ste li zdravi in g. Mama in gospa in gdč. sestri? Večkrat mislimo na vas, saj ste bili toliko let pod našo streho, da ni mogoče, da bi Vas sedaj pozabile. Pri nas je po navadi. Še precej zdrave smo, le č. prednica bolehajo bolj in bolj. Kdo bi se pa temu čudil? Neprestane skrbi ne dejo dobre nobenemu človeku tembolj njim, ki so bili vedno šibkega zdravja. Drugače se ne moremo pritoževati. Lj. Bog je imel usmiljenje z nami in nas je pustil da sedaj v našem mirnem kotičku medtem, ko se je godilo našim goriškim sosestram jako slabo. Hočemo upati in Ga prositi naj se še nadalje milostno ozre na nas. Zelo nas bo razveselilo, če se boste odzvali temu pismu z daljšim pisanjem, vse kar pride od naših nekdanjih gojenk de nam vsem prav dobro.

Zdravstvujte, predraga Mici! Izročite, prosim naš poklon g. mami in g. in gdč. sestri. Vas pa najprisrčnejše pozdravijo vse sestre, zlasti Prednica in Vaša Marija Cirila d.N.D.






Pošiljatelj: redovnica Marija Cirila

Prejemnik: Marija (Mici) Kremenšek

Poslano iz: Trnovo pri Ilirski Bistrici

Poslano v: Laze pri Logatcu

Vir: Osebni arhiv

Datum:1915-12-04

Ključne besede: Religija Prvan sevtovna vojna

ID: 334




Predraga Mici!



Približuje se prelepi praznik Brezmadežnega Spočetja in ker upam, da ne opustite, kar ste storili leta in leta zato Vam pošljem posvečbo v podpis. Ne morem si svoje Mici drugače misliti, kakor ,da je še vedno dobra Marijina hčerka, prav vdana Nebeški Materi. Bržkone je tudi do Vas prišel oglas o našem novem delovanju. Kdo bi si bil pred letom mislil, da se bode stvari tako zasukale, le v Božjih sklepih je bilo že od vekomaj tako urejeno, zato naj se zgodi Njegova sveta volja. Sicer je prav, da tudi me prinašamo žrtve domovini v prid. Eno dobroto nam je lj. Bog vendar pustil in to je , da smemo imeti šolo. Seveda v našem poslopju ne, a deška šola in župnišče se nam je dalo v ta namen in tako korakamo dan za dnevom s knjigami pod pazduho kakor šolarice. Prve dni nam je bilo čudno, a človek se vsemu privadi, tako tudi temu, zdaj se rade odzovemo poklicu, četudi nas stane truda in premagovanja. Kaj pa delate Vi predraga Mici, ali še vedno tako neumorno gospodinjite? So li domači vsi zdravi in Vi? Jako me bo veselilo, če boste kaj sporočili o Sebi. Ali smem koncem pisma izraziti milo prošnjo? Ljubezen do ubogih ranjencev zahteva, da jim napravimo o Božiču malo veselje. A veliko jih je, kakih 300, preveč za naše skromne gmotne moči, zato potrkamo na usmiljena srca naših nekdanjih gojenk, proseč jih podpore.

Tudi do Vas se obrnem, ne boste mi prošnje odrekli, kaj ne? Ljubi Bog naj Vam tisočero povrne, kar storite v blagor revnemu bližnjiku! To je naša vsakdanja molitev za vse dobrotnike. Prejmite najprisrčnejše pozdrave vseh č.č. sester zlasti č. prednice.

Izročite jih tudi prosim, g. mami, g. Ivanki in gdč. Juliji.

Bog z Vami, predraga Mici, in z vašo Vam vedno vdano Marijo Cirilo d. N.D.






Pošiljatelj: redovnica Marija Cirila

Prejemnik: Marija (Mici) Kremenšek

Poslano iz: Trnovo pri Ilirski Bistrici

Poslano v: Laze pri Logatcu

Vir: Osebni arhiv

Datum:1914-11-11

Ključne besede: Religija Prvan sevtovna vojna

ID: 335




Predraga Mici!



Da se ne potrudite spisati posvečbo, kakor vsako leto, Vam pošljem tiskovino in upam, da mi ne zamerite saj ste menda še zmiraj ona dobra Mici iz zavoda, ki nam je nepozabna. Kako Vam je, draga Mici? kaj delate v teh burnih časih? Bržkone še bolj pridno gospodarite kot ponavadi, saj je pa tudi potrebno, ko ni možkih doma. Pri nas je po starem, delamo pri gojenkah od ranega jutra do poznega večera, a smo zadovoljne in vesele kot vedno. Tudi zdrave smo še precej , hvala Bogu. Le č. prednica so zopet bolj bolehni, minule počitnice so se res čutili se dovolj trdne, a upajmo, da bodo zopet okrevali. Da smo zgubili č. sestro Ljudmilo, ste morda brali v Slovencu, revica je silno dolgo ležala bolna, predno jo je ljubi Bog poklical k sebi, od Velike noči ni bila več v našem krogu, bolnišnica je bila njena tovaršica. Kaj bi ona zdaj trpela, ki je bila tako rahločutnega srca, če bi morala živeti v teh časih in videti njih gorja. Ljubi Bog ve, kaj naredi, če se tudi nam slabotnim ljudem prav ne zdi. V nadi, da nas razveselite z obširnim pismom Vas prav prisrčno pozdravimo, zlasti č. prednica in druge Vam bolj znane sestre. Prosim, izročite naše udane pozdrave g. mami, g. doktor in gdč. Julki. Ljubi materi Mariji priporoča Vas in sebe vdana

Marija Cirila, d. N D.






Pošiljatelj: redovnica Marija Cirila

Prejemnik: Marija (Mici) Kremenšek

Poslano iz: Trnovo pri Ilirski Bistrici

Poslano v: Laze pri Logatcu

Vir: Osebni arhiv

Datum:1921-11-21

Ključne besede: Religija

ID: 336




Predraga Mici!



Kako me veseli, ko zamorem pisati starosti naše Marijine družbe in to ste Vi, predraga Mici; nobena ni ostala tako dolgo zvesta v spolnjevanju svojih družbenih dolžnosti, v pošiljanju svoje posvečbe kakor Vi. Ljubi Bog Vas bo za to gotovo bogato poplačal in ljuba Mati Marija bo z dopadanjem gledala na svojega zvestega otroka in mu vedno stala ob strani. Po državni meji smo sicer ločeni, žalibog ali v duhu smo združeni v ljubezni do naše dobre nebeške Matere, nobena ovira, noben zakon, nobena moč nam ne more iztrgati iz srca te ljubezni, ki je dedni znak do dobrega Slovenca tak, dokler bode Marija med nami živela, se nam ni treba bati tujca, le ko bo pešala naša vdanost, zvestoba do Nje, se nam bo bati najhujšega ne le zata svet pa tudi za oni onkraj groba. Kako rade bi videle, da bi nas zopet enkrat posetili, a škoda , da v takih razmerah ni mogoče, znabiti, da se bodo enkrat spremenile, potem pohitite pogledat kraj svoje mladostne sreče. Koliko spremembe boste našle v njem, komaj ga boste spoznale. Ne le, da je poslopje od Vašega časa razširjeno tudi vrt je dobil lani oziroma letos novo površje, novo obliko. Lepa žična ograja ga meji in lep bel psiček ga čuva po dnevi in po noči, ki laja na vsako sovo, na vsakega netopirja, ki leta po zraku. Tako hvala Bogu smo varne pred tatovi, ki so pretečeni mesec že v tretjič okradli našo cerkev. Res žalostno! Komaj si je bila cerkev smislila po zadnji tatvini nove cerkvene posode, že jih je ropana roka okradla. Ljubi Bog naj se usmili zločincev, pa tudi nas, ki smo gotovo nevredni Njegove pričujočnosti. Nadejam , da se boste oglasili z dolgim pismom, kar nas vselej veseli. Vse znane čč. ss. Vas iskreno pozdravljajo kakor tudi Vašo cenjeno obitelj. S Svojim ljubljenim Sinom naj blagoslovi Mati Marija Vas, predraga Mici in Vašo.



Marija Cirila d. N….






Pošiljatelj: redovnica Marija Cirila

Prejemnik: Marija (Mici) Kremenšek

Poslano iz: Trnovo pri Ilirski Bistrici

Poslano v: Laze pri Logatcu

Vir: Osebni arhiv

Datum:1917-11-22

Ključne besede: Religija Zdravje

ID: 337




Predraga Mici!



Zopet je minulo leto , odkar Vam nisem pisala in ker se približuje velik praznik Marijin, se spet oglašam da Vam pošljem posvečbo v podpis. Nadejam se, da jo sprejmete z veseljem kot poslanico naše ljube nebeške matere, da jo podpišete in jo vrnete svoječasno. Kako Vam je, predraga Mici, ste – li zdravi, in drugi domači? Upam, da kljubu vojskinim težkočam se preživite v miru in zadovoljnosti. Pri nas je precej enolično. Zdravja, hvalabogu, nam ne manjka, a častita prednica so vedno bolj slabotni in bolehavi. Ni čuda, velike skrbi v teh težkih časih in starost jih močno izdelajo. - Gojenk imamo letos kakih 43, več jih ni bilo mogoče sprejeti radi pomanjkanja živil. No pa dobre deklice so. Ali Vam je znano, da naša dobra č.sestra Baldomera se je preselila v boljšo večnost? Skoro neverjetno, kaj ne? Kdo bi si bil kedaj mislil, da nas bo tako hitro zapustila, saj je bila videti vedno trdna in zdrava. Pa taka je smrt, vse pobira, nič ne izbira. Sicer je dolgo bolehala, a v postelji je bila le en dan. Prav dobro pripravljena na smrt in hrepeneč po lepih nebesih je zapustila mirno in vdano v voljo božjo našo dolino solz v osmini presvetega Rešnjega Telesa. Priporočam jo Vam v molitvi. Upamo sicer, da se že veseli z izvoljenimi v nebesih, a vendar božje sodbe niso naše sodbe. Drugih novosti, ki bi Vas zanimale, ni. Vaše nekdanje sogojenke so razkropljene menda po vsem svetu in o večini njih ni ne duha ne sluha. Malokatera je ostala tako zvesta, kakor Vi, predraga Mici. Sprejmite naše najprisrčnejše pozdrave, zlasti one č, prednice in izročite jih tudi celi cenjeni obitelji. Veselilo nas bo, če nam bosgte poročali le radostne reči o sebi in o drugih domačih



Bog z Vami, predraga Mici in z Vašo Vam udano Marijo Cirilo d.N.D.






Pošiljatelj: sestra Marija Ingonda

Prejemnik: Marija (Mici) Kremenšek

Poslano iz: Trnovo pri Ilirski Bistrici

Poslano v: Laze pri Logatcu

Vir: Osebni arhiv

Datum:1906-10-19

Ključne besede: Religija Osebna razmerja

ID: 338




Preljuba Mici!



Danes sem pa jaz na vrsti, da napišem naši ljubi Micici nekaj vrstic. Ne vem, ali je resnica, ali se mi le dozdeva, da je ljuba Mici do mene vse zaupanje zgubila? Prav nič se ne morem več spominjati, kaj sem Vam jaz enkrat pisala in se s temo nekako zamerila. Ako sem kaj preveč pisala ni prišlo nikdar iz mojega srca, ampak le, ker so me drugi k temu privedli. Dandanes pač res ni verjeti več, kar človek vidi z lastnimi očmi. Torej ljuba Mici, tisto pismo naj bo pozabljeno, kakor bi ga ne bili prejeli! Jaz nisem tiste vrste, da bi koga silila v kak stan, zlasti še v redovni, ker prvo mora priti od zgoraj, od lj. Boga. Ako se ne motim, mislim, da je ljuba Micica poklicana k bolj popolnemu življenju, kakor pa navadni ljudje mej s svetom. Res je, da je človek lahko dober mej s svetom, ali vse drugačno je samostanu, kjer imamo toliko lepih priložnosti, da skrbimo le edino za svojo neumrjočo dušo. Človeško življenje je pač kratko, ako kedo dospe tudi do visoke starosti, v primeri z večnostjo!

Torej ljuba Mici, ako čutite poklic do redovnega življenja, torej kar pogum in prosite ljube starše dovoljenja, katerega upam, da ne bodo odrekli. Ne bi se toliko mudilo za druzeg reči, kakor , da se pripraviti za izpit v ročnih delih. Treba bo vaditi ne le rok pri ročnem delu, ampak se ukvarjati tudi s knjigami. Ako bi sedaj kmalu vstopili, bi bilo mogoče urediti maja meseca skušnjo napraviti. Imamo samo 3 kandid., g. Tončka Daneu, katera bo meseca novembra naredila skušnjo učiteljiške sposobnosti v Gorici, potem Micko Šircelj in Ančko. Od prvih dveh se boste lahko kaj priučili, saj Micka je lansko spomlad naredila skušnjo. Priložim podobico v opomin na vajino lj. Nežico. Skoraj se mi zdi neverjetno, da je uže v večnosti , ali vendar je resnica. Kako lj. Nežica daj Boga hvali, da je bila v samostanu tako dobro pripravljena za smrt, kar bi se mej s svetom težko zgodilo. Njeni domači so bili pač vsedruzih misli, kakor ona, in najbrže bi jo bili iz samostana izvabili, ali lj. Bogu je bila preveč ljuba zato jo je k sebi poklical. Pri nas je sedaj prav živahno življenje 75 gojenk skače po stopnjicah gori in doli. Letos imamo bolj majhne so še precej pridne in ubogljive. Da bi le zdrave ostale! Me sestre smo še precej zdrave, tako, da lahko delamo pri otrocih. Kako je pa pri vas z zdravjem? Upam pač, da se vsi precej dobro počutite? Skoraj bi bila kmalu pozabila, da bodo imele naše gojenke duhovne vaje prihodnji teden, in sicer bo začetek v nedeljo zvečer. Ako bi bilo količkaj mogoče bi povabila lj. Mici k tem vajam? Morda bo vendar mogoče? Prav veseli Vas bodemo ako se prikažete. Saj greste potem zopet lahko nazaj.

Torej na veselo svidanje o ponedeljek dopoldan, če je mogoče! Izročiti srčne pozdrave ljubim staršem, gospej dr. Borštnik, g. Julki. Vse sestre in kand. Vas iskreno pozdravljajo zlasti Vaša M. Ingonda.

Trnovo, 19.10.1906



Pripis: Moram prositi odpuščanja radi slabe pisave in slabe slovenščine, vedno se bavim le z nemškim jezikom, tako, da nazadujem v slovenščini, akoravno slovenka.

Z Bogom…lj Mici!






Pošiljatelj: sestra Marija Ingonda

Prejemnik: Marija (Mici) Kremenšek

Poslano iz: Trnovo pri Ilirski Bistrici

Poslano v: Laze pri Logatcu

Vir: Osebni arhiv

Datum:1909-01-26

Ključne besede: Religija Zdravje

ID: 339




Preljuba Mici!



Prisrčna hvala za izrekano sožalje o smrti naše preljube , nepozabne sosestre M. Gabrijele! Da ste še le po časopisih zvedele o njeni smrti, mi je žal. Ker nisem mogla sama vse pisati, sem naročila sestram, naj naznanijo o smrti lj. S. Gabrijele nekdanjim gojenkam, pa so tudi one pozabile. Tolaži nas misel, da je tako lepo pripravljena šla iz tega sveta, upamo, da v boljšo domovino. Ako je v samostanu o časih tudi kaj zoprnega, kaj težkega, ali smrt redovnice, ki živi samo za Boga je pač vse kaj nenaravnega, lepega. Zadnjo soboto ko je po noči ob 2 h umrla, bila sem ves dan pri njej. Nisem se mogla dovolj načuditi, kako težko je pričakovala biti kmalu združena z ljubim Jezusom in Marijo. Kar po otročje je klicala Marijo: Pridi mati, saj je čas, pridi Marija! Kaj rada bi bila umrla v soboto, ali ljubi Jezus jo je hotel na dan svojega sladkega imena poklicati k sebi. Tako mirno prijazno smehljaje je ležale na mrtvaškem odru. Ker obhaja naša župnija ravno sv. misijon, so jo pokropili skoraj vsi oni, kateri so se udeležili sv. misijona. Pogrebcev je bilo tudi okolj 1000. Ko dobimo podobice, katere so dale napraviti naše gojenke, bom eno poslala naši ljubi Mici.

Prav prijazno pozdravljam ljube stariše gospo Ivanko, d.r. Borštnikovo, gospodič. Julko posebno pa našo ljubo Mici in vsem vedno vdana Mar. Ingonda






Pošiljatelj: sestra Marija Ingonda

Prejemnik: Marija (Mici) Kremenšek

Poslano iz: Trnovo pri Ilirski Bistrici

Poslano v: Laze pri Logatcu

Vir: Osebni arhiv

Datum:1900-12-30

Ključne besede: Religija Zdravje

ID: 340




Preljuba g. Mici!



Lepa hvala za prijazne vrstice! Ker smo že prav na koncu starega leta želim naši ljubi Mici i vsej cenj. rodbini veselo, milosti polno novo leto! Naše gojenke so vzletele domu , imamo torej nekoliko počitka. Otroci so vsi zdravi. Ni bilo tako hudo, kakor se je pisalo po časopisih. Šola je bila po nepotrebnem zaprta. Hvala Bogu, da se je vse dobro izšlo! Naša lj. Sestra Gabrijela pa veliko trpi, revica ne bo dolgo. Uže začetku novembra je prejela sv. zakramente za umirajoče. Od tistega časa je vedno v sobici, skoraj vsaki dan jo obišče lj. Jezus v sv. obhajilu. Čez dan še vedno malo vstane, ker v postelji ne more ležati. Najhujše bolečine ima v grlu. Grlo mora biti vse ranjeno, ne more skoraj nič uživati, še samo tekočino z veliko muko požira. Ona veliko trpi, sestre pa tudi ž njo, ker vsako noč smo ena pri nji čuje in jej od časa do časa malo gorkega čaja ponudi. Ljubi Bog nas ljubi in nam s tem daje priložnost, da si kaj zaslužimo za nebesa. Letos smo morale vzeti posvetno učiteljico, ker primanjkuje lj.s . Gabrijela. Dobili smo prav dobro gospodično. Kako je pri vas? Ste li povoljno zdravi? Kedaj se zopet vidimo?

Srčno pozdravljajo ljubo Mici vse č. sestre, Micka (Ančka je v Gorici s Izidoro) zlasti še nekdanja Mar. Ingonda.









Pošiljatelj: redovnica Marija Stanislava

Prejemnik: Marija (Mici) Kremenšek

Poslano iz: Trnovo pri Ilirski Bistrici

Poslano v: Laze pri Logatcu

Vir: Osebni arhiv

Datum:1923-12-04

Ključne besede: Religija Izobraževanje

ID: 342




Predraga Mici!



Kar na enkrat mine čas Že potrka na vrata 8. december prelepi praznik naše nebeške Matere Marije. Pošljem Vam zopet posvečbe v podpis in to storim z velikim veseljem ker nimam nobene Marijine hčerke, ki bi bila tako zvesta v tem dejanju kot ste Vi. A upam, da tudi od Vaše strani bo še vedno ista radost odzvati se temu povabilu. Nadejam se, da še vedno visoko čislate in člastite nebeško mater Marijo, da ste ji vdani kot v mladih letih če ne bolj. V teku let še le spozna človek, kaj ima v preblaženi Devici Mariji, za koliko se ji ima zahvaliti, iz koliko dušnih in telesnih nevarnosti ga je ta mila mati rešila. In kako raste vedno bolj ljubezen do Nje. Žal mi je, da imam žalostno novico. Izgubile smo dobro č.s. Romano. Zdi se mi, da sem Vam lani poročala, da jo je spomladi zadela kap in da hira. Več ko leto je nosila težki križ bolezni, zdaj boljše, zdaj slabše, dokler ji ni snela križa ljuba mati Marija na svoj godovni dan 24. maja. Lansko leto smo imele na ta dan mrliča, letos tudi, kaj bo k letu? Drugače smo še precej zdrave, tudi gojenk nam ne manjka in z njimi dela tudi ne, a zadovoljne smo, da lahko pripomoremo k dobri krščanski vzgoji. Kako je pa Vam? Ste li vedno zdravi, ali še zmiraj pridno gospodinjite? Letos imamo na novo gospodinjsko šolo. Vi bi bili izvrstna učiteljica. Škoda, da Vas ni. Za začetek smo sprejele le 12 gojenk, če se bo obneslo, jih bo drugo leto več. Znane čč. sestre - menda jih je jako malo - Vas prisrčno pozdravijo, proseč, da izročite pozdrave tudi svojcem. Ljubi Bog naj Vas ohrani še dolgo zdravo, pridno in vrlo Marijino hčerko. Marija Cirila d. N. D. Prisrčni pozdrav in enkrat zoper na svidenje, da se pomenimo o starih časih!

Vdana Mar. Stanisl.






Pošiljatelj: redovnica Marija Stanislava

Prejemnik: Marija (Mici) Kremenšek

Poslano iz: Trnovo pri Ilirski Bistrici

Poslano v: Laze pri Logatcu

Vir: Osebni arhiv

Datum:1926-11-24

Ključne besede: Religija Osebna razmerja

ID: 343




Predraga naša Mici!



Prihaja običajna prilika našega snidenja! Pozdravljam jo z veseljem, da se zopet malo pomenim z drago znanko in prijateljico davnih dni! Pozdravljena , draga Mici, v imenu nas vseh! Ravno zrem v duhu vso nekdanjo ljubo družbo v naši kandidaturi. Dobro smo se razumele in trdno smo držale skupaj, bodisi v veselju ali v bridkosti. Koliko izmed dragih tedanih sosester je že leglo v hladni grob, koliko njih, ki so nas vodili z ljubeznijo. In spominjajoč se teh srečnih dni, obstoji gotovo misel tudi pri onem trenutku, ko ste v radosti Svoje duše pokleknili pred oltar male Marije in ji z vsem srcem govorili prisego zvestobe za vedno! Srečna Mici, doslej Vam je pomagala nebeška Mati, da ste to obljubo trdno držali. Je velika milost zlasti v današnjih dneh. Zahvalite jo iz vse duše in ko se obnavlja praznik lepega spomina, pohitite prav pred oltar Brezmadežne ter ji zatrdite, da ista ljubezen, ista zvestoba kot v detinskih letih kraljuje še danes v Vašem srcu in da ne želite nič drugega kot da ga Marija vnovič sprejme - za vedno! Naj dobrohotna Mati blagoslovi ta Vaš čin! Kako z Vami draga Mici? Kako z Vašimi dragimi? Fani Majer je bila letos - po 26. letih – na obisku pri nas. Le častita Sestra Cirila in S. Serafija sta jo še poznale. Tudi o Vas nam je pripovedovala. O počitnicah je bila tudi Mici Hicke - mislim, da Vam je znana - po 15. letih odsotnostila tudi Mici Hicke - mislim, da Vam je znana - po 15. letih odsotnosti ter se je vso srečno počutila med nekdanjimi znanci.

Kdaj pa pokukate Vi, draga Mici, kaj pri nas? Hitite, če ne, se bomo tako postarale, da nas niti poznali več ne boste. Število sester se je letos za tri pomnožilo, tako, da nas je cela procesija. Po eno imamo še na Dunaju v novicijatu. Zdravi smo še dosti, skrbi in dela obilo. Očeta, ki spi pod gomilo, ne moremo pozabiti. Župljani so postavili svojemu dobrotniku lep spomenik. Na vencu, podarjenem od nekdanjih gojenk stoje besede: Hvaležno za Vami zre solzno oko, prosite, da pridemo vse k Vam v nebo! Imamo novega dekana v osebi p.g. Dolanca, ki so nam tudi naklonjeni le revež nimajo nobenega kaplana. Me pa imamo svojega gospoda, nek. Kaplana iz Postojne: pobožen, skromen in postrežljiv gospod. S šolo je težava, ko zahtevajo tako veliko in proti vesti. V Trnovem je žalostno, ljudstvo se oddaljuje od Boga, zlasti mladina je podivjana.

Molite kaj za nas!

Pozdrav cenjenim domačim od nas vseh, zlasti drage č. prednica in Vaše vdane Mar. Stanislava









Pošiljatelj: redovnica Marija Stanislava

Prejemnik: Marija (Mici) Kremenšek

Poslano iz: Trnovo pri Ilirski Bistrici

Poslano v: Laze pri Logatcu

Vir: Osebni arhiv

Datum:1927-11-22

Ključne besede: Religija Osebna razmerja Kmetijstvo

ID: 345




Predraga Mici!



Malo zgodaj se oglašam letos, toda ker je ugodna prilika upam, da ne boste nejevoljni, ako pridem na pismenski sestanek. Leto bo kmalu odkar sem prejela Vaše ljubveznivo pismice, katerega smo se vsi razveselili, ki smo Vaši dobri znanci. Le škoda, da so meje tako zaprte, drugače bi nas gotovo že obiskali – saj vas tako dolgo ni bilo več v Trnovem. Kako se Vam kaj godi, draga Mici? Pridna kot čebelica vedno rpi svojem delu, kaj ne in to osrečuje človeka. In Vaši dragi domači vsi zdravi? - Naša družinica se je letos zopet pomnožila za tri člane, in ti so že v šoli popolnosti - v novicijatu: dve Benjamini v Gorici, ena na Dunaju. Doma smo še dosti zdrave za to jesensko mokroto, le ena naših mlajših je položena na bolniško posteljo, s katere jo prav kmalu reši Gospod. Pozvana pred tremi leti v Gorico, si je tam nakopala smrtno kal. Letos o počitnicah je z dvema drugima sosestrama že naredila večne obljube. Imeli smo pa to slovesnost kar v naši kapeli, ki je bila ta dan kakor škatlica lepa. Sami Preuzvišeni iz Reke so vodili slovesnost, kateri so prisostvovali še drugi gospodje, ki so bili globoko prevzeti nad ganljivo ceremonijo. Ob takih slučajih človek še le ve, kaj pomeni sreča redovnega stanu! Kako dobro je sedaj naša bolnica pripravljena, kako lahka ji bo odgovornost pred vsevednim Sodnikom! Naša draga častita Sestra so vedno preobloženi z delom, preveč je za njih moči, a drugače zgledajo še dobro. Sam Bog jih podpira pri tolikem delu.

Draga G. Serafija je še edina, ki ima srečo, da poučuje v slov. jeziku, vse druge se morajo na stara leta učiti laščine. G. Andreja pripravlja zopet igro za 8. december, tudi ona je že zdelana, enako drobna G. Bonaventura, sami nekdanji znanci. Meni pa je poverjena odgovornostna služba katehetinje, ker p.g. dekan ne zmorejo v vseh razredih, naš p.Gospod so pa bolehni. Prosim, molite včasih, da mi da ljubi Bog svoje razsvetljenje. V zavodu imamo le 36 deklic, tako, da se bomo letos malo odpočile v tem oziru. Je draginja, z vsakim dnevom ljudje bolj obupavajo. Pa tudi 12 gospodinj imamo, te so pa pametne in pridne in se čutijo dobro v naši samoti. Pri njih se še največ doseže v dušnem oziru. V zavodu posebno častimo malo Cvetko, izvolile smo jo tudi za svojo prefekto, iz hvaležnosti, ker je lani po njeni priprošnji skoraj čudežno ozdravela neka naša gojenka, ki je bila operirana. Prva po 30 letih. Ti se pa gotovo držiš še vedno z vso vnemo ljube Matere božje. In prav imaš! Najprej boš uslišana, ako se k nji zatekaš, ker Ona je studenec vseh milosti. Zato pa le z novim ognjem prižgimo ljubezen do te ljubljene nebeške Matere zlasti sedaj, ko se tisočere čiste duše pripravljajo, da jih z vsem srcem zatrde: Srečne smo, ker smo tvoje hčere! Vedno Ti ostanemo zveste, bodi Ti ista dobra Mati nam vsem. Prav tako, ljuba Mici! Mnogo duhovnih cvetk naj se razveseli praznik Brezmadežne tudi Vaša dobra nebeška Mamica! Ona naj vam pomaga, da bo Vaše življenje vedno lepše, vedno bogatejše za ustajenja dan!

