Uboga moja Zofka, Kar sem slutila se je torej obistinilo. Siromašica moja! Ali ipak se mi zdi, da vzameš vso stvar preveč tragično. Glej, saj si vendar žena širokega obzorja. I Ti moraš pristati na francuzki rek »Tout comprendre c\'est tout pardonner«. Vse razumeti je vse odpuščati. Vidiš, saj vsi nismo gospodarji svojih srčnih čustev. Ljubezen pride, se nas polasti in nas vse izpusti. Kljub vsem načelom in principom. Gre samo za to, kako na njo reagiramo. Eden je bo zatajil in potlačil in hlinil tam ljubezen, kjer ga veže dolžnosti, kjer je več ni. Vodil bo bedno, nesrečno dvolično življenje. Drugi spet brutalno raztrgal vse vezi in se vdal sladki opojnini nove ljubezni. Ne vem, kateri ima prav, kajti mislim, da taka hlapčevska vdanost brez ljubezni ženo samo ponižuje, pa mislim tudi, da mora ženski ponos odklanjati tak ubožen surogat za pravo ljubezen in zvestobo. Ljuba moja Zofka, bodi krepka in ponosna, pred vsem pa ne vzemi si te stvari tako k srcu. Kaj je nazadnje mož? Tujec, ki je stopil po naključju v naš življenjski krog. Ako me ne ljubiš več, pa hodi z bogom, ne vrediš, da bi spustila zbog tega eno samo solzo. Naši so samo naši otroci, ki so uteha naših starih dni. Oni, ki so kar naša kri, ki smo jih nosile pod srcem. A mož? Najdi si dva skocentrična kroga, ki se sečeta v dveh točkah – mož in žena. Na eni točki stopi mož v naš život, na drugi zopet izstopi – mora – izstopiti, ker ga sili k temu smer krožnice, ki se ne bi mogla skleniti, ako sledi drugi smeri.Draga moja Zofka, spomni se, koliko si užila ljubezni v svojem življenju. Koliko si imela lepih, smešnih dni. Naj bo spomin na te dni Tvoja uteha – zarja zahajajočega sonca – in moža, ki se ti je izneveril, a ki je bil tako dober s Teboj pomiluj. Ne srdi se preveč na njega. Mogoče ta ogenj hitro izgori in vrne se spet k Tebi – skesan in potreben tolažbe. – Kar se pač tiče onega drugega – ne vem, kaj bi rekla. Odkar sem se omožila je imel vedno nad mano Damokljev meč propasti. Saj veš, kako je bilo pri nas. Pred 12imi leti sem pa zgubila vse do golega. Znašla sem se z 9letnim otrokom tako rekoč na ulici. Nisem plakala, iskala sem samo orijentacije v novem položaju. Nekaj sigurnosti je prišlo čez mene še-le, odkar sem sepopolnoma osamosvojila, odkar sem spet nameščena. Torej ta zadeva se mi resnično ne more videti tako tragična. Brige v žep pa pljuni na vse pa češ videti, da moreš i onako živeti. Vzdržati Te mora pa itak Tvoj mož. Res si slikaš to zadevo v pretemnih barvah. – Ne srdi se, draga Zofka, da sem Ti pisala tako odkrito. Saj želim le, da bi se spet vzravnala in našla svoje ravnotežje. Ti pogumna, ponosna moja Zofka!Piši mi spet – upam, da bo drugo Tvoje pismo bolj veselo in zbrano – dotlej pa zdravo. Elvira
Faksimile tega pisma še ni na voljo.