Dubrovnik, 8/10 95.Draga sestra!Deset dni je že preteklo, od kar sem se povernil semkaj. Našel sem obilno zastarelega opravila. Komaj sem si danas vkradel toliko časa, da napišem te vrstice. Prvo se zahvaljujem Ivanki za čestitko. Se ve, da mi bi bilo drago, da mi je kaj obširnije pisala, kaku da se imate sedaj, ko je hiša precej prazna. Kajti če odidejo tri naj mlajši glave in gospod dohtar, ki so se dobro izredili, se lahko misli, da vlada okoli hiše in v kuhinji nekaka samota. Tako se vrti kolo našega življenja. Pride pa mine! To sem Ti mislim povedal ustmeno, da smo prodali hišo za 20 tisoč goldinarjov. Tudi smo danas konečno zabarali hišo, katero smo si izbrali za novo stanovanje. Malo dlej bo do šole, hiša je manja, nekoliko manje lična, ali zato bo stala na mjesec samo 27 f. Na ta način bomo prihranili na leto okoli 600 f. Ali bomo pa za to kaj bolj debeli, ne vem. Pač mi bo dalo nekoliko prglavice, ko se bomo selili, kar se zgodi naj kasnije do konca novembra. Da bi le bilo takrat taku vreme, kakor je sedaj. Danes sem se kopal na prostem. Rad bi vedel, je li dala mati Ivanu 100 f, kakor je meni obljubila, kakor tudi, če ji je rekel za onih 20 f, katere je ostala meni dolžna. Če kaj veš o tem sporoči mi, ker mislim potem nji pisati: Ali si bila v Borovnici z vezilko? Moj god je pretekel tako tiho in mirno, kakor še nobeno leto. Vsaj ne more nobeden reči, da je bilo slabo ali dobro. Grozdje se mi je slabo obneslo. Sicer ga še visi nekoliko na trti, ali več od polovice ga je gnjilega.Tako posnemajte mene v pismih, da imate vsaj kaj čitati!Primite vsi moje pozdrave. Frano
Faksimile tega pisma še ni na voljo.