Draga Zofka!

Vceraj sem bil v Ljubljani, da bi poiskal svojo knjigo, pa je nikjer nisem dobil (jaz namreč nimam svojih knjig). Do sobote, mislim, da se mi vendarle posreči; pogledat pojdem še v pisarno »Sl. Matice«.

Zdaj so me začeli nadlegavati neprijetni pomisleki. Moje stališče ni lahko. Če ponudbo odklonijo, kar nikakor ni izključeno, bi bilo to zame grda blamaža. Naši tenkobedri Ilirci, ki ne znajo ne delati, ne misliti, temveč le votlo deklamirati, ne sovražijo nikogar tako kakor mene, prononsiranega »Samoslovenca«. In bilo bi zanje veliko zadosčenje, če bi mi mogli po pravici očitati, da sem se bil šel v Zagreb »ponujat « — in to celo brez vspeha. Ne riskiram torej nič več in nič manj, kakor da se prav do podplatov osmešim. Zató bi vendarle rad natanko vedel, da bo moja ponudba sprejeta, če ne soglasno, pa vsaj s pošteno večino. —

Na spomlad, mislim, da pridem v Zagreb. Zdaj tičim tu v globokem snegu, da je treba ze korajže, če se nameri človek v mesto. Dnevi pa so krasni.

Lepo Te pozdravlja



Na Rožniku nad Ljubljano 29. I. 1914.



Ivan Cankar