ID
1042
PrejemnikFran Govekar
Poslano iz
Poslano v
Datum15. 1. 1897

Velecenjeni in ljubeznivi gospod Govekar!

Prav ste govorili in prav govorite, za me je to pretežko breme in umori mi duha, ker me vendar le skrbi. Pa da bi ne imel človek opraviti s takó neresnimi ljudmi, kakor so naši! Sinoči sem dobila od neke učiteljice (na uredništvo seveda) pismo z briljantovanim papirjem, češ: glej, na, kako smo beraške! Ne po zunanjosti in materijalni strani pač pa so po duhu prav beraške! Ali v 3. št. hočem jim malo posvetiti zamera dol, zamera gor! V istini da me je skoraj sram, kakor lani, ko sem se postavljali radi fižolkanja.

Jaz pravim takó: Kdor se čuti po povestih prizadetega, ta mora biti kriv. Meni je vse eno naj kdo piše o učiteljicah kar hoče, naj piše o ženskah najbolj črno in grdo, mene to ne briga, kajti jaz ne vidim sebe v povestih, vidim umetniško delo: novelo, roman i.t.d. Da bi Vi vedeli, koliko raznih glasov sem slišala o Slovenki v teh dveh tednih! Naročniki in naročnice pa vendar le prihajajo. Ali to je čudno. Jaz sem dobivala samo oduševljena pisma in na uredništvo ter upravništvo so hodili tudi taka, le kar mi je pravila gč Mankočeva od svoje korespondencije, to je bilo vedno slabo. Saj sem ji rekla baš včeraj, da delam po sv. evangeliji vračam kruh za kamen, dobro za slabo.

Direktno náme prišlo je le pismo one duhovite učitejlice, a najbolj so se spodtikali tu v Trstu radi naranč in radi slabe žene v ,,sanjahˮ. O učiteljicah nismo še mislili ne, le ko so pošiljale skoro vse učiteljice nazaj, jelo se mi je svetiti. Smešno bi bilo in prav za Fliegende, ko bi ne bilo žalostno.

Kar mi pravite o ljub. škandalih je res – škandal! Oh pa v tisti megli, mora se umreti, mora pasti… Naš ,,Piccoloˮ je prinesel vest o oni materi, a nisem ni verjela, sedaj pa moram seveda. Jaz tudi sovražim kakor Vi tisto svetohlinstvo kakor hinavce in hinavščino sploh, no, to ste videli menda, da se hliniti niti ne znam. Ni straha me, cerkve so v Ljubljani vedno prenapolnjene, da se ne more vanje, naj bi rajše bile bolj prazne, a bi isti ljudjé, ki jih polne živeli drugači. V Italiji so cerkve skoro vedno prazne in če tudi žive grdó jim tega ne zamerim tako kakor našim. Vsaj nimajo Boga za …

O italijanski pisat. Serao sem čitala, da zahaja v vse kroge, med najrazličnejše ljudi – mislila sem takoj, da mora [nečitljivo] imeti izvrstne živce.

V 3. št. pride mnogo Triglava in mnogo sanj. Veste, da nisem vedela za prostor! Dali so mi 12 strani in toliko mi jih dadó odslej vedno.

Od nekega iur. Varla (Bil-El) v listnici 1. štev. sem mu obečala, da pride, ali prečitavši pazliveje, sem videla, žal, da nima ni nog ni glave. Same besede in fraze. Kaj naj storim? 20 strani sparim v eno, pa natisnem, kaj? Danes sem ,,švindlalaˮ v listnici, ali prihodnjič prinesem 2 strani Vaše, 2 strani pa une povesti, tudi zame bode boljše. Sitnosti so pa res z uredništvom. Ali mi skrbite Vi pri kom za kako povest? Kaj? Ali Vam je Bežek kaj pravil o moji Pod streho? Nisem dosegla, kar sem hotela ali razumete? Težko stanje izobražene čuteče osebe med neobičnimi, nevednimi.

Bojim se, da ne bode ugajala, prenaglo sem jo spisala. Veste kaj mi na Vas osobito ugaja? Mnogokrat sem Vam že hotela pisati o tem pa vsakikat sem pozabila. Vi ste namreč hudi v Svojem klubu – vem iz gotovega vira – zeló strog kritik, a če dobite pri svojih kolegih talent, ne zamolčite, ne skrivate ga, ne morite ga. Tako dela kdor je ali ima ,,alle Anlageˮ, da postane velik – saj se mu ni bati ničesa, kaj ne? O Majaronu ste mi takrat poslali pravo ljubko isto tako lepó ste se izrazili o vsakem talentu iz Vašega kluba. To je jako lepo: Recite, prosim, g. Majaronu, da mi spiše primerno kratko povest (pa če je tudi dolga, nič ne dene) samo primerna mora biti, naj misli vedno, da piše za Slovenko. Meni je v resnici žal za ono, katero mi je poslal, pa kaj hočem?

Za parkrat sem morala pretrgati list zdaj za to, zdaj za ono in tudi sedaj bi najrajša tekla v mesto, da vidim kakó je z listom. Pomislite! list gotov, zaključen pa tam čaka, ker ni še glave. In takrat sem si dejala, mora biti razpošiljatev in vse v redu, oh ta grdi Žid! Petnajst dni že obeča pa le še ni. Utrujena sem zeló, ker sem ves dan na nogah v šoli, potem teci v mesto, samo ni pa po tem prav ljubljanskem blatu … brr … že ves teden je vse blatno, vlažno, sivo, grdo in to me sila jezi …

Platnice pri Zvonu mi ne ugajajo posebno – sama ljubosumnost jih je. – Murnikov spis je pa res krasen in za naše jezikoslovce jako primeren! Kje je Murnik sedaj? Ali si res nista prijatelja? V tem genru piše divotno, ima žilico pa jo ima. Uvodno povest piše Škrjanec kaj ne? Nič ni mož – beseda, dejal je, da napiše po 1. št. ,,Slovenkeˮ pa le ni; no, kritikovati menda ni hotel, hvaliti ni mogel.

Veste g. Govekar, ko napišemo kaj ironičnega, zapišemo vedno zraven ironija. Danes sem se morala smejati tistemu Vašemu članku, znam da je Vaš iz nekih stavkov, ki ste mi že pisali in tudi povedali ustno. Samo tega bi si želela, da bi šel kdo na led, seveda pa da bi mi tudi vedeli, kajti Cotič vendar ne bo bedast, da bi se blamiral. Vse, vse je možno pri nas. Danes sem pisala tudi Göstlu in sem mu rekla, da če bi bila jaz fant bi tako šla vprašat za ženo tisto duhovito učiteljico, ki nam je pisala jako profumirano pisemce:

… ,,nadalje trdi g. pisatelj, da ona ne zna nič, samo na abecednik se razume. Revna je takó, da ji mož za poroko še obleko mora kupiti. Obžalujem g. pisatelja, ki pod imenom idealist toli prozaično pišeˮ ….. Ni zopet to za Pust?

Dovolj, saj ste me gotovo že naveličani.

Pozdravite mi o priliki simpatično svojo gč sestro – takó mi je ugajala! – Vi pa spomnite se včasi mene in pa naše Slovenke.

Bog Vas živi!

Márica

Faksimile tega pisma še ni na voljo.