Velecenjeni gospod Govekar!Prečitala sem vse št. Slovenca, kjer se razpravlja o Aškercu in drugih; tudi oni podlistek sem prečitala in ko bi Vi ne bili omenili, težko – no, čitala bi ga skoraj gotovo ne ali če bi ga, ne vedela bi česa se tiče. Zeló zanimivo ste pisali pa Vi o sestanku slov. literatov – lepo! – ali ko sem videla, da pozivljate pisatelje naj primejo takoj za peró in naj napišejo članek pro ali contra, tedaj sem si pa dejala: halt! ti pač ne bodeš prva! Vidite, le to je uzrok da do sedaj nisem Vam še ustregla. Dejali bi, tej se mudi, da se pokaže na kongresu! In kaj naj napišem o tem česar Vi niste? Mislili ste na vse, na vse in celó na čas, nam pa niste ostavili ničesa, kaj naj rečem torej jaz? Vaše pismo me je razveselilo kakor vsakikrat, le tam sem se čudila, da mi pravite, da sem postala iz Savla Pavel. Ko bi bila jaz le slutila, da more vse ono biti res, ali že sanjalo se mi ni, o Vašem namenu pa – izpovem se – nisem tako dobro mislila kakor sedaj. V svojem poslednjem pismu ste prav prelestni molodjec, ko mi pripovedujete takó lepo in živo – to pač znate! o Svojem deklétu. Tudi to ,,moje dekle se mi glasi takó lepó in novo za moja ušesa, Vi pa znate že osobito lepo reči. Pa da Vam ne laskam, to bi ne bilo lepó, govoriva o čem drugem n. pr. o Božiči. Povejte! Sem li Vas vabila, da pridete v Trst, ali se mi je le sanjalo? Meni se zdi, da sem Vam pisala, ali ne! Jaz sem obečala iti enkrat po zimi v Zagreb k operi in drami – jako rada bi videla slovansko predstavo – ali časa nimam kot o Božiči. Tedaj pa bi morala ustaviti se v Ljubljani, ker bi me zanimal literarni klub. Moja gospa, – Videmka je – tira me se sebój in soprogom v Videm, kam naj se obrnem? Na vsak način, ako mene ne bode v Ljubljano, Vi morate priti k sv. Ivanu, da se kaj več pogovoriva nego o počitnicah. Odločiti mi je ali Ljubljana – Litija, od tam vem, da me ne pusté dalje, ali Zagreb. O tem Vam že še pišem. Včeraj sem dobila pismo g. Göstla z obečanjem, da hoče sodelovati ali ta naš Aškerc, ta naš Aškerc! Pisala sem mu v drugem pismu, da moram imeti kaj njegovega za 1. št. Slov. Odgovoril mi je, da pošlje pozneje, ker zdaj nima nič pripravljenega, kakor da bi bilo njemu treba Bog ve, koliko časa, da kaj napiše! Tako me žali to!Vi ste srčkani, ker imate že toliko pol pripravljenih, hvala, hvala! Zamejski mi je poslal pesen ,,Slovenkaˮ, diši malo po italijanskem, ali dobra je. Neka učiteljica me pa res spravlja v zadrego; pošilja mi dopise, ki nimajo ni nog ni glave; pa pravi: ,,upam, da je vse dobroˮ. Vsega izbornega pač ne boste smeli iskati v Slovenki, ali da bode dobro, logično, da bode imelo vsaj smisel! Kaj naj odgovorim takim? Ali naj vse prenarejam? brr! Eno legendo imam tudi in prav mičnih Vidinih pesni. Vrhu tega še nekoliko malenkosti ah da, tudi o modi, tudi. Nadejam se, da prav radi mode se katera naroči na list mislite, da ne? In kaj, bode še v našem listu – hm! Kaj smo mi! Kobilca je narisala ,,glavoˮ za ,,Slovenkoˮ videla bodem kaj porečete Vi k vsemu; kak utis Vam napravi tout ensemble. Dovolj nocoj, jutri dalje …Par ur pozneje.Zahvalite lepo, prosim, v mojem imenu g. Majaronu za novelico. Prebrala je nisem, pa zakaj bi ne bila za Slovenko? Videli bodemo. Posebe hvala še Vam, da dobivate sodelavcev, saj pravim čudno se je iztekla naša polemika, ko bi se bila le malo bolje poznala, ne bila bi nikdar žal besede izmed nama. Le eno uro – a propòs – v Brežicah mi je rekel nekdo – ne vem več kdo – da se snidemo po koncertu pri posebni mizi ali potem Vas nisem videla več. Najbrže ste plesali prav pridno, meni se je zdela pregrozna gnječa, da bi šla v dvorano.V Brežicah je bilo vendar lepó, ker je bilo toliko življenja in življenje, veselje vsemi ugaja. Uni dan sem pisala tudi dr. Mencigerju z malo nado še manjšo ko je moja nečakinja, a pisala sem in tudi Hostniku sem se priporočila, da mi sporoči kaj o ruskih ženah.Podgorniku bi jaz ne svetovala, da nadaljuje sè svojim listom, pa celó strogo – političnim!O diese Politik! Prav nič in če se je še takó agitovalo, list se ni mogel udomačiti, nekateri sodijo za to, drugi za drugo.Gorje če bi šlo še Slovenko takoj, zakopljem jo rajši takoj.Veste, g. Govekar, da se vendar moramo ozirati malo tudi na nižje ali bolje rečeno – manj izobraženu ženstvu osobito pa na mlade dekliče. ,,Backfischeˮ skačejo samega veselja, da bodo imele ta list, prosim Vas torej, da opomnite Svoje tovariše na to, da bi imeli pred očmi ko napišejo kaj za Slovenko.Radovedna sem, kako pozdravijo 1. št. Gabršček je menda hud, ker je menil on izdavati ženski list toda ženski list, recite kar hočete, brez ženske ni nič.Gospoda Vidica lepo pozdravite, kadar ga imenujem, vselej se spomnim onega Pegaza, katerega sem povabila v Nar. dom v Brežicah.Naj ne bode ljubosumen, saj mu ne ukradem tovariša ni prijatelja. Saj piše tudi on dolgo pismo gč. Mankočevi, če povem – Márici njegovi?Ko utegnete, pišite mi zopet, vedno me bode veselo. Še nekaj! Ne pišite urednica, če bi naš slavni magistrat vedel, imela bi sitnosti, dási me takó lepo puste v miru četudi vedó, da sem Cirilka.Bog Vas živi!
Faksimile tega pisma še ni na voljo.