Velecenjeni gospod Fran GovekarŽivel, živel naš Govekar! In ko bi se komu čudno zdelo, da sem menjala kar čez noč svoje mnenje, poveste mu lahko, kar Vam sedaj le pišem: Sinoči smo imele sejo odborov (žen. pod. C. in M). Gč. Mank. mi pokaže ,,Narodˮ, kjer so ljudje takó strašno naivni, da ispovedujejo, da so se dobili v Vaši povesti. Našli so se, spoznali; bolj vendar le res! Žalostna resnica! Govorila in Vam tudi nisem zakrivala, da je Vaša povest pretirana, da ne more biti v njej resnice, no, sedaj sem se, žal, prepričala, da ima dobro podlago, da ste izvrstno zadel. Ubogi Slovenci! Priznam tudi plemenitost Vašega namena in sinoči sem bila polna glasnih občudovanj in začudenij za Vas. Tudi druge – osobito neka gospa – ki mi je v sorodu, je odobravala Vaš namen, sedaj, ko vemo kakó stoje stvari. Ali naivni so pa vendar ti ljudje, kaj ne? Poleg tolike podlosti toliko otročje neumnosti! Bravo, g. Govekar. Vous êtes à nous! Tudi onega Vida in družico menda poznam, Bog ju živi! Le tako naprej! In če hočete, lehko poveste, da prav Narod je naredil iz nasprotnice Vaše povesti v – občudovalko oduševljeno. Márica
Faksimile tega pisma še ni na voljo.