ID
1200
PošiljateljFranjo Boršnik
Poslano izDubrovnik
Poslano vLaze pri Logatcu
Datum18. 6. 1892
Vir
teme
Osebni arhiv
Izobraževanje · Dom · Potovanja · Vreme

Dubrovnik, 18/6 92.



Draga sestra!



Človek res nij nikdar izšolan, dokler živi, mora se učiti. Tako me je tudi Nana podučila v pismu, ki sem ga ravno ker prejel, da je bila moja dolžnost, da sem ji pisal, kako sem se vračal semkaj iz Kranjskega. Tacih misli si gotovo tudi ti. Se ve, da sem jaz nasprotno računal, ker pravijo, da je že oblji tisti in dati preveč, kaj pa še, obiskati iz daljnega, potem pa še pisati. Naj bo kakor hoče. Danes me je prijela volja, da pišem.

Nana mi piše, da je romala m sv. Krvi na Laško. Je li vzela dekleta tudi seboj, ne govori, tudi nekoliko časa je zamudila na nepotrebni poti. Dosta je, da sedi namelana z otrokom, o katerem se zdi človeku teško govoriti in pripovedovati, kdo da je. Bože daj človeku pameti! Da bodeš tudi ti vedila, imel sem vožnjo po morji ves čas naj slabejo, ki si je moreš misliti. Zakasnili smo celi dan, ter šele velki pondelek prišli na dom. Take velike noči še nikdar, in se je tudi več ne želim. Ima Janez prav, da se norčuje z nami. Samo to bi mu bilo dobro pomisliti, da kdor se dela norca z drugimi, sam norec ostane. Nana mi vsaj piše, da je okreval toliko, da zopet hodi zunaj. Koliko bo ona vesela tega, ne vem! Da bi vsaj njega sedaj pamet srečala. Berem po časopisih o silnem deževju po svetu, pri nas pa vedno suhu in viharno. Letos bomo končali šolo zgodaj, že okoli 20. julija. Do sedaj se še nisem odločil kamu da pojdem na počitnice.

Imam zidarje v hiši, popravljaju in snažiju, potem pride tišler ali mizar ponačinjat pode, nazadnje pa še tapecirer, kako bi mu rekel slovenski, bo Ivanka bolje znala. Ne vem, kaj ste vi vsi delali mej tem, pa je deževalo in zlila voda po ravnini. Gotovo so se vse pošte potopile.

Tukaj nobene posebnosti, vse na starem.

Prejmi pozdrave za sebe in svoje

Tvojega

brata

Frana

Faksimile tega pisma še ni na voljo.