Dubrovnik, 14/3 95.Draga sestra!Lahko ste ošabni in ponositi, ker se Vam godi kakor malemu bogu na Francoskem.Blagoslova, celo darova prejemate dan na dan od zgoraj, lahko se kepate, vozite po snegu inledu, če hočete si napravljate ne samo možiceljnov, temveč hiše in tunele pod snegom. Ali mi reveži tukaj! Vsega tega nimamo. Samo enkrat nas je poštapal beli blagoslov, sicer pa že dežuje štiri mjesce skoraj neprenehoma. Da nam niso hiše zidane iz trdega kamna, bi gotovo že raspale. Zato je životarenje jako dolgočasno. V vrtu ne morem delati, šetanje je blatno, k pridgam me pa tudi ne vabi. Da bi imel vsaj zapečje!Boršnica mi je pisala pred par tedni, ali mogla je i ne pisati, ker ožirati me pač ne zaslužim, najmanje pa od nje. Če se kdo na svetu ne peča z babjim flauzami, sem gotovo jaz, če kdo na svetu tuje grehe prikriva, sem jaz; če kdo nas svetu ima in prikazuje sveto poterpežljivost, sem tudi jaz. Pri vsem tem pa se mi še podmetava stvari, od katerih še sanjal nisem. Neka bi bolj skrbela da mi da kar mi gre, bi storila bolje nego poslušati hudobne opravljivke. O ti spačeni svet! Nana mi piše nenavadno malo. Gotovo ji gre dobro kramarija, če ni šla kamo na romanje. Ne pozabi, da je tukej sv. Jožef. Dobro se pogostite, vsaj to je vse, kar se more človeku nasladiti. Ko ste naj bolje volje, podignite kozarce in trčite: Živo Jože, mnoga leta zdravo i veselo. Primite vsi naše pozdrave. Tvojbrat FranoHvala za kobasicam!
Faksimile tega pisma še ni na voljo.