Velecenjeni in ljubeznivi gospod Govékar!Veselila me je vest, da je Aškerc postal pozoren na Vas po dr Strnadu. Vidite, to sem Vam jaz pisala takoj v početku najinega znanja, da sem se temu delu res divila! Vidite, da imam nekaj ukusa. Isti čas sem imela ,,Narodˮ, ker je bilo naše sv. ivansko bralno društvo še pri življenji in tedaj sem čitala oni podlistek z velikim zanimanjem. Nekdo, ne vem več kdo je dejal, da mu konec ne ugaja, ja sem pa rekla, da je baš konec krasen. Ne razumem pa Lampeta, ki vas je vabil k sodelovanju, sedaj je pa napisal oni fulminanten članek na Zvon in njegove sotrudnike, kakor mislim, v prvi vrsti Vas. Tu sem morala prenehati sinoči z 31. jan. in nadaljujem nocoj 1. febr. Vidite, mi vsi doma smo uprav zmešani, bolezen je vedno tam in ubogi bolnik ide le počasi na slabše. – Torej radi tretje št. sem se zopet jezila s tiskarno. No, pa Vi si niti ne morete misliti kaj je to biti navezen le na eno edino tiskarno. Prosila sem jih, takó lepó prosila, da bi mi pripravili prvo korekturo za ned popoldne ko sem jaz prosta, drugo za petek in listek v soboto zjutraj. Ali v soboto ob 11. so mi komaj dali korekturo, potem pa v naglici v tisek, ne da bi mi niti prav popravili črkostavci. Danes sem pa tožila v upravništvu dru Gregorinu in sem rekla: ,,Naj se jim pa reče da gremo kam drugam.ˮ Nikam, gospodična, je dejal, ne moremo, nimajo naših tisk in naš tiskar to dobro ve zato pa dela tako z nami. In potem? naposled pade vsa krivda náme, kakor, da bi ne pazljivo koregirala. Zum Verzweifeln traurig. Glejte, ne znam niti več pisati nemškega, saj je že kakih 5 ali 6 let, kar sem pustila popolnoma v nemar ta linder lunder. Ne morem ga trpeti, res da ne.Kaj je rekel Škrjanec, ko ste mu povedali, kar sem Vam pisala? Ste bili zraven, ko mi je pisal? Meni se zdi – da, ali se motim? Toda ne, saj bi Vi tudi naravnost pisali, ne, pri tem nimate Vi nič, uverjena sam.Vaš Triglav pride še v 4. in 5. št. in potem – finis! In meni on najbolj ugaja. S tisto ,,Vandoˮ sem se pošteno prenaglila, pa moram črtati in menjavati kar strani. Prav mi je, drugikrat ne bodem takó nagla. Par strani pa sem morala zavreči in vendar nisem stroga, če je le možno in če je le kaj nade, da dobim s časoma kaj boljšega, oduševljujem dopisnikinje. Kdaj pošljete Vi zopet kaj? ,,Brivecˮ me je menda imel tako le: Márica je Slovenko brez glave poslala v širni svet tem več je Govekarjevih brk in brade brez nade. Ne vem prav kako je bilo, jaz ga pogledam malokedaj, kar nimam talenta za Witze prav nobenega in tudi Witzem se ne morem smejati. Je že takó: Naše učiteljice so menda zdaj radovoljne in bodo že bolje ko uvidejo, da sta dobili dve nelepi in nebogati koleginji v povesti – moža! Ona pesnica iz zelene Štajerske ni Strnadova? Poslala mi je nekaj pesmic. Radovedna sem na salonsko knjižaro in na Vašo povest v Knezovi knjižici. Kritiko seveda preuzamem. Aškerčevo pismo uporabim pri priliki. Ne morem dalje, ostanite zdravi, veseli in srečni pa ne pozabite vedno udane Vam MaricaGöstl, Vidic, Nikol. Slav. so mi pisali z Dunaja.
Faksimile tega pisma še ni na voljo.