Mnog prisrčen pozdrav od drage častite Sestre in vseh onih, ki so Vam vdani in zvesti kot nekdaj.

Oprostite da sem se parkrat motila s Ti se mi prav mudi!

Vaša sosestra iz mladostnih let Stanka






Pošiljatelj: Marija (Mici) Kremenšek

Prejemnik: redovnica Marija Stanislava

Poslano iz: Laze pri Logatcu

Poslano v: Trnovo pri Ilirski Bistrici

Vir: Osebni arhiv

Datum:1925-12-08

Ključne besede: Potovanja Religija Osebna razmerja

ID: 346




Ljubeznjiva č.d. Stanislava!



Evo me s osvečbo! Upam, da nisem med zadnjimi, saj se vsako leto z veseljem odzovem vabilu, ter Vam tudi sporočim , kako sem preživela minulo leto. V duhu bodem med onimi srečnimi Marijinimi otroci, kateri bodo z vami svoji nebeški materi obljubili vdanost in zvestobo. Kakor razvidim iz Vašega ljubeznjivega pisma spremenilo se je zopet obilo v samostanu, dela Vam nikdar ne primanjkuje pri toliko število gojenk, tudi jaz imam vsaki dan polno dela, od jutra do večera tekam, a vedno mi še preostaja mnogo dela.

V mesecu maju bila sem v Novem mestu; šla sem tudi v Šmihel, da poiščem grob svoje drage učiteljice č..s. Ingonde. Dobila sem sicer pokopališče in samostansko grobišče, a vendar nisem vedela v katerem grobu počiva, ker je več grobov, da bi položila šopek hvaležnosti. Zmolila sem za vse par očenašev in blagovala vse, ko so srečno prestali zemeljsko pot. Šla sem tudi okoli samostana, ko so ravno gojenke šle od popoldanske službe božje in eno č. sestro videla sem, ko je šla ravno v svojo sobico. Vsa srečna sem bila, ko sem jo videla, ker mislila sem, da videm eno izmed svojih ljubljenih č. sester. Stavba zavoda je prav lepa, a vendar je bolj veliko v Trnovem. Okolica je tudi prav lepa. Tudi iz naše vasi je ena gojenka temu samostanu. Bila sem tudi pri koncertu glasbene Matice » Osmerov blagrov« dobili smo se z Zorko Kavčič por. Stegu. Povedala mi je od sestre Milene, da je vdova in je učiteljica v Novem mestu, poročila se je na smrtni postelji, ker je bil ženin – mož zaradi stanovskih stvari napaden. O drugih nekdanjih gojenk mi ni mnogo znano, ker snobeno ne dopisujem. Kaj naj Vam napišem, da Vas bode zanimalo.

Zdravje moje kakor tudi od vsih mojih dragih hvala Bogu še dokaj dobro in veseli me da so tudi vse čč. sestre zdrave. Snega imamo pool metra in mraz je silno nastal, toplomer kaže že par dni 10 -14 R. Slišala sem, da so se zaradi hudega mraza priklatili volkovi, pojedli so baje 3 kužeke, ker njih meso jim najbolj tekne.

Prosim izročite pozdrave in poklone č. prednici kakor tudi vsem ostalim čč. sestram od vsih mojih dragih posebno Vam rokoljubi Vaša udana Mici.


















Pošiljatelj: sestra Marija Ingonda

Prejemnik: Marija (Mici) Kremenšek

Poslano iz: Ilirska Bistrica, Trnovo

Poslano v: Ilirska Bistrica, Trnovo

Vir: osebni arhiv

Datum:1930-11-16

Ključne besede: Religija Običaji in praznovanja Osebna razmerja

ID: 351




Predraga naša Mici!



Pa zopet pridem, da Te v imenu naše nebeške Matere prav srčno pozdravim, enako v imenu vseh trnovskih znank, katerim hraniš tako prijazen spomin. Razveselili smo se drage gospe Borštnikove, ki nas je tako nepričakovano obiskala! Ko bi le enkrat pripeljala tudi našo drago Mici. Ker so mi povedali, da je ena gospodična ž njo, sem hitela vsa presrečna doli v nadi da Tebe najdem. Res je bila tudi gospodična zelo ljubezniva a naša Mici, ki nam je tako zvesta le ni bila! Upam, da si vedno zdrava in pridna! Saj Mici še drugače biti ne more! Prav je, v delu je mir in sreča! Ako se pa ta združi še z dobrim namenom, tedaj bo pa tudi plodonosno za nebesa. Le potrudi se, Mici naša draga, da vse podariš Jezusu po rokah Marijinih, z Njo združena delaj, ž Njo moli, ž Njo nosi težo življenja! In ko mine dolgi delovnik, tedaj boš srečna, ko boš od nebeške Mamice prejela krasen venec zaslug v večno plačilo! Pri nas smo hvala Bogu zdravi, zdaj zaenkrat vsi! In to je veliko vredno. Dosti nas je Bog dal, sester je naraslo število na 32, čudno , pa vedno pravimo da nimamo časa za to in ono, ker ima vsaka toliko dela. Gojenk šteje zavod 42, a gospodinj 20. Toliko število jih še nismo imele, smo lahko zadovoljne ž njimi. Žalostno pa je, da moramo govoriti v zavodu le italijansko , isto tudi molimo in pojemo v kapeli, nam je tako ukazano. Težko smo se uklonili, a za ubogi narod se marsikaj potrpi. So pa zato otroci bolj pridni in nam v večje veselje! Zlasti za Marijino družbo so vnete, že od začetka leta nadlegujejo, da bi bile sprejete. In tako smo sklenili, da bomo letos, ko 8. dec. ne bo iger, bomo pa imele sprejem v Marijino družbo. Še nič ne vemo, koliko jih bo, a z veseljem pričakujejo onega dne! Bomo pa za njih napravili malo igrico da bodo ohranile praznik v lepšem spominu! Draga č. S. Cirila so še vedno v šoli , imajo zopet trgovski tečaj. Uboga S. Serafija je pa sedaj v pokoju, ko je vse laško. S. Jozefa je imela pred kratkim obisk, po 23. letih je zopet zagledala sestro. S. Andreja je kandidaturska mamica, sicer bolehna, a vedno dobre volje. S Bonaventura je drobčkana, a vedno delavna. S. Kazimira pa postaja vsak dan bolj sveta, še vedno pomaga pri delu. S. Hermagora pa uči kuharsko umetnost naše gospodinje, to je vse katere Ti poznaš!

Lani sem ti poslala lučno kartico s pesmico in z vsemi podpisi, tam enkrat po Božiču, čudno da nisi dobila. Veselim se Tvojega odgovora, Mici draga, ter te v imenu vseh naših sester prav prisrčno pozdravljam z iskreno željo, da bi se pri molitvi spomnila Tvoje Ti vedno vdane Marije Ingonde.






Pošiljatelj: sestra Marija Ingonda

Prejemnik: Marija (Mici) Kremenšek

Poslano iz: Ilirska Bistrica, Trnovo

Poslano v: Laze pri Logatcu

Vir: osebni arhiv

Datum:1929-11-21

Ključne besede: Religija Običaji in praznovanja Osebna razmerja

ID: 352




Predraga naša Mici!



Kako me veseli, da se že zopet bliža praznik Brezmadežne, da se zamoremo po Njej zopet kaj pogovoriti. Vem, da tudi naša zvesta Mici z velikim veseljem pričakuje običajnega pozdrava iz doma mladostne sreče! Moram Ti povedati, da sem bila zelo prijetno iznenadena, ko se je prikazala tako nepričakovano gospa Ivanka. Tako prijetno se mi je zdelo, kot da se oglaša solnčna mladost in boža z mehko roko dušo. Kako lepo bi bilo, če bi bila še naša Mici priskakljala ob njej! Veš, najrajši si predstavljam Tebe kot ono drobčkano Micico, ki je ljubila cvetje in mucke in pujske in ne vem še kaj! In gospa Ivanka je pravila, da prav taka si še vedno! Kako gre s Tvojim zdravjem Mici draga? G. Ivanka Ti je gotovo pravila, da se nahajajo častita prednica v reški bolnišnici. Da, bili so tam 10 dni in se nato vrnili z rešenim očesom. Dolge tedne so nosili črne očale, toda zdaj, hvalabogu jim je oko dobro. Zares, molitev vedno in povsod pomaga! 20. septe. Smo pa imele v Trnovem novo mašo. Po dolgih letih je zopetg domačin pristopil k oltarju. Ljudstvo je bilo vse navdušeno ter ga počastilo, kolikor je vedelo in znalo. Samo darovanje je trajalo ½ ure, saj je ubog, so vsi pravili. Pojedino so pa pripravili pri nas v zavodu. To je imela uboga S. Hermagora skrbi in dela. Ves teden ni bilo nič drugega v pogovoru, kako se bo pripravilo za 90 gostov.

Otroški refektor je bil ves v vencih in cveticah, v igralnici pa je bilo pripravljeno za mladino. Po slovesnosti v cerkvi je ena deklica pozdravila novomašnika v veži pred kapelo, naše pevke pa so mu z vso navdušenostjo zapele prisrčen pozdrav. Vsi so bili ganjeni, najbolj novomašnik. Njegova mati je pa vsa presrečna žarela od veselja, najmanj 20 let je izgledal bolj mlada! Drugi dan je novomašnik maševal pri nas, ker so mu prav lepo peli. Ker je velik prijatelj mladine, zato so prišle k njegovi sv. maši tudi učenke, katere je z veseljem obhajal. Zdaj naj Ti pa še o sestrah kaj povem. Častita prednica poučujejo še vedno v šoli, saj to je njih živelj. Lani bi nam kmalu omagali pod bremenom. Bil je trgovski tečaj in dosti učenk, a največ takih, ki se niso marale učiti. Naša uboga S. Serafija je sedaj v pokoju, poučevati ne sme več, ker je prestara, da bi se učila še laščine. S. Jozefa pa še vedno vodi svoja male po italijasnki stezi do znanosti. S. Andreja in S. Bonaventura sta postali bolehni , a volja še vedno zmaguje. Učenje za predstave pa S. Andreja deli z manjšo sestrico, crkveno petje je pa lepo, med kandidatkami imamo dosti pevk. S. Kazimira ne goji več rožic, ker je preveč izmučena. Tudi na vrtu jo nadomešča mlajša moč. S. Hermagora pa uči še vedno kuharsko umetnost nele sestre ampak tudi gospodinje. S . Izidora se je poslovila od porte in pomaga S. Dorotejo povsod po hiši. Mislim, da je zdaj konec Tvojih znank. Če želiš, vedeti še moj opravek, potem sem skoraj v zadregi. Bin Madchen fur alles!

Prijazne pozdrave g. Mami in g.g. sestram, najprisrčnejše pa Tebi Mici draga od naše ljube č. prednice in nas vseh.

Naj milostna Mati Marija na veliko svoj dan obilo milost na Tvojo drago dušo, naj jo osrečuje in tolaži, dviga in bogati, to želi tvoja Marija Ingonda.






Pošiljatelj: sestra Marija Ingonda

Prejemnik: Marija (Mici) Kremenšek

Poslano iz: Ilirska Bistrica, Trnovo

Poslano v: Laze pri Logatcu

Vir: osebni arhiv

Datum:1925-11-27

Ključne besede: Religija Osebna razmerja Izobraževanje

ID: 353




Predraga Mici!



In zopet je minulo leto, odkar sva se pozdravili zadnjikrat! Prihajam tudi letos do Vas , draga Mici, da Vam izročim vdane pozdrave vseh, katere že poznate in ki Vam hranijo še vedno enako prijazen spomin. Razen drage pokojne sestre Evangeliste (že tretje tega imena) so vse druge ostale na svojem mestu. Prej imenovano pa je Gospod preselil v boljšo domovino po lepi , zelo tolažljivi smrti! V nadomestilo za njo je pa trem drugim podelil milost sv. poklica, tako, da imamo sedaj v novicijatu S.Gabrijelo, S. Alojzijo in S. Veroniko. In vendar moramo reči vsak dan: Pošlji delavk v Svoj vinograd, a Gospod, ker dela je mnogo, a delavk le malo! Da, delo se množi z vsakim dnem. Nekaj prinesejo s seboj to razne spremembe v šolski reformi, nekaj menda tudi to, da je ljudstvo vedno šibkejše in potrebuje več pozornosti in nege. Letos nas je pa cela kapela polna, menda 82 je vseh gojenk. Oh, to Vam je živahen folk, vedno pripravljen na vik in krik. Včasih se nam toži po nekdanjih pametnih otrocih - pa kaj pomaga, ko ne bo drugače. No, resnici na ljubo se pa mora reči, da se bo vendar (kaj) tudi dobre punčke, ki nam nudijo obilo veselja in tolažbe v svoji najivnosti in navdušenju za vse kar je blago in dobro. Pomislite - po dolgih letih hrepenenja so nam vendar napeljali električno luč po hiši, ki ima to slabo lastnost, da še nič ne gori, ker še ni zveze. Tako malo pa le upamo, da mogoče bo Jezušček razlil Svoj svit tudi v naši hiši. Prav težko čakamo te spremembe . V božičnih počitnicah bodo najbrž pri nas duhovne vaje za zunanje Marijine hčere našega okoliša. Gospod dekan upajo na obilno udeležitev. O počitnicah so pa bili preč. g. duhovni , ki so se prenavljali v naši kapeli. Tako imamo hvala bogu vedno kako tolažbo, s katero nam dobri Jezus olajša pot navzgor.

In kako z vami, draga Mici? Kako dragim domačim? So li vsi zdravi in zadovoljni? Upamo in želimo, da se je tudi vaša draga duša očvrstila v dolgem letu ter da boste na praznik Brezmadežne stopili z bogatejšo dušo pred Svojo nebeško Mater, ko ji bodete z novo vnemo govorili veliko besedo o zvestobi in ljubezni. Da, o ljubezni! To Marija tako rada sliši! Zato zatrjujte Ji to pogosto, a še večkrat naj bodo Vaša dejanja žive priče te izjave. Na smrtni postelji nam bo to največja tolažba, da smo nosili vsakdanje bridkosti po zgledu Svoje Vzornice – vdano in ljubeče. In to je moje prisrčno voščilo, da bo draga Mici, ljuba znanka davnih dni posebno lepa nam prišla nasproti na pragu večnosti. Od drage častite Sestre, od vseh znanih Vam in Vašim dragim prisrčne pozdrave pošilja vdana Marija Ingonda.

V Trnovem, 27.11.1925






Pošiljatelj: sestra Marija Ingonda

Prejemnik: Marija Kremenšek

Poslano iz: Ilirska Bistrica, Trnovo

Poslano v: Laze pri Logatcu

Vir: osebni arhiv

Datum:1903-09-06

Ključne besede: Religija Izobraževanje

ID: 354




Velerodna gospa Kremenšek!



Spominjam se, da ko ste bili tukaj ste omenili, da dvomite malo za Mici, zakaj bi jo rabili v samostan.

Mici je zelo mlada prišla v zavod, sveta ne pozna – in tudi ne ve, kako se naj svetom živi, da se je treba prijeti kakega resnega dela. Ona je jako otročja. Prav dobro bi bilo za njo, ako bi ostala ene pol leta ali pa celo leto pri Vas dobra gospa ter bi se vadila malo za hišo skrbeti in sploh bi se privadila pridnosti v čemu se vaše vrlo starejše hčerke toliko odlikujejo. Slišale smo tudi, da se je Mici izrazila, da smo jo prisilile v samostan vstopiti. Za ta stan koga siliti, bi bilo jako neumno. Me ne silimo nikogar, tiste, ki pravijo, jih sprejmemo na poskušnjo. Oprostite, dobra gospa, da Vam to pišem, ali obžalovala bi morda pozneje, ako bi tega ne bila storila. Letos smo dobili 2 novi sestri iz novicijata iz Gorice, torej nam bode uže pomagano, da Mici laglje pogrešimo. Domača šola in vzgoja jej bode gotovo mnogo koristila, veliko več, kakor naša kandidatura. Pozneje, ako Mici ostane zvesta in jo veseli samostansko življenje, jo bodemo z veseljem sprejele. Obleko ima vso tukaj, ako želite, jej pošljemo kovček, naj nam kedo piše. Prosim, ne zamerite, da sem otkritosrčna zdaj je še čas, da se premisli prihodnjost. Prav srčno pozdravljamo našo ljubo Mici in vso cenjeno rodbino, posebno Vas, blaga gospa.

Vam vedno vdana Marija Ingonda prednica

Trnovo, 6.9.1903












Pošiljatelj: Felicita Koglot Peric

Prejemnik: Franc Peric

Poslano iz: Aleksandrija (Egipt)

Poslano v: Bilje

Vir: Arhiv Neda Rusjan Bric

Datum:

Ključne besede: Gospodinjstvo Osebna razmerja Običaji in praznovanja

ID: 357




Aleksandrija 30/11



Dragi mi nepozabljeni!!



Z veseljem sem zopet ta teden vdobila tvoje ljubko mi pisemce. Srčna ti bodi hvala. Veseli me da mi vedno odgovarjaš Upam da sedaj ko so nastopili dolgi zimski večeri da ti čas bolj dopuščal se zmeraj pismeno združevati. Za mene je pa vseedno ker kakor je po leti tako po zimi ob 9 zvečir gre šele otrok spat in potem šele večerjam in si začnem kaj delat kak razloček pri nas po zimi ob 9 smo se že naženili in spravljali spat. Srečni so bili oni časi kajne?



Dragi!



Ko pisemce nadaljujem je druga sreda torej oprostimi ker ti nisem kaj odgovorila. Vrnem se zopet na tvoje pisemce in odgovarjam na tvoje vprašanje namreč?! Kje je bilo tvoje največje veselje ali ne pri meni!!! Priznavam in večkrat ko vse premišljujam občudujem tvojo ljubezen ki si jo imel ko sem bila doma. Upam da ostaneš tudi v bodoče sicer priznavam da tako goreča ne bo več nikoli ker sem ti daleč od oči in daleč od srca in dolgi so še 2 leti. Sicer vse enkrat in upam da če nas Bog živi da se uresniči pesmica vse na svetu enkrat mine vsega enkrat konec bo le ljubezen brez spremene večno zvesta cvela bo. Nadalje me veseli da se me spominjaš še s fertafičem in na več načinov. Oh saj tudi jaz nemine dan ko bi se ne spominjala onih srečnih časov ko sva skupaj bila posebno onih zimskih večirov ko sva skupaj razdirala in šivala ali se še spominjaš? Upam da se po precej dolgem času zopet povrnejo morda še bolj srečni časi. Upajmo Veseli me in se lepo zahvalim Milkotu da se me je spomnil po tolikem času v par vrsticah reči mu da vse se še živo spominjam kako so nam vedno nagajali drugi in pa letos kam je hodil marca [nečitljivo]?? Žal da se ne znajdem vsaj za par uric v vaši sredi. Lani sem upala da vas bom vidla namreč minulo poletje ali sem se varvala za prihodnje leto sem že vdobila zopet upanje ker vprašala sem gospo če je bila kedaj v Trstu in rekla je da ne pa da upajmo to poletje da ga bomo vidli toliko o tem sicer ne bom si nič več mislila in predstavljala kakor lansko leto potem se je pa predrugačilo 14 dni pred odhodom. Nadalje kako pa da tiste 4 punce ki že toliko časa pravijo da pridejo in še zdaj jih ni!? Mislim da se jim godi kakor meni lani! Še nekaj te prosim povej mi ampak prosim naj ostane tajno namreč Estera nam je pisala meni in Kristi da če moremo naj ji napravimo karte in vse skončamo da bi magari že pred Božičem dol prišla vzrok da nama že pove ustmeno in le naj hitimo hitimo dozdeva se mi da najbrž je prišlo do ločitve in če je to res vem da ji je težko ker je že povsod pisala da jih ne loči nobeden kot smrt. Ampak je hudo če starši branijo pa prosim res to naj ostane tajno ker nas je prosila naj ostane tajno. Končno tukaj kot vse po navadi precej mrzlo je tudi. Ob nedeljah imamo pevske vaje vsako nedeljo 1 ½ popoldne sedaj se učimo in ponavljamo pesmi za Božič in za sveti večer mislijo napraviti božično drevesce in se bomo naučile nekaj deklamacije tudi jaz in nekaj pesmi ter upam da nam bo minul precej veselo sveti večir v tujini ako nas bodo pustili za tisti večir gospodarji ven!? Sedaj je lepše ko imamo dobrega dušnega pastirja in izvrstnega pevovodja v naši sredi. Počasi bo že šlo naprej. Kako pa vi druzi? Žal da nimamo ljube prostosti vsaj vsako nedeljo!! Končujem moje slabo pisanje in obžalujem da je tako s tvojo mamo kako se pa sedaj počuti?? Z mnogimi srčnimi pozdravi in gorečimi poljubi ostajam ljubeča te Felička.



Naznanim vam da plesne vaje smo pustili za par mesecev. Zora



Mnoge pozdrave našim ter Milkotu Binetu in Ivanki, Malki ter vsem pevkam in pevcem pozdrave od vseh Aleksandrink.



Mi se imamo dobro enako želim tudi vam sprejmite mnogo pr. Pozdravov od znane vam Zore.








Pošiljatelj: Felicita Koglot Peric

Prejemnik: Franc Peric

Poslano iz: Aleksandrija (Egipt)

Poslano v: Bilje

Vir: Arhiv Neda Rusjan Bric

Datum:

Ključne besede: Gospodinjstvo Osebna razmerja Religija

ID: 358




8/8



Dragi mi Franc!



Kakor ti tako tudi jaz sem mislila kaj je s tabo da si me tako pozabil ker na 18/6 si mi pisal to zadnje pisemce in potem nič več torej poldrug mesec ni bilo glasu več od tebe. Pred 14 dnevi sem ti poslala eno pismo da kaj je vzrok dolgemu molku in ravno si ti mogel dobiti tisto pismo v roke ko sem jaz prejela tvoji dve kartici skupaj namreč edna za god druga pa po prihodu Maričke Na tiste ti nisem še odgovorila ker sem pričakovala da mi odgovoriš na moje pismo in namesto odgovora sem včeraj prejela kartico Bilje in z vsebino da tudi ti nimaš glasu od mene toliko časa. Pa upam da ko si kartico odposlal da mal pozneje da si že prejel moje pismo. Tudi jaz sem si mislila raznovrstno ko ni bilo glasu od tebe. Mislila sem da sem te v zadnjem pismu kaj razžalila pa klub temu da če si jezen bi mi moral povedati in tako sem zvračala krivdo na pošto. Mislim da sva oba opravičena in da se ne moreva jeziti ne eden ne drugi. Nadalje srčna hvala za voščilo upam da si mi vzadnje voščil v tujino. In tudi me veseli da se je našla edna da je izpolnila in ti izročila kar sem ti poslala. Saj sem vedela da ona bo izvršila ki je namesto živega. Od Kriste sem čakala tudi zelo dolga odgovora slednjič sem včeraj vdobila pa eno zelo veliko pismo kot en časopis zato ji oproščam, dolgemu molku ker Bog ve koliko tednov je pisala tako dosti. Rada bi ji odgovorila ali če odpotuje kakor je rekla na 15/8 potem moje pismo če količkaj zakasni je ne prejme več. Torej recimo da ko to pismo prejmeš in bo ona še tam poveji in da jo tudi zelo težko pričakujemo. Obžalujem, da za k veselici ne bo mogla priti sicer igramo 19 avgusta pa ona bo na morju. Nam ne bo vsaj kritizirala. Nadalje še nekaj ti povem pa ne da bi prišlo ven da sem ti jaz pisala namreč spoznala sem mojo namenjeno kunjado tu v Alesan – namreč ljubo od Poldiča, čestitam. Morda poznaš sestro od rance Julke iz onega kraja lepa punca. Oprosti za take reči ki ti pišem in ni treba nič reči. Morda ti je že znano da hči od Kelorsovih je pred kratkim umrla in kakor je živela tako je tudi umrla bila je v hiši protestantovski in navzela se je njih vere ali sploh nobene in nagovarjali so jo naj se spove Že pred operacijo in 3 mesece je bila bolna pa ni hotela obiskati nič od duhovnika in tako je tudi umrla pokopali so jo brez duhovnika na protestantovski žegen. Tako končajo one ki so dolgo let tukaj. Bog ji da večni mir. Dragi oprosti pisavi ker je že četrtek zjutraj in bojim se da mi ne vide še ta vapor n hitim da dam da mi nesejo na pošto zato tako čečkam. Drugači vse po starem sedaj je zame mal boljši ker smo vdobili eno dobro kuharco zna tudi jezike in tako sedaj imam mal manj dela saj mesec dni se mi je bilo za zmotit in za obolet od dela. Končujem z mnogimi pozdravi in gorečimi poljubi vedno tvoja Srečka.

Oprosti peresu ker je že v letih, pozdrave našim in Kristi če je še doma.






Pošiljatelj: Felicita Koglot Peric

Prejemnik: Franc Peric

Poslano iz: Egipt

Poslano v: Bilje

Vir: Arhiv Neda Rusjan Bric

Datum:

Ključne besede: Religija Podeželjsko življenje Osebna razmerja

ID: 359




15/11



Predragi mi!!



