ID
1184
PošiljateljFranjo Boršnik
Poslano izDubrovnik
Poslano vLaze pri Logatcu
Datum8. 5. 1889
Vir
teme
Osebni arhiv
Zdravje · Potovanja · Osebna razmerja

Dubrovnik. 8. 5. 89.

Draga sestra!



Naša zadnja pisma so se srečala na poti. Tukaj Ti odgovarjam na to, kar si mi pisala l. Maja. Žalostno je slišati o bratovem stanji, ali kaj hočem, ker ne zmorem ničesar pomagati: da bi on imel jetko, ne verjamem, upam da se je konjačka goljufala. Ti pa stori, kar Te previdnost, pamet in človeška ljubezen uči. Kakor jaz razvidim iz Tvojih besedil zdravila ne bi dosti pomagale, posebno ker jih ne bi hotel vživati. Morda bo njegova bolezen njemu in njegovim na korist. On mora stopiti na drugo pot, ker ne da si mira nikdar. Samo da napoči čas mojih počitnic, poletil bom v Ljubljano, da mu nasvetujem, kako mora živeti, da mu posije zopet upanje in sreča, kolikor mu je že mogoče na tem svetu še imeti: drugi križ imam z Nano. Jaz sam ne vem, kamo bi je nasvetoval. Oče se je branijo v hišo. Tudi jaz ne pričakujem ničesar dobrega. Baba bi ji nagajala, kradla, opravljala, vedri prepir bi bil. Za zdaj ji pišem, da še poterpi kakor more. Kadar pridem na Kranjsko, bomo morda katero pametno najdli, da bi za vse prav. Če Ti dopuste telesne moči, idi v Ljubljano, ali pomisli, da je Tvoje zdravje in Tvoje življenje naj poprej za lastne otroke. Če Ti je težko pisati, naj mi dopisuje Ivanka, vsaj nji moreš reči in zaupati, ker je pametno dekle.

Pozdravljemo Vas vse.

Tvoj

brat

Frano

Jutri otpotuje Emica z materjo v Zadar, potem dalje čez Terst v kako kopališče, ker je zdravnik tako naredil, da se mora ob času še pobrigati, da jo ne zaduši kakor ranjko Katico.

Faksimile tega pisma še ni na voljo.