Z veseljem sem prejela tvoje ljubko pisemce. Srčna hvala. Veseli me da mi si kaj opisal kako se imate po Biljah. Kakor vidim vse se hiti ženit izkraja staro in mlado. Mislim da do tistega časa ko se me vrnemo bodo že vsi poročeni. Obilo sreče nam se pa ne tako mudi kaj?? Čestitam da si bil že za botra no pa saj sem tudi jaz držala že v krst in birmi . Žalibog so pa obojni umrli. Ali Ivanka in Ciril so se že poročili pri njih je dolga ljubezen vendar dosegla svoj cilj. Radi Lizike pa ne bodi v skrbeh da je kaj pravla od tebe samo tisto besedo da bi rad umrl za te tri leta. No saj ni nič slabega. In radi Emice bodi brez skrbi da kaj pravi od tebe in sploh jo nisem še vidla in tudi Bog če in kedaj jo bom vidla. Ampak to me jezi če je pravila da smo dale fantom druga imena in tebi tudi škoda da ti ni še imena povedla bi vsaj vedla kaj se zna še zmislit rečem ti najboljši da jo pustimo prav pri miru in [nečitljivo] niti ne omenimo nič več od nje nikoli v pismih. In tudi razvidim da od kar si dal njej tisto pismo za nesti in da morda je odprla da potem mi ne pišeš več tako ljubezenska pisma kot poprej ampak nekako suho in že na začetku da mi nimaš kaj pisati, ne razumem te ko pa jaz ti vedno pišem in tudi zmiraj obširno. Mogoče da je tvoja ljubezen že kaj opešala saj ni niti eno leto še. No upam da ni še tako hudo. Oprosti! Nadalje veseli me ko mi pišeš da vdovec Binče je zelo vesel ker se mu bliža ženitev. Ah tudi jaz bi se štela neizrečeno srečna ko bi bilo mi že za Velikonoč se mogoče vrniti pa da bi bila vsaj dve leti že tukaj ali žalibog še edno ni minulo v resnici smo še daleč daleč. Oh kako sem bila srečna nocoj ko sem sanjala da smo se vrnile jaz in Zorka domov in da ste nam prišli nasproti po cesti in ravno par korakov je še manjkalo že sem mislila kako se bomo pozdravli in poljubli pa me pokliče gospa za jit k otroku. Res škoda Upajmo da kakor vse na svetu enkrat mine da tako nam minejo tudi te tri leta in če nam Bog zdravlje ohrani da včakamo tudi ono srečno svidenje. Kako si večkrat predstavljam on srečni trenutek ko bi se vapor približeval kraju. Ah ne smem si misliti! Ker je še dolgo dolgo do tega cilja!? Dragi radovedna sem kaj si misliš na moje to zadnjo pismo ki je tako žalostno spisano vendar vedi da zdaj pripoznam pregovor da v tujini se več solzi potoči nego vode spije. Vedi da včasih hoče počiti srce od domotožja. Vedi jaz sem zdrava in kuharca tudi samo sedaj smo bolj sitne ker so prišli mati in brat od gospoda iz Gruzije in ta stara je vedno doma in sedaj še gospa je 4 dni bolna tako da se nam je mnogo izpreobrnilo v tem času ker saj veš sam da kadar možek ni doma da takrat šele miši prav plešejo tako smo bile tudi me. Končno v nedeljo sem po 8 mesecih zopet slišala slovensko pridigo ker je prišel en duhovnik iz Kranjskega doma že ob 6 ½ zjutraj ima mašo in mi vstanemo že ob 5. in opravimo naše delo in gremo obe skupaj sedaj k maši popoldne sem bila pri munjah smo imeli Slovensko molitvo smo pele potem kratek pogovor vstanovili so društvo in nas je eno uro učil tudi pet ima zelo veselje do petja in tudi bral je kot naš g. Kurat za učit počasi bomo tudi igrali in knjižica in časopise vse poživijo upam da bomo kaj napredovali v društvenem oziru. Žal da nisem vsako nedeljo prosta. Oh srečna mladost kdor ki ima prostost. Mi pa jo nimamo!! Končno te prosim če vidiš naših reči da sem vdobila vse mi poslano in da se jim zahvalimo vse jaz, Sofija in Nana za vse nam poslano. Ob priliki da jim že povrnem. Z mnogo obvojnimi pozdravi in poljubi ostajam ljubeča te

Srečka Koglot.







Nunce Julke nisem še vidla ampak Marička Kuštrinova mi je prinesla paket. Srčna jim hvala za vse in tudi mnogo pozdravov našim. Pomnožene pozdrave g. Ivanki Nemec.



Sprejmite mnogo pozdravov od znane Vam Zore pišite kako je kaj ob priliki če vam je ljubo, pa brat Poldič kako se kaj ima pozdravite ga v mojem imenu če meni že pozabil.






Pošiljatelj: Felicita Koglot Peric

Prejemnik: Franc Peric

Poslano iz: Egipt

Poslano v: Bilje

Vir: Arhiv Neda Rusjan Bric

Datum:

Ključne besede: Gospodinjstvo Religija Podeželjsko življenje

ID: 360




Na 3/7



Nad vse mi ljubljeni!



Kako z neizrečenim veseljem sem danes to je nedelja prejela tvoje ljubko pisemce in tvojo slikico res izvrstno si prišel kakor da bi bil živ torej najsrečnejša zahvala za vse tudi od doma sem prejela obenem eno pisemce. Ali mi verjameš dragi da se mi zdi ko gledam slikico da si v resnici pri meni da mi delaš družbo toliko bolj vesela sem sedaj pa ti mojo ali se je naveličala mama gledat ali so ti jo dali v kratkem naredim pa sama da me boš gledal samo. Nadalje srčna hvala ker si mi razkril in opisal od moje tete Bog ji odpusti saj to je vse iz nevošljivosti. Ko pridem domov se ji že zahvalim za vse žal besede da jih nisem šla pozdravit to je krivo prepir pred par dnevi prej in tiste besede ki mi jih je rekla zaradi rajne Zofke in potem so mi vsi odsvetovali še ti kajne? Radi denarja da si sem odločila kaj jo njo briga če tudi bi si saj sem že tudi zaslužila da bi lahko plačala če bi to res blo. Gola nevošljivost in če nas Bog tepe je že njegova sveta volja tako saj pravi pregovor: Kogar Bog tepe Bog ljubi. In naj Boga zahvali da so eni srečni saj pride tudi za njih enkrat plačilo ker božji malni meljejo počasi in Bog ne plačuje vsako soboto. Dovolj tega. Radi Bertoda se mi tudi zelo smili kdo je kriv pa saj mislim da mu je pisala rečmu da naj le piše ji ker tudi ona je zelo žalostna pa se ne pusti videt. Povem zakaj je prišlo do prepira hudobni ljudje vse to napravijo če se jih posluša. Radi Emice pa me veseli da si ji dal črešnje ker sem ji obljubla povejmi kaj pravi pa od mene vedi ona je bila zelo pametna tukaj pa tam ali hodijo fantje kaj k njej. Obžalujem pa da delajo škandale Alešandrinke pa kaj se hoče vedno mora bit tudi ljulka med pšenico. Vedi če hočeš biti pameten si lahko še bolj kot doma. Danes smo molili uro češčenja tam pri mumjah kakor vsako nedeljo prvo v mesecu potem smo pa tako prepevale da nam vse pasa kadar smo skupaj! Da se kaj posmejemo. Pisemce nadaljujem je že četrtek med tem časom pa se je nekaj izpremenilo v naši hiši namreč kuharca je šla proč se je nekaj zbesedla z gospadarjami in je šla. Vedi sedaj se mi vresničuje izrek blagor ponižnim ker bodo povišani marsikaj smo potrpeli jaz in hlapc žnjo večkrat Bog ve kaj je pravla gospej od nas name je bila zelo nevoščljiva ker me ima gospa rada in ker mi je dala več reči in ker me otrok štema vse smo molčali jaz in hlapc sedaj pa je prišla nova polna in so jo zapodili sedaj nas pa izprašujejo in pomilujejo zato pa bi radi vdobili eno punco iz naših krajev zelo radi bi imeli Valerjo upam da bo prišla oh kako bi bilo lepo ko bi bile skupaj pa nevem če jo bodo pustili svoji gospodarji. Za se videt drugi pa je splavalo po vodi pa ne morem veliko ker tukaj vem kako je nevem pa kaj bi me takalo po svetu in čeprov bi se vidli en dan saj bi se ne mogli ločiti potem bi bilo vsem še huje kajne? Vedi sedaj imam tvojo sliko katero gledam in poljubljam predno grem spat in ko vstanem tudi ko te gledam pa se mi zdi da si v resnici pri meni in v resnici prav družbo mi delaš posebno sedaj ko sem sama v sobici. Radi svarjenja pa Bog ti povrni in le vedno opominjaj me ker vem da prihaja iz ljubečega srca pri tem pa tudi ti pazi ker kdor stoji naj gleda da ne pade. Končno pa mnogo pozdravov iz srca ljubečega in sliko goreče poljubljam ter ostajam zvesta ti Felička Koglot.



Mislim na urce kako sva se midva ljubila.

Uživala sva na zemlji srečni raj

Pa usoda kruta naju je ločila

Bog ve kdaj nas združi še nazaj.



Kako da Ivanka ter Estera nam nič ne pišeta Pozdravi jih. Kako je minulo v Kromperku Dornbergu itd z petjem.








Pošiljatelj: Felicita Koglot Peric

Prejemnik: Franc Peric

Poslano iz: Kairo (Egipt)

Poslano v: Bilje

Vir: Arhiv Neda Rusjan Bric

Datum:

Ključne besede: Gospodinjstvo Zdravje Osebna razmerja

ID: 361




Kairo, 22. 11.



Dragi tatek!



Pričakovala sem zastonj tvojega pisemca. No morda porečeš da ni kaj pisat in da stane precej. Vse je res, a vseedno se rado prime kaj? Tudi jaz ta teden nimam posebnosti ali radi tatovega godu moram poslati ta teden. Pošiljam ti edno da razdeliš na tri mami tatu tebi dele ko sem ti že pisala. Bo pa za Božiča kaj več če se ti zdi malo. Samo prosim te odpiši mi hitro če si vdobil da ne bom v strahu. Jaz sem hvala Bogu zdrava v nedeljo je bil cel dan dež, redka prikazen tu, zdelo se mi je da sem doma. Popoldan sem šla z otrokom k Betki bile smo tam do 5 ure potem je šla pa ona k nam do 7. Tako nam minevajo nedelje. Tu skoro ni kam iti, v društvu se je skoro vse pozgubilo. Pa saj se bojim da ne bom nikoli prosta ker kdo bo otroka ravnal ta čas me pusti da grem kamor hočem samo naj vzamem tudi otroka s seboj. Lep križ kaj? ali veš kje se nahaja pa Kolonka jo ni še videti k maši z Gizelo od Zajčkovke smo v [nečitljivo] vsaki dan skupaj, tudi njo noge bolijo, enako tebi tudi njej piše mama naj pride domov dokler je še čas, jaz se počutim dobro do sedaj samo popoldne hodim z otrokom ven. Kot prej bi pa ne mogla več dvakrat na dan tako daleč. Enkrat pa grem lahko. Zjutraj pa ko otrok spi perem ali šivam i.t.d. Drugače tu pripravljajo po cestah vse z [nečitljivo] in [nečitljivo] bo že kje kšen kraljev prihod koliko tisočakov gre v zrak. No imajo pa vbogi ljudje vsaj delo. Slišim da tisti ki so šli v Ameriko se jih veliko kesa. Ubogi ljudje. Potem pa Nilka kako se kaj ima ali se je solnce spet prikazalo Ali gre v časih k nam v škurjevco? Verjameš da mami nisem še pisala iz Ales – še sam ne vem kako me je tako zaneslo. Ko me je noga bolela se bila skoro jezna nanjo da je ona kriva potem sem mislila da bom morala domov i.t.d. in čas gre naprej čudno res ko si mi pisal zadnjič da ni niti vprašala po meni ko si bil tam. Res čudna ženska Pa Ludvik ali je še doma? Pišimi tudi če te še kaj šikirajo radi prestanega dogodka z Bajcem jaz se še vedno bojim da bi te ne še kaj doletelo. Posebno ta teden ko ni pisma upam pa da ne. Kaj porečeš če ti povem da še sedaj mi niso plačali spet 4 mesece skupaj vedno uprašam vedno obljubijo pa spet pozabijo jaz pa tako težko vprašam nocoj sem ji rekla da ka jutri orem imeti denar da ga odpošljem s tem pismom, čene da ji prodam otroka je rekla jutri ti damo pa se bojim da bo vse pozabljeno. Ko mi dajo jim porečem da hočem usaki mesec moj denar ven. Pismo sem napolnila. Pozdravljam te vroče poljubljam želeč ti lahko noč predno zaspiš pa zmislise kako je bilo včasih lepo??



Zvesta ti ženkica Felička poljub Nini



Madame Sterin 20 Rue El Manakh Pension Jork Haus Cairo






Pošiljatelj: Felicita Koglot Peric

Prejemnik: Franc Peric

Poslano iz: Egipt

Poslano v: Bilje

Vir: Arhiv Neda Rusjan Bric

Datum:

Ključne besede: Politika Osebna razmerja

ID: 362




22. 5.



Dragi mi Franc!



V začetku bodi mi pozdravljen v duhu goreče poljubljen



Pišem ti že tretje pisemce ko nimam odgovora prejela sem tvoje pismo ko se je Marička Silič poročila ki si pisal potem še tisto majhno z tistim otročičem gore in minoli teden razglednico. Ti pišeš zakaj ne pišem jaz pa tebi če je pošta kriva moramo potrpeti če pa bi bili mi bi bilo drugači. Pa to upam da ne bo.

Dragi pošiljam ti svileno rutico za mal spominček da ga boš nosil za spomin da se boš troštal znjim Kadar ga pogledaš spomni se name in zmisli se da še bije srce ki je edino le tebi zvesto. Ednako upam od tebe dragi. Vedi čeprav bi prišlo do kakšnih zmešnjav kedaj da bi pošta ne šla jaz pa bi klub temu ostala kar sem in misli teh ki sem sedaj v duhu bi bila vedno združena steboj in če bi me Bog ohraniu ko bi prišel tisti čas za iti domov potem bi bilo vselih use dobro. Vendar ne ozirat se na to dokler je le mogoče pisat pišimo si vedno jutri je ponedeljek kako se ga troštam da bo kaj pisma ker sem sanjala da sem te vidla v karoci. Oh kako mi je težko če se bom varala in da ne bo nič. Potem pa upaj Felička in čakaj nazaj dni Po Emici pa ti pošljem eno slikico ker sedaj za ti noter poslat jih še nimam ker popoldan jih pojdejo ponje. Tudi ti ne odlašaj da bom vidla če si še kot prej ali si se kaj izpremenil. Jaz sem malo bolj debela rudeča še vedno kot doma. Nadalje koti to pišem so te dni zelo zmešnjave tukaj stemi Arabi so kakor živali hočejo spoditi Angleže kar se lotijo razbivati po ulicah veliko magazinov so razbili lekarne i.t.d. tu blizu nas ni še nič samo špital od njih je blizu se vidi in tako danes so jih nesli mrtve zakopat ko bi videl koliko ljudi pa samo Arabi kar mrgolelo kot mravlji ki so šli po mestu žnjimi oni ne znajo druzega orožja kot palice kamnje itd. pa ni dobro srečati take sprevode bila sem pri maši popoldan pa ne grem ven da ne kaj vlovim. Morda se poleže v časopisih piše da že ne bodo mirovali da odpelje Anglež vse Evropeje z vaporjemi in pusti jih same Turke in Arabe noter in potem da jih vniči. To je tri dni kar je začelo vsih skupaj mrtvih in ranjenih je 90. Pa ni treba imeti strahu zaradi tega zaradi mene se ne gre ven pa je dobro. Saj tukaj je vedno kaj kakor pri nas. Končno pa moram skončati to moje slabo pisanje pričakujoč jutri kaj od tebe.

Z mnogimi srčnimi pozdravi in poljubi ostajam



Tvoja ljubeča te Felička Koglot.



Nasvidenje še kdaj.






Pošiljatelj: Felicita Koglot Peric

Prejemnik: Franc Peric

Poslano iz: Aleksandrija (Egipt)

Poslano v: Bilje

Vir: Arhiv Neda Rusjan Bric

Datum:1923-09-18

Ključne besede: Osebna razmerja Migracije Gospodarstvo

ID: 363




Alesandria 18/9 1923



Preljubi Franc!!



Pričakovala sem tvoje pisemce in sem je tudi hvala Bogu vdobila in povrhu še kartico iz sv gore . Srčna hvala in tudi pomnožene pozdrave pošiljam vsem onim ki so na kartici podpisane. Dragi upam da tudi ti si prejel moje pismo danes ali pa jutri ampak vedi da ko sem je pisala sem bila zelo obupana nad usodo ki nas je zadela upam pa sedaj da se bo vse na lepem umirilo namreč radi vojske, ne samo tam je vse v strahu ampak tudi tu smo vsi skrbeh. Vem za vzrok zakaj bi že enkrat hotel da bi začelo ker ni več za živet tam kaj? Saj ravno to je ki tudi mene grozno muči od vseh strani se sliši sama revščina in srečne ve ki ste tam sami tako vzdihi se slišijo in potem mi zamiriš dragi če nimam nobenega upanja na bodočnost. In nič drugega me več ne vleče za domov iti nego stariše videti in ti dragi ne moreš mi verjeti kako se m smiliš ko priznam da me veliko ljubiš in zato veliko zame trpiš. Nevem zakaj se mi zdi to tvoje pisemce nekam žalostno in neda mi miru prej da ti še nocoj moram odpisati. Nadalje na tvoje vprašanje če sem res z srcem napisala za se premisliti in da skoro ne poznaš notranjščine mojega srca moram ti odgovoriti dati takole, upam da v tolikih letih si že me spoznal do dna srca ampak vedi da če prav ljubim z vso ljubeznijo kolikor je mogoče ljubiti vendar ko bi vedela da bi bil ti bolj srečen za se ne poročiti ali na kakšen drugi način seveda zelo bi mi bilo težko da ni mogoče popisati ampak ugodila bi ti tudi meni se zdi da če bi se jaz premislila in druzega vzela da bi ne imela sreče in niti Bog bi mi jo ne mogel dati. ker greh bi bilo toliko časa te zanašati in trpinčiti in naposled pustiti. Pa saj imamo dovolj zgledov ki nas učijo. Za nocoj zadosti jutri grem ven ker je sreda in potem bom nadaljevala! Pismo nadaljujem je sreda večer, bila sem pri Zorki potem pri Kristi v resnici se mi smilita tudi ona dva ker se ljubita in sedaj ona dva poskušata kaj se pravi ljubiti in potem ločeni biti mi smo že davno to poskušali kaj? Spoznam da tudi Rihard je tebi ednakega značaja v ljubezni in zato tudi on trpi le tolaži ga kolikor moreš, oh kako rada bi hotela da bi prišle skupaj s Kristo domov ker kako mu bo težko gledati nas dveh srečnih in on? Tobi bile preveč srečne ko bi prišle domov skupaj ne morem ti popisati kako bi se zabavali vsi skupaj ker jaz in ona smo kot edna tudi nekaj podobne smo si vsi kdor nas ne pozna misli da smo sestre. Ampak bojim se da nam ne bo dano to veselje skupaj uživati ker ona je bila letos doma in tudi razmire ima vse drugače namreč oni so ali bodo odvisni sami od sebe radi matere ki nasprotuje. V resnici jih pomilujem Nadalje od Tončke nevem že od velikenoči nič radi Malke se mi pa zelo zelo čudno zdi da želi sem priti prvič mislim da nima potrebe in drugič srečna ona dokler je tam ker tukaj ni tudi ne dobrot vsaka misli da so nebesa ampak ko pride enkrat sem ko se prepriča kakšne dobrote so tu pretaka več časa solze predno se privadi in potolaži. Tudi je zelo težko vdobiti gospodarje da so pripravljeni delati karte in se truditi, tudi več vzgledov imamo sedaj več mladih punc iz drugih vasi je sem prišlo in morjo služit po 1 ½ liro in tri otroke varvat in druga dela opravljat in če se hočejo preložt jih peljejo h konzulatu da jih raje domov pelje kot da jih pustijo se preložit i.t.d. V resnici matere naj ne pošiljajo 17letne punčke po svetu da se tu jokajo in za tisto plačo naj raje doma služijo.






Pošiljatelj: Felicita Koglot Peric

Prejemnik: Franc Peric

Poslano iz: Aleksandrija (Egipt)

Poslano v: Bilje

Vir: Arhiv Neda Rusjan Bric

Datum:1923-10-03

Ključne besede: Osebna razmerja Migracije Kmetijstvo

ID: 364




Alesandria, 3/X. 1923.

Dragi Franc!!



Ne treba dosti govoriti

Kjer srce srcu govori

Ljubezen živa in goreča

Je tiha mirna in molčeča

Ta dan pa moči ni molčati

ker god je tvoj predragi

Iz srca se mi dviga glas

Bog živi te na večni čas!!



Dragi tvoj imendan bode jutri saj mi oprostiš ker moje voščilce bo mal zakasnelo bo pa tembolj goreče torej želim ti vse kar si ti želiš da bi se ti izpolnilo najbolj ti pa želim da bi si zdaj leto doma voščili bolj srečni kod sedaj kaj? Nadalje dragi kako me je razveselilo tvoje tolažilno pisemce ker vedi da sem bila prav obupana nad našo usodo. Vsaj ti da me kaj potolažiš ker drugi me ne nobeden in veseli me da si mi toliko opisal. Žalostna sem pa ker zastonj pričakujem kaj od naših že od kar je prišla Krista in še prej nimam nič pisave od njih. Če že ne morejo pisati če nimajo časa naj pa tebi rečejo zakaj ne pišejo in bom potolažena. Obžalujem tudi škodo ki napravljajo vojaki po vinogradih kakor šiba božja so prišli ravno v tem času pa upam da po naši vasi jih ni ker mi smo že v ozadju kaj. Torej pismo tvoje sem prejela pa vi ste že trgali ali si mi pustil kakšen roč kot nekdaj?? ko si mi prinesel v košu domov!! torej želim obilo sreče in tudi zabave pri trgatvi hletu upam da ti pojdem pomagat trgat če imate kaj trti blizu nas drugače pa nevem Hvala za povabilo za v trgatev ki si mi je mal pozno poslal ker sedaj že trgate in tudi če bi hotela z prvim parnikom odpotovati bi bilo že prepozno. Za samo rapolat pa tudi ne morem prit torej drugič bodi bolj oprezen da me povabiš pravočasno. Veseli me tudi da vklub vsem napetostim da ni strahu za vojsko. Vem da za veliko potrebo bi bila ampak koliko trpljenja strahu i.t.d. bi nam vnovič prinesla. In kar še najbolj bi me srce bolelo da bi se moral bojevati proti bratom in našim prinašalcem svobode ah ne smem niti misliti na usodo ki nas je zadela in ubogi mladeniči koliko jih je pri vojakih i.t.d. bolje da opustim vse to iz glave ker nič ne pomaga. Ne razumem te ko pišeš da če bo vojska lahko prideš še v Egipt na kakšen način?? Radi punci pa verjamem da jih je skoro strah ker jih je zelo malo več tam saj so skoro vse tukaj iz nobene vasi jih ni toliko kolikor iz Bilj. Dal Bog da bi bilo res da ko pridem domov da postanem vsa drugačna ko bom videla da ni vse res kot drugi malajo Vem tudi da živijo bi rekla skoro tri taki ljudi ki nimajo ko gole roke in tudi to priznam da se smejo ljubit in tudi poročit tudi revčki ampak vedi da v boštvo je vzrok raznovrstnih prepirov. Pa pustimo usak naj dela po svoje in tudi mi po naše. Nadalje dragi se motiš če misliš da sem pisala radi koles zato ker ste vkupli tvoji sestri one odkrito povedano niti nisem vedela ne da je ima ne da je nima ampak od drugih punc namreč iz Vrtojbe ki so sem prišle. Hvala tudi za tvoj namen da me navadiš tudi mene na kolesu se že veselim no seveda če me navadiš bomo skupaj hodili na izprehod kaj?? Tudi Krista mi je pravla da je tako lepo in da ona se je tudi učila in da skoro vse punce znajo. nova moda je prišla tudi k nam. Zahvalim se ti tudi da si pripravljen nositi vse križe in težave in revščine ki so pri meni v vsakem pismu že dve leti z menoj celo življenje No če bo res prav tako saj bomo vse radovolno prenašali ker bomo dva in si bova delala družbo kaj?? Veseli me da tudi v vinogradu se me zmiraj spominjaš dal bog da bi še kedaj se znajdla na onem prostoru kot nekdaj upam da bode vest kakor mi pišeš lepo če enkrat pridem domov saj že enkrat je bilo tako lepo pred tremi leti ko je bil šele začetek ljubezni kaj bo pa ko po tolikem času se bomo zopet videli ah koliko krat se spomnim posebno ob dnevih ko si ti prihajal k meni kako je bilo lepo na mesto sedaj ob tistih urah se mora še delati in če so vizite skoro do polnoči jih servirati ob takih slučajih koliko vzdihov ki se pošlje proti nebu da bi že enkrat nehalo to življenje pod drugimi v večnem strahu i.t.d. in v tujini. Edino upanje da vse mine me tolaži in da se vrnejo spet oni srečni časi kot nekdaj. Predsnočnim sem sanjala da sem prišla domov in da sem te videla kako si oral z konjemi mislila sem si bo že prišel in prišel si pozdravil samo tako sem te gledala če me boš hotel tudi poljubiti ker je bila tudi mama zraven in zmislila sem se kako si enkrat rekel da Bog daj da bi ne bilo nobenega blizu kadar me boš vprvo videl in tudi da me se nisi upal v pričo mame poljubiti. Potem da sem ti rekla si videl kako so minula 3 leta kot bi pihnil in zdaj sem zopet tu prav škoda se je bilo vzbuditi iz takih sanj. Nadalje veseli me slišati da se Binče poroči obilo sreče pa kaj bo šel na dom k njej ali kam? Tudi ondi je goreča ljubezen kaj?? Tudi on je zelo težko prenašal tisti dve leti ko je bil vdovc kaj? Nikol ne pozabim kako je delal ko nas je videl nas dveh skupaj ali se spominjaš?? Mislim da že vsi naših let so ali se mislijo poročiti. Ah kako naglo leta tečejo.








Pošiljatelj: Felicita Koglot Peric

Prejemnik: Franc Peric

Poslano iz: Aleksandrija (Egipt)

Poslano v: Bilje

Vir: Arhiv Neda Rusjan Bric

Datum:1924-01-16

Ključne besede: Zdravje

ID: 365




Aleksandrija, 16. 1. 1924



Dragi Franc!



Dva tedna sem pričakovala tvojega odgovora slednjič sem je vendar vdobila, ali dal Bog da nikoli več v takem stanju. Dragi ne bom ti zakrivala vedi da jaz se nahajam bolna in sicer desna noga mi povzroča grozovite bolečine je namreč [nečitljivo] glavna [nečitljivo] ali sploh vse. Ne morem ti popisati bolečin in grenkih noči ki jih prestajam pozkušali smo z zdravili od zunaj in za odznotraj pa vse nič ne pomaga in še vedno slabše mi je blo predsnočnim me je prijelo strašno močno tako da nisem zatisnila očesa samo jokala in vzdihovala navsezgodaj so poklicali zdravnika da je napravil eno ponturo za ponehat bolečine v resnici cel dan nisem čutila bolečin marveč sem bila kakor po omotici ponoči so se mi bolečine vrnile in danes je rekel zdravnik s punturam pri tej bolezni. Upam da po 6 kadar mu jih napravi da bo boljši oh kako v samih bolečinah sem prijela tvoje pismo. Nevem s čim sem se toliko pregrešila da me Bog tako kaznuje koliko sem prejokala prve dneve se znajti bolna in pod druzimi mislila sem da bom morala v bolnišnico da me pošljejo ali hvala Bogu postrežena sem kakor doma ali še bolj ker tukaj je vse bolj pri rokah. Toliko se prav jezijo name da ni treba se nič jokati in misliti ali ne vem da sem kot njih! In v resnici ne bom pozabla nikoli gospe koliko se potrudi že par dni ko se ne morem niti obrniti niti sedeti v postelji kako me ona gleda kakor otroka če se jokam se joka tudi ona zmenoj in me tolaži prijateljice so tudi večkrat pri meni posebno Zora in Krista. Vprašal bodeš koliko časa sem že bolna. Par dni pred novim letu dokler sem mogla sem še delala potem ko nisem več prav mogla sem legla že teden dni sem prav v postelji ampak dva prav slaba cele noči ne spim ne nič upam pa da predno to pisemce prejmeš da mi bo mogoče že ustati. Novo leto torej sem začela prav slabo. Božične pa prav dobro. Novoletni moj dar je zlat prstan z lepim rubin kamnom in eno obleko. Pa kaj mi hasne ko sem v postelji. Dragi dosti bi ti pisala ampak za sedaj ne morem pomisli še te vrstice ti pišem ležeče in s težavo. Imej potrpljenje z mojo pisavo in pa ti odpiši mi hitro da se kaj potolažim pa našim ni treba pravit nič samo da sem mal primla mraz v nogo in da ni nič nevarnega, saj tudi ni nič nevarnega ampak bolečine so strašne ma upam da v enem bom že boljši ne čudi se da ti pišem sedaj svinčnikom vedi ko to pišem je četrtek jutro spet je bil zdravnik pri meni sem že mal boljši. Noč sem tudi lažje prestala upajmo da bo šlo na boljše. Veš kaj se mi zdi da me je Bog kaznoval ker po tistem pismu ki si mi tako pisal nisem imela voje še to leto domov it in tako bom pa primorana videla bom sedaj in ko ozdravim in morbit še za Velikonoč da pridem domov ker vedi da predno se pride zopet na mesto kot sem bila prej in potem že bo spet za čistit hišo i.t.d. raje pojdem mal prej da me ne spet kaj podlabi . Vedi tri leta sem prestala dobro in sedaj zadnji čas pa me tako hudo zadeti. Torej dragi naj bo zadosti oprosti ker ti sem tako vse odkrito popisala saj se mi zdi da si lajšam srce če se komu potožim domov ne morem tako pisati ker mama bi se pomotla kadar bom bolje stala jima že pišem.



Pozdrav od Kriste in Zore.



Prosim piši mi hitro in naši oh zakaj mi ne pišejo ali res nisem vredna par njih vrstic



Prosim ko je prebereš strži pismo ker je tako slabo pisano. Pa dragi mislim da ti bo bolj ugajalo že prav je tako pismo kakor pa nič



Iskreno te pozdravljam v duhu poljubljam vedno te ljubeča Srečka.



Torej dragi moli kaj zame če bom stala slabše ti bom pisala že eno kartico ali pa bom stala pisat upam da ne bo treba



oprosti črnilu ker je enako meni



Pozdrav vsem našim in povej mi kedaj bo za držat v krst kmalu ali še za več časa??



Oh dragi ko bi mi mogel zvečir priti delati družbo kot nekdaj toliko lahkeje bi vse prenašala



Še nekaj izvedela sem da je prišla ona punca iz Renč sem tista ki te je hotela imeti pred časom zelo rada bi jo poznala






Pošiljatelj: Felicita Koglot Peric

Prejemnik: Franc Peric

Poslano iz: Aleksandrija (Egipt)

Poslano v: Bilje

Vir: Arhiv Neda Rusjan Bric

Datum:1924-02-27

Ključne besede: Zdravje Osebna razmerja Migracije

ID: 366




Aleksandrija, 27/II 1924



Dragi Franc!



Prejela sem tvoje ljubko pisemce. Srčna ti hvala. Sem prav vedela da bodeš v skrbeh zame ker pismo mi niso pravočasno vrgli na poštu namesto da bi denili zjutraj so šele popoldan in parnik je odplul že ob 1 p. Pomagati nisem mogla več. Tiste dni pa ko si čakal moje pismo in ko je nisi pričakal in si bil v skrbeh sem imela jaz pa lepe sanje zakaj pravijo da sanje so ravno narobe. Nikoli v treh letih nisem sanjala da me ljubiš in tiste pa da smo bili v eni dvorani veliko nas zbranih pa Milko je bil blizu mene in potem ti in jaz sem vstala in pogledala koliko je ura takrat si vstal tudi ti in se mi tako ljubko ljubeznivo posmejal da še zdaj te imam vedno pred očmi. Drugi večer pa da sem bila doma in da smo imeli hišo kakor popred in da ste prišli ti in Milko in da smo se pogovarjali potem da sem šla gor v sobe pometat in da sem tako prepevala z močnim glasom in vidva spodaj sta mi pomagala z tenorjem in basom oh kako sem bila srečna potem sta vidva utihnila in sem si mislila da sta odšla hitela sem k oknu in z roko mahala adio Res lepe sanje kaj? Dal Bog da bi se kmalu uresničile, če mi Bog da to ljubo zdravje nimamo niti 100 dni več za se videt. To pa bo hitro minula kaj ali se kaj misliš kako bo ko se bova po tolikem času spet videla? Predstavljam si Binčeta kako se mora on zdeti srečen kaj ko je dosegel svoj cilj -, Pomiljujem te ker zgubljaš prijatelja za prijateljem skoro ostaneš sam vdovec. Upajmo da tudi tvojega življenja kakor vdovec bo kmalu konec? Kako pa naši doma zidajo. Že ali ne? Čudno če niso prejeli mojega pisma pisala sem še prej ko tebi. Bog ve ali bi me kaj radi vidli? Pred par dnevi sem sanjala da sem vidla Štefanjo in da sem ji rekla da jaz sem bila bolna in da bom prišla domov in ona da je rekla da mama me noče še eno leto videt domov da ne smem še priti in jaz sem ji odgovorila da zrak moram predrugačit in da če me nočejo da bom šla pa kam drugam da bom pa plačevala. Tako sem bila žalostna potem. Bog ve če je to res? Zahvaljujem se ti če si rekel mami če mi že poslala le naj hitro pošlje. Do sedaj sem že 4 krat napravila sopar iz raznovrstnih zelišč ker tu se ne vdobi sena. Pride mi delat dvakrat na teden sestr. Prednica. Nevem s čim sem si pridobila njeno naklonjenost. Zdi se mi druga mama kako ona skrbi zame nič ji ni za trud in težave in odslej ko delam te sopare sem vedno boljše prej poldrugi mesec nisem mogla ne sedeti ne nič in tudi prvi sopar sem napravila v postelji ampak zelo težko drugi na stolici prestala sem 15 minut potem pa koj nezavest predvčerajšnjem pa prestajala sem že 20 minut kakor je v resnici potreba in brez pasti v nezavest tudi sedaj sedim po enu uro na solncu ko pride v mojo sobico včeraj sem že poskušala stopiti na nogu upam da počasi počasi bo že bolje, poklicali so tudi enega druzega zdravnika in tudi ta je rekel da ni treba biti v strahu da bo vse posalo samo taka bolezen če prime na najlahkejši način je treba 7 tednov v postelji in včasih hoja 2–3 mesece lansko leto je imel en gospod ki je z našim v banki pa prijela ga je hujši kot mene on ni mogel niti rjuhe strpeti nad njim v treh mesecih je ozdravel. Upajmo da tudi mene popusti kmalu. Ampak edino Bog ve koliko sem pristala v teh dveh mesecih minulo je. To leto mi ni prineslo še nič dobrega če ne bo poznej kaj boljšega nevem. V hiši me imajo še vedno radi včeraj ko me je gospa vidla da sem stopla na nogo, me je poljubila od veselja bogu hvala da imam dobre ljudi da lažje prestajam. Danes ko ti to pišem je 27/II dopolnila sem 25 let oh kako smo že stari kaj? Prešla so leta cvetoče mladosti. Že navsezgodaj mi je poslala po botru sestra prednica voščilo in lepo kvadrico svete družine v dar. Oh kako sem jo vesela res nevem s čim naj ji povrnem za kar ona mi dobrega stori. Končno Krista je bila v nedeljo tukaj ravno dopoldne je vdobila tvoje pisemce zelo si se nam smilil pa upala sem da kakor je bilo tudi v resnici da si že ko si tisto pismo odposlal si pomoje vdobil. Vedi da jaz ti vedno odgovorim z istim parnikom ki pismo prejmem včasih si vzame pa kakšen drug parnik in gre na daljšo pot. Vedi jaz sem samo dva dni kasnej prejela tvoje pismo kakor Krista. Res lepo bi bilo ko bi še Krista prišla letos domov. Pa najbrž ne bo nič zdi se mi da smo si sestre še samo ko se pogovarjamo kako je nekdaj bilo zdi se nam da smo v resnici tam koliko ure nam poteče v takih pogovorih ona pride vsako nedeljo in četrtek mi delat družbo ravnotako Zora. Vsako nedeljo imam cel popoldan obiske in tudi v tednu jih ne manjka čast pater metudi večkrat obišče si mislim kaj bodo babe klepetale od mene da sem toliko časa bolna itd. Radovedna sem. Pa ni mi nič mar sam si ne vzame nobeden. Navidezno me tu vsak pomiluje in vsi se čudijo da imam tako dobre gospodarje itd. Veseli me da pridejo tudi Tončka in Lizi domov škoda ker ne pojdemo skupaj. Z menoj pride Valerja skupaj prišle skupaj odidemo. Potem v nedeljo imajo veselico tudi tukaj prvo brez mene. Zelo mi je žal ampak ne pomaga nič. Kaj pa Estera ali nas bo čakala pozdravi jo in zakaj nič ne piše? Končno mislim da sem ti dovolj opisala oprosti mojim neumnostim. Pozdravi naših domov s tvojim pismom odpošljem tudi eno karto ali voščilo našemu Pepilu za god upam da vdobi. Hana vas pozdravlja vseh skupaj tudi jaz bi vas a se ne upam. Torej še mnogo mnogo pozdravčkov

še več gorečih poljubov ti pošiljam

Felička.

Na veselo svidenje!!!!



Še nekaj ali čitaš kaj? Jaz sem ravno zdaj končala brat en lep roman obsegajoč 2000 strani (Ljubezen in maščevanje) res nekaj imenitnega ali jih si kedaj čital? Se spominjaš v začetku naše ljubezni kako si pripovedoval mi (roman Prokleta) kako je bilo takrat lepo kaj?!



Binčetu želim obilo sreče in vse naj bolje v novem stanu. Pozdrav tudi Milkotu Bertodu pa [nečitljivo] ali kaj pričakuje? Svidenja






Pošiljatelj: Felicita Koglot Peric

Prejemnik: Franc Peric

Poslano iz: Egipt

Poslano v: Bilje

Vir: Arhiv Neda Rusjan Bric

Datum:1928-08-18

Ključne besede: Osebna razmerja Kmetijstvo

ID: 367




18/8/1928



Nad vse mi ljubljeni!



Z veseljem sem danes prejela tvoje ljubko pisemce za katero izrekam najsrčnejšo zahvalo vedi ko sem je brala sem milo jokala zakaj nas Bog tako tepe, v resnici bojim se za Vas da bodete trpeli lakoto naj Bog vsaki krat ko se usedem za jest se zmislim na Vas da jaz imam in Vi tam pa Bog ve. Vendar je treba se vdati usodi na milo in drago ter v Boga zaupati saj on nas ne zapusti če v njega zaupamo pišimi ali ne bo prav nič krompirja ali sirk je spahal zelo me skrbi obžalujem da ni sadja tukaj ga je pa kolikor hočeš in hvala Bogu vsega kruh en dan star že se ga ne more več jesti samo Bog daj zdravlje da in pamet ohrani pol bo vse dobro dobro da sem se rešla od tam žal da se ne znajdete vsi tukaj tako sem pa v skrbeh za Vas. Vendar ne verjemi prerokovanju da bo več let takih vedi sedaj 12 let je bilo revno tukaj suša vendar drugo leto je bilo boljši upam da bo h letu boljši obupati nikar. Nadalje mi pišeš da bodete šli k vojakom vem da bodete morali pa ravno zaradi tega sem bolj zadovoljna da niti ne bom vidla tega ker vedi srce bi me bolelo ko bi te morda videla kakšenkrat v obleki vojaka sovražnika saj se ti že prej pravila kako bi mi bilo težko pa kaj se hoče ko je tako. Verjemi mi da veliko bolj bi mi bilo težko če bi bila doma in da bi ti šel proč od mene kako pusto bi se mi zdelo pusto in dolgočasno ko bi ostala sama doma. Bolje zame, da sem šla jaz prej proč. Je že tako da smo le malo časa uživali pošteno ljubezen med seboj ravno so začeli srečni časi pa že ločitev dolga dolga ločitev živo se spominjam onih časov ko sva skupaj bila kako sva se ljubila in kako hitro so minile urce naj si bo pri šporgetu ali zunaj ko nam je lunca sijala in ko sva na stolčku sedela. Kako sva včasih luno in zvezde gledala in mislila na bodoče dni. Vedi tudi sedaj gledam luno in zvezde in mislim morda tudi ti ravno ta čas jo gledaš in misliš enako jo vidimo. Pa žal le mi smo oddaljeni daleč eden od druzega pa vedi v mislih sva skupaj združena kajne? Večkrat te vidim v sanjah tudi to mi je malo bolj tolažilo. Nadalje Dragi radi tistih vrstic o usodi in priželenja če sem te kaj užalila odpusti in pozabi nimam časa razpravljati o takih rečeh bolje da pustimo naj sami delajo kar hočejo in kakor hočejo. glejmo vsaki zase in Bog za vsih kakor hoče ljubezen nadaljevati ne sme drugih ljudi poslušati. Obžalujem da Lizika je odpotovala ter da si izgubil družbo vem da ti more biti dolgočasno posebno nedelje kaj ne saj tudi meni so tako da je boljši druge dneve. Minulo nedeljo sem šla z gospodarjem na Brajmijo so šli držati v krst ko bi ti videl krst Gregovski vdobila sem tudi bombone ob priliki jih že pošljem Končno pa prosim pozdravi naših in Milkotu vračam pomnožene pozdrave. Veseli me da se me še kaj spominjajo enako tudi jaz se vedno spominjam na vse pretekle čase

Z mnogo objemi pozdravi

in poljubi ostajam

tvoja Felička.



Kmalu bode polnoči

spanec sili mi v oči

Zate pa ljubček lahko noč

Še en poljub pošiljam vroč.



Vračam pomnožene pozdrave Zorka.



Mnogo pozdravov Ivanki in Malki Nemec pa Ivanka Fornazarič zakaj je tako štemana da niti ne odgovori in Estera tudi pozdrave obem od vseh








Pošiljatelj: Felicita Koglot Peric

Prejemnik: Franc Peric

Poslano iz: Kairo (Egipt)

Poslano v: Bilje

Vir: Arhiv Neda Rusjan Bric

Datum:1928-11-08

Ključne besede: Gospodinjstvo Zdravje Potovanja

ID: 368




Cairo, 8/XI. 1928



Zlati moj tatek!



Sreda večer je! Sicer nisem še nič od tebe prejela vseedno hočem ti nocoj malo opisati moje življenje: Upam, pa da tvoje pismo so v Alesandrii že danes prejeli in da mi je kaj odpošljejo, tako da jutri je že vdobim, torej tako upam, ker že 14 dni nimam glasu od tebe najbrž da si me že v resnici minoli teden pričakoval, da pridem, ker mi nisi nič odgovoril, na moje pismo? V resnici ko sem je pisala sem bila prav obupana in ob enem vdana v usodo, in že trdno mislila, da če ne bo boljši da pojdem domov. Hvala Bogu da kmalu po tistem pismu mi je odleglo in po tistem flajštru visikantu, se počutim dobro Skoro se mi ne zdi res, ker sem se vedno bala hujšega še enkrat zahvalim Boga in dam za eno sv. mašo za duše v vicah kakor sem obljubila da so me rešili onih groznih bolečin. Še na obrazu se mi je poznalo da sem trpela, sedaj sem se spet popravla. Torej naj začnem s kraja. Kako so vam minule vahte jaz sem bila dan vseh svetih že pri eni maši in potem sem morala cel dan likati ker smo imeli zadnje dni šiviljo in perico. Petek dan mrtvih sem pripravljala valiže ker je odpotoval gospod pred nami sem. Nevem zakaj vse te dneve sem bila z mislimi vedno doma. Večer prej se mi je zdelo da vidim kako pletejo vence za na grobove. Drugi dan vse vse sem si predstavljala kako je bilo druga leta zdelo se mi je vresnici da sem na pokopališču in da te vidim tebe, kako si ogleduješ zdelo se mi je da slišim, tisto dolgo zvonjenje, v resnici doma je lepo vsaj človek ve da sedaj je praznik ali zima poletje, tu pa je skoro vedno enakomerno življenje. Torej odpotovali smo v nedeljo v soboto popoldne sem bila cel popoldne z otrokom pri mojih prejšnji gospodarjih, ker punca prejšnja bi želela da bi prišla mogoči vsaki dan. Spoštujejo me še vedno ta staro in mlado in sploh vse tri so me poljubile in voščile srečno pot ob slovesu. Torej en drugi pension, niti dve minuti bolj daleč od prejšnjega na lepi cesti, imamo dve zelo lepi sobi, pomisli jaz imam pet luči v moji sobi edno prav pri postelji tako da ko jih ni zvečer si lahko kaj zašijem. Tudi smo skoro samo mi še, in tu nimajo nobenih znanih, naprimer v onem pensionu so bili kot ena družina tudi če je šla gospa ven so bile pa druge gospe ki so prišle vedno v sobo pogledat otroka tu sem pa v miru sama ko gre gospa ven sem sama v žardin grem večino popoldne ker zjutraj otrok spi popoldne do sedaj smo hodili delati vizite danes na prvo sem šla v Geziro kjer so moje prijateljice. Kako so bile vesele ko so me spet zagledale. Giovana Fričeva, posebno, ji moram dat malo tavžent rož . Ker ona jih ima zelo rada škoda da nisem prinesla malo žganja da bi ji dala ker ona mi desetkrat povrne ji dam pa kar ga imam še od prej. Oni niso šli potovat to leto ker je gospa spet noseča imajo že tri punčke pa želijo sinčka Tudi Gizelo od Žežke Zajčkove sem videla v nedeljo popoldne sem šla iskat Betko pa jo nisem našla, ker je šla ven. Sicer smo še vedno v bližini pa ni prilike se videti. Drugače se imam fino dobro za jest vedno frišno in ne kot do sedaj po tri dni staro, in ravno kot oni pred sobami na hodniku jedo oni, jaz pa v njih sobi z otrokom in servirajo vsih ob enem sadja več vrst. Gospodinja pensiona je rojena v Ljubljani pa kot triletno so jo sem pripeljali vseedno razume še malo Slovenski je sama z enim priletnim sinom vdova zelo dobra. Vse lušo fino čisto, ampak tudi bolj drago kot tam prej plačajo mesečno 30 lir za dve sobi in jesti. Tu je vse tiho se ne sliši več onega kričanje od te stare tudi mi ni vedno za petami. Včasih sem zadovoljno jo prenašala ker mi je vedno kaj dala včasih sem morala imeti pa več kot potrpljenje da ji nisem vse skup pustila in šla. Sedaj imam dosti šjarpi zate in dva para čevljev edne črne nizke in druge rujave le bojim se da ti bodo majhni ker so od tega starega gospoda, nič ne stri bodo pa za Brunota samo da dajo pozkušala bom vprašati gospoda mojega en par rudečih ki so spodaj za potompljat če mi bo hotel dati ker on ima večjo nogo in bi ti šli prav. En večer tukaj sem spravljala robu in valiž in so bili tudi oni zmeraj spravljala sem obleke od gospoda potem reče on tisto obleko nosim že 4 leta ona reče daj mi ki si napravim, en tajer zame, jaz sem ji odgovorila. Vas ni smem tako ogovorit ker nimate več prostora kam spravljam toliko oblek to pustim pa za mojega moža, nato mi je rekel gospod vzemi vzemi pa pošlji gospa pa je rekla da naj ti pišem da ne boste imeli stroškov z obleko za jo žožiti ker gospod je bolj debel ti pa suh da odebelise dokler ti jo pošljem. Nato smo se vsi smejali, treba je ko je železo gorko vdariti če ne ni nič. Gvant je še prav dober in težek za pozimi, samo bom mogla čakati da pojdem morda kakšen krat po par dni z otrokom v Alesandrio da vzemem še šjarpe in čevlje ki sem vse tam pustila da napravim en paket tudi za to zimo za vam poslat. Tudi Brunotu tatu boš moral dati kakšno

Lahko noč en poljub vroč za nocoj.






Pošiljatelj: Felicita Koglot Peric

Prejemnik: Franc Peric

Poslano iz: Kairo (Egipt)

Poslano v: Bilje

Vir: Arhiv Neda Rusjan Bric

Datum:1928-12-05

Ključne besede: Starševstvo Gospodinjstvo Podeželjsko življenje

ID: 369




Cairo, 5/XII. 1928



Ljubljeni tatek!!



Z nepopisnim veseljem sem danes prejela tvoje obširno pisemce. Srčkana ti hvala! Upam da ednako tudi ti prebiraš danes moje tudi precej veliko pisemce. Vedi da jaz sem prejela vsa tvoja pisma le moje edno se je izgubilo. Jaz ti pišem skor vsaki teden. Tako se včasih zgodi če se ne more samo impoštirati dala sem hlapcu pa se je že zgubilo. Oh tatek mislim da tudi ti ednako meni težko pričakuješ sredo da se kaj prejme kaj?? Sicer stane precej, pa saj nimamo uzega na svetu Žal mi je da se je ravno tisto, v katerem je bil odgovor na tvoje vahtno zgubilo, in še eno polo za Lizeto sem notri denila. Ko bi hotela še enkrat je ednake napisati bi je ne mogla, ker se nima več tistih občutkov kakor takrat ko je v resnici človek žalosten. Dobro le da je zakasnilo prvo in da sem v dveh dneh že drugo pomirjevalno [nečitljivo] [nečitljivo] [nečitljivo] trpela v strahu zate. Vresnici tako se mi je zdelo tiste dni kot da bi tudi tu pomrla, tako žalostno skoro strah me je bilo. Radi sebe pa ker nisem nič videla in predno domov pridem upam da bo že vse pozabljeno in da me ne bo strah sicer me boš pa varval saj sedaj nimaš kam hodit zvečer. Bodi hvaležen onim ki so pripomogli da se je vse srečno izteklo. Pa stroške so vam plačali? Če so vam, prosim da nadomestiš oni dve prostrali ker ne razpolagamo z velikim številom in pri otrocih bo treba veliko. Veseli me da ga rajnega poveličujejo onostran meje, saj v resnici je vreden. Bog ve koliko jih pojde na enak način za njim. Maščevanje upije do neba. Žal da morda mi ne dovčakamo rešitve dal Bog vsaj naši otroci. Smili se mi Kemperle in žal mi je ker ne bomo imeli tu prav nobenega časopisa. Počasi še Ženski svet preprečijo. Bolj kot za enkrat kristjane morili več jih je bilo enako tudi mi bolj ko nas tlačijo bolj bomo zvesti kajne? V resnici nevem če bomo še kedaj srečni kot mi pišeš, morda če si ušesa zataknemo in oči zakrijemo in da ne bova občutila kaj se okrog naju godi. Na ta način bi uživala še ono nekdanjo srečo. Vseedno si pa še neizrečeno želim še enkrat držati vas oba v objemu zakonske sreče. Prav srce me boli ko mi pišeš od Nile da vpoprašuje po mami kedaj pride domov. Oh otrok ko bi ti vedel kako tvoja mam želi te videti in objeti in ljubiti te goreče pa zaman. Bog ve koliko časa treba predno se to zgodi?? Ker časi se vedno slabšajo. In še blagor družinam če imajo kakšnega po svetu! Veseli me da ti nosi že jest po njivah, gotovo se zmisliš name ko te pokliče v vinogradu, kakor sem te tudi jaz enkrat klicala in bila srečna če sva bila sama kje pod kakšno figo!! Bojim se samo da bi ne prišla v kakšno nesrečo če hodi sama po cesti ker je še majhna! Tu bi jo morala še pitati v takih letah. Žal mi je da sedaj tako malo sanjam od tebe, en dan sem sanjala od Nile da mi je rekla oh ti mamica si najboljši človek na svetu. Nevem kaj bi pomenilo?? Drugači čigav interperament bo imela ali ga ima tvoj ali moj? Predstavljam si tisti moment ko je padla in kuhnjo zlila rada bi te videla kako si jo pobiral? Vidim da si potrpežljiv človek če se nisi prav nič jezil. Vprašaš me da kako je zmenoj? Naprej ti morem še čestitat da si se odebelil saj si bil v resnici preveč suh. Jaz tudi sem se odebelila sicer nevem za koliko kg. Ker nimam kje se tehtat, ali se vidi da mi ni krivice nikjer. Sicer nevem koliko časa bo trajalo še to življenje tu, ker so nas siti do vrh glave. Že skoro vsi tuje hlapci na pensionu so hoteli proč radi moje gospe, oni so jo siti prav zadosti. Pravijo da ji ni zadosti. 5 hlapcev in ravno toliko kamaric .








Pošiljatelj: Felicita Koglot Peric

Prejemnik: Franc Peric

Poslano iz: Aleksandrija (Egipt)

Poslano v: Bilje

Vir: Arhiv Neda Rusjan Bric

Datum:1923-11-15

Ključne besede: Osebna razmerja Migracije Kultura in umetnost

ID: 370




Alex.le, 15/XI 1923



Dragi!!



Minoli teden sem prejela tvoje ljubko pisemce Srčna hvala. Oprostiti mi pa moraš ker ti nisem kaj odpisala ker žalibog nisem mogla. Že spet nam je šla proč kuharca ker so prišli svoji gospodarji in je šla zanje tja, in tako sem že 8 dni sama in še predno najdejo kakšno tako da sedaj imam dela za se zmotit pa upam da ne bo trajalo dolgo na drugi način se pa bojim kakšna pride in kako se bo izhajalo žnjo i.t.d. tako je moje življenje. Nadalje Kristi sem ji rekla kakor si mi pisal jo je bilo skoro sram rekla je dobro da nisi tukaj ker bi jo bilo še bolj sram. Nadalje tukaj v društvo so prišle tamburice 8 kosov in danes smo bile pri prvi vaji pa kako je bilo lepo ali mi verjameš da sem se že navadla na planincah boš vprašal na kakšen štrument se učim namreč na Bisernico začela sem z molim da pridem na bolj veliko. Škoda da nimamo več prostosti za imeti večkrat vaje Ko pridemo domov bodemo godli skupaj saj mislim da ti znaš kaj??

Radi drugih vprašanji to zahvalim da si mi vsaj toliko razložil ob svidenju pa bolj natančno kaj? Veseli me da tudi ti si še vedno oni Francik kot sem te pustila, ali se zmisliš zadnje čase ko sem bila doma koliko ti je dalo misliti in koliko si mi o tem pripovedoval in podučeval hvala Bogu da je bilo vse to le prazen strah. Ker priložnosti imam tu manj nego doma namreč v hiši sem kot doma in nimam nobenega strahu od nikoder zunaj pa kakor hoče imeti pamet jo lahko ima. Vendar nevem če bo sama pšenica med našimi dekletami bo najbrž tudi kaj plevela vmes??!

Sploh zelo mladim dekletom bi ne svetovala v te kraje! Radi one punce Frandoličeve mi je znano da je v Trstu in čaka odrešenja. Mi tu smo jo že vsi čakali nazadnje en dan ko sem bila pri Zori je prišel eden od konzulata vprašat če je res tako in tako in da mora gospod še enkrat podpisati da je odgovoren zanjo. tudi če je bolna ali da neče delat in če je potreba za domov jo spet poslat. Gospod pa se je bal podpisat ker on punce ne pozna za nič in podpisal je samo da jo sprejme v službo sedaj pa nevem kaj bo ali bo prišla ali ne. Ravno tako se je godilo meni se zmisliš ko sem imela že vse pripravljeno in ko sem šla v Trst ko si me prišel čakat na postajo s kolesom in kako si bil zadovoljen ko niso mi napravli karti in sem ostala še 2 meseca doma. Oh kako živo se spominjam kot bi bilo včeraj. Posebno sedaj ko je začelo mrzlo kako smo včasih se greli blizu špargeta i.t.d. i.t.d. a sedaj? pišmi kako je pa sedaj? Končno včeraj sem prejela pismo od mame reči da se ji zahvaljujem da se vsaj ona zmisli kaj name le večkrat naj mi piše in dosti ker me veseli videti lastnoročno njeno pisavo in pa tata zakaj se tudi on ne nič oglasi. Pozdrav celi družini poljub Vladkotu. Enako vas pozdravlja vseh skupaj Hana vedno me poprašuje če kaj pišeš. Potem Esteri izroči mnogo pozdravov in reči ji da jo pogrešamo pri tamburicah le naj pride hitro sedaj je prav luštno.

Zelo čudno se mi zdi da pridejo Malka in Ivanka sem le naj pridejo pozkusit. kako se cedi med in mleko tukaj nobena ne verjame dokler ne pozkusi.

Dragi oprosti ker nimam več kaj ti pisati trudna in zaspana sem tudi da ne morem več in tudi zelo pozno je

Zato bodimi pozdravljen iskreno poljubljen

od tvoje Srečke .








Pošiljatelj: Franc Peric

Prejemnik: Felicita Koglot Peric

Poslano iz: Bilje

Poslano v: Egipt

Vir: Arhiv Neda Rusjan Bric

Datum:

Ključne besede: Kmetijstvo Osebna razmerja Starševstvo

ID: 371




Draga mi ženka!



Z velikim veseljem sem danes vdobil tvoje pisemce. Srčna ti hvala! Sicer je danes nisem pričakoval. Tudi pismo z kartolino za Danilo vdobil sicer mesto v sredo v soboto, ter sem moral plačati 1l multe morda je bilo pretežko. – Do tukaj sem spisal v sredo vičir, Trdno volo sem imel s tem parnikom ti poslati, pa ko sem začel pisati je prišel ta stari g. Savnik me vabit da naj grem k njim, namreč imajo radio, da se vrši v Ljubljani važno predavanje, ter da naj grem poslušati. Pustil sem vse skupaj ker nisem imel moči mu odreč. Trpela boš seveda ti, ker ne boš imela v sredo odgovora. Pa sedaj ne bom čakal zopet petka, partiral je bom ko je spišem in ti pišem kedaj je vdobiš da bom vedel če se splača na ta način pošiljati. Ko ti sedaj pišem je sobota večir sicer je že 10 ura sedaj so se spravli spat samo tata in mama so še spodaj tukaj v mezati mama piše Vilmi, jaz pa tebi. Sicer sem napisal že veliko pismo nocoj utemi. Tukaj imamo vresnici velik mrez zunaj imamo debelo kvarto snega Včeraj je cel dan in celo noč melo . Delo katero sem ti pisal da delamo v kuhinji počiva, ker ni mogoče zaradi mraza delati. Danes smo jaz in Bruno lovili ptiče, in smo vlovili dve kavki, in 15 vrabcev čudo fino polento smo jedli nocoj. Koliko časa bo še ta mraz trajal nevem dosti dela men je radi tega [nečitljivo], in tudi drv smo to zimo porabili za dobrega pol leta žgat, ker kurimo v mezatu cele dneve. V ponedeljek smo vbili še ta drugo svinjo namreč ta mlado nameravali smo prodati, pa ni nobene kupčije letos. To leto vemo kaj se pravi vse ukupavaš za pitat prašiče. Vino imamo tudi še doma prav z vsem gre štrambasto to leto. Da vino ne prodamo ni strahu pa lahko veš koliko opravil se opravi z vinom, in ta še vse čakajo. V sredo sva bila z Ludvikom v Gorici zaradi hiš, smo bili klicani na financo. Rekli so da sedaj bo v kratkem času rešeno. Tam doma je zmeraj ogenj v strehi. Kakor si mi pisala za naslov dati mami, jaz bi že to napravil pa se bojim da ne bi rekli da jaz kaj spletkarim. Jutri pa bom nesel bom tudi povedal da si vdobila njeno karto. Ja čudovito težko! Saj veš da kadar z ednim govoriš je pa drugo narejeno, zato je težko se pečati ž njimi. Posebno z ženskami. Ludvik se mi zdi da se ne mara več tako brigati za premoženje en dan sem mu nekaj svetoval, mi je odgovoril češ da naj si dela sama smeti Jutri bom šel tja bom videl kaj pravijo. Če ne bo prav slabo vreme bom peljal tudi Danilo z tem novim kapotičem. Lizeta ga je prečistla in mu dela pelič je čudo zanj. Res mamica kakor praviš da ako se ti bo splačalo da mi pošlješ obleko prav zadovoljen bi bil če ti je mogoče magari v kratkem. Če mi bo tudi druga šla tako prav kakor kamužlin potem bo dobro. Ali je moje velikosti gospod? Gotovo hlače in jopa je bolj poguljeno pa nič ne de. Jaz bi ti rad poslal en šalam pa ni prilike ker ne gre nobena dol več. Pa upam da pride že tudi ta prilika. No šjarpi imam pa sedaj dovolj na izbor škoda da nimam komu se srečit pa hvala lepa zanje. Za plačilo smo dali punci koline v ponedeljek. Danila ima še sedaj bonbone ji dajem vsaki dan po enega. Da kje morajo biti tiste pisme se večkrat mislim gotov sem bil da si jih uničila mogoče pa jutri pogledam zanje da vidim tiste filme katere ti želiš. Pa tisto slikco z ruto na glavi ali imaš ti? Kazalec od ure je na 11. je treba se spravit v mrzlo posteljo oh mamica vsaki večer se spomnim kako sva se kedaj objemala pa vše zastonj. No upajva da se še kedaj zopet pride. Lahko noč za nocoj tudi jaz želim sanjati o tebi. Mamica jaz se tako pokrijem v postelji da sem prav truden zjutraj od teže pokrivala. – Pisemce nadaljujem je nedelja sneg bodemo imeli bog si vedi še koliko časa ker je zelo ojstro vreme dokler se ne odjuži ne bo šel v stran zaradi Danile ne bodi nič v strahu da zmrzuje niti najmanjšega prehlada ni imela kljub vsej hudi zimi. Zaradi ženskega sveta ne vem kaj ti svetovati ker vse kaže da ne bo dolgo več izhajal. Ako se bo kaj spremenilo ti ga bom jaz naročil. Danes po maši je zapel mrtvaški zvon ženi od Poldeta Nemčovga ker žalostno resnica je da koder nesreča se prime koga ga tepe naprej dokler ga ne uniči Danes sem slišal da se je žefu od Dominkota rodil sin. Minulo leto pa se je v celih Biljah rodil samo en otrok moškega spola. Torej malo upanja za sinčka. Popka se je to zimo precej postarela do jeseni je bila zmeraj v ednem puntu sedaj se ji dobro pozna da ima leta. Imaš prav da nameravaš vprašati za ti povišati plačo če ti ne bodo hoteli reči da greš domov in pojdi raje v Cairo če veš da bi tam ne pristoja. Jaz vem da bi težko prosila da ona bi ti vdobila dobro službo ker gotovo ima mnogo znanja. Pa napravi kakor se ti zdi tebi. Bog ti daj vsaj ljubega zdravja.



Najlepše te pozdravljam vroče poljubljam tvoj zvesti možek.

Franci in Danila









Pošiljatelj: Julija Kremenšek

Prejemnik: Marija (Mici) Kremenšek

Poslano iz: Laze pri Logatcu

Poslano v: Trnovo, Ilirska Bistrica

Vir: Osebni arhiv

Datum:1903-03-02

Ključne besede: Zdravje Osebna razmerja

ID: 373




Preljuba moja Mici!



Vem, da si misliš, gotovo so že vsi pomrli, ko ni nič glasu od nobenega kraja, kaj ne, in ni čuda če Ti kaj takega v misel pride saj bi tudi meni kaj takega šicnilo v glavo po tako dolgem molčanju. No pa nič si ne misli slabega vsaj zdravi smo vsi hvala Bogu razen ljubega Ivana kateri si ne more nič opomoči za zdravje. Dela imamo vedno polno kot veš, da ga prinas ne zmanjka. Z Ivanko prav pridno šivavi, zvečer tudi pletevi ali pa kvačkavi ne pozabim pa tudi na citrerce katere če tudi precej odstavljene vendar skrbimo, da ne zarovejo. Kaj pa Tvoje gosli. Mislim da vendar nisi tako malomarna da bi jih popolnoma opustila.



Ali ti Jožko kaj piše ali Ti kaj njemu? Pred mesecem dni povabil me je naj pridem v gledališče, ker si neprivoščimnikakega veselja, so me vendar napravili da sem se odpravila do njega in šla v gledališče ogledala tudi druge stvari ker je bila ravno nedelja imela sva oba dovolj časa za vse. Tudi sedaj mislim iti v par dneh do njega ker imam veliko stvari za nakupiti.



Vreme je bilo do včeraj prav pomladanje a včeraj je počelo dežiti. Jaz sem že počela vrtnariti a sedaj mi je zopet delo preprečeno ker deži. Kako si se imela na pust? Ali si videla kaj »Maškar«. Pri nas jih je bilo tudi en par. Ali prideš za veliko noč kaj domov ali ne? Da se bo več novic nabralo moram Ti povedati, da ta čas ko Tebe ni doma jih je že en par umrlo v vasi katere si poznala. Lovrim ta široki in pa od Adolf Turka sestra. Med tem pa ko so imeli žalost v hiši pri Lovrinu imeli so tudi veselje »ohcet« možila se je Johana. Za svečnico smo se prav dobro imeli, želela bi sao, da bi bila pe vidva z Joškom doma ker potem bi se nam veselje podvojilo. Ali vidiš kaj gspdč. Dogan, sto smo se letos zelo seznanile kako in na kak način Ti ustveno povem. Prosim ako jo kaj vidiš pozdravi jo. Ali Ti ji šivilja po volji obleke napravila? Meni še dosti povolji. Ako kaj potrebuješ piši. Ker sem z novicami pri kraju zato končam z pozdravi od vsih nas na vse v. č . g. sestr.



Sprejmi pa tudi Ti ljuba naša Mici gorke poljube od vsih Tvojih posebno pa od Tvoje



Te ljubeče sestrice,



Julije



Laze, 2.3.1903









Pošiljatelj: Julija Kremenšek

Prejemnik: Marija (Mici) Kremenšek

Poslano iz: Laze pri Logatcu

Poslano v: Trnovo, Ilirska Bistrica

Vir: Osebni arhiv

Datum:1900-11-05

Ključne besede: Običaji in praznovanja Zdravje Osebna razmerja

ID: 375




Preljuba Mici!



Vem, da že težko pričakuješ kaj novic od doma, in ni čuda, ko Ti tako res dolgo nič ne pišemo. Prijeli smo Tvoj listek. Veseli nas, da si zdrava, tudi mi smo vsi že zadosti, razen dr. Ivana kateri je še vedno pri takem zdravju kot si ga vidila ko si šla od doma. Za praznike bil je Jožko doma in ker je bilo lepo vreme bilo je prav prijetno; šli smo na pokopališče nesli smo tudi vence, enega stari mami in enega Milenki na grob. Par dni pred prazniki bila sem v Ljubljani, kupila sem vazne katere Ti pošiljam, da jih podariš č.g. sestram. Vidila sem tudi Poldi A. katera se jezi zakaj, da ji nič ne pišeš. Ima se dobro. Tudi Ivanka mi je iz Gorice pisala. Ona hodi v prvo pripravnico in je prav zadovoljna. Povedati moram Ti tudi, da so kosci kmali potem ko si Ti od šla zleteli, ne vem so li šli za Teboj ali kam? Ni jih.



Sedaj imamo le še škorca kateri prav vesel prepeva. Ali kaj pridno goslariš? Jaz sem včeraj prvikrat od kar si šla Ti zdoma. Kaj sedaj delaš? Se kaj pridno učiš? Ali imaš mmnogo prijateljic? Kdaj da Te obiščemo kaj ne vem, ker imamo vedno obilo dela in pa vožnja tja je zelo neprijazna. Ako kaj potrebuješ piši!



Sprejmi gorke poljube od vsih Tvojih ljubih, posebno pa bodi poljubljena od vse Tvoje



Julije



Laze, dne 5.XI.1900















Pošiljatelj: Julija Kremenšek

Prejemnik: Marija (Mici) Kremenšek

Poslano iz: Laze pri Logatcu

Poslano v: Trnovo, Ilirska Bistrica

Vir: Osebni arhiv

Datum:1897-11-08

Ključne besede: Običaji in praznovanja Živali

ID: 379




Moja preljuba Mičica!



Vem, da mi skoro ne boš verjela ko Ti že zopet naznanjam dan prihoda mame. Rada moja Mici bi Ti bila naredila to veliko veselje ali preobilo dela bilo je vzrok k temu. Sicer sem Ti že dvakrat obljubila ali dan prihoda kot danes nisem Ti naznanila. Danes pa ako res kaj posebnega ne pride Ti naznanim v Tvoje veliko veselje, da pridejo mama dne 18.11. to je drugi četrtek. Novic o tukaj nimam poročati samo toliko, danes da veš se še vedno spominjam Tebe moja Mici!



Dragi Pepi nam le malo piše, vzrok, vzrok k temu je preveliko učenja. Kako kaj napreduješ v goslih? Ali si kaj pridno dopisujeta z Ivanko? Kaj zdaj delaš za ročno delo.



Povedati Ti moram, da Tvoja družinica živali je se nekoliko zmanjšala, ako je poginil od starosti kanarček in oni kratki golobček za jetko. Ne bodi pa žalostna, na domestim Ti vse to, spomladi z bolj prijazno živalico. Pred kratkim obljubil mi je nekdo, dvej grlici katere podarim Tebi.



Vnedeljo sem obiskala rodbino Harrich kateri Ti pošiljajo pozdrav. Kako si preživela praznike vsih svet? Jaz kakor sem Ti pisala napravila sem materi stari venec kateri je bil zelo lep. Prižgala bi bila tudi rada kaj svečic ali prevelika sapa jim ni pustila goreti. Kadar imaš kaj časa nam kaj piši! Posebno ako Ti kaj manjka, da Ti mama prinesejo. Zdravi smo vsi kar upam Tudi od Tebe. Izroči naj poklon na č. g. sestre!



Konečno sprejmi odprav vsih pozdrav in poljub od Tvoje sestrice bodi pa vduhu gorko poljubljena



Tvoja Julija



Laze, dne 8.11.97






Pošiljatelj: Julija Kremenšek

Prejemnik: Marija (Mici) Kremenšek

Poslano iz: Laze pri Logatcu

Poslano v: Trnovo, Ilirska Bistrica

Vir: Osebni arhiv

Datum:1898-12-08

Ključne besede: Zdravje Osebna razmerja

ID: 380




Predraga Mici!



Prijeli smo že Tvoj tretji list, a Ti le ne dobiš nič glasu od nas, zato mislim, da se Ti mora zelo čudno zdeti, kaj je vzrok k temu. Ker sem danes ravno prosta in tudi nekoliko že bolj prehlada se otresla, kar povem pozneje kje sem ga dobila, zato sem še pripravila napisati nekoliko vrstic. Bilo je dne 22 listopada ko dobimo od Tetke pismo, da so stari naš ata zelo oslabeli in, da ako bi utegnil jih kdo obiskati bi jim bilo ljubo.



Ko nista nikako mogla niti ata ne mama oddoma radi dela, odpravili so mene v Borovnico k atu pogledati. Kaj drugi dan ko pridem domu, dobili smo že žalostno vest, da so nam stari oče umrli. Takoj sem morala odriniti zopet na pot. Peljala sem se z prvim vlakom v Ljubljano, tam naročila venec, in tudi našega ljubega bratca vzela s seboj v Bor. Z drugem vlakom pripeljali so se mama in stareg ata, bilo je dne 25. XI ko smo jih spremili k večnemu počitku.



Priporočam Ti jih v blag spomin i molitev. Mislim, da si bodeš večkrat opomnila na njih burke kot na primer: Stara baba i ata.



Ker sem tedaj toliko pota imela pri najbolj slabem vremenu, zato se ne bodeš čudila, ako sem se nahladila tako, da Ti vsled prehlada nisem mogla odgovoriti na Tvoja nam tako ljubka pismica. Oči posebno sem imela nahlajene, zato sem se morala še bolj varovati ker bala sem se kakega vnetja.



Kar se tiče domačih razmer vse pristarim. Tičja Tvoja družinica vedno enako velika.



Zdravi smo vsi, drugače razen mojega nahoda, a tudi ta, upam, da, v kratkem izgine.



Vreme imamo še vedno brez snega. Dragi Ivanki namenila sem se tudi danes napisati nekoliko vrstic. Da nepozabim, Pepi prosil me je izročiti Ti pozdrav i poljub!



Sedaj pa kako se pa Ti kaj imaš? Ali kaj pridno gostiš? Jaz kaj malo citram ker imam vedno polne roke drugega dela.



Končevaje opominjam Te, da se pridno učiš, skrbno varuješ kakega prehlada, in, da si ubogljiva i pokorna proti svojim višjim! Prosim izroči na vse v.č. sestre naš pozdrav i poklon!



Sprejmi mnogo pozdravov i poljubov od ljubih starišev i sestric, posebno pa od Tvoje



Te ljubeče



Julije



Laze, dne 8.XII.98







































Pošiljatelj: Julija Kremenšek

Prejemnik: Marija (Mici) Kremenšek

Poslano iz: Laze pri Logatcu

Poslano v: Trnovo, Ilirska Bistrica

Vir: Osebni arhiv

Datum:1902-02-29

Ključne besede: Potovanja Zdravje Izobraževanje

ID: 392




Preljuba Mici!



Sneg pokriva plan goro, Burja mrazi nas močno, Z nami zebe ptičice, A ne Tvoje prepeličice, ker ljuba mama preskrbeli so jim tako gorak prostorček da jim ni treba zmrzovati, v zahvalo pa jim vsako jutro na vse zgodaj on veselo prepeva svoj ped pedi.



Gotovo se Ti čudno zdi kako, da tako molčimo, a ni Ti treba skrbeti, da bi bilo kaj posebnega, vzrok k temu je le preobilo dela, da ne moremo nikamor ker delovskih moči tako primanjkuje moramo me nadomestovati. Marjanca popustila nas je že pred enem mesecam, mislila je, da gre gotovo v Ameriko po zlato a ji je spodletelo, oče ji je obolel in mu mora streči rada ali ne rada.



Planinski g. župnik Podboj so nas zapustili in v nedeljo imeli smo slovesno vmeščenje novega gospoda Štefana Riharja.



Pri Jožkotu sem bila pred mesecem dni počuti se dobro, le mnogo ima učenja posebno ker je letos zadnje leto na sealki ako mu kaj ne spodleti.



Kaj kaj delaš? Zvečer pri nas pletemo ker je najbolj pripravno delo za pri luči, čer dan pa je obilo drugega dela tako da le redko kdaj se vsedem da bi kaj šivala.



Mama bili so pred dobrim tednom v Borovnici pri tetki in stricu, domov prisedši bili so takoj dobre volje odriniti do Tebe kaj prvi četrtek, a prišel je četrtek ni bilo mogoče oddoma, prišel drugi tako in tako in tako naprej do danes; danes pa sem sklenila, da ako nemorem v četrtek obej od doma pride vsaj ena, ker obljuba napravila je že prevelik dol, kaj ne.



Zdravi smo vsi po navadi. Snega imamo dovolj za kepati, a ni nobenega ki bi se rad z menoj kepal, vsakemu se sneg grd zdi četudi je bel. Da bi bila Ti ljuba Mici doma mogoče bi se v tem delu zastopile, kaj? Za Jožkota ne dvomim da bi se ne bal v tem delu, zato se že sedaj veselim božičnih praznikov ko pride domov, da ga pošteno okepam, enkrat pa tudi v Tvoj namen ker Ti nič ne piše.



Omenila sem že v prvi vrsti o tvojih ljubkih živalicah vendar še ne veš koliko šteje cela Tvoja družinica. V kljub Tvoji skrbni pastorici zapravila je dvej glavi in to oba kosca, ostali sti še samo obej prepeličici. Kosca hodila sta kot sem Ti že pisala vsaki dan ven na prosto in tako ko sta že dobro privadila od zunaj prevzela sta se, pozabila na svojo dobrohotnico in šča na bolje vsaj misleče da gresta na bolje?



K koncu mojih vrstic naj ne pozabim, da izročiš vsem v. č. g. sestram nas poklon posebno pa v. č. g. prednici.



Sprejmi gorke poljube od nas vsih Tvojih ljubih kakor od ata, mame, Ivanke, Toni in Ivana, posebno pa bodi duhom poljubljena od Tvoje sestrice



Julije



Laze, 29.II.1902












Pošiljatelj: Julija Kremenšek

Prejemnik: Marija (Mici) Kremenšek

Poslano iz: Laze pri Logatcu

Poslano v: Trnovo, Ilirska Bistrica

Vir: Osebni arhiv

Datum:

Ključne besede: Osebna razmerja

ID: 395




Preljuba naša Mici!



Veseli me, da si se me po dolgem vendar še enkrat spomnila, da me obiščeš z malimi vrsticami. Iz lista tvojega razvidim, da se prav dobro imaš, kar nas vse močno veseli, tudi mi bi se dobro počutili, da nam niso vedno predčasni živi spomini ljubega Ivana, kateri nas vedo žalostijo posebno pa Ivanko katera neprenehoma joka in zdihuje po tej predobri duši.



Nobena tolažila jo ne pomiri. Mislila sem, da jo bodo kaj Tvoje ljubke vrstice potolažile a tudi te niso nič razveselile ali potolažile prežalostne Ivanke. Vedno kliče Ivan, Ivan le zakaj sta me pustila samo, ali le zakaj nisem jaz umrla na mesto tebe, zlata duša. Da bi že Ti bila doma dobra naša Mici že komaj Te čakamo mogoče bi ji Ti znala kaj bolj tolažilnih besed na srce ji pokladati. Bojimo se, da tudi ona kaj ne oboli ker spi malo in jej skoro nič.



Grob smo že pustili lepo popraviti in nanj napravile smo velik križ z samih belih in plavih cvetličic »ne zali me«. Jutri ako se vreme kaj ne pokvari grevi z Ivanko v Ljub. Imavi veliko za nakupiti med drugem tudi spominsko ploščo za ljubega Ivana. Pred par dnevi bili so ata v Ljubljani, in tudi v Borovnici pri g. Stricu in g. Tetki.



Vrt pred hišo je popolnoma obdelan, drevje lepo cvetoče ponosno še giblje vsled nadležne sapice in obljubuje obilnega sadu, pritčki veselo prepevajo, vse se veseli ljubo spomladi, le mi z žalostnim srcem ponavljamo vrstice katere je ljubi Ivan spomladi v lani skup sestavil.



Spomlad je tu, spomlad je tu, a mojem srcu ni miru, srce je prazno, srečno ni (nazaj si zdravje mu želi), nazaj si Ivana želi.



Napisala bi Ti še marsikaj, a ker imam še veliko druge posave končam, posebno ker mislim da se mogoče v kratkem kaj vidimo. Sprejmi gorke poljube od vsih Tvojih ljubih, posebno pa od Tvoje



Te ljubeče



Julije









Pošiljatelj: Julija Kremenšek

Prejemnik: Marija (Mici) Kremenšek

Poslano iz: Laze pri Logatcu

Poslano v: Trnovo, Ilirska Bistrica

Vir: Osebni arhiv

Datum:

Ključne besede: Običaji in praznovanja Osebna razmerja

ID: 397




Moja preljuba Mici!



Vem da že težko pričakuješ kaj uvedeti v ljubem domu. Žal mi je, d moram toliko časa odlašati z pisavo. Že več ko teden dni je kar je prišla preljuba mama domu. Ne morem Ti povedati kako sem bila vesela nju prihoda, posebno še zato, ko sem jo videla kako čversto , da izgleda v klub težavnem popotovanju. Prva skrb bila mi je poizvedeti dragica moja kaj o Tebi kako se imaš. Zelo me veseli, da si zdrava, da pridno igraš gosli in, da se trudiš pridno se učiti tudi v šolskih predmetih. Kot mi je mama pravila je izročila mama vse v. č .g. prednici skrb kupiti. Ti gosli, samo »cenik« posljati in naslov je naša skrb.



Mislila sem, da to storim takoj ali ker imam jaz cenik od citer in le naslov od gosli, zato pišem danes po »cenik« in tako ga dobište na ravnost od tovarne. Potem imate dober naslov in »cenik« v katerem si izberete srednjo ceno gosli! Mislim da boš potem imela dobre gosli in še večji veselje do igranja, ker kolikor je meni znano je ta tovarna pod imenom: » E, Heidegger« najbolji za »instrumente«.



Novosti nimam posebnih Ti poročati. Vreme imeli smo dolgo časa lepo, a zadnje tri dni mete in deži, tako imamo sedaj že ¼ m snega. Nimam tolikega veselja nad njim kot nekdaj ko je bila še v naši sredi predraga Ivanka. Sedaj nimam drugega pri mrzlem snegu kot sladke spomine na pretekla leta katere se ne povrno. Drugače imam se dobro in vsi smo hvala Bogu pri najboljem zdravju! Za praznike je načrt napravljen tako, da greva z predragim bratcem v Reko. Ali če bo slabo vreme ostaneva rajši doma in povabimo z Reke Ivanko in g. Dr. sploh pa tudi pri lepem vremenu mi je ljubši biti doma in gotovo bi v praznike ne sla od doma ko bi Pepe ne imel obljubljenega izleta. Konečno prosim dragica piši in razveseli me kaj večkrat z Tvojim vrsticam. Bodi tisočkrat poljubljena od vsih Tvojih posebno od Tvoje Julije.









Pošiljatelj: Julija Kremenšek

Prejemnik: Marija (Mici) Kremenšek

Poslano iz: Laze pri Logatcu

Poslano v: Trnovo, Ilirska Bistrica

Vir: Osebni arhiv

Datum:

Ključne besede: Osebna razmerja Kmetijstvo

ID: 399




PreljubaMici!



Res je, da ako gora k Tebi noče moraš iti Ti knjej. Zastonj pričakujemo kakega poročila od Tebe. Kako se kaj imaš? Si zdrava? Ali si se že zopet privadila na samostan? Vse To in veliko drugega bi nam imela napisati ali ne vem kaj je vzrok da ne pišeš? Ako nimaš časa prosi v. č. g. prednico da dajo dovolj časa.



Ali si že dobila obleko od šivilje? Za mojo obleko pošljem ji še le »Mode« ker za črno obleko mora biti kaj bolj »solidnega«.



Kdaj prideva z mamo ne vem. Ako je čevljar napravil obuvalo mi pošlji takoj. Dela imamo obilo. Danes je začelo dežiti, da bi le preveč ne dežilo. Kosca sta oba še, prepelice sti pa samo dve še, ona kot je imela rudeči »štonfek« je pobegnila, pravijo, da jo imajo pri sosedu Jernejču. Da bi le videla kako so vsi krotki, celi dan so na prostem kosci, prepelice ne so preveč strahopetne, ako kdo pride se prehitro prestrašijo. Kosca kadar sta lačna prideta v hišo se nazobljata, skopasta in potem gresta zopet naprosto, res zabavna sta tako da se mora razvedriti človek pri njih. Tudi ena krotka pastaričica nas ni še zapustila vsaki dan jo vidim in rada bi se še znami kaj poradovala toda premalo časa imamo za vse te krotke in ljubke živalice. Spijo vsi v skupaj ta veliki kletki in prav dobro se zaznamuje.



Dekla Marjanca gre v kratkem v Ameriko potem ostanemo same brez dekle z tamalo Johanco do božiča, potem si lahko misliš da ne bomo praznih rok. Jožkotu pišem tudi danes, on bil je pred tednom dni doma za en dan. Izroči v. č. g. sestram naš poklon in roko poljub.



Duhoma pa bodi pozdravljena in poljubljena od vsih domačih Tvojih posebno pa od vse Tvoje



Julije
























Pošiljatelj: Marija Borštnik

Prejemnik: Josip Kremenšek st.

Poslano iz: Ljubljana

Poslano v: Laze pri Logatcu

Vir: Osebni arhiv

Datum:1891-03-02

Ključne besede: Podeželjsko življenje

ID: 406




Dragi mi!

S tem Vam naznanim, da je trajala Borštnikova sodba cela dva dni, zelo so se veselili Borovničani in Dolski bajtarji, kako da bo Borštnik sedel toliko in toliko let, posebno pa se je hvalil Krvinc: »Če ne bo noben drugi Borštnika zakopal, jaz ga bom!« In res čisto na celo se je zlagal in dvakrat prisegel; čezenj so prisegle 3 priče, ostali jih je čezenj priseči še 7. To se mora misliti, da ni delal tega iz svoje moči, on je moral biti dobro plačan. Pa to bo že povedal, kadar se bo naveličal sedeti v zaporu. Najhujši izmed njih pa je bil Dr. Štor, on je strašno veliko vedel povedati, kašen slab gospodar da je, kaj da imate Vi drugi med sabo; prav fletno vse to ni, če enega zaničuje tudi drugega ne povišuje, posebno je pa čudno, kako more en tujec med ta svoje toliko govoriti, ler to se je še vselej mislilo in govorilo, da kri voda ni, pa kar ima za govoriti, naj bi govoril v svoji pisarni, ne pa iti k sodniji človeka tako grdo sè vsemi močmi notri tlačati; saj kar je dolžan, saj bo moral sam plačati, Štor ne bo plačal ne en krajcar. Če bi našega notri spravil, mislim da bi bila za vse sorodnike velika sramota, pa to ne samo za en rod, ampak za več.

Dostikrat je bolje dobro ime, kakor cel kup denarja. Tako tedaj mislim, da je Borštnik že spoznal svoje prijatelje, žiher bi jih pred več letmi.

Vas vse skupaj pozdravljam

Marija Borštnik

Ljubljana, II. III. 91















Pošiljatelj: Franc Peric

Prejemnik: Felicita Koglot Peric

Poslano iz: Bilje

Poslano v: Aleksandrija (Egipt)

Vir: Arhiv Neda Rusjan Bric

Datum:

Ključne besede: Podeželjsko življenje Potovanja Osebna razmerja

ID: 410




Bilje 28/8.



III. Draga mi ženka felička!



Nisem nameraval ti pisati dokler ne vdobim tvojega pisma danes je že torek 28. pa še je nimam. Predstavljaj si kako težko je jaz čakam! Pred sem bil vajen vsaki teden dve pismi sedaj pa toliko časa od nikoder nič. Čudno se mi zdi! Skoraj da dvomim da bi mi ne toliko časa nič pisala. Ali se je zgubilo ali kaj? Kam naj se obrnem sedaj ko nevem kje si? Da bi bila v Aleksandriji bi pisal k kakšni prijateljici da naj izve po tebi to pot pa nemoram nikamor, kot se tolažiti tukaj temu vbogemu papirju da na njega potožim svoje muke. Oh oglasise mamica enkrat da bom vsaj vedel kje se nahajaš ali na tem svetu ali na onem ali zdrava ali bolna. – Draga mi felička! – Danes 30. 8 vdobil tvoje pismo in sicer to drugo iz Dunaja. Namreč začeto pisati 24. VIII., tatirano na pošti pa 27. 8. Tako kakor razvidim po tvojem pisanju se je edno izgubilo. Žali Bog koliko misli in skrbi bi nam obema prihranilo da bi se ne izgubilo. Jaz nisem mogu priti k sebi da kaj je moralo priti s teboj. Oh revica ti pa še sedaj trpiš in misliš ter težko čakaš. Jaz pa hvala bogu sem danes malo potolažen. Jaz revež imam tukaj pismo spisano zate že celih 12 dni ti revica pa čakaš in trpiš. Oh mamica jaz tudi ga nisem imel miru te dni. Vsaki večir sem sanjal o tebi en večir od telegrama da sem ga vdobil drugi večir od vlaka kaj jaz vem kako da smo se videli na edni postaji tretji večir pa od parnika da sva skupaj bila na njem. Mama je zopet včeraj sanjala da te je videla da si si [nečitljivo] krila za jih polikati ter da si rekla da si jih boš nesla z seboj v Alessandriu. – Mamica če si znogo zmiraj glih daj napravit da bi prišla domov! Če ti je le mogoče! Ker jaz bi ne prenesel da bi zvedel da te je močno prijelo. Sedaj bo zima bojim se da jo ne boš prebila! Vem da je težko pa če je gospa količkaj razumna bi morala razumet kaj lahko pride in kakšne posledice bi bile. Reči jim kaj, ter povojim, vse kako je steboj. Če pridež, zimo že prebijem potem bi spomladi jaz šel v Švico. Piši mi hitro ko vdobiš to pismo hitro in vse vse. Kedaj prideš v Trst ker če prideš v Trst neneham te prit videti nič ne de magari samo za edno uro. Radi žalosti pa saj sem jo vajena kako bi me pa bolelo srce da bi se kaj zgodilo s teboj kedaj, kobi si potem vedno očital da zakaj te nisem šel videti? Ali prideta tudi gospod in gospa v Trst? Pa lahko pojdete v Benetke? Vse piši mi ko vdobiš to pismo! Oh mamica naj raje bi videl da bi mogla domov priti drugače bom v večnem strahu za te radi tvoje noge ko bi bila zdrava bi desetkrat laže prenašal tvojo odsotnost kot pa tako. Kar mi pišeš iz Dunaja od slavnosti sem vse čital. Pa jaz si nisem mislil niti od daleč dasi ti še na dunaju mislil sem si da si že kje v parizu ali drugje. Tukaj ti pošiljam slikco od Danile takšna je kaj hočeš ker si ne da miru. V nedeljo smo jo slikali vnovič in sicer jo je slikal tisti ingenir od feudore pa z Talko ker sama ni hotela pa takšno potrpljenje je imel da si ne moraš misliti. Ko mi jo pošljejo ali prinesejo ti jo hitro pošljem. Sem poskrbel tudi naslov od Zorke pa kaj ti ga hočem pošiljati ko greš k njej. Drugače doma smo vsi zdravi vsaki dan gremo z Danilko na oberš brat fige breskve in t.d. Tvoje pismo sem vdobil ob 11 uri, sedaj je poldne ako pojde gdo v Gorico danes, upam da vdobiš pismo že v soboto. Toraj piši mi hitro ko vdobiš!

Srčno te pozdravljam vduhu poljubljam slikco pa vedno poljubljam ker se mi zdi da te v resnici.

Bog steboj!

Tvoj zvesti možek francili in nini








Pošiljatelj: Franc Peric

Prejemnik: Felicita Koglot Peric

Poslano iz: Bilje

Poslano v: Aleksandrija (Egipt)

Vir: Arhiv Neda Rusjan Bric

Datum:

Ključne besede: Živali Migracije Kmetijstvo

ID: 411




Bilje 13/9.



Nad vse ljubljena mi ženka!



Ravnokar vdobil tvoje pisemce lepa ti hvala! Saj sem je že pričakoval do bo v žalostnem tonu. Pa vedi da tudi jaz sem imel žalostne oziroma solzne oči ko sem je čital. Pa vse edno kljub vsemu sem srečen, ker ti pišem z nado, da moje pisemce vdobiš že v Benetkah na parniku, ker odpotuje ravno z istim parnikom Tončka Jopova iz Mirna in njih nevesta vdovica Obljubile so da ti poneso tudi en mal paketič, in sicer ti denem notri same breskve, ker se bojim da grozdje se pomasti mislil sem vsakega malo pa vidim da je bolje tako. Oh mamica pa moja ženka razvidim, da si žalostna pa vedi da sva oba sam sem si že pred predstavljal da boš imela težke dni v bližini. In ravno tako težke jih imam tudi jaz. Glej ženka ta težka letina nas je pripravla da si moramo pomagati na vse načine namreč v pondeljek in torek sem kosil paludovlje prav tik morja med Devinom in Tržičem kaj si nisem mislil vsega ta dva dni ob morju posebno v torek vedoč da si tudi ti ravno ob istem morju in nite ne prav daleč če bi znal dobro plavat zaplaval bi in vzel smer proti tebi, in vesel bi bil prav če bi ne dosegu cilja samo da bi mi bilo v tolažbo in dolžnost in ko pridem domov še Danila mi pravi da če prideš in da te ni še, in kje je mama moja, in take reči tudi ona sluti da si v bližini. Tudi jutri grem dol sedaj je pokošeno in čakamo da se malo posuši potem bo pa treba daleč nositi na trdo pot da se lahko na voz naloži žival pa hočeš nočeš bo morala jesti ker sena je malo. Od torka do danes sem še zmeraj upal da se lahko od kje prikažeš, da ti bo sreča mila da te bodo pustili vsaj za en dan domov. No nič ni mamica zlata pa koraža velja. Jaz sem srečen da je vsaj to prišlo da te moram osrečit z par breskvam, in srečen z nado da kako boš ti srečna ko vdobiš kar ti pošilja tvoj zvesti može sicer skromno pa z dobrim srcem. Žal mi je ker bi ti rad poslal več, pa saj veš kako težko vzemejo pa hvala bogu da ponese en toliko. Ko vdobiš ne čakat dolgo za odpret škatljo, ker se bojim da bi ne začela kakšna gnjiti. Danes 14 dni bo pa Vilma šla od kraja iz Ženeve na 25 gredo od doma. Jih gre 9 ali 10 tisti dan iz Bilj

Drugače vse po starem oprosti ker nimam časa za sedaj ti več pisati pa saj tudi nimam kaj. Želim ti srečno pot, bog naj te varuje nesreče, pa zbogom.

Mnogo pozdravov ter vročih poljubov Tate in Nini



oprosti ker ti pišem tako malo pismo saj veš da bi mogu bi ti ustregu s celo straža.



Anton je pisal da je srečno prišel, in tudi hitro vdobil delo pa mora malavarit . Oprosti pisavi, ker sem spisal zelo na hitrem vroče - vroče poljube francili.








Pošiljatelj: Franc Peric

Prejemnik: Felicita Koglot Peric

Poslano iz: Bilje

Poslano v: Egipt

Vir: Arhiv Neda Rusjan Bric

Datum:

Ključne besede: Običaji in praznovanja Podeželjsko življenje Migracije

ID: 412




1. XI



Nad vse zlata mi ženka!



Danes so vahte mamica in sicer vsi sveti ko ti to pišem je ravno poldne. Ravno smo prišli iz pokopališča jaz in Danila sva nesla vsaki svoj šop rož pok tatu tvojemu in njenemu nonotu šel pred poldne oziroma že snoči si je vse napravljala da ponese svojemu nonotu. Grob je bil revno tudi [nečitljivo] tudi sam ga bom pustil nihče se ni spomnil na njega. Jaz sem pa želel in mu dat spodobno napravil njegov grob. Od tvojih ni bilo nobenega na pokopališču. Danes so Vahte mamica zlata, prav usoda je hotela da ti moram danes poslati tako žalostno pismo. Oh saj sem res žalosten da [nečitljivo] ne vem kako bo še popoldne in zvečer ko bo to žalostno zvonenje. Teta Pavla je danes tukaj in tudi ona je žalostna in tudi njej je usoda dala da ne more živeti v največji sreči, To je v krogu svoje družinice namreč stric Peter se nahaja v službi daleč v Italiji. Torej tukaj ali tudi prav redko komu je dano živeti na domači zemlji če ni en vzrok je pa drugi. Danes sem videl Viktora Černe brata od Zorke javil mi je da je bil v Trstu na operaciji in sicer na slepem črevesu revež toliko da se vleče. Nadalje včeraj je bil v Mirnu pogreb od otroka od tiste Valerice ki je šla s teboj dol Japova Marija ali ve ona? Tako mamica danes ti pišem zopet samo žalostno pismo prav za Vahte saj mi ne zameriš kaj? Drugače celo noč smo imeli dež upam da sedaj po poldne da bo lepo za procesijo Drugi teden ti hočem zopet pisati eno malo pisemce

Za sedaj te pozdravljam v duhu poljubljam

Tvoj zvesti Franc in Danila

zbogom.






Pošiljatelj: Franc Peric

Prejemnik: Felicita Koglot Peric

Poslano iz: Bilje

Poslano v: Egipt

Vir: Arhiv Neda Rusjan Bric

Datum:

Ključne besede: Osebna razmerja Migracije

ID: 413




Nadvse mi ljubljena Felička!!!



Vedi da me je prav sram, ker ti že toliko časa nisem pisal. Pa vse eno ne imej strahu tudi če kakšen krat še dalj ti ne bom pisal pride prav človeku tako da se ne more pripravit za pisat. Pa ti odkrito povem da mirnega srca ne bi imel toliko časa dokler ti ne spišem par vrstic, saj vem da človek si lahko hitro kaj sumi ker tega pa ni potrebno. Obžalujem, da si bila zastonj tako vesela ko si mi pisala to zadnje pismo z upanjem da sedaj ko je zimski čas da nam se bo mogoče bolj pogosto pismeno razgovarjati ker že prvo pismo po tistem je tako pozno. Pa kaj mi hočeš prosim te oprosti mi: Saj v srcu te vedno bom nosil do svojega zadnjega dne. Obljube nigdar prelomil dokler bom vedel za te! Vedi tukaj je sedaj velik mraz burja mrzla močna da drevje poka v kuhinji ti ne moram pisati pisma ker sama veš v sobah pa je tako mrzlo da ko ti to pišem se prav tresem to ti pišem je torek po vaji smo imeli dolgo vajo ker se učimo že zopet novo mašo ura je že blizu deset lahko noč pošiljam ti poljubček vroč pa mi je res zelo mrez. Ko pisemce nadaljujem je sreda večer. Velik mraz je danes bil cel dan in se naprej nadaljuje. Draga! Ko sem sinoči legel k počitku ni bilo mi mogoče zaspati slatki trudni spanec mučile so me misli tvojega in mojega prejšnjega in sedanjega življenja. Ne moreš si misliti kako sem jaz trpel ker vse na svetu mi je prišlo v glavo slabo in dobro. Proklinjal sem Egipt da kdo zlodi se je zmislil da gre toliko ljudi v to za dosti od njih srečni a zame nesrečni kraj. Nadalje od velikega premišljevanja sem godrnjal sam med sabo da zakaj moram bit jaz tako nesrečenc. Potem premišljujem in premišljujem mi pride še v glavo da koliko fantov ki so imeli punce ljubili so se srečni so bili ko so bili doma skupaj a žali bog od tistih ne vdobimo ni ednega da so se poročili po vrnitvi. Kaj rečeš ali bodem tudi jaz tako nesrečen. Draga! Kar hočeš reči. A jaz ti povem da v tem času še malo mirnega srca sem imel. Ne radi tega da sem jaz kaj zagrešil ker radi tega, mam vedno mirno vest. Upam da si ti tudi vedno taka kot si odšla. Pa vedi da raje bi te videl doma popolnoma ubogo kakor da si tam. In še to ti rečem da lahko joče in miluje vsaki fant ko gre punca od njega posebno na ono pot po morju, ker še vsi prejšnji kažejo ter pričajo da se dva ki sta se še bolj ljubila prej doma potem nigdar več poročila. Ali bova tudi midva taka? Ko sem sinoči zaspal imel sem sladke čudne sanje o tebi. Vedno mi draga posluši. Da sem šel v noči po poti in da sem prišel v en zasnežen gozd naprej hodeč po tem gozdu da zagledam eno krasno vilo v tej stanovali so gospojski ljudje nemške narodnosti. Potem da grem dalje ne daleč od te vile da je stala druga ednaka prvi, grem notri ter da vdobim tebe sedečo ne eni mizici pogrnjeno z lepim rudečim prtom in Krista da je skakljala po sobi okoli tebe. Nato ko sem zagledal tebe da sem se vrgel nate ter da si prva ti mene poljubila potem jaz tebe zdelo se mi je vse živo resnično. Kaj vse to pomeni mogoče ima kakšen pomen? Včasih ko se kaj sanja pravijo da se tudi med tem časom kaj zgodi. Obleke da ste imele obe živo roza skoraj rudeče in da sem vas prosil da če smem priti vsaki večir da ste mi odklonili, češ da mi druge smo danes tukaj jutri tam. Čudne sanje kaj ne? In da ste bile veselega značaja vse na [nečitljivo] in smejale vedno, potem ko sem šel od vas da po še precej dolgi poti da sem prišel v Prvačino . Potem sem se prebudil ter sem si mislil še sreča da sem v postelji da mi ni treba hoditi po noči v Bilje . Ko sva se poljubila se mi je zdelo prav živo resnično kakor prej kedaj doma. A potem vse eno se me je objela ona bolezen kakor poprej predno ko sem zaspal in skoraj do jutra vedno mislil prestavljal da vtem času ko sem te jaz poljubil da ni morda kdo drugi te poljubil in t. d. Draga!! Oprosti saj kdor ljubi vedno sumi. Vedi da te ljubim vedno z ednako ljubeznijo kot te sem ljubil na kolodvoru ko si odšla ko sem se odtrgal od tebe tako težko kot da bi trgali človeku živemu kožo iz njega. A ne samo na kolodvoru lahko priznavaš da te sem ljubil vedno in kar je glavno zvesto. Tako sem tudi danes pa vedi da rotim in prosim vse kar na svetu sliši da si želim le eno da bi še kdaj bila skupaj jaz in ti da bi ednako eden kakor drugi nadaljevala nekdanjo ker se mi zdi že cela večnost od kar [nečitljivo] nežno ljubezen. Pa ne samo da bi jo. Nadaljevala temveč končno tudi dokončala. Mislim da bolj ti ne morem ljubezenskega razodeti kar v srcu to na jeziku se še vedno spominjam ko si mi pravila ti doma ko sem te že zmislil kaj za ti povedati potem pa nisem hotel. Nires? Potem pa oprosti če je kaj da ti ne bo vgajalo Naj ti bo poživljiva moja ljubezen do tebe. Ter se priporočam tudi jaz da še bolj ne oživiš ker si ne želim tega da bi mi kedaj ljubezen začela pešati. Franc Peric






Pošiljatelj: Franc Peric

Prejemnik: Felicita Koglot Peric

Poslano iz: Bilje

Poslano v: Egipt

Vir: Arhiv Neda Rusjan Bric

Datum:1921-04-10

Ključne besede: Podeželjsko življenje Osebna razmerja

ID: 414




Bilje, 9. 4. 1921



Predraga mi Felička!!!



V prvi vrsti ti naznanim da sem vdobil to četrto ljubko tvoje pisemce. Katero me je tako razveselilo da ti ne morem povedati. Skoraj da ti nimam kaj pisati ker vidim in čutim da sva oba ednaka. To tvoje pismo me je tako očaralo oziroma razveselilo da od onega dneva ko sem je vdobil sem zmeraj vesel ker čutim kar čitam kakor da bi govorila kakor da bi mi prisegala svojo zvestobo katero si jo žilim. Od mene ti ne bom ni ti pisal ker sem ti že omenil da sva oba ednaka in jaz ti prisegam tudi da ostanem kakor si me pustila. Da bi ti slišala kako lepa pesem smo se na učili sedaj pred prazniki za moški zbor kadar jo pojemo vsaki krat mislim nate cel čas ker opominja naj ostanejo srca zvesta oba vekomaj. Zmiraj se mi zdi da ta pesem gre meni in tebi.



Naj čuje zemlja in nebo

Kar dam pobrati mi pojo

Naj se od ust do ust razlega

Kar tu med nama vsak prisega

Da srce zvesto kakor zdaj

Ostalo bode bode vekomaj.



Danes se je poročila Marička Šimetova tako je bila lepa ona Judita in Zora. Nadalje danes se je poročil tudi Feliks Skinov z Ludviko Dominkotovo in Franc Loke in Ema tišlazjeva. Marička Žorž je še doma. Kako je s svojo ljubeznijo mi ni nič znano z tvojimi doma se večkrat prepirajo zaradi kunfinov pa ne jim pisat ker je boljši da jim ne pišeš take stvari ker potem bodo vedeli da sem ti povedal jaz. Zdravi so vsi tvoji doma.



Nedelja, 10. 4



Na poroki od Maričke in Rodiča je bilo zelo lepo. Po poroki jih je prišel pa avtomobil in zvečer so prišli z avtomobilom zaj. Po večerji smo šli zopet smo bili vsi pevci potem smo šli plesat v Dvorano od Otota smo bili vsi pevci vabljeni na ples smo plesali celo noč. Bila je lepa poštena družba Jaz sem plesal z nunco Francko Drajčkovo jaz ji pravim nunca ona me večkrat tolaži. Tončka Joškova ima otroka. So krstili že zjutraj ob šesti uri, za botre so bili, Dreja osle in žena od Felipa Lukinovga tista velika. Osleta so oklicavali že v drugo se poroči. Favotin od Martinelota je prišel domov sam on od vseh onih fantov drugi so še zmeraj zaprti. Favotin se tudi poroči so ga oklicavali tudi že v drugo. Binčetu piše vedno Marta samo oni krat sem ti jaz tako rekel da mu več ne piše. Te pošilja pozdravit. Milko pa je ves drugačen tisti fant nima obstanka nikjer sedaj ko je Judita Simotova doma so zmeraj skupaj se hoče zmotit Milko pa Juditi zmeraj vzdihuje zakaj ni bolj mlada. Jaz sem opazil da se imajo radi Danes mi je rekel da ga bo tokala pisarit kakor mene. Ali si vdobila ono pismo ki je bilo polno marki od zadaj. Za eni mesec se pojdem slikat. Tudi ti nestoj dolgo čakati. Sedaj pa končam to moje pisanje in te tisočkrat pozdravim in poljubim.

Ostani mi zdrava vedno čista tvoj zvesti France.

te pošilja pozdravit Milko.





Vesel sem a srečen ne bom dokler ne bom tebe videl.



Tako lepa melodija je da kakor bi rezal človeku srce. (Vodopivčeva)






Pošiljatelj: Franc Peric

Prejemnik: Felicita Koglot Peric

Poslano iz: Bilje

Poslano v: Egipt

Vir: Arhiv Neda Rusjan Bric

Datum:1921-05-19

Ključne besede: Podeželjsko življenje Osebna razmerja

ID: 415




Bilje 19. V. 1921



Predraga mi Felička!!



Po poldrugem mesecu sem zopet vdobil tvoje zaželjeno pisemce. Nisem si mislil več da se nahajaš še med živimi. Pomisli si ko bi ti toliko časa nič ne vdobila od mene kaj bi si ti vse predstavljala od mene. Jaz ti odkrito srčno povem kaj sem si jaz vse mislil od Velerje sem slišal že prej in nisem si predstavljal druzega kakor da se gotovo posnemate edna drugo. Tako pa sem se sam sebe varal ker sem tako mislil saj mi oprostiš kaj ne? Drugič pa če se ti še tako zgodi da ti ne bo mogoče pisma pisat pišimi vsaj kakšno karto več. Tvoje to zadnje pismo sem vdobil včeraj na 18 t.m. V pismu si pisala da se pojdete dosti vas skupaj se slikati danes sem pa slišal da vaše slike krožijo že od torka po Biljah. Prej si večkrat pisala da pojdete v Avstrijo kaj ne bo nič! Nadalje tvoje pismo katero je obsegalo osem strani sem vdobil. Odgovor sem poslal še ta četrtek prej ko je odpotovala Juština od Šuhištra Ali si vdobila? Ampak to je slabo tukaj je železniški štrajk že od 22. aprila ne pretrgoma. Vozijo sami vojaki vlaki grejo samo enkrat na dan in sicer samo osebni. Nadalje Estera te spominja naših prejšnjih srečnih časov tudi jaz se jih spominjam sedaj v krasnih toplih spomladanskih večirih. Na Binkošno nedeljo smo šli brati črešnje na Lovčevo so bile vse gostilne zaprte tri dni časa ravno za praznike radi volitvi nas je peljal ljubi od Makse. Je bila ona Estera in nas je bilo 10 pevcov Izidor tudi potem Gaharija in žena njegova oni bodo imeli tudi v kratkem družinco. Jaz zelo obžalujem usodo od tvojih doma ubogi nesreča za nesrečo zmeraj. Pa kaj se hoče usoda veli tako. To nedeljo pred binkošni sem bil tam zvečir potem sem bil še dvakrat sem nesel eno steklenico vina za Štefanja črnega sem čital tvoje pismo sem prav prosil naj mi pokažejo ker sem bil tako žalosten ker nisem vdobil že toliko časa nič. Ko sem šel tja so sedeli Ivanka in Ciril pred barako na stolčku. Vedi da sem prav jokal mimo grede tako milo napravi človeku da ni mogoče povedati. Tebi gotovo ne pride toliko spominov pred oči kakor meni. Pa kako da si vprašala v onim pismu ki si pisala tvojim da če pridem kaj knjim. Se motiš ako misliš da lažem. To sem si ti zlagal ker sem ti pisal da se pojdem slikat pa še sedaj nisem šel ma se moram spravit v kratkem. Še danes večir pojdem pogledat k tvojim če so kaj vdobili mogoče so vdobili tudi oni sliko bom videl kako ti pristaja klobuk. Pravijo da ste vse slikane s klobuki. Nadalje Ivanka in Malka Nemec so bile jako vesele tvojih pozdravov se ti presrečno zahvalijo ter te pošiljajo pozdrav. Na vprašanje ki mi je daješ da kako bode za dve leti ko se vrneš ti odgovarjam to le. Da to je vse odvisno le od tebe. Da Felička res smo bili srečni pa ti si vedno gotovo bolj srečna kakor jaz. Poglej tri mesece in pol je že minulo od kar te ni več pa nisem še pozabil niti minute oziroma niti trenutkov srečnih ali žalostnih kar sva jih užila skupaj od onega časa ki me spominjaš da sedaj je dve leti od kar sva začela hoditi skupaj. Še enkrat ti odgovorim na vprašanje da če bo še kedaj tako? Kakor imam sedaj na srcu mi je preteško ti odgovarjati. Samo ti še enkrat to pišem in ponavljam odvisno je vse od tebe. Spominjaj se vedno tvojega življenja doma ter rotim te ostani vedno takšna.

Te pozdravlja in poljublja vedno tvoj zvesti Francili.

Z Bogom



tromrčk je od tvojih doma






Pošiljatelj: Franc Peric

Prejemnik: Felicita Koglot Peric

Poslano iz: Bilje

Poslano v: Egipt

Vir: Arhiv Neda Rusjan Bric

Datum:1921-05-24

Ključne besede: Podeželjsko življenje Kmetijstvo Osebna razmerja

ID: 416




Bilje, 24. 5. 1921



Preljuba mi Felička!!!



Sedaj le sem prišel iz vinograda cel ljubi dan od zore svitle zore opravljal moje delo in cel ljubi dan mislil na tebe. Pridem domov moja mama mi da dve pismi edno tvoje drugo od Lizike tudi iz Egipta Piše mi da pridejo domov in sicer na 9. junija potujejo od tam pridejo k nam ona in mama bodo stanovale pri nas. Naj prvo odprem njeno pismo grem v mojo sobo si prižgem luč ter prečitam Potem odprem tvoje, prav v strahu Vedi da sem si prav slutil kaj neprijetniga. Čitam pa ne prečitam niti tri dele prve strani ko nisem več mogel. Nato mi zarosijo solze po mojem žalostnem obličju pa malo radi druzega tem več radi tebe ker občudavam kako ti morajo biti britki žalostni taki nagovori taki nazivi kakor ti jih dajajo. Pa še bolj sem jaz žalosten ku slutim s kakšnim potrtim srcem si mi morala to naznaniti Oh zakaj nisem bil jaz tako močan kadar se si pričela odpravljati za oditi v tujino da bi ti prekinil to pot. Vedno se kesam že od onega jutra ko te sem tako težko zapustil da ni mogoče stvari primerjati: Ker stem bi si gotovo rešil mojo srečo in stem bi si rešil najdražje kar sem naj bolj ljubil in ljubim še danes ter jo bom ljubil zvesto ljubil če ravno v skrbeh in žalosti dokler mi bo zvesta ostala. To si ti moja draga Felička ker mi ne preide nihče drug zvestobe do tebe kot hladni grob. Pa kako je prišlo do tega ker si mi pisala od onega policaja Jaz nisem od nikogar še nič slišal. Žali Bog tukaj te črtijo sosedje (žlahta) tam pa druzi pa ne ve nihče drug kot jaz in moj tata ki mu je pravla žoržovka ta stara. Bog te vari omenit kaj domov o tem ker jaz nočem nobenih besedi ker po takšnem mi naj bolj umrje srce. Nadalje zelo mi je žal če so se zgubila moja pisma odgovoril sem ti prav na vsako tvoje pismo. Ali si vdobila ono ko me vprašaš kaj naj mi pošlješ po Emici? Vse sem ti odgovoril. Ivolil sem si šjarpo ali mi verjameš? Nadalje Mehe ima sina ali si že slišala? Včeraj smo pokopali Narda Orel brata od Vide revež se je zbodel na drat in stem zastrupil v ednem tednu je umrl bil je tudi on pri zboru takšen lep pogreb več kot tisoč ljudi je bilo dekleta v belih oblekah smo mu zapeli tri pesmi veliko je bilo žalosti. Sedaj odpišem tudi Liziki slučajno če ne vdobi in ti da vdobiš reci ji da sem pisal jaz da sobo imajo določeno prinas in da na 13. junija bom jih čakal jaz na 7. Kolodvoru v Gorici ob 5. pa ji prosim če bo slučaj napravim to dobro. Sedaj pa končam to pismo niti večerjal še nisem ura je 10. Bodi mi pozdravljena v duhu poljubljena od tvojega zvestega

Pozdravi Nono ter reci da sem žalosten če govorijo kaj od tebe.

Lahko noč Franc



Čistost mi je vedno ljuba spomni koliko krat sem ti pravil da te ljubim kot belega golobčka!!



Pošljimi eno sliko.






Pošiljatelj: Franc Peric

Prejemnik: Felicita Koglot Peric

Poslano iz: Bilje

Poslano v: Egipt

Vir: Arhiv Neda Rusjan Bric

Datum:1921-07-17

Ključne besede: Podeželjsko življenje Podezeljsko zivljenje Kmetijstvo

ID: 417




Bilje 17. 7. 21



Nad vse mi ljubljena!!!



Dobil sem teden za tednom tvoji dve ljubki pisemci prvo to malo potem ljubko taveliko v katerem mi pišeš da si vdobila sliko! Danes pošiljam ti zopet edno slikco ki nam je napravla Lizika pa ne kaži nikomur je bolje. Me bo še slikala ti pošljem še kakšno. Če ti veš kakšna vročina je tukaj da še komaj prestaja slaba letina nam preti letos od kar si ti odšla smo imeli še samo enkrat dež da je dobro zmočil potem nič več. Kar je pridelka v glernatih krajih je malo več upanja da bo kaj Ne vem kaj bo z nami tam morate imeti tudi veliko vročine kajne? Danes je nedelja. Draga! Sedaj je ura 6. popoldne. Bil sem v vasi in okoli laza žive duše ni videti misli moje so o pretečenem letu kako je bilo poleti koliko nedelj sva skupaj prebila posebno pa še danes se spominjam ko je tombola v Vrtojbi ko bi gotovo šli skupaj kakor pred časom če se še spominjaš ko je bila tudi Krista ko smo sedeli na grablji:

Ta vaška puščoba in te misli so me pregnale domov vsega žalostniga in pripravil sem se da v tolažbo moja ti spišem malo pisemce. Danes je ples kar na treh krajih v Vrtojbi Bukovci in Mirnu. Misli do tebe in sladke sanje ko sem jih sanjal popoldan so me naprosile naj ne hodim danes nikamor in tudi ne grem smo plesali zadosti v nedeljo v Biljah je bil lep miren ples. V nedeljo in pondeljek je zopet ples sv. Mohorja v Renčah. Pa mi bodemo šli cel zbor v Števerjan je velika veselica smo vabljeni zopet bo žalostna nedelja ko bom mislil gotovo na tebe zakaj nisi tudi ti v naši sredi. Tukaj se že radijo stranke kakor na pr. Narodna stranka to smo mi in komunistična stranka to so vsi fanti tisti kateri so bili v ječi radi prejnjega plesa in še trikrat toliko druzih bolj teh zabitih. Sedaj si pripravljajo sami svoje društvo in bodo imeli večino in napredavali z njih stranko ker bodo imeli ves naraščaj ženskega in moškega spola to so krivi vse tisti ki ne dovolijo da bi hodile dekleta katera niso v tovi družbi pet k našemu zboru ki jih je kakor ti je že od pred znano mnogo zadovoljnih da bi hodile z nami pet pa jim ne dovolijo radi tega vstanovlja sedaj dotično stranko novo društvo. Kaj rečeš ti k temu? Čas teče dan za dnem svet se spreminja da sam nevem kaj bo stem. Nadalje radi tistega kar sem ti pisal od tete je resnica pa rad bi hotel da bi nobednemu nikdar več nič omenila in tudi če še kedaj prideš domov da bi molčala pusti jih popolnoma primiru in mislisi da so kakšni tujci ki jih nisi še nikdar videla. Vedi da mene kadar mi pravi jo doma pri tvojih kakšne reči od njih da prijama me taka ihta da bog varuj če sem jaz njih sosed nevem kaj bi napravil ž njimi. Doma tvojim nisem nič povedal od tistega kar je teta pravla pa tudi ti molči kar sem ti od nje pisal veš. V nekem pismu sem ti pisal od enih Aleksandrink poglej kakšno srečo ima ena sestra od Gorgeta od Zana Kogojevga hči. Mogoče si poznala Tunino od Luviža Laha, ki je bil v Ameriki, pred ednim mesecem je prišel domov samo da se poroči in da si želi edno žensko iz naših krajev ker tam da so vse drugačne da tisto ki poroči tukaj jo pelje zopet v Ameriko. In glej naletewl se je ravno na zgoraj omenjeno danes so jih že oklicavali On je poln denarja da ne ve kam žnim in ona tudi ima dosti Po maši jih je poslal klicat g. Kurat in morali so priseči pred križem in dvemi lučmi da so še ledih ker zakon veleva tako če je kdo dolgo časa v svetu mu ne zaupajo češ da lahko ima tam drugo ženo ali pa žena moža. Kar se tiče Emice mi ni znano nič če ima kakšnega dokler je imela cigarete in čikulade je že šel še kakšen že potem pa malo. Pleše pa zelo rada se je nekaj naučila sedaj pa jo vidiš pri vsakem plesu. Lizika te pošilja pozdravit žnjo smo veliki prijatelji ona brez mene ne gre nikamor danes ko sem jaz doma je ona tudi je zelo dobra punca Kristili je res nesrečen se hoče pomotit zanjo pa ga ne mara kakor nobena druga ne. Veselilo bi me ko bi prišle z Velerjo skupaj pa skoraj raje bi hotel da bi bila sama kakor si bila do sedaj Ako pridete skupaj pazi se ker ona je gotovo klafarska kakor njena mama. Jaz je ne morem videt več tiste babe ker vam je pravla v vlaku ko ste šle v Trst da sem jokal ta večer prej pri njih jaz in Berto. Jaz sem le mimo grede vdobil Bertota in ga tolažil. Saj mislim da sem ti že pravil to.

Sadja sedaj nimamo nič mi škodi suša niti edne češpe ni ali se še spomniš kako sem ti jih lani tresel. Draga mrači se nedelja je končala ko končam to pisemce nevem kam se podat najbolje bi bilo iti spat ker ni nobene družbe vse tako pusto danes. Kako ti gledaš mojo sliko tako jaz tvoje pa še najbolj ljuba mi je ta mala Ko pričakujem tvojega pisma in da ga ni grem in si vse razložim in te stare pisma prebiram da se tolažim srečen sem da nisi lena za pisati ne vem kaj bi bilo ko bi mi neredno pisala Kaj pravi pa Krista ne pozabi jo pozdravit ali se imate zmiraj tako rade kakor ste se imele doma? Marička kako pa ona ali si še zmeraj pišejo z svojim Popka se bo poročila drugi mesec v Kairu.

Kako si praznovala kaj tvoj god letos? Estera in te punce so postale zelo prevzetne. Naj sklenem to moje pisanje vedi da skoraj ne vidim več. Končno te najsrčneje pozdravljam v duhu poljubljam vedno tvoj zvesti Franc.



Opomba:

Na sliki smo jaz Dolfo Bruno talka. Če jo komu pokažeš pokaži samo mutcovki in pozdravi jo.






Pošiljatelj: Franc Peric

Prejemnik: Felicita Koglot Peric

Poslano iz: Bilje

Poslano v: Egipt

Vir: Arhiv Neda Rusjan Bric

Datum:1921-09-11

Ključne besede: Zdravje Podeželjsko življenje Kmetijstvo

ID: 418




Bilje 11. 9. 21



Nad vse mi ljubljena!!!



Tvoja ljubezen do mene mi je priča da gotovo si v skrbeh ker toliko časa nisi vdobila mojega pisma. Vzrok ti je že znan roko sem nosil v treskah do tretjega t.m. Od tistega dneva ko ti sem pisal zadnje nekončano pismo. Poglej kako semi je zgodilo. Prišli smo z Dornberga z učiteljem in gospo ko pridemo na britof jaz čem da gremo k šoli, takrat konji so bili naveličani so mislili da gremo bog ve kako še daleč so se vjezili in v strašni naglici obrnili proti naši kontrati , jaz sem sedel prav pri krajčku in visel proti navzdol ker sem držal za žlajf in med tem sem padel z voza. Sreča da nisem pustil rednji iz rok drugače nevem kaj bi se zgodilo ž njimi. Sedaj sem hvala bogu zopet zdrav bolečine ne občutim nobene več delam zopet. Nadalje na 4. t.m smo imeli veliko veselico pri žonkavih nemoreš si predstavljati koliko ljudstva je bilo tisti dan v Biljah. Čistega dobička smo imeli 2000 lir stroškov čez dva tisoč. Seveda ni minulo brez prepira. V celi goriški deželi je naš zbor ta boljši goričane smo tudi prekosili z petjem že v štirih veselicah. V četrtek na 8. t.m. je bila veselica na grediščuti smo bili tudi tam. Potem včeraj na 10 t.m. smo bili v Mirnu tam je bila tudi velika slavnost kakor v Biljah in tudi zelo lepo. Povsot koder smo že bili smo morali ponavljati.

Nadalje vdobil sem tvoji dve pismi srčna ti hvala. Radi tega kar sem ti pisal da se boš držala ko prideš domov oprostimi, ker kadar sem ti pisal tisto pismo sem bil zelo vesel ker sem vdobil tvojo sliko, nisem to napisal z zbadanjem ampak z veseljem. Veš kaj sem napravil s tisto sliko pa ne bodi jezna če ti to povem, sem prerezal to drugo veš ker je bila grda in ti je razdirala parado sedaj je na lepa slikca. Ali si znam hitro pomagati kaj? Sirk smo že spravili je že na kašči ravno danes sem pripeljal tvojim domov sirk iz mlak je bil lep sirk da ima malokdo takšnega Ne bo prav tako hudo z nami kako si ti predstavljaš. Bo že šlo in tudi upam da po malem boljši bo. Ali se še spominjaš kako smo pri vas lani pletli kiti? Ti si plela jaz sem ti dajal v roke Ko ti to pišem se mi zdi da smo res pri tistem delu skupaj. Pa saj je škoda take reči se spominjati ker tako kakor je bilo nikdar več nebo. Nadalje ti je že gotovo znano da Tončka tuževa je govorila z Tomom Kuštrinom govorila sta skupaj dve leti časa sedaj se mora fant poročiti prisiljeno z brikco uboga Tončka je zelo potrta naj bolj jo muči ker je otem že vse vedelo ona pa nič in fant je hodil še do minulega tedna knjej kakor da neve za nič čeravno je brikca že v šestem mesecu.

Lizika je že zopet tukaj že štrnajst dni od tega. meseca oktobra pridejo dol mi obljublja da te pride obiskat. Saj ne boš jezna če te prav pride? Sedaj je ura že pozna zaspan sem da že komaj vidim pismo končam jutri če se še kaj novega zmislim Torej želim ti za sedaj slatko lahko noč slatko spavaj celo noč ter na tvojo slikco v resnici pritisnem poljubček vroč. lahko noč!!!

Pismo nadaljujem je torek po kosilu. Ali ste se že slikale z Kristo v narodni noši? Prav da se nameravate skupaj slikat ker vedno ko premišljujem o tebi se spomnem tudi nanjo. Sedaj živim v upanju da vdobim kmalu slikco. Sedaj so vse pevke v narodnih nošah še Marička gerbava jo ima Estera mi je enkrat pravila da namerava iti tudi ona v Aleksandrijo. Ali ti je kaj pisala rekla je da ti bo pisala. Izidor je ves drugačen kar govori ž njo je dosti bolj moder in ne več tako klepeta z Estero so zmiraj skupaj. Ko jih vidim se vedno spomnem kako smo bili mi ko si bila še doma. Ali veš kaj od Emice? Meni se mi zdi da je nomalo šutasta se bojim da en dan li drugi jo kakšen oklofuta nima druzega za govorit da kakšni so Biljenski fanti pravi da so same barabe in ordinar obedira tiste mulote od 16 – 18 let in misli da so starejši fanti tudi takšni. Sedaj je govorila z enim Krancom iz Ljubljane zato ker je bil olikan mu je dajala kar je hotel povsodi je hodil ž njo in ona trosila denar zanj. V nedeljo je šel proč ko se je poslovil od nje i je rekel da je hodil k njej le za kratek čas. Bo srečna če vdobi še kakšno Biljensko barabo je ne mara noben niti videt. (Kar se tiče tega naj ostane tajno) Kaj pa Velerja? Veseli me da se imate rade z Zorko reci Zorki da svoja prošnja je uslišana, le nauči se plesat sama da kadar prideš domov da bomo kam šli plesat namesto hodit za marugovnik . Tukaj teče že ta drugi mesec ki se ne nič pleše so ustavili vse plese za nekaj časa. V nedeljo gremo zopet v Standrež smo vabljeni za priti pet. Bodo imeli veliko narodno veselico kakor je bila pri nas in v Mirnu Maljička je bila na svoji poroki čudo lepa samo usta je imela pre velike, jokala je bilo videti da ni. Ivanka in Malka ti pošiljajo pomnožene pozdrave so rekle da povej jim kako je tam da pridejo tudi one. Ivanka v resnici sanja samo za iti če dol. Tvoji doma te tudi pošiljajo pozdravit ter se imajo dobro za zidat imajo vedno tisti strah. Sedaj delajo kakih dvajset hiš v Biljah ko prideš domov bo vse novo. Sedaj moram končati to slabo pisanje ob enem pozdravljam vse tvoje prijateljice posebno pa zorko in prijateljsko mi ljubljeno Kristo Ter prosim te ostanimi vedno pametna in pridna. Kaj je za kuharco Zorka? S tisoči pozdravi in poljubi ostajam za vedno ti zvesti tvoj Francik.

Bog te živi! In varuje!



Nazdar.






Pošiljatelj: Franc Peric

Prejemnik: Felicita Koglot Peric

Poslano iz: Bilje

Poslano v: Kairo (Egipt)

Vir: Arhiv Neda Rusjan Bric

Datum:1922-10-25

Ključne besede: Podeželjsko življenje Osebna razmerja Izobraževanje

ID: 419




Bilje, 25. X. 22



Draga mi felička!!



Skoraj več ne pričakujoč vdobiti več kaj od tebe, sem vdobil danes tvoje ljubko mi pisemce katero si pisala 18. t. m. Mislil si sem da morda te jejo že ribe v morju, ali kaj podobnega. Tolažilo me je zopet da morda se je pojavila na parniku na katerem ste se peljali bolezen, in da so vas vsih skupaj potem postavili pod karentejo . Vse si človek predstavlja če ne vdobi mesec dni pisma, posebno pa še, če ve da se nahajaš na taki poti. Zadnjo pošto sem vdobil od tebe kartico za god, v kateri mi pišeš da odhajaš in to bo jutri mesec od kar sem jo vdobil. Pričakujoč da gotovo vdobim kaj iz Aleksandrie ne štirinajsti dan po odhodu, ni se čuditi če se človek misli vseh reči. Skoraj ne verjetno da si toliko časa se vozila, in še manj verjetno da bi toliko časa nič ne pisala. Čudno se mi zdi kako da nisi v pismu nič opisala vožnjo, ker tvoja navada vem da je kaj takega opisati. In čudno semi zdi tudi ker pisma pišeš kakor da si bila vedno v Ale. in nič na grškem Tvoji niso vdobili tudi nič od tebe izvzemši listka v mojem pismu. Tudi da sem jih prav rešil nocoj ko sem jim nesel poslani jim listek posebno mamo. Ne moreš si predstavljati kako smo trpeli jaz in tvoja mama. Danes teden sem bil tudi tam sem šel gledat ali so kaj vdobili mama je bila zelo žalostna je ravno zašila paket da ti pošlje po Zofiji in da ponese in veš kaj je rekla sedaj sem ji napravla naj bo živa ali mrtva. Pred časom smo se pogovarjali z tvojo mamo da ti pošljemo in da dam tudi jaz nekaj, tako žali bog ker ni bilo pisanja jaz ti nisem nič poslal Namreč mislil sem ti poslati eno flaško žganja in nekaj grozdja pa po kom druzem če bodo hotli vzeti. Zofija in svoji so v resnici fanj ljudje celo Bilje jih hvalijo. Kaj pravi pa od mene ali ni nič rekla kako da ti nisem nič poslal. Vedi da obžalujem ker ni bilo pred pošte ker ni bilo pred pošte da bi ti moral kaj poslati. Zelo so bili žalosti kadar so šli od tukaj jokali so vsi od žalosti. Toliko pozdravijih vse tri kadar pojdeš knjim ne pozabit! Sedaj mi je zelo žal da nisem včasih več govoril z Zofijo pa vedi da me je bilo sram sam pa nevem zakaj. Tončka pojde od tukaj na 1.XI. in pride na 10.XI. Ona me še sedaj zelo obžaluje ker nimam pisma ker je danes nisem nič videl šele jutri večir ji utegnem it povedat. Gre z drugim parnikom ki rabi deset dni in gre skozi grško gospodarji jo bodo čakali v Trstu ne v Bolognji. Vprašaš če me ta mala kaj jezi, ne čisto nič ne vedi da nam je vsim za kratek čas tako je luštna da ne morem ti povedati me ima najraje mene so prav jezni druzi ker se vdobi na mojem [nečitljivo] naj bolj vesel Koglotič je res kaj fanj dečko ne moreš si ti misliti kako je fanj še nisem videl tako lepega otroka povedal sem nocoj da mu prineseš igračke in veš kakšen trošt so mi dali na to da kadar prideš ti domov da se bojijo da ne bo več rabil igračk da bo hodil že v šolo fanj so mi povedli kaj? Jaz sem jim še pritrdil da bo res tako so se vsi smejali. Smo se zelo šalili od veselja ko smo imeli tvoje pismo. Povedal sem jim tudi kako si mi pisala za prit domov s Kristo, za priti so bili zadovoljni, ampak za nazaj ne. Kar tudi jaz mislim kako bi mi bilo teško sedaj leto ko bi šla nazaj namesto pričakovat in štet dneve kedaj da pride Velika noč, nečem si mislit več kako bi bilo lepo ko bi prišla bolje da si mislim kako mi bo težko ko spet pojdeš. Mama tvoja je rekla na vse zadnje da si sama gospodinja da napravi kar hočeš. Jaz račem ravno tisto. Pa se bojim da na vse zadnje ne bo ne tebe ne Kriste. Upam da stem sem ti dosti odgovoril na dotično vprašanje sedaj pa odgovori ti meni če ti sem prav odgovoril? Zelo bi me veselilo če bi šla v Kajer da obiščeš Lizi, Slučajno če ne pride Tončka k tebi in da bo že v Kajri te lahko pelje Lizi k Tončki: ta ti ne bo škodovala če se žnjimi sezideš ker ti bo mogoče kedaj kaj nucala ker vem da njih pozna cel Kair še fanj punce Vedi da od tiste babe mi ni nihče nič rekel nigdar ampak sem sam slutil ker mi je prav dišala kakor psu zajc. Pa Velerja kaj pravi? Kaj reče radi sestre? Še meni je žal ker je bila res ena lepa punca sedaj je vse proč proč. Res pravi pesem zgubljen prstan se še najde zgubljena nedolžnost ne. Gerka se poroči mislim da je Jutka Ka. poizvedovala pri tem če ne ni dovolila Malja da bi se poročili Ivanka fornazarič ima sina. Zofa Mrljakova tudi. Poldo Zajčkov mož od Žeške je umrl je pustil 7 otrok. Drugače mi doma smo vsi zdravi samo zmeraj manj nas je Poldo pri vojakih Dolfo je šel v Ljubljano v šolo Lizeta v Gorico v šolo Anton tudi se uči mizarstvo v Gorici Žali Bog se bojim da nigdar več ne bodemo doma vsi skupaj .

Nadalje čestitam peresu da se ti je zlomili že na prvi strani ko bi šlo tako naprej bi mi malo popisala ker je pisala tako velike črke in redke vrste. Upam da sem ti popisal za danes dovolj pozno je tudi že bo pol noči.

Ostajam z mnogimi gorečimi ter poljubi vedno ti zvesti tvoj Francili.



Elisabeth Wresnig. bei Dz Schvartg. Middam Suares Caire





























Pošiljatelj: Ivanka Borštnik

Prejemnik: Marija (Mici) Kremenšek

Poslano iz: Laze pri Logatcu

Poslano v: Laze pri Logatcu

Vir: Osebni arhiv

Datum:1894-10-11

Ključne besede: Otroštvo

ID: 427




Mila moja Mici!



Radostno pozdravila sem, Tvoje ljubko pisemce posebno ko sem videla koliko si že v pisanju napredovala. Veselilo me je, ker si mi toliko lepega pisala kako se imaš in kaj se učiš, vselej kadar mi pišeš, piši kaj delaš in ali ako kaj ubogaš svoje učiteljice, radovala se ne bom, samo jaz nad pisemcem Tvojim, nego tudi Tvoji skrbni in ljubi starši. Ko bo nekoliko manj dela, Ti bo pisala Ti bo tudi Jelka. Prihodnjič Ti tudi Pepi odpiše, danes ravno ni pri najboljši volji za pisati! Ozdravel je nekoliko svojo nogo tako, da že izlazi pri lepemu vremenu na prosto. Včeraj dobili pismo od strica profesorja iz Dubrovnika, piše nam, da je imel jako slabo vreme ko je potoval domov. V zadnjemu pismu me prosiš, da ko pojdem v Ljubljano, da Ti eno žogo kupim, pisala mi nisi nič koliko naj Ti kupim, zato sem Ti jo priskrbela nevedoč koliko želiš »eno veliko« dobiš jo ko pridem z mamo Te obiskati. Gotovo je že burja prišla v Tr. In znabiti Ti je kdaj malo hladno, ako je znabiti Ti obleka prelahka lahko nosiš »barchnt« oblekco. Prosila sem mamo da so Ti kupili eno novo zimsko, kadar bo narejena Ti jo prinesem. Ker posebnosti ne vem in nadalje pisati mi čas ne dopušča končam! Sporoči visokočastitim Sestram moj poklon isto tako tudi od mame in ata.



K srčnim pozdravom in poljubom Te danes zapušča Tvoja sestrica Ivanka



Laze dne 11.10.94















Pošiljatelj: Ivanka Borštnik

Prejemnik: Marija (Mici) Kremenšek

Poslano iz: Laze pri Logatcu

Poslano v: Trnovo, Ilirska Bistrica

Vir: Osebni arhiv

Datum:1896-10-22

Ključne besede: Zdravje Izobraževanje

ID: 431




Predraga Mičica!



Gotovo misliš, da smo vsi na Ti pozabilo ko Ti toliko časa ne odpišem, na Tvoj prijazni listek! Sljedni dan mislimo na Ti, skrbimo posebno kako se zdravjem Tvojim?! Preobilo dela zraven pa vedno koja mala bolezen mi je pisanje do danes opoviralo. Sedaj hvala Bogu je malo boljše namreč se zdravjem, zato Ti tudi odpišem. Toni je sedaj popolnoma okrevala, bila je par dnij mama kakor tudi Julija bolna a sedaj smo vsi zdravi!



Vreme zelo slabo, voda narašča tako ako danes ne poneha dež in nevihta, bode v nedeljo na cesti voda. Letošnje leto je za kmeta, leto trpljenja, - letošnje leto mu nij druzega prineslo kot obilo stroškov in trpljenja! Gotovo Te zanima kaj o Pepčku izvediti? Pretečeno soboto bila sem v Ljubljani. Pepi je zdrav in se pridno uči; pošilja Ti mnogo pozdravov, istotako tudi Srečko in Viktor. Stric profesor in tetka so že odpotovali v Dubrovnik, tako tudi Dr Ivo je odšel na Dunaj.



V zadnjem pismu vprašaš radi ročnih del, danes Ti ne morem še povedati ali smeš vsa dela obdržati ali ne, ker zdi se mi potrebno, da Ti prej mami naznaniš kaj za ena dela si izbrala in lahko tudi ceno poveš. Ali ne!! Ker Ti v.častite g. sestre branijo, gotovo bi bilo bolje da o priliki pišeš kaj si izbrala, potem Ti jaz mirne volje pismeno sporočim. Kako napreduješ v šoli, ali si se navadila že bolj razločno govoriti? Ali se kaj pridno na gosli vadiš? Radovedna sem, ako Te še kaj zobje mučijo, obleči se vremenu primerno, da se ne prehladiš, ker vedi, da tudi letos lahko kašelj ali pa kojo drugo bolezen dobiš, torej čuvaj se! Letošnje leto je kot nalašč za bolezni. Upam, da obleke imaš dovolj zimske, ali ne? V nadeji da nam kmalu pošlješ par vrstic v znak, da si zdrava in vesela končam!



Sprejmi nešteto pozdravov in poljubov od Ata, mame, stare mame, Toni in od Julije!



Poljublja te srčno



Tvoja



Ivanka



Laze, dne 22.10.1891












Pošiljatelj: Ivanka Borštnik

Prejemnik: Marija (Mici) Kremenšek

Poslano iz: Laze pri Logatcu

Poslano v: Trnovo, Ilirska Bistrica

Vir: Osebni arhiv

Datum:1896-02-24

Ključne besede: Živali Zdravje Izobraževanje

ID: 434




Ave Maria!



Predraga Mičica!



V znak veselja o prejemu Tvojega lističa evo Ti že danes odgovor! Da sem znala da boš velikonočne praznike v postelji gotovo bi Te bila obiskala ali pa prišla po Tebe, vendar tako je moglo biti! Kašljaš še kakor mi pišeš, čuvaj se, da se kaj ne prehladiš! Ako se čutiš slabo in bolno in bi Te veselilo domov priditi, izrazi svojo željo visokočastiti sestri prednici! Zna biti želiš, da Ti kaj pošljemo kar veš da imamo doma?! Vreme imeli smo velikonočne praznike mrzlo in megleno, včeraj in danes pa je do snežilo in mrzla burja piha tako, da se nam še najbolj dopade v gorkej sobi. Viktor je bil v praznikah pri nas, prinesel Ti je dva lepa golobčka, eden je bel drugi črn, prvi je zelo podoben po obleki Belčku samo postave je drugačne. Leopold je še pri nas; včeraj je šel za par dnij v Borovnico. Tudi je bil Franc v praznikah pri nas in me je vprašal kako napreduješ v goslih, izgovorila sem Te in povedala, da je bolezen Ti mnogo zabranila, seveda on bi že rad, da bi ga priglasoviru spremljala a žali Bog, da to ne bo tako naglo šlo! Ni res!? Pepi je bil tudi doma; sedaj se pridno uči iz začetka mu je bila nemščina težavna. Posebnosti zanimive ne vem zato končam s pozdravom in poljubom od vseh posebno od Tvoje te ljubeče



Ivanke



Laze den 24.2.96












Pošiljatelj: Ivanka Borštnik

Prejemnik: Marija (Mici) Kremenšek

Poslano iz: Laze pri Logatcu

Poslano v: Trnovo, Ilirska Bistrica

Vir: Osebni arhiv

Datum:1897-01-26

Ključne besede: Običaji in praznovanja Zdravje

ID: 437




Predraga moja Mici!



Mesec dnij bo, da sem Te vidila, izgledala si izvrstno zato tudi se nisem dosti ukvarjala z mislijo kako Ti je, ker kakor hitro sem se zmislila na Te, stopila mi je Tvoja podoba pred oči, vidila sem Te v duhu lepo rejeno, čvrsto in zdravo. To je vzrok da Ti nijsem toliko časa nič pisala. Naznanila Ti danes ne pošiljam, to storim prihodnjič. Vidili, ogledali so si ata in mama naznanilo, priporočajo Ti, da bo prihodnje boljši. Včeraj so bili ata v Ljubljani pri Pepčku, to Ti je revež vedno bolan, zdaj je imel drugo vratno bolezen zardi katereje 14 dnij šolo opustil. Stara mama so bili zelo veseli novoletnega voščila, vedno štejejo dneve do Velike noči in se veselijo Te zopet videti le pridno se uči da prineseš seboj lepo število zlatih naukov v glavi! Zdravje nas vsih povoljno, razen mame, mamo včasih malo glavobol nadleguje, no pa to se že prestane! Vreme nič kaj prijetno, snega obilno in tudi mrazu ne manjka. Posebnosti zanimive nevem zate, zato končam.



Apropos: ravno sedaj mi je na misel prišlo, da mame imendan je blizu/ 2. svečana/ gledaj, skrbi, da ne zabiš jim posljati iskreno Tvojo čestitko ob tej priliki. Bodi od vseh iskreno pozdravljena in poljubljena, posebno te gorko poljublja tvoja sestrica Ivanka



Sporoči v. častitim sestram od Tvojih ljubih staršev poklon istotako od sestre Julke in od mene! Z Bogom!



Laze, 26.1 1897









Pošiljatelj: Ivanka Borštnik

Prejemnik: Marija (Mici) Kremenšek

Poslano iz: Laze pri Logatcu

Poslano v: Trnovo, Ilirska Bistrica

Vir: Osebni arhiv

Datum:1894-11-29

Ključne besede: Religija Otroštvo

ID: 439




Moja Dragica!



Med časom kar Tebe nisem vidila bila, sem že pri Pepčku! On je revež moram Ti recti, komaj si je nogo ozdravel, že ga je druga bolezen obiskala. Že štiri dni leži doma, grlo ga boli! Trije razredi so zaprti že radi te bolezni, v šoli v kojo hodi Pepi! Zadnjič ko sem bila pri njemu mi je rekel, da naj Ti pišem in zraven naprosim, da tudi njemu kaj pišeš. Stori mu to ljubav in piši mu; ka pisati mu daj da Ti nej preveč dolgčas in kako si zadovoljna. Vedi, da Pepi vedno še joka in mu je dolgčas. Potolaži ga in potrdi še pismeno moje beside, ko sem mu rekla, da Tebi nji dolgčas, ker mi nej hotel erjeti, ko sem mu jaz to rekla. Ni mu pa treba pisati, da sem bila z mamo pri Tebi ker bi mu bilo žal da tudi on nij bil. Priložila sem Ti zraven obuvala tudi svetinice in kropilnik kojega sem zadnjič v ljubljani Ti kupila. Ako bi Ti čižmice ne bile prav jih kar nazaj pošlji, da Ti druge osmislimo! Seveda prositi moraš v.č.sestro da to stori! Kaj pa Ti lepega delaš? Ali si pridna in ubogljiva? Kako Anica in Zorka? Sporoči gospici učiteljici z kojo smo šle v Bistrico moj srčan pozdrav. Kadar imaš čas piši! Bodi vedno prijazna in priljudna proti Tvojima prijateljicama Zorki in Anici kakor tudi proti drugim součenkam! Veliko spoštovanje pa skazuj Tvojim č.učiteljicam! bodi duhovno poljubljena in pozdravljena od mame in ata, posebno Te gorko poljublja Vsa Tvoja sestrica



Ivanka



Laze dne 29.11.94



NB: Naznanim Ti tudi da so Gabernova teta zaspali smrti, priporočam Ti jih v molitev! Botra se spominjaš kolikokrat prinesli so Ti sladkorja in drugih malenkosti, razdeli jih!!






Pošiljatelj: Ivanka Borštnik

Prejemnik: Marija (Mici) Kremenšek

Poslano iz: Laze pri Logatcu

Poslano v: Trnovo, Ilirska Bistrica

Vir: Osebni arhiv

Datum:1896-11-30

Ključne besede: Rastlinski svet Izobraževanje Živali

ID: 440




Predraga Mičica!



List od 24.t.m. prejeli, veseli nas, da si zdrava in vesela! Kako z učenjem sploh razvidilo se bode iz spričevala, zato o tem vsa vprašanja opustim. Kar zadene ročnih del Ti naznanim, da smeš vsa dela obdržati, gledaj samo, da vse čedno iz gotoviš, ker nij dovolj samo lepo delo, ampak, mora biti tudi čedno in okusno napravljeno! Včeraj prejeli list od Pepčka, v katerem težuje, da se ima obilo za učiti. Vreme vedno deževno, tako, da je voda iztopila čez celo ravan. Pretečeno nedeljo radi vode še v cerkev nismo mogli iti. Zdravje naše povoljno kljub slabemu vremenu, dela vedno obilno se poljskimi pridelki, dasiravno je vsega malo, a to da dosti dela, ker je vsled narasle vode vse umazano.



Če Ti še povem, da imamo sedaj v že šest golobčkov sem Ti vse povedala. Tudi Pepčku sem o golobčkih pisala, veselil se je, da jih je že tako velika družinica, kar upam, da bode Tudi tebe veselilo! Ki res! Vrt je vsled vednega deževja popolnoma opustošeno, tu in tam se, dobi še koja rožica – vrtnica, katera me spominja prelepe spomladi in poletja, zraven me pa še spominja – kako je vse na tem svetu minljivo. Dovolj za danes, prihodnjič več! Sporoči vsem v. č. sestram naš poklon, posebno v.č. g. prednici! Iskreni pozdrav in poljub od vsih, posebno od tvoje Ivanke.



Laze dne, 30.11. 1896


















Pošiljatelj: Ivanka Borštnik

Prejemnik: Marija (Mici) Kremenšek

Poslano iz: Laze pri Logatcu

Poslano v: Trnovo, Ilirska Bistrica

Vir: Osebni arhiv

Datum:

Ključne besede: Zdravje

ID: 445




Predraga moja Mičica!



Zelo so nas oveselile zadnje Tvoje vrstice ko nam pišeš, da se pridno gosli učiš in druge predmete. Kako bodo pa še veseli, ko jim pišeš, da si se navadila lepo glasno in razločno govoriti! To bo veselje Tvojim lj. Staršem, zatorej skrbi, da prej ko prej jim to veselje narediš! Pri nas nij sedaj prav nič prijetniga, vodo imamo že 4 tedne čez celo ravan! Vozimo se v čolnih k sv. maši v Planino. Tudi je razsajala in še razsaja bolezen davica in vročinska bolezen. Več slučajev je bilo in par jih je tudi umrlo.



Hvala Bogu mi smo vsi zrdavi! Učitelj iz Postojne t.j. Tvoj bratranec je tudi pri nas na počitnicah, ker tudi v Postojni so šole zaprte vsled bolezni. Torej vidiš, da res nij nič prijetniga! Vreme bilo zdaj par dnij prav prijetno a danes je zopet zelo oblačno in megleno. Ali kaj obleke potrebuješ za zimo! Če kaj potrebuješ piši! V zadnjemu pismu pišeš kdaj Te pridem kaj obiskati. Ako budeš pridna, naprosila bodem mamo, da Te pride pridevi o Božičnih praznikih obiskati. V nedeljo obiskali so nas sorodniki iz Garčarevca, prinesli so nam lepih jabolk, ako bodo v.č. sestra zadovoljni s Teboj Ti jih bodem tudi Tebi par posljala. Znabiti Te bo zanimalo ako Ti poročam, da je bil Srečko in Ivanka še zraven njega, bolan za škrlatico! Kako je sedaj zdravje obeh mi nij znano, in ravno danes pričakujem poročila o njih!



Ker posebnosti nevem naj končam!



Sporoči vsem v.č. sestram naš poklon!



Bodi pozdravljena in poljubljena od vseh posebej od Tvoje sestre Ivanke.






Pošiljatelj: Franc Peric

Prejemnik: Felicita Koglot Peric

Poslano iz: Bilje

Poslano v: Egipt

Vir: Arhiv Neda Rusjan Bric

Datum:1922-11-08

Ključne besede: Običaji in praznovanja Politika Kultura in umetnost

ID: 446




Bilje, 8. 11. 22



Draga mi felička!



Prav vesel sem včeraj vdobil tvoje fanj pisemce naj srčnajša ti hvala. Obžalujem pa da se je ono pismo izgubilo oziroma tudi od tvojih pa kaj se hoče slučaj se zgodi tui tak. Že v začetku te moram malo oplašit da skoraj ti nimam danes kaj pisati, pa prosim oprosti če ne bo karta prav polna. Spominjam se da sem ti lansko leto enkrat že v začetku pisma tako pisal pa ti ni nič prav stalo. Ne da je res? Pa včasih je res tako da človek nima kaj pisati in tudi ni so dnevi ednaki za pisat Včasih pride vsega v glavo, da se pismo kar na enkrat napolni. Ali ni res da ni zmiraj ednako razpoloženje? Na dan vseh svetih smo imeli zelo lep dan da ljudje ne pomnijo da bi bil še kedaj na vahte tako lep. Na pokopališču seveda smo peli ampak zelo slabo napredujemo sedaj v petju ne gre več kot je šlo in tudi nobeden več nimamo tistega veselja kod pred časom ne slišiš več da zapojemo kakšno v gostilni ali kje kod druga leta ki smo peli če smo le bili štirje skupaj, smo že zapeli. Sedaj nas uči Romano pa ni milosti proti g Kuratu. Po zadnji veselici ki smo jo imeli ni bilo več ga zraven, nevem kaj to pomeni. Ti odkrito povem da grem k vaji le za kratek čas, ker je fanj moška družba, sicer ne manjkam pa nikoli pri vajah. To ti tudi povem da ženski ne more videt nobeden ker so postale tako sitne in prav zaprav nevem kako bi rekel da kakšne. Soprani niso bi rekel skoraj za nič če je zalka že gre pa ona pride tudi vsako kvatro enkrat tako da je z ženskami sam križ. Druge punce bi zelo rade hodile pa jih ne pustijo pa nevem zakaj saj tudi so nekatere fanj punce in imajo tudi dobre glasove. Jaz mogoče prestanem še to zimo v zboru potem pustim vse skupaj ker me tudi mene jezi, ker bi rada tudi naša Lizeta hodila je že večkrat vprašala Zalko. Sam nevem kaj si predstavljajo in mislijo da so druge punce. Vse slabe niso, pa takih slabih bi se morali branit, in naj druge pustijo v zavetje. Sam nevem zakaj jim mora biti oropana društvena in kulturna izobrazba. Če jih ne bodo pustili bomo ustanovili drugo društvo potem pa naj bo kar hoče. Prosim ne pravi nikomur teh reči. V nedeljo smo imeli Vipavo na britofu smo se vozili v barkah pa ni bila tako velika kot 9. leta. Je bila samo do pompe , do poldne je bila že cesta čista. Vreme imamo da bog pomagaj danes je bil zelo lep dan jutri bo gotovo dež ker že od konc avgusta ni bilo dva dni zaporedoma lepo vreme. Danes sem bil v njivi pri vaši hiši pa nisem nič šel k tvojim ker nisem imel časa. Ko sem šel domov mama je pistvala Koglotiča in varvala prešiče imajo zelo lepega prešiča debelega pridi na klobase. Mi smo že zaklali ednega. Štefanja je zelo fanj zdi se mi bolj mlada kot kadar si bila ti doma lumparka pa mora bit kar se da. Naj raje grem k tvojim če vidim da je sama Štefanja da se kaj presmejemo. Če vidiš kaj mutcavko reciji da je rekla naša mama Marička Nemčeva da bi ji zelo rada pisala pa da ne mora ker jo bolijo že dolgo dolgo časa oči, in da naj se vseglih kaj oglasi, in naj ne misli da je mogoče jezna ker ji mama nigdar ni odgovorila že na kakih šest svojih pismi. Dolfič ni šel k vojakom radi če sta dva brata potrjena če dela eden izmed njih prošnjo ostane doma dokler ne drugi odsluži če ga ne poprej pokličejo to je če se slučajno posreči prošnja. Mu bo pozneje tudi težko iti gotovo. Tukaj ne kaže da bodemo imeli prej miru dokler ne postanemo taljani. Če ti veš kakšne reči delajo fašisti kakšen krat. Gotovo ti so znane razmire ki se godijo v Italiji. Namreč fašisti so prevzeli celo vlado, takšne reči so bile oni teden da je bila groza. V Biljah je prišlo do tega da se vidi že po nekaterih domačih ljudeh razobešene laške zastave. V soboto so po več hišah prisiljevali domači fašisti da morajo razobesiti laške zastave. Včasi primejo človeka takšne misli da ne vem kaj bi storil. To rečem da sem srečen ker imam tebe da te ljubim ker me večkrat že si rešila kakšne neprijetne prilike. Vedi da včasih me prime taka jeza da bi nevem kaj napravil s takimi ljudmi spomnem se pa da te ljubim tebe in ti mene se raje ognem. Pa ravno tako delajo znami kot sami hočejo pa upajmo ker vsaka stvar ima svoj konec da ga bo imela tudi ta. Obžalujem da si morala na grškem toliko pretrpeti. Kdo bi si mislil kedaj ko smo srečni sedeli pri špargetu da boš ti kedaj v takšnih položajih, in kje, v krajih ki jih naš svet niti ne pozna. Mogoče če bi se kaj zgodilo steboj, bi o tebi nigdar več ne slišal ne vedel. Pa verjemi da jaz sem si slutil da tebi se ne godi dobro. Hvala bogu minulo je in želim da še ta čas ko boš v svetu da bi se ti godilo dobro in srečno. Saj ko prideš domov bo prestano že vse pozabljeno. Tudi mi druzi smo že pozabili da smo bili v vojski in veš kakšni smo? Komaj čakamo da bi zopet bilo. Res da ne pozabim čestitat perescu da je v zadnjem pismu bilo tako pridkano recimu da kadar pride domov da pojde z mano brat črešne in fige. Pa tudi moje ni pod špot saj ti skoraj vsaki krat napolni pismo pa se nič ne zmisliš nanje ubogo semi prav smili. Prosim če je bila Tončka pri tebi odpišimi hitro škoda da ni morala nič vzeti s seboj ker sem ji dajal. Če ne pride do dvanajstega t.m. potem je ne bo. Končujem z mnogimi pozdravi ter gorečimi poljubi tvoj vedno ti zvesti Francili.



Oprosti ker je pismo tako mrzlo in radi tega ne bodi nič žalostna pa drugič kaj bolj fanj. Lahko noč še en poljubček vroč če je že pismo mrzlo franc.






Pošiljatelj: Franc Peric

Prejemnik: Felicita Koglot Peric

Poslano iz: Bilje

Poslano v: Egipt

Vir: Arhiv Neda Rusjan Bric

Datum:1923-03-04

Ključne besede: Podeželjsko življenje Kultura in umetnost

ID: 447




Bilje, 4. III. 23



Draga mi felička!-!



Hvala lepa za srčkano pisemce poslano po tvojih. Zakaj rečeš da naj ti oprostim ker pošiljaš obem skupaj. Ne misli da sem jezen radi tega? nasprotno! Vesel sem samo da vdobim. Ludvik mi je je, prinesel v sredo k vaji k g. Kuratu ker nam je razdelil vloge bomo igrali eno igro zelo lepo (užitkarji:) Resničen dogodljaj ki se je godil lansko leto na štajerskem in na goriškem ni bila še igrana. Jaz imam vlogo Petra Tončka tuževa snaha (francka:) bo moja ljuba vdova, z 7 letnim sinčkom. Saj ne boš jezna radi tega kaj? Ludvik bo igral škrivanta namreč pri pravdi z mojim očetom in franckinim pri sodniji radi posestva. Jaz imam vlogo pustega in mrzlega fanta da dela ženska kar hoče z menoj. Moje kretenje bo malo težko. Veseli me da se zabavaš s petjem in igranjem tudi ti. Ko pridete drugo leto domov bomo morali napraviti eno lepo veselico da boste tudi vi druge prisotne kaj? V pred zadnjem pismu si mi pisala da kako se ni poročila Tončka z svojim fantom. Glej stvar je taka. On je bil ujetnik na otoku Malti in do takrat mislim da se nista praj videla nikoli in ne vedela eden za drugega. Potem is ujetništva sta si pisala pa ne vem na kakšen način sta se najdla. In ko so si večkrat pisala v tolažbo eden drugemu, Tončka po pisavi si je predstavljala da mora biti en fejst fant, ker ji je pisal taka pisma da si je čudila kako da ta človek piše tako fanj pisma. In tako na tisti način sta se zaročila. In kadar je prišel on v Egipt da se poročijo, ona je obstala ko ga je videla in vsako besedo da mu je morala cukati iz ust in t.d. Primerno moji vlogi ki jo imam sedaj. Takšen je bil on takrat in sploh zmiraj je takšen. Ona je bila vse eno na svojem mestu da se poroči ker da ne mara imeti za norca pa je zelo trpela. In kadar so prišle teta in Lizi iz Bilj zopet dol so prinesle še druge njegove napake da na tisti način se je potem prijateljstvo vse razdrlo. Ko pisemce nadaljujem je sreda večir. Danes sem zopet vdobil tvojo kartico hvala ti lepa. Bomo videli če ostanete ti in Estera mož beseda. Veselilo bi me to, ampak bolje bi bilo, da bi s kom stavile kakšno precej veliko stavo (Vadljo) da potem bi se ne morale premisliti tako iz lepa kaj? Pozdravi toliko Estero! Od Dolfota sem vdobil eno karto v kateri mi piše da kadar ti bom pisal naj ti v njegovem imenu pošljem pomnožene pozdrave, ter hvala lepa za pozdrave poslane po Kristi. Nadalje me zelo veseli da v zadnjem pismu poslanem po tvojih me tako lepo spominjaš prejšnjih časov Sedaj se sam sebi čudim da kje sem imel takrat tisto koražo in kako sem hodil prvo leto k tebi češ da prav moram iti brez vsakega pogoja tako me je gnalo. Oh in kadar sem te poljubil prvič še sedaj mi stoji vse živo in čutim prav tvoje toplo lice kakor tisti čas. Oh kako lepi spomini nigdar jih ne pozabim če prav sam ostanem. Ali pa če me ti zapustiš če bom prav drugo imel. Pa upam da ne pridemo do tega kaj? Na ohceti je posalo prav fanj, čudo fanj, da sem bil prav zadovoljen čaki ti povem od začetka. Pri poroki z mašo je pel mešan zbor so bili skoraj vsi pevci in zelo lepo so peli, in je bila zelo lepa poroka da po vojni mislim da jo ni bilo še take ne da hvalim ker sem bil jaz zraven kar je res je res. Potem pri Kogojevih je bilo kosilo in po kosilu je prišel avto ter smo šli v gorico se slikat. Škoda ker ti ne morem poslati slike ker so preveč velike. Potem z gorice smo šli z avtom na rajžo po Vipavski dolini V Vrtovinu smo vzeli gor še g. učitelja Pelicona in svojo gospo Maričko Kogojevo, in smo se vozili če in sem okoli in pili saj veš kakor na ohcet. Potem ob osmih zvečir smo prišli v Bilje, in je bila večirja 30 gostov fanj in čudo lepa. Ob eni uri po pol noči smo šli k Solerju in smo plesali dokler ni vablo k maši potem smo šlivsi skupaj k maši in po maši smo šli spat. In potem je bila ohcet končana. Nadalje ko mi pišeš da ti je pisala tončka tako ona ve da te jaz ljubim ker vedi da kadar sem jaz razkril nji mojo ljubezen do tebe, sem videl na njenem očesu solzo pa nevem nič kaj je morala pomeniti. In potem mi je zmiraj pravla da naj ti pišem da pridi domov. Ter ona mi je tudi rekla da Egipt je sreča za naše kraje na en način Na drugi način pa, da je Egipt rušitelj naših krajev zakaj pa, nisem je hotel prašati ker to sem sam prepričan. Nadalje radi lepih punčk povem ti popravici da jih je enih osem ki so prav lepe da je res nevarnost za se kam zaljubit. Pa kaj ker morda iščejo že pašaporto za ____ . Ako pride Lejonka če ne vem ker nič ne slišim potem pa se boste morale bolj pazit! In za nas bo pa veliko boljši. Ako si Berto in Velerja pišeta nevem ker ne prašam nič nobenega bolje gledat vsak zase. Pa če bi mu pisala bi gotovo kakšen krat kaj povedal. Ivanka N. je že nekaj časa v Biljah ima zelo lepega sina. Zofka Merljak je še tukaj, ona ima tudi lepega sina, in pridnega moža.

Končno felička oprosti pisavi ker zelo hitim pozno je tudi že bodi srčkano mi pozdravljena ter goreče poljubljena od vedno zvestega ti francila.



Bog te Živi. Reče naša ta mala.



Pozdrav Kristi Esteri, Zori i.t.d. francili.






Pošiljatelj: Franc Peric

Prejemnik: Felicita Koglot Peric

Poslano iz: Bilje

Poslano v: Egipt

Vir: Arhiv Neda Rusjan Bric

Datum:1923-04-05

Ključne besede: Običaji in praznovanja Podeželjsko življenje Osebna razmerja

ID: 448




Bilje, 5. IV. 23.



Nad vse mi ljubljena felička!!



Srčkana ti hvala za zadnje poslano [nečitljivo] – pisemce. Kako me je navdalo, ko se tako nestrpna troštaš da bodemo sedaj leto hodili zopet skupaj kot negdaj. To si ne smem misliti drugače bo predolgo. Kar bo tudi res da nam se bo zdelo obema dolgo. Ker kar se človek najbolj trošta noče nigdar priti. ____ Nadalje ti moram povedati da tukaj so me začeli ženit z eno punco z Renč Kar Bog ne daj. Ali si mogoče že kaj slišala? Raje kot ti bodo drugi pravli ti povem sam, ker ti bi mogoči hitro verjela drugim če bi ti pravili kaj takega. Torej da veš da ni resnica in tudi nočem da bi bila! Nadalje kako so ti minuli kaj prazniki? Tukaj za vstajenje smo imeli dež da ni šla procesija nič ven. Drugače dan je bil precej lep. Na Veliko noč zvečir sem večirjal z tvojimi sem bil tam cel večir smo se dosti pogovarjali od tebe in smejali z Vladkotom in vse sort reči. Ludvik je bil malo na koraži smo se čudo smejali žnjim.

Jaz sem sem jim zlagal da si mi pisala da če zazidajo hišo da prideš domov in da če ne zazidajo da ne prideš. Mama je bila hitro v strahu, in je rekla da saj je prostora vse edno zate. Potem sem se pa hitro opravičil ker sem videl da je v zadregi. Na Veliko noč smo bili prvi cel dan v [nečitljivo]. Po molitvi smo bili pri g. Kuratu nas je povabil na kozarc vina kakor vsako leto, potem pa je bil pogreb je umrla Celesta od Žonkavih smo peli pri pogrebu mešan zbor. Gunderli ta mladi je tudi umrl na veliki teden je pustil veliko družino. Vem un je bil zdrav in mrtev. Mislim da Rusjanka mama od Estere je tudi zelo slaba. Še danes so ji nesli g. Boga. ti praviš da bodete imeli drugo nedeljo po Veliki noči veselico? torej mi najbrž tudi že bo šlo po sreči. gotovo ko bodemo na odru eden in drugi se spomnimo eden na druzega kaj? Oh zakaj nisva oba skupaj kaj? Kako bi bilo lepo. Vsaka katera mi je voščila velikonočne praznike mi je raklo da bi bili drugo leto skupaj. Pa nisem še nobenemu povedal da bomo. Tončka mi je pisala da ne pride to pomlat domov da pride komaj drugo leto meseca februarja ona in Lizika. Pridi tudi ti žnjimi. Žan Žorž ima druzega sina. Mogoče potem pojde Helena dol ker zmiraj pravi da pojde. Jutri gre Lejonka. Ji ponesem njej to pismo pa je zapečatim. Sedaj hodi tvoj tata tukaj vsaki dan v mlake. On je zmiraj glih prav nič se ni predrugačil in dela vsaki dan zdrav je tudi zmiraj. Marija Drajčkova ima še zmiraj tistega iz Gorice. Mislim da se poročijo sedaj v kratkem. Katarina in Ludivik mislim tudi da se v kratkem poročijo. Popraj so zmiraj pravili da se poroči Malka Mozetič poveliki noči sedaj pa ne govori več nobena nič. Bodeš videla kako je lepo je sedaj tukaj vse hiše nove radoveden sem kako si predstavljaš ti Bilje sedaj ker jih nisi videla že toliko časa. Pa če ne pojdeš z gospodarji na grško, ali boš morala vdobiti drugo službo? Radi zraku in zdravja bi bilo bolje da bi šla, potem bi prišla zopet frišna v Egipt. Kako se si zdravstveno počutla lani tam? Oprosti ker te vprašam take reči! Nadalje me veseli da tako napredujete Biljenke tam v vašem društvu. Ti čestitam da si odbornica! Jaz sem odbornik tudi že dve leti tukaj. Imava vsak en velik titul kaj? Pozdravi Zoro ter zahvalijo v mojem imenu za voščilo ker mi je pisala eno karto pa nimam naslova za i odpisat. Ednako tudi drugim ki mi voščijo v tvojem imenu.

Draga! Upam da se ne ustrašiš ko ti pišem da me ženijo bolje da ti povem jaz kot drugi kaj? Pa ti odkrito povem da do sedaj nisem še nigdar nobene vprašal za ljubezen izvemši tebe. Pa tudi